nadlegovanje otroka
Spoštovani,
Obračam se na vas, ker ne vem povsem, kako naj pristopim k sledečemu problemu.
Živim z možem in sinom, ki hodi v 2. razred osnovne šole. Mož prihaja iz Francije, zrastel je torej v drugačnem okolju z drugačnimi navadami. Že več kot 5 let živimo v Sloveniji.
Problem tiči v tem, da imam čedalje bolj vtis, da mož pravzaprav nadleguje najinega sina s poljubi. Mnenje moža je, da smo Slovenci precej hladen narod, kar se tiče fizičnih stikov (se ne poljubljamo vsepovprek s sodelavci, znanci, družinskimi člani). V Franciji pa je tega precej več.
Zjutraj na delovnem mestu se najprej pozdraviš in poljubiš z vsemi sodelavci, poljubljaš se na cesti s prijatelji, s starši..ip.
Sin se poljubljanju z očetom upira in je pri tem naletel na ostro reakcijo moža, ki ga zato celo kaznuje (npr. ne prebere zgodbe za lahko noč). Po njegovem mnenju postaja sin hladen in nedostopen, zdi se mu, da ga sin zavrača.
Sama se dejansko ne strinjam z načinom, ki ga uporablja pri poljubljanju. Sina namreč stisne k sebi, da se ta ne more niti izmuzniti in ga začne obsipavati s poljubi. Poljubi niso vedno pričakovani in nežni pač pa nenadni, celo na nek način grobi npr medtem, ko se igrata igro na računalniku. Večkrat ga tudi gladi po koži hrbta in ritki, ko mu sin sedi na kolenih, čemur sin ne nasprotuje, vendar se mi zdi, da to prenaša zaradi tega, da obdrži očeta pred računalnikom ter tako lahko skupaj igrata igrice, kar sinu veliko pomeni.
Sama menim, da imam s sinom zelo ljubeč in nežen odnos. Ko ga poljubim, ga največkrat poljubim na glavo ali čelo ali pa samo stisnem k sebi, čemur se ne upira, tudi sam se večkrat privije k meni, tako da po mojem mnenju nikakor ni hladen in neljubeč. Pustim mu tudi, da mi npr stisne prsi ali se jih dotakne. Po stanovanju hodimo včasih goli (po tuširanju..) , tako da imamo sproščen odnos do golote. Obiskujemo tudi nudistično plažo. Sina sicer postaja sicer sram, ko se mora sleči, pa ga kar pustim, da se odloči sam, ali bo v kopalkah ali ne. Tudi pred sošolci mu je včasih nerodno, ko se preoblačijo v telovadnici.
Opažam, da ni nikoli želel pokazati veliko nežnosti v šoli ali pred svojimi prijatelji kar pripisujem res temu da je nekoliko zadržan pri tesnejših stikih in njegovemu odraščanju. Tudi do učiteljic v vrtcu in šoli ni nikoli izkazoval tesnega stika kot ga včasih videvam pri njegovih sovrstnikih, ki iščejo naročje učiteljic ali pa vsaj roko.
Nad tem, da se sin ne želi poljubljati se pritožuje tudi moževa družina, ki jo obiščemo 2-3 krat letno. Meni se zdi, da pretiravajo in da po nepotrebnem delajo iz muhe slona. Oni ga namreč kar obsipavajo s poljubi in ne upoštevajo, da je sinu neprijetno.
Že večkrat sem poskušala nakazati možu, da bi spremenil svoj način vzpostavljanja stikov z otrokom, pa je vedno užaljen in začne kriviti mene in mojo družino. Moram reči, da v moji družini res nismo izkazovali svojih čustev in da mamo sicer stisnem k sebi, ko jo obiščem, skoro nikoli pa se ne poljubim z bratom. Imela pa sem dokaj tesen stik s svojo babico, ki sem jo z veseljem poljubila, ko sem bila otrok. Sedaj je že pokojna.
Čutim odgovornost, da zaščitim sina pred nadlegovanjem, ki ga je pričelo obremenjevati in tudi mene. Kje je meja? Ali pretiravam, ali je to normalno ali ni to že prekoračilo mej? Mož se zelo razburi, ko pričnem govoriti o tem in naju oba kaznuje s tem, da se umakne ali celo odide.
Vključiti koga drugega v ta problem (socialno službo, pedagoga) bi znalo situacijo še zaostriti. Ne bi želela po krivici obtožiti moža, spraviti sina v nerodno situacijo…. Ko sina povprašam, kaj čuti ob tem, mi pove, da bi si želel, da ga oče ne poljublja toliko.
Izgubila sem zaupanje v moža, včasih celo pomislim, da je bil na nek način zlorabljen in da se to sedaj na nek način odraža v odnosu z nekom, ki se mu ne more ubraniti.
V odnosu do mene ni bil nikoli nasilen, imava nežno spolnost, do mene je obziren. Res pa je, da imava v odnosu v zadnjem času precej problemov in sva celo razmišljala o ločitvi. Razlog je v tem, da si želi v odnosu veliko svobode, tudi spolne svobode, družinsko življenje in zvestoba mu ne pomenita toliko kot meni. Sama sem zadovoljna s spolnostjo. Želi si, da bi imela večkrat priložnost za seks. Tudi sama bi si želela več časa za nežnosti, vendar sem večkrat preutrujena od dolgega delavnika.
Zahvaljujem se za vaše mnenje.
LP
korenina
V Franciji se res precej poljubljajo, očitno tudi v moževi družini. V Sloveniji in vaši družini je drugače. Kaj je prav oziroma kdo ima prav? Je bilo v moževi družini tega preveč, v vaši premalo? Na to vprašanje ni enega odgovora, v vašem primeru pa se mi zdi, da je to sploh napačna smer iskanja rešitve. Zato bom takoj prešel na vaše ključno in zelo tehtno vprašanje: »Kje je meja?« Odgovor je v bistvu zelo preprost.: Meja je tam, KJER JO ZAČUTI VAŠ SIN! Vi, kot mati, to mejo očitno kar dobro zaznate. Zelo dobro opazite ali začutite, kdaj je sinu neprijetno, kdaj je bila presežena NJEGOVA MEJA. Sploh ni pomembno, zakaj je pri sinu meja točno tam. Pomembno je, da je tam in jo je treba spoštovati!! In to nima niti najmanjše veze s tem, kaj se je ali ni dogajalo v moževi ali vaši družini. Zato je zelo prav, da zaščitite sina pred nadlegovanjem, ker se to res dogaja. Kako in koliko boste uspeli ustaviti očeta, da bo spoštoval orokove meje, je sicer pomembno, žal pa ni povsem odvisno od vas. Zato pa je zelo pomembno, da sina podpirate in mu razlagate, da z njim ni nič narobe, če čuti, da mu je nekaj neprijetno in da to tudi pokaže. Ne govorite torej o očetu, sploh pa ne proti njemu, ampak govorite sinu o njem samem. Da ima pravico čutiti, da ima pravico do svojih meja, da ima pravico zahtevati, da se te njegove meje spoštujejo in učite ga, kako se postavi zase, ko so kršene. Seveda se očetu še ne more ne fizično in ne čustveno postaviti po robu, zato je toliko bolj pomembno, da ima v vas trdno oporo. Ker če bo popustil pri očetu in si dal dopovedati, da je z njim nekaj narobe, potem bo to kršenje kasneje dopuščal tudi pri drugih. Ali pa sploh ne bo nikogar spustil k sebi, ker se bo tako zelo bal teh kršitev meja. Kar počne oče, je ZLORABA. Morda res še ne gre za spolno zlorabo, čeprav je iz vašega vprašanja zaznati tudi to bojazen. Nedvomno pa gre za čustveno in tudi fizično zlorabo. Če si sin ne želi poljubov in objemov pa ga oče k temu fizično sili oziroma mu onemogoča umik – potem gre za FIZIČNO NASILJE. Morda se zdi paradoksalno, da so poljubi, s katerimi ima oče verjetno povsem lepe namene (?), lahko nasilje. Ni pomemben namen očeta, pomemben je učinek, ki ga ima dejanje na otroka. Ko se oče umakne in sina kaznuje, ker ne želi sodelovati, gre za IZSILJEVANJE, torej za ČUSTVENO NASILJE. Verjetno kar hude, morda nepričakovane besede, ampak če so stvari take, kot jih opisujete, potem so povsem na mestu. Žal. K temu bi dodal samo še to, da sin zelo dobro čuti naravo teh poljubov in objemov. Če bi za njimi bila resnična ljubezen, toplina, pripadnost ter nežnost in spoštljivost do sina, potem njemu to ne bi bilo neprijetno. Tako pa sinovo obnašanje kaže bolj na to, da gre z očetove strani bolj za navado, ritual, na nek način morda celo nesposobnost, da bi se na resnični način približal sinu. Kot da razen teh poljubov in objemov sploh ne ve, kaj bi s sabo v odnosu s sinom. Seveda so to samo ugibanja, na vas pa je, da kot mati budno spremljate vse skupaj, se poskušate strpno o tem pogovarjati z očetom. Ne glede na rezultat teh pogovorov pa je vaša glavna dolžnost, da zaščitite sina pred nadlegovanjem in ga podpirate in »usposabljate«, da bo čim prej to zmogel tudi sam.
Dodal bi še, da je malo verjetno, da je utrujenost razlog, da vam ni »do nežnosti z možem«. Precej bolj verjetno je, da vas tudi v tem odnosu marsikaj moti, a se o tem odkrito ne pogovorita. Prikrivanje problemov je »najboljši« način, da počasi ugasne želja po seksu in intimnosti. Z možem se očitno kar precej razhajata pri temeljih vsakega intimnega odnosa (spolnost, zvestoba, družina,…). Ta razhajanja enostavno morajo vplivati na vajin odnos. Ne vem, če jih lahko zmanjšata ali celo razrešita, vsekakor pa se morata o tem odkrito pogovoriti in poskušati najti neko rešitev. Če tega ne bosta storila, se bojim, da se bosta še naprej »bojevala« preko sina. Zato na koncu še enkrat nasvet, da sinu pomagajte in ga zaščitite pred nadlegovanjem, vendar pa preko tega ne rešujte težav iz odnosa z možem. Zanje je čas in prostor, ko sina ni zraven.
Lepo vas pozdravljam
Spoštovana gospa, naj vam napišem svojo izkušnjo. Tudi mene so zelo “imeli radi” nekateri ljudje ki so mi bili blizu, ampak meni je njihova “LJUBEZEN” povzročala hude stiske. Šele ko sem odrasla, sem na terapiji začenjala razumeti kaj se mi je dogajalo in kakšne posledice zaradi tega imam.
Prosim, zaščitite svojega otroka!
PikaP
Spoštujem vaše mnenje, čeprav se z njim večinoma ne strinjam. Strinjam se lahko s tem, da poskušamo očeta razumeti, da je bil pač tako vzgojen in navajen. Lahko ga tudi razumemo, da ima tako potrebo. Ampak to je skrajna točka, do kamor lahko seže razumevanje. Oče ne more svojih potreb tešiti pri otroku, na račun in škodo otroka in proti otrokovi volji!! Ko gre za fizično ali čustveno nasilje nad otrokom, je konec vsakega razumevanja. Mati je dolžna na tem mestu odločno zavarovati sina. Šele ko se nasilje neha in je otrok na varnem, je čas za umirjen razgovor. Si bom na tem mestu dovolil eno provokativno vprašanje. Spoštovana Pika, kako bi vi odreagirali, če bi si ta moški prišel k vam proti vaši volji tešit svojo potrebo po objemanju, božanju in poljubljanju? Bi bili še tako razumevajoči do njega?!
Lepo vas pozdravljam
PikaP
Na vaše prejšnje sporočilo sem se odzval, ker sem v njem začutil ravno to, kar ste zdaj jasno napisali: “Ga pa razumem – seveda samo če gre res za to, kar ugibam v pisanju… če gre za razvrat pa seveda ne”. Ta stavek se lahko razume v smislu “če gre samo za fizično in čustveno nasilje (zlorabo) ga razumem, če gre pa za spolno zlorabo pa ne”. Res niso vsa nasilja enaka ijn tudi ne puščajo enakih posledic. Ampak – nasilje je nasilje! Vi bi se pred tem moškim obranili, njegov sin pa se ne more. V njegovi glavi zveni, da če se bo uprl očetovemu vsiljivemu obnašanju in nasilju, da ga bo oče zapustil. Otrok še ne ve, kaj je prav in kaj ne. Ve samo, kakšne so posledice. Otroški možgani pred tako kruto odločitvijo praviloma klonejo in popustijo. Razen če imajo podporo pri nekom zanj pomembnem. In na tej točki je ključnega pomena mati, dokler seveda pri očetu ne pride do ustrezne spremembe.
Verjamem, da ste s svojim pisanjem zelo dobronamerni. Tudi se strinjam z vami, da bi temu gospodu zelo prav prišlo razumevanje za njegove težave in da bi mu to lahko pomagalo, da bi sprevidel, da ima problem on in ne njegov sin. Ampak dokler se to pri njem ne zgodi, je treba najprej zaščititi sina. Najprej to in potem vse ostalo! Samo to sem želel, da ostane popolnoma jasno v tej temi, ki jo moderiram in sem zato zanjo na nek način tudi odgovoren.
Lepo vas pozdravljam
PikaP
razumevanje je fajn stvar, samo da bi imelo v tem primeru nasproten učinek. Gre za to, ali ta oče čuti ali ne čuti svojega otroka. Očitno ga ne. Njegove potrebe po stiku so do sina vsiljive in imajo mnogo večjo prednost, kot pa je to, da sin svobodno diha in raste v svojem primarnem okolju. Starši so dolžni otroku zagotoviti zdrav razvoj, tako da bo potem lahko on naprej prenašal zdrave vzorce. Zdrav odnos pa je spoštljiv, kar pomeni, da ni nobenega vdiranja na območje, kamor te nihče ne povabi. To mejo pa se da zaznati, če si v stiku s sabo, če spoštuješ sebe in druge. Otrok zelo jasno kaže, kje je njegova meja. Oče nima kaj iskat razumevanja in tolerance pri otroku, ker ga s tem pohablja.
Pozdravljeni!
Na željo PikaP sem pobrisal njena sporočila. Zato so zadnji štirje odzivi morda malo nerazumljivi. Vseeno verjamem, da še vedno prispevajo pomembne informacije, ki se nanašajo na prvotno vprašanje, zato tudi ostajajo v celoti objavljeni.
Ljubezen je najlepše čustvo na svetu, a ljudje ga različno izražamo. Poleg različnih navad okolice in vzgoje, je pomemben tudi človekov karakter. In to je treba spoštovati.
Zraven ljubezni bi morali povsod, z roko v roki, hoditi tudi iskrenost in spoštovanje.
Zame dejstvo, da se nekdo veliko poljublja in objema, ne pomeni, da je ta oseba zdaj ljubeča. je pač tako navajena, tako se dela in pika. S poljubom in objemom bi radi ljubljeni osebi podarili ugodje. Tega pa prisilni objem in poljub ne dajeta. Še več. S prisilnim objemom in poljubom v bistvu mož želi zadostiti samo svoji potrebi, pri tem pa mu ni mar za sinova čustva. Sin pač ni take narave in tega ne mara, vsaj ne v taki količini. In mož, kot starejša in razumna oseba, bi moral sinova čustva spoštovati.
Konkretno. Sama se na veliko crkljam z možem, ker nama obema to ustreza. Poleg tega smo vsi v družini mahnjeni na ljubkovalnice in pomanjševalnice. Slednje se mnogim zdi smešno. V družini in s tistimi redkimi prijatelji, ki jim to tudi ugaja, si dam duška. Vendar pa vedno upoštevam, da so ljudje, ki tega ne marajo. Imam prijateljico, ki se za rojstne dneve in ob novem letu vedno samo rokuje in pri tem se s telesom drži daleč stran. Znanci so ji nadeli neko pomanjševalnico, ki jo sovraži, želi da se jo kliče po krstnem imenu. Jaz bi jo rada objela, ker je super ženska, rada bi jo poklicala z ljubkovalnico. Ampak imam jo resnično rada in jo spoštujem, zato je nikdar ne silim k objemanju, kaj šele poljubovanju in striktno jo kličem s krstnim imenom. Taka pač je in zelo dobro vem, da me ima rada.
Kot vsaj povprečno inteligentni ljudje bi morali tvoj mož in njegova družina razumeti, da različni ljudje izražajo svoja čustva različno. Objemi in poljubi so zelo osebna stvar. In osebo je treba spoštovati. Ne moreš prisiliti nekoga, da mu bo nekaj všeč. In bolj bo mož silil v sina, bolj se mu bo sin umikal. Morda tudi zato, ker za vsem tem, z otroško bistroumnostjo, sluti samo navado in običaj, ne pa čustva, za katera on meni, da bi morala biti prisotna ob crkljanju.
Do konca pa me je razjezilo, ko sem prebrala, kako mož kaznuje sina. Samo zato, ker sinu pač ne ustreza tak fizičen kontakt. Strinjam se, da gre za fizično in psihično nasilje nad otrokom.
Včasih so rekli, da ima neka oseba preveč časa, pa ji hodijo neumnosti po glavi. Občutek imam, da ima mož veliko časa, da se smili sam sebi in da se ukvarja izključno s svojimi potrebami po nežnosti. Slednja je zelo razvita. Kje so tu: spoštovanje, odgovornost, občutek za realnost, družinski čut, partnerstvo?