Otroci so ga čakali pet ur, in spraševali kdaj pride ati. Jaz sem mislila, da je bil v službi. Ne da je popival. Ko sem rekla, da gremo z otroka spat, on pa naj gre ven iz sobe je začel. Če se zavedam, da se največ nasilja zgodi v takih primerih. Pa naj jaz začnem delati za boljšo plačo. Pa spet o umorih, nasilju. Bilo me je prav groza.
Vem, da ko je vinjen je bolje, da sem tiho. Ampak danes ni šlo. Sem jaz kriva.
Vem, da denar ni vse, dober avto, hrana po gostilnah. Meni je pomembnejše družinsko življenje, ki ga ni bilo pred otroci in se zdaj ni tako kot mora biti. Vem, da je moj partner drugačen od drugih. Ne znam se izraziti, mogoče bolj konservativen.
Jaz bom trpela, sem že imela dosti neprespanih noči in vem da bo tudi ta takšna. Ko se pa zjutraj zbudim razmišljam drugače, vse lepo. Bolečino pa pokopljem v dno srca.
Gledam na prihodnost otrok. Imata oba zelo rada. Vem, če se z njima odselim, da bomo živeli tezje, vendar bolj v ljubezni. Strah me je edino, da fantu poči film in nas pokonča. Od njega ne bi zahtevala preživnine. Naj sam kaj da, če ima srce. Ampak, če bo želel videti otroke in se jim bi kaj zgodilo. Ne vem poti naprej. Kam po pomoč?

Spoštovana nova_tu,

slutim, da ste že zelo dolgo na poti, s katere zdaj ne veste več, kam bi zavili. Nase prevzemate krivdo za stvari, za katere ste res vi odgovorni, pa tudi za tiste, za katere niste. Ne vem, ali sploh imate koga, s komer se o vsem tem lahko pogovarjate. Zato je ta korak, da ste pisali na forum, toliko pomembnejši. Ostajate sicer anonimni, a vaše trpljenje je zagledalo dnevno svetlobo. Za stvari, za katere ste vi odgovorni (materinstvo), se ni več treba počutiti krive, lahko pa prevzamete odgovornost. Lahko jo! In lahko tudi ukrepate.

V situaciji, ki jo opisujete, pa potrebuje strokovno pomoč tudi vaš partner. Zloraba alkohola, grožnje z nasiljem in celo z umori, to so skrajno resne stvari in očitno je, da jih ne vi, ne on, ne oba skupaj ne zmoreta reševati sama. Začnite – takoj – iskati pomoč, usmeritve in informacije: na Centru za socialno delo, na Društvu za nenasilno komunikacijo, na policiji, na skupini za zdravljenje alkoholizma, na centru za zakonsko in družinsko terapijo[/url]. Več glav več ve. Skrajni čas je, da si začnete graditi čvrsto socialno mrežo. »Razmišljanje s srcem« je lahko sočutno in empatično, toda vam trenutno prinaša samo bolečino, podaljšuje pa se tudi stiska vaših otrok, ki živijo v okolju nasilja, če že ne fizičnega, pa psihičnega. Otroci ne smejo biti priča nasilnim prizorom med starši!

Kar zadeva preživnino, pa tega ne odreja »srce, če ga oče ima«, ampak zakonsko določilo. Oče jo je po zakonu dolžan plačevati in mati (mladoletnih otrok, če je njihova skrbnica) jo je dolžna sprejeti.

Tako da je moj edini zelo stvarni in zelo urgentni nasvet v tem trenutku, da poiščite pomoč.

Pozdravljeni,

vi se ne zavedate v kakšni nevarnosti ste in še kar niste odšli??? Točno tako je bilo pri moji sestri, na koncu jo je mož hotel zažgati in je zadnji čas ušla, da ne govorim potem o njegovih grožnjah mojemu očetu in ostalim članom da bo vse pobil…minilo je leto dni in končno smo malo bolj mirni, ob pomoči policije in ostalih.

Če ne greste lahko le sama sebi pripišete krivdo, saj zavestno pustite da z vami tako ravna. On ima resne težave, katerih pa ne bo nikoli rešil!!! Nikoli! Le še vprašanje časa je kdaj vas bo vse pobil! Vi se pa le igrajte naprej! Očitno vam vloga žrtve še kako paše. Saj niste prostitutka da bi zaradi denarja ostajali z možem? Imate 2 roki in 2 nogi? Za vas je ta odnos kakor heroin očitno! In lepo je vašemu možu ja, imeti tako ženo, ki naredi vse kaj on želi,in vi ne vidite da vas s temi njegovimi izpadi samo ima za norca! Ne spoštuje vas in vas ne bo nikoli! Vi pa kar životarite naprej! Lep pozdrav!