Nadarjeni otroci
Pozdravljeni,
mislim, da smo skupaj ugotovili, da “nadarjenosti” ni tako lahko ugotavljati. To je bil tudi cilj mojega pisanja. Upam, da smo katerega starsa tudi prepricali, da nadarjenost svojega otroka ustrezno preveri. Kajti, nadarjeni otroci, ki so tako zelo redki, so izredno dragoceni za naso druzbo. Zato bi jih morali dovolj zgodaj prepoznati.
Veseli me, da tudi Natasa poudarja pomen igre v zgodnjem izobrazevanju. Dolga pot je se do takrat, ko se bodo s tem strinjale vse uciteljice. Se daljsa do takrat, ko bodo to dejstvo sprejeli starsi. Mnogokatera uciteljica namrec podleze storilnostni naravnanosti starsev, ki jih je strah, da se otrok ob “igranju” s palicicami, krozci, plastelinom ipd. ne bo nikoli naucil racunati.
Kljub temu mislim, da ni primerno komurkoli ocitati pravopisnih napak. Tudi visoko izobrazeni ljudje ne znajo postavljati vejic ali pravilno zapisati besedice “potrebscine” npr:) (beseda mi je prisla na misel, ker jo je prinesel domov moj sinko, ki, kot sem ze omenila, obiskuje 1. razred.). Ne glede na nivo formalne izobrazbe in nacin izrazanja imajo ljudje pravico povedati svoje mnenje. In strinjam se, da je stanje v soli in kraju, ki jo obiskuje Mojcin otrok “cudno”. Seveda bi bilo treba slisati obe strani medalje.
Mislim, da se starsi moramo “boriti” za svoje otroke. Pravico imamo zahtevati, da nam uciteljica pojasni in argumentira svoja dejanja. Po drugi strani pa seveda nimamo pravice posegati v njene strokovne odlocitve. Mnogi mislijo, da znajo vsi poucevati in da biti ucitelj v nizjih razredih ni ne vem kako tezko. Gotovo temu ni tako. Argument, da se uciteljice dolgo solajo, verjetno vecini starsev ni dovolj. Poskusila bom pojasniti na primeru: sinov prijatelj je imel v soli tezave z razumevanjem razporeditve treh elementov (na koliko nacinov lahko rdec, rumen in moder trikotnik postavis v vrsto). Njegova mati, ki mu je popolnoma predana, je doma z njim vadila in vadila razpredelnico. Ces, ce ne razume, se bo pa naucil. (Priznajmo, vsi kdaj pa kdaj zagresimo to napako, ki jo seveda navzven vehementno obsojamo). Ko sta nas v teh dneh obiskala sta prosila za mojo pomoc. Po izvedenih vseh strih fazah (konkretno-verbalno-slikovno-abstraktno) je pobic zadevo dojel. Mamica pa je priznala, da je poucevanje morda le malo bolj “kunstno” kot je domnevala. Kljub temu je priznala, da dvomi v ucinkovitost plastelinskih kroglic, kock ipd. pri ucenju matematike:))
Lep pozdrav
Alenka
Alenka … prav z užitkom berem tvoje odgovore in razmišljanja. Mislim, da bi se starši res morali malo bolj poučiti o ‘tehnikah’ : učenja – igranja … v naravi – doma .. mnenja sem, da z najbolj ‘banalnimi’ hišnimi opravili , s sprehodi v naravo …. lahko otroka naučimo marsikaj … ni vse v knjigah in zvezkih … po moje bi moral velik del šolskih učnih ur potekati ‘na prostem’ .. na praktičnih, življenjskih primerih … skozi igro … pa ne samo v prvih razredih OŠ, temveč tudi kasneje. Seveda bi za tak način dela/poučevanja učitelji porabili veliko več časa in energije … kar nas pa spet privede do tiste teze … samo dober in predan učitelj, bi imel res zanimive ure …
Ker moj otrok še ne hodi v šolo, nisem ravno na ‘tekočem’ kako potekajo učne ure. Upam, da učitelji/ce danes že kaj bolj upoštevajo tudi splošno znanje otrok o nekem predmetu med celim letom .. in ne ocenjujejo otrok samo po nekih številkah v redovalnici (kot se je to dogajalo nam).
Me pa res zanima, zakaj se starši mnogokrat bojijo soočiti se z učiteljem, če jim kaj ni všeč ? Tu bi se lahko primerjala z Mojco (čeprav pri nas še zdaleč ni taka kriza), saj tudi mi živimo na vasi (sem priseljenka iz mesta), in mnogokrat imam občutek, da sem edina, ki rečem kakšno kritiko ali pa tudi pohvalo, na račun vzgojiteljic v vaškem vrtcu. Moja izkušnja pa je, da mi še nikdar ni nihče zameril, vzgojiteljice se vedno trudijo narediti čimbolje … in z vsemi se krasno razumem.
Pozdrav vsem , Barbara.
Draga Alenka, prisrcna hvala za tvoje pisanje.Ves, res mislim, da je tako ali drugace popravljati nekoga neumestno, saj ima vsak clovek svoje napake in mi nismo tu, da o tem sodimo.Poskusi na forumu Srednja leta prebrati Natasin prispevek o nasem napadanju.Koncno imajo vsake oci svojega malarja in vsi vidimo zadevo vsak po svoje.Pa zato se nismo vsi slabi in neumni ali pa nadvpovprecno pametni.
Z zadevo nadarjenih otrok se pocasi ohlajam, saj si mi res lepo razlozila nekatere pojme.Jaz se vedno zavzemam za dokoncno razjasnitev stvari.Si pac ne morem pomagati.Ce nekaj delam, delam tako , kot je treba.Ker sama delam v medicini, si ne drznem tako hudo zagovarjati vseh medicinskih usluzbencev, saj so nekateri spretni , usluzni in delavni, drugi pa delajo samo za placilno na zacetku meseca.Velika zalost.In taka je situacija pri nas v soli in mislim, da tudi marsikje, kjer delajo pedagoski delavci.Z veseljem bi pokramljala s tabo, saj ze iz tvojega pisanja veje prijaznost in znanje o stvari, ki jo pises.Veseli me, da soglasas z mano, da imamo starsi pravico sprasevati v soli o svojem otroku in verjetno vidis tudi, da je to nekaterim nerazumljivo.Torej upam, da ne bos zapustila foruma in da bova lahko se kaksno napisali , ne da bi naju popravljali
Lp Mojca
Pozdravljeni,
kot vidim smo uspesno zajadrali v druge vode. Kako naj se clovek pogovori z uciteljico in izrazi kritiko (hvaliti je seveda lahko), ne da bi se uciteljica pocutila ogrozeno in bi se celo morebiti mascevala nasemu otroku.
Predpogoj je dober odnos z uciteljico. Torej: nobenega “simfanja” na hodnikih ali ob kavi. Vsako “grozljivo” zgodbico, ki ste jo slisali od drugih starsev 10x preverite.
Poskusajte vsakic, ko pripeljete otroka v solo, izmenjati z njo nekaj vljudnostnih besed. Bodite dobre volje in nasmejani, ce se le da. Ne napadajte je z vprasanji na hodniku ali med odmorom. Obiskujte sestanke in govorilne ure.
Ko se vam zdi, da se je vasemu otroku zgodila krivica poskusite takole: najprej naj otrok veckrat pove svojo verzijo dogodka. Veckrat, kot jo bo povedal, bolj jasno bo, kaj se je zgodilo. Seveda ne smemo pomagati v stilu “A res, to ti je rekla? Pa kako je le lahko? To pa ze ni dobra uciteljica!” Starsi moramo pred otroci VEDNO stati na strani ucitelja. Tudi, ce ta morebiti naredi napako, jo otroku poskusamo opraviciti in omiliti. Ce ga je npr. uciteljica nadrla, da spet nima domace naloge, mu povemo, da se vsak clovek vcasih pretirano razburi (kar verjetno tako ali tako ve, ce opazuje nas). Drugace lahko otrok obcuti, da starsi dvomijo v uciteljevo avtoriteto, kar mocno zamaje njegovo percepcijo sole. Torej: otrok naj pripoveduje, mi samo poslusamo. V naslednjem koraku vedno poslusam se verzijo sinovega prijatelja, ki je tudi njegov sosolec. Otroci so neverjetno pripravljeni pripovedovati, ce jih le malo zvijacno povprasamo npr: ne “Ali je bil Marko danes v soli priden?” ampak “Kaj pa sta pocela z Markom v odmoru?” Zapisite si otrokovo verzijo dogodka. Zavedajte se, da so otroci nagnjeni k olepsevanju zadev (pa saj smo odrasli tudi). Upostevajte, da se je taksno vedenje verjetno ponavljalo ze dalj casa kot vi veste.
Nato odgovorimo na vprasanji:
Kaj bi storili sami, ce bi otrok ravnal kot je?
Kaj bi storili sami, ce bi tako ravnal sosedov otrok, ki je npr. pri vas v varstvu?
Kaj bi storili, ce bi bili na uciteljicinem mestu?
Otroka ne smete opravicevati s stavki kot “Tudi drugi pocno to ali se kaj hujsega”.
Gre za dejanje vasega otroka, ki nima nobene zveze s tem, kaj vse so uspicili njegovi sosolci, pa tudi s tem ne koliko je bil morebiti izzvan. Npr. Ce je vas sin udaril otroka, ki se je norceval iz njega, mora biti kaznovan. Seveda pa mora biti kaznovan tudi drugi otrok, ampak to ni vasa stvar.
Ko ste enkrat dokoncno prepricani, da je po vasem mnenju uciteljica naredila napako, pojdite v solo (takole mimogrede..dosti bolje se obnesejo ocetje kot matere). Zaprosite uciteljico za pogovor. Pri pogovoru nikakor ne sme biti prisoten otrok. Za pogovor morata obe imeti dovolj casa (odmor ni primeren). Povejte, kje vas cevelj zuli, ampak NIKAKOR ne opisite dogodka. Recite: “Zanima me, zakaj je Marko dobil minus?” Prosite uciteljico, naj vam ga opise ona. Obicajno nova verzija ze razkadi vse dvome. Ce sem vam se vedno zdi, da je vas otrok nedolzen, poskusite natancno povedati, kje mislite, da je naredila napako in vedno dodajte resitev problema (saj veste, lahko je kritizirati brez nakazovanja resitve). Torej: “Menim, da je bila kazen pretirana.” “Mislim, da bi zadoscalo…”. Nato pokazite socutje: “Vem, da je v razredu dosti otrok in da vam ni lahko” ampak vztrajajte na svojem staliscu “Kljub temu bi zelela, da z Markom v bodoce ne ravnate tako”. Pokazite pripravljenost za sodelovanje: “Tudi doma bom pozorna na ….. in ga bom ustrezno kaznovala”.
Ce pa ste se vedno prepricani, da uciteljica ravna napak in ne najdeta skupnega jezika potem zaprosite za pogovor ravnatelja. Pogovora naj se udelezi tudi doticna uciteljica. Nekatere stvari kot je npr. fizicno nasilje (metanje krede v glavo), zmerjanje (neumen si, nikoli ne bos razumel ipd.), ponizevalne kazni (stati v kotu), rasizem ipd. se ne smejo tolerirati. Rada bi posebej poudarila, da v takih primerih stars ne samo da ima pravico, ampak celo mora ustrezno ukrepati.
Pa naj vas se malo potolazim. Nase studentke se ucijo tudi o stikih s starsi. Vedo oz. naj bi vedele kako obcutljivi smo za nase male nadobudneze.
Pa se nekaj: Ko je moj Marko dobil minus po dveh dneh v soli, sem mislila, da je konec sveta. Krivila sem uciteljico, se sklicevala na moje strokovno znanje ipd. Doma sem mozu vehementno sporocila, da mu bodo zagabili solo, se preden bo pricel. Ko pa mi je sin povedal 10 verzijo dogodka sem spoznala, da je upraviceno dobil minus. Najprej je trdil, da mu je uciteljica dejala, da grdo rise in da se tako v soli ne rise. Po treh dneh pa smo ugotovili, da je risal carovnico v pravljici, v kateri carovnice ni bilo. In uciteljica je tudi rekla samo, da v soli risemo o stvareh, o katerih smo se pogovarjali (tisto “grdo rises” se je kar nekam izgubilo) Ce bi vi otroka poslali po mleko, pa bi vam prinesel kruh, bi mu morali radi ali neradi priznati, da niste pricakovali od njega tega.
Sama sebi pa moram rada ali nerada priznati, da se na tem forumu vedno prevec razpisem:)
Lep pozdrav
Alenka
Alenka, kaj naj ti recem ? Super in se enkrat super.Zakaj ni vec taksnih ljudi na svetu, bi nam bilo starsem mnogo lazje.Sama se zavzemam za takojsnje razciscenje stvari.Ce je le mogoce imam sama zelo rada zgodbo obeh strani, pa naj je to v soli ali doma ali pa na delovnem mestu.Nikoli na glavo na nos ne obosdim , ampak se najprej prepricam.Res , da se vcasih zgodi, da se kje kaj zalomi, vendar sem se sposobna za svojo napako opraviciti.Verjamem v odkrit dialog in ne simfanje za hrbtom.Mislim, da ce clovek tako dela , kot govori, je to cutiti iz njegovih dejanj in besed , koncno tudi iz njegove drze.Zato pa zelooo preziram vsako govorjenje za hrbtom, o katerem je bilo govora v mojem prispevku.Na zalost pa se vcasih ljudje prav panicno bojijo povedati, kaj jih pri njihovih otrocih tezi, saj , kaj bo pa uciteljica rekla ?Ce je v razredu vecina starsev taksnih, pa lahko samo pomislis, kaksna je situacija.Stalno eni in isti sprasujemo o svojih otrocih.Torej smo tecni itd.Tudi jaz si bom tvoje pisasnje naprintalaGlede odhoda moza k uciteljici pa je moj moz pri pogovoru med bolj bojecimi, zato greva k uciteljici vedno oba.
Lepo se imej in daj nam napisi se kaksno zanimivo o medsebojnih odnosih.Bomo z veseljem prebrali
Lp Mojca
Odzivam se na stavek:
“Starsi moramo pred otroci VEDNO stati na strani ucitelja. Tudi, ce ta morebiti naredi napako, jo otroku poskusamo opraviciti in omiliti.”
Sicer sem še, kar se tega tiče, precej zelen, saj še ni minil niti prvi mesec “moje” devetletke, pa tudi nimam namena hoditi v šolo zaradi drobnih stvari ali majhnih krivic, ki bi se utegnile zgoditi mojemu otroku (tudi tega se pač mora navaditi), predvsem pa želim, da otrok čimprej začne reševati svoje probleme, če je le možno, samostojno, vendar imam sam precej negativen odnos do kakršnihkoli avtoritet (predvsem države, policajev…), zato vzgajam svojo hčerko v recimo temu precej svodomiselnem duhu. V smislu: učiteljica je v šoli predvsem zato, da otroke uči, in ne obratno. Ko pride mala domov jo recimo vprašam: ali si bila zadovoljna v šoli. Ni mi jasno, zakaj bi morali biti starši VEDNO na strani učitelja in pomagati čuvati njegovo avtoriteto. Če si učitelj v razredu ni sposoben zagotoviti ustrezne avtoritete, mu tudi starši pri tem ne moremo kaj prida pomagati. In če je učitelj naredil napako, mislim, da je prav, da otrok ve, da se tudi učitelji motijo in da se lahko na vsako stvar pogleda z več strani.
Sam sem maksimalno spoštoval svoje učitelje in se jih celo zelo zelo bal, vendar sem šele mnogo kasneje spoznal, kakšni slabi pedagogi so nekateri od njih bili. Želim si, da bi se moj otrok ne bal učiteljev, da bi bil učitelju v nekem smislu enakovreden, da bi avtoriteta učitelja izhajal predvsem iz njegove osebnostnih lastnosti in strokovnega dela, ne pa na podlagi pritiska, togih pravil , itd…
Seveda pa pogosto pozabim, da je moj otrok star 6 let, da še dolgo ne bo odrasel, da morda marsičesa ne more razumeti, itd….
Nimam pa pojma o pedagokiki kot stroki in me bo zanimal vaš komentar.
Še kometnar osebne krivice, ki se mi je zgodila v sedmem razredu.
Zelo sem se bal učiteljice slovenščine, ker je vedno grdo gledala in je učence pogosto nadirala. Na koncu leta sem imel s svinčnikom zaključeno oceno 5. Zadnjo uro smo se prosto pogovarjali o raznih temah in pogovor je nanesel na kmetijstvo in kmete in tovarišica je govorila o tem kako so kmečki pridelki dragi in kako kmetje izkoriščajo svoj položaj, itd…, jaz pa sem kot kmečki fant ravno v tistem času moral vsako jutro vstati ob 5h, da sem še pred šolo pomagal nabrati dozorele jagode. Nabiranje jagod zna biti precej naporno za križ, ker moraš biti kar naprej sklonjen, itd… No in tako sem se postavil v bran kmetom, razložil učiteljici kako je kmečko delo težko, …, skratka upal sem ji oporekati in jo izgleda na ta način razjezil. Ob koncu ure je rekla, da jaz pa že ne morem imeti slovenščine 5, ker govorim preveč v narečju in mi je oceno popravila na 4.
Jaz sem bil seveda zelo žalosten, doma seveda nisem nič povedal, moram priznati, da me tudi nikoli nobeden ni nič vprašal (je pa res, da sem bil vseskozi odličnjak, da pa me je mama dala eno leto prej v šolo, kot je rekla, za vsak slučaj, če kdaj padem, da se mi ne bo tako poznalo – po izkušnjah s starejšima bratoma pač).
Če se kaj podobnega zgodi mojemu otroku, bom naredil tak cirkus, da….
Upam pa, da so danes razmere drugačne, moji dosedanji stiki z našo učiteljico so bili taki, da se mi zdi, da je že skoraj pretirano spoštljiva do nas staršev oziroma da resno čuti odgovornost do nas.
Mogoče bi bilo v zvezi odnosa do staršev koristno na tem forumu slišati tudi mnenje učiteljev. Predvsem me zanima, koliko je učiteljev odnos do staršev morda odvisen tudi od izobrazbe staršev.
Edi,lepo da si se oglasil.Menim, da nam je Alenka povedala en kup uporabnih stvari.Vendar pa tudi mene zanima, ce se lahko uciteljica obnasa tako, kot da smo mi njeni ucenci.Mene je namrec napadla z tako zadevao, ki sploh ni bila resnicna, ampak jo je nasuntala druga uciteljica.Ko sem ji odkrito povedala, da tega od nje nisem pricakovala in da je bilo tako in tako, mi je priznala, da tega ni vedela in da je sele sedaj slisala drugo plat zgodbe.Torej lepo in prav, vendar pa mislim, da bi se mi morala vsaj nekako opraviciti, ker me je napadla z lazjo.Pa tudi drugo plat medalje bi morala preveriti in potem napasti z argumenti.Jaz sem se sedaj v drugem razredu tako jezna nanjo, da se mi obraca v zelodcu, ko moram v solo na sestanek.Predvidevam, da ce je bila taksna do mene, potem je taka tudi do otrok.Kakor pa je rekel Edi, tudi jaz ne mislim za vsako malenkost letati v solo, saj se popolnoma zavedam, da zgodba ni samo bela in ne samo crna.Glede izobrazbe pa bi rekla samo to; nekako sem razumela, da je g. Natasa povezana z solo.Ce se vsi pedagogi kitijo z xx stopnjo izobrazbe , jim torej starsi po znanju ne segamo niti do kolen in se nam torej slabo pise.Pa brez zamere Alenki
Lp Mojca
Pozdravljeni,
Strinjam se s tem, da se naj otroci zavedajo tega, da tudi ucitelji delajo napake. Prav na ta nacin namrec veckrat opravicujemo razlicne majhne krivice. Svarim samo pred naslednjo pogosto napako starsev. Otroku se v soli zgodi krivica, doma se mama postavi na stran ubogega otrocicka in pred otrokom skritizira uciteljico na zive in mrtve. Morebiti poklice se sosedo na kavo in skupaj obdelata vse podobne zgodbice, ki sta jih slisali (oba otroka seveda v sosednji sobi budno poslusata).
Kolikor sem lahko razbrala iz vasega pisma g. Edi pri vas ni tako. Vprasanje ali je otrok zadovoljen v soli je cisto simpaticno. Ce le odgovoru, “Nisem bila zadovoljna, ker je uciteljica naredila to in to” ne sledi “Uboga…kaksno nesposobno uciteljico imas”. Pa bi rekla, da pri vas ni tako:)
Majhni otroci se namrec znajdejo v dvoumni situaciji, ce njihovi starsi ne cenijo njihovih uciteljev in to tudi pokazejo otrokom. Po eni strani zelijo ugajati starsem (torej je treba nasteti cim vec napak ucitelja), po drugi strani pa zelijo ugajati ucitelju (torej je treba nasteti cim vec njegovih dobrih strani). Odrasli seveda tole dilemo poznamo in se z njo tudi uspesno spopadamo.
Po Piagetu sta v otrokovem razvoju dve stopnji moralnosti
1. Otrok sprejema pravila na osnovi avtoritete-od drugih (starsi, ucitelji): pravila so toga in nespremenljiva. Prestopki se kaznujejo na osnovi njihove teze.
2. Pravila se lahko spreminajo v obliki socialnega dogovora. Otrok pri postopku uposteva tudi namene posameznika.
Otroku lahko povemo naslednji zgodbici:(povzeto po Jausovec: Razvijanje ustvarjalnosti…btw zelo dobra knjiga!)
A) Majhen decek, ki mu je ime Janez, je bil v svoji sobi. Poklicali so ga h kosilu. Sel je v jedilnico. Za vrati je bil stol, na katerem je stal pladenj s 15 skodelicami. Janez tega ni mogel vedeti. Vstopil je, vrata so zadela ob stol, ki se je prevrnil in vseh 15 skodelic je padlo na tla in se razbilo.
B) Nekoc je zivel majhen decek, ki mu je bilo ime Ivo. Nekega dne, ko mame ni bilo doma, je skusal iz omare vzeti marmelado. Splezal je na stol, vendar je bil premajhen, da bi dosegel kozarec z marmelado. Ko se je trudil, da bi ga dosegel, je zadel ob eno skodelico, ki je padla na tla in se razbila.
Otroka povprasajmo, kdo je zagresil vecjo napako. Njegov odgovor nam bo povedal ali se vedno potrebuje avtoriteto ali ne in ali je ze sposoben presojati napake drugih ljudi v primerni luci. Ker svojega otroka poznate, boste vedeli do katere mere ga lahko zmedete s poudarjanjem npr. razlike v stevilu skodelic ali z nacinom pripovedovanja. Ampak dokler otrok ni popolnoma preprican v to, da je Ivo bolj poreden in ne zna tega tudi utemeljiti, tako dolgo mu ne moremo prepuscati odgovornosti za odlocanje o tem, kdo je avtoriteta in kdo ni. Rekla pa bi, da nekje do 9.leta otroci ne presezejo prve stopnje (vsaj moj 8 letnik se vedno trdi, da je 15 skodelic drazjih kot 1).
Splosno znano je, da otroci (posebej majhni) potrebujejo avtoriteto. S tem seveda ne mislim na razno razna ustrahovanja, ampak na avtoriteto, ki je pridobljena na nacin, ki ga je navedel g. Edi. Eno od nepisanih pravil za majhne otroke je:”Clovek, ki me uci, je alfa in omega, vanj se ne sme dvomiti”. Kajti, ce podvomim v ucitelja, potem me ne more vec uciti. Seveda pa ta koncept kljub navideznem nasprotju vkljucuje sodelovalno ucenje in neke vrste “kolegialni” odnos otroka in ucitelja. Prav tako ne izkljucuje kriticnega razmisljanja in ocenjevenja pravilnosti uciteljevih resitev. Dober ucitelj bo vse to v ucencih vzpodbujal, kljub temu bo v danem trenutku uporabil svojo avtoriteto. Otroka npr. vzpodbujamo, da kriticno presoja stvari napisane ne tabli in svoje pomisleke tudi izrazi. Ucitelj pa nato pomisleke ovrednoti. V tem trenutku mora otrok sprejeti mnenje ucitelja kot avtoritete. Seveda bo dober ucitelj pazil, da bo vrednotenje vedno vzpodbujalo k nadaljnim kritikam in ne bo otroka na kakrsenkoli nacin ponizalo.
Zal vam moram priznati, da je odnos nasih uciteljev do starsev zelo odvisen od formalne izobrazbe starsev ali pa njihovega materialnega stanja ali pa samo dovolj samozavestnega nastopa. Ceprav seveda ne bi smelo biti tako, vam iz lastne izkusnje povem, da me uciteljice “odpravijo z levo roko”, ce ne govorim v knjizni slovenscini in ce pridem oblecena bolj “po kavbojsko”. Ce odpravim ti dve pomanjkljivosti, mi namenijo kancek pozornosti. Ce pa poskrbim, da izvedo prej za formalno izobrazbo, me caka rdeca preproga. Seveda karikiram.
Jasno, da to ni prav, prav gotovo pa je tudi res, da zaradi tega, ker so ucitelji (povrh slabo placani) ne morejo biti svetniki. Ko se je moj moz nazadnje po sadovnjaku sprehajal s kravato in v obleki, se mu je nakljucni sogovornik tudi samo pomilujoce smehljal, ko je govoril o cepljenju dreves. Pa je sadovnjak mozev in tudi drevesa zna cepiti:))
Menim, da so starsi zaradi pretirano “poniznega” vedenja veckrat sami krivi za to, da jih uciteljica ne vzame resno. Iz izkusenj vam povem, da studentko, ki se pritozuje zaradi cesarkoli, pa je dovolj samozavestna, poslusam bolj zavzeto kot eno, ki omahuje. Pa ne glede na to, kako dobra studentka je.
Glede vase izkusnje iz solskih klopi. Tudi sama imam podobno: imela sem uciteljico biologije, ki me ni imela dobro zapisane, ker sem priznala, da verujem v nadnaravno silo, ki ureja univerzum. Pa se krizec sem nosila iz konjskih zebljev (sicer priznam, da bolj zato, ker je bil ravno v modi, kot kaj druga). Vsak se kdaj prvic postavi za svoja nacela in potem nosi posledice za to. Mnogi izmed nas smo si te prve “spopade” zelo dobro zapomnili, kar kaze na to, da v mladih ljudeh to pusca globoke sledi.
Lepo se je pogovarjati z vami vsemi
Alenka
Hčerka se je izgleda prilagodila. Zaenkrat izgleda ni potrebe, da bi dobivala kake dodatne naloge, ker tudi ne počnejo nič resnega (bolj rišejo, se igrajo itd..,).
Je pa res, da je ne puščamo v varstvu in jo v glavnem hodimo po kosilu iskat in da smo jo zasuli z dodatnimi aktivnostmi:
– izven šole ima dvakrat na teden plesne vaje in dvakrat na teden glasbeno šolo
– v šoli se je sama javila k naslednjim krožkom: pevski zbor, še ene plesne vaje v šoli, likovni krožek in računalniški krožek. Krožki se še niso začeli, mislim da se začenjajo ta teden (trenutno je bolana). Žal mi pa je, ker nimajo angleščine.., po drugi strani pa se mi zdi računalniški krožek brezvezen za tako male otroke, mogoče jo bom nagovoril, da k njemu raje ne bi hodila. Predlagal pa ji bom, da bi se raje vključila v lutkarski krožek (je zeli ustvarjalna in kar naprej izdeluje neke izdelke, bodisi risbe, bodisi kombinacije risb in raznih dodatkov iz papirja… Zadnjič, ko sem prišel iz službene poti, me je presenetila z škatlo do čevljev, ki jo je pobarvala, notri je dala štirioglat papirnat krožnik, ki je predstavljal posteljo, na njega je dala sebe (narisano in izrezano), čez je bila pokrita z ovojnim papirjem (odeja), v enem kotu je kar s črkami napisala TUŠ in izdelala neko čudno streho… Ampak bistveno je, da se je vsega tega sama spomnila…
Najbolj važno se mi zdi, da otroka vzpodbujamo k ustvarjalnosti, da si maksimalno razvija domišlijo…
K ničemer od tega je ne silimo in jo tudi ne bomo.
Pozdravljeni,
pred podobno dilemo kot je g. Edi sem bila lani tudi sama. Racunalniski krozek DA ali NE? Lani smo Marka vpisali vanj in moram dejati, da sem bila pozitivno presenecena. Programi, ki so jih uporabljali, so bili poucni in prilagojeni otrokovim sposobnostim. Marko je, kot verjetno precej otrok, fasciniran nad racunalnikom. Takoj pa moram dodati: krozek je potekal enkrat tedensko, otroci so pred ekranom presedeli 30 min. Doma smo uporabo racunalnika omejili na 2x20min na teden. Verjetno pa bi v dilemi med racunalniskim in lutkovnim krozkom tudi mi izbrali slednjega.
Kljub temu bi rada nekaj pripomnila k vasi izbiri aktivnosti g. Edi. Se vam ne zdi, da nekoliko zanemarjate naravoslovno-matematicno podrocje? Obicajno menimo, da deklice niso za take stvari (krozek logike, astronomije, tehnike, spoznavanja narave, taborniki, planinci, fizika, kemija ipd.). Seveda je treba upostevati otrokove zelje, ponudbo v soli, cas starsev (taborniki so obicajno ob sobotah). Takoj naj dodam, da fizikalni krozek pomeni odcitavanje barometra in opazovanje vremena, ogledajo si kaj se dogaja z surovim in kuhanim jajcem, ki ju zavrtis ipd. Da ne bo kdo mislil, da se ucijo formul:) Pri logiki se igrajo didakticne matematicne igre in se seveda sploh ne “ucijo” v standardnem pomenu besede.
Sedaj pa k mojem vprasanju. Ima morda kdo izkusnje z zgodnjim poucevanjem pisne komunikacije v tujem jeziku. Kdaj zaceti z njo? Sin je v vrtcu dve leti obiskoval tecaj nemscine, kjer so se izkljucno pogovarjali. Sedaj, ko je prvosolec, se je na soli pojavila druga jezikovna sola, ki ponuja zacetni tecaj za solarje. Ta zacetni tecaj vkljucuje tudi pisanje. Skrbi me, da bi otroka begalo vzporedno pisanje v dveh jezikih. Bojim se, da se bo naucil, da se 4 napise VIER in bo nato napisal VAZAN namesto FAZAN. Ima kdo izkusnje s tega podrocja?
Lep pozdrav
Alenka
Če zanemarjamo naravoslovno – matematično področje?
Ne vem, mala že kar uspešno računa na prste do dvajset, pozna uro in denar, kar dobra je v minolovcu (10 min na mojem palmu na polju 11 X 11), pa še ni stara 6 let. Se mi zdi, da bo zelo dobra tudi v matematiki in logiki, čeprav je vsestranska, piše in bere, sedaj že tudi male črke.. Do sedaj je napisala že cel kup prisrčnih in neodposlanih ljubezenskih pisemc v stilu: “Dragi Primož, zelo te imam rada in upam, da ko bom velika, da se bova poročila in da bom lahko delala s teboj , kar bom hotela…. “. Malo jo seveda muči tisti “l” na koncu besed in podobno, se pa včasih nasmejim do solz…
Poudarjam pa, da je do sedaj nisem nič usmerjal in je tudi v bodoče ne nameravam. Za mene je važno bolj to, da bo v življenju srečna, kot pa da bo vrhunski znastvenik ali umetnik. Ji pa skušam nuditi kar največ možnosti in če slučajno od jutri ne bo hotela več hoditi v glasbeno šolo ali kam drugam, ne bo nič hudega in ona to ve… Sicer sem pa že kar utrujen od njenih stalnih vprašanj, kako je nastal svet, kako je nastalo življenje, koliko je planetov, ali so res vse zvezde v resnici sonca itd…
V resnici pa ne vem, kaj pravzaprav delajo 6 letniki pri računalniškem krožku. Ker sem sam računalničar, vem da je računalnik samo eno zelo neumno orodje, itd…, bojim se, da bi bila predolgo za ekranom in bojim se, da bi se preveč navdušila nad kakimi neumnimi igricami…
Sicer se pa že od malega občasno (kadar se spomni) doma igra z računalnikom. Najprej je hotela samo pisati, potem je eno obdobje samo risala, sedaj pa najraje “raziskuje svet”, pravzaprav niti ne vem kaj je na tistih CD-jih, mislim, da ima nekaj o človeškem telesu, pa o zemljepisu in živalih…, vendar se tega loti precej redko, morda 1 krat na teden.
Skratka, v vsakem primeru bo še veliko priložnosti za učenje uporabe računalnika kot orodja, vemo pa, da imajo računalniški poklici (razen tehnikov) bistveno več zveze z logiko, sistemsko analizo, ekonomijo…, kot pa z računalniki kot takimi. Načeloma si pa želim, da gre čimdlje od računalniških poklicev, čeprav mi je že povedala, da ko bom umrl, da bo ona potem šefica, oziroma da bo zasedla mojo mesto ..;))))
Kar se pa tiče jezikov, pa vem, da bo morala (kot večina mladih Slovencev) govoriti vsaj dva tuja jezika in da ji bo toliko lažje kolikor prej bo začela…
In ni mi všeč, da v našem vrtcu ni bilo možnosti učenja tujega jezika in da moja prvošolka ne more obiskovati jezikovnega krožka na nižji stopnji. Razmišljam, da bi se dogovoril še z nekaterimi starši in najel eno študentko tujih jezikov…