Pozdravljene, moje “stare” in tudi nove sotrpinke.
Pri meni ni nič novega, v dvojniku še vedno nismo, kadimo tudi še vedno (bljak), edino smo čedalje bolj vdani v usodo,cinični in po mojem kar majčken že tudi zlobni. Eh, bo že. Saj imam zadosti izkušenj z mojo najboljšo kolegico, depresijo, tako da bo že.

Ena misel mi cel dan “hodi” po glavi. Vsakemu, ki me bo še vprašal “a še nisi noseča? Kaj pa čakaš?!” bi lahko, namesto da mu izbijem protezo, dala samo naslov tega foruma. Ker mogoče, samo mogoče, bi tisti, ki imajo otroke, se vsaj majčkeno zavedeli, kakšno srečo imajo in KONČNO PUSTILI PRI MIRU tiste, ki je nimajo. Pa mogoče, samo mogoče, bi kakšen živčen odrasel vsaj enkrat manj namlatil kakšnega majhnega človeka,ki se še ne more braniti.

Eh, spet moje utopične blodnje. Je pa res, da noben forum ni tako prežet s čustvi, žalostjo in neskončnim hrepenjem kot je tale.
Ljube duše, vsaka vam (nam) čast!.

Lep sončen dan od brezupno cinične, ampak še kar iz dneva v dan prebijajoče se

Maje1

Draga Maja1
Vedno bodi optimistična. Jaz sem isto razmišljala kot it, in sedaj bom čez 4 mesece imela moj zlati zakladek. Mislila sem, da nisem te sreče, da se mi pokažejo neučakane te dve modri črtici in na srečo se je…… Upanje vedno moraš imeti, ker čudeži se dogajajo verjemi mi! Včeraj je bila pri meni ena ženska, ki sva se spoznali v bolnici in sva skupaj preležali malo več kot 1 mesec. In je rodila punčko v juniju. Ampak čudeži so to, ker preden bo to zaželjeno punčko rodila ji je gin. povedal, da ima raka na materičnem vratu in so v celoti odrezali materični vrat in so povedali, da ne bo mogla imeti otrok nikoli in kaj zanosila je po 2-dveh leti, samo je rodila 3 tedne prej saj to ni nič. Nooooooooo vidiš, da nikoli ne smeš vse verjeti kaj ti zdravnik napoveduje kaj ni res? Zato bodi optimistična in reci sama sebi letos bom pa imela buščeka jupiiiiiiiiiiiiii……. Boš videla, da bo in bo……
Ne sekiraj se jaz ti pa želim čim prej, da postaneš mamica.
Lepe pozdravčke
Doroteja

Joj, ne vem, kdaj se bodo ljudje končno začeli zavedati, da so takšna vprašanja skrajno nevljudna! A so res tako bukovi in ozkogledi kot fijakarski konji, da se tega ne zavedajo? Potem pa debelo gledajo, če komu kaj zabrusiš nazaj.

Midva s fantom zaenkrat še ne delava na tem, no, vsaj ne resno. Vendar ker sva skupaj že kar nekaj let, taka vprašanja niso redka.
Ja kaj pa čakata? A nista že zadosti stara? A bo kej? Zdaj sta pa že tako dolgo skupaj, da bi lahko že kaj naštimala. itd.
In če razp…. mene, kako se morate počutiti šele ve, ki se trudite (naketere) že le leta in leta.

Zadnjič sem se morala prav v jezik ugrizniti, da nisem kaj grdega rekla. Ena prijateljica se je po hitrem postopku poročila s fantom, s katerim sta bila skupaj 3 mesece, ker je zanosila. In ravno, ko se ji je porodniška iztekla, je izvedela, da je spet noseča. Zdaj ima dva otroka in je vsa zdolgočasena. Ona bi rada kam šla, ne pa da mora biti doma, pa ne more zvečer na pijačo, pa nič nima časa zase, itd. In zdaj non stop mene nagovarja, naj zanosim, da bo ona imela družbo. In še huje – zadnjič je tudi njen mož izjavil, da naj že hitro zanosim, da bova lahko z njegovo ženo skupaj otroke na sprehod vozili. A si predstavljate? Sem ostala brez besed, samo streljala sem z očmi.

Torej, Maja1, po mojem se bom ob naslednjem takem vprašanju tudi jaz poslužila tvojega recepta – izbijanje proteze. :)) Očitno edino to zaleže, saj dopovedati takim ljudem tako ne moreš nič. Konec koncev se jih pa niti ne tiče. In to jim kar lepo v obraz povej.

A veš Kleopatra,
glede na to, da vidva še “ne delata na tem, vsaj resno ne”, nisi v enakem položaju kot Maja1 ali jaz ali pa še katera druga s tega foruma. Me delamo več kot resno na tem, da bi zanosile, donosile. Me se pustimo obdelovati zdravnikom, zdravilcem in “čarovnicam”, pijemo zvarke in “molimo k svojim božanstvom”, da bi bile končno uslišane. Domnevam, da si ti v fazi, ko ti gredo ta vprašanja na živce zato, ker jih dojemaš kot poseg v svojo osebnost, svojo integriteto, v sfero “kaj pa to druge briga, to je samo moje”. Vem o čem govorim, ker se dolgo tudi sama nisem odločila za to, da bi imela otroka, pa so me drugi spraševali, kaj še čakam. No, ko sem se pa odločila za… sem pristala na tem forumu.

Želim ti, da nikoli ne bi čutila vprašanja “kdaj pa ti misliš imeti otroke?” tako, kot ga čutim sama.

In Maja1, tebi pa povem, da ob neprijetnem vprašanju uporabljam točno to taktiko, ki si jo opisala. Na vprašanje namreč odgovorim z vprašanjem: “Mogoče jih pa ne morem imeti, a si pomislil/a na to?” Mir zagotovljen!!!

Hope

Živjo Maja,
jaz sem v podobnem položaju kot ti samo da imam po vrhu tega še trebuh kot npr. v 5 mesecu nosečnosti. Pač po neuspešni operaciji, ko so mi prerezali trebuh, nikakor ne morem okrepiti mišic in narediti ravnega trebuha.No, to je vzrok za veselje drugih, ker ko me zagledajo takoj planejo k meni in začnejo vreščat kako je to fino da sem noseča. Znanci ki me že nekaj časa niso videli pa celo moža sprašujejo če sem že rodila ker so me videli nekaj mesecev nazaj ko se mi je že kar “poznalo”. To je grozno ti povem. Jaz sicer vsakomur ki se veseli mojega naraščaja zabrusim da še ne razmišljava o otroku ker si morava vzeti čas za umetno oploditev. In potem jasno vsak naredi spačen obraz in tisti pogled “boooga”. Saj še gre nekako, ko imam PMS sem pa tako občutljiva da potem tečem nekam na samo in se zjokam.Najraje bi pa vsakemu od teh rekla naj se briga zase in naj se ne vtika v moje načrte.
Žal je pa tako da je na svetu mnogo nezaželenih otrok in meni se smilijo, ker niti njihovi starši kaj šele oni, niso srečni tako kot bomo enkrat mi s svojimi težko prigaranimi buhteljčki.
Lepe praznike vsem,
D.

Hope
popolnoma se strinjam s teboj.
In – enkrat sem ze napisala – pa bom se enkrat.
Neploden si, ko ti zdravnik napise steril. prim. ali steril. sek. do takrat pa – bezite iz tega foruma, ker je prevec zalosti in trpljenja. Veselo skacite in mislite na lepe stvari v zivljenju!

Ja, Hope, saj imaš prav. Vem, da niti približno nismo v enakem položaju in nikakor nisem hotela nobene razburjat.
Hotela sem samo napisati svoje mnenje o tem, kako radi se ljudje vtikajo v zadeve, ki se jih ne tičejo. Saj ponavadi so to ljudje, ki nam niso posebej blizu, ampak bolj znanci.

Jaz si že dolgo potihem želim otroka in čakala sem skoraj tri leta, da je tudi fant v sebi začutil to željo. Tako da morda razumeš, zakaj me takšna vprašanja prizadanejo … in seveda razjezijo.
Zato meni niti na misel ne pride, da bi katero spraševala, kdaj misli naštimati otroke, ker nikoli ne veš, kakšno bolečino nekdo skriva v sebi.

Upam, da mi ne zamerite, ker sem se vmešala v vaš pogovor. Večkrat vas berem in naravnost občudujem vaš pogum in optimizem v tako težkih situacijah. Res iz vsega srca vsaki izmed vas želim, da bi se ji čimprej uresničile sanje. Samo prosim vas, ne obupat!
Z najlepšimi željami vas lepo pozdravljam.

P.S. Ampak ne morem pa obljubit, da ne bom še kdaj vskočila v pogovor. :))
Upam, da bo na forumu čim več dobrih novic!!!

Kleopatra vsak dober namen je velik korak. Ti se kr pogovarji znami. Včasih nam res zmanjka potrpljenja , vem ker meni ga večkrat. Pa pol misliš, da bo vžgala tista fora prešteti do 10, da jeza, zagrenjenost mine. Pač ta forum je tak, da se zlije vanj vsa frustracija, nezadovoljstvo pa tudi veselje in neizmerna žalost. Torej polno čustev.
Za vprašanja , ki se tičejo kdaj pa bosta?…..Imam srečo, ker moji in njegovi niso taki. To mi ful pomeni, kot da bi potihem razumeli, da se matrava. Veliko mi pomeni, ker nama stojijo ob strani.
Za druge pa je tko, da te zmeraj sprašujejo tisti, ki jim je glih ratalo in to pol tko zgleda. Kaj pa vidva, a nič ne mislita al kaj? Pa si mislim kaj te pa briga, kaj mi misliš svečo držat al kaj? Šalo na stran. Moj dragi pravi kao prvo kariera pol pa otroci. Pa izgovor za stanovanje, da bi najprej kaj večjega omislila pa tko.

Res boečina je globoka in upam, da bo cilj upravičil vse kar tuki trpimo in moramo dat skos. Pa sej smo borke ali nismo.

Srečno Ema

Hvala vsem za lepe želje, predvsem Doroteji.
Kleopatra, kar ostani tukaj, čeprav je res, da ima mogoče forum tudi rahlo negativen vpliv in se boš morda začela obremenjevati s vprašanji “kaj pa če sem tudi jaz neplodna”. Če se bo to zgodilo, pa se kar odklopi.

Ja, takale vprašanja sem jaz na podoben način kot ti doživljala pred veliko leti (uh, skoraj v prejšnjem življenju : ) ), sedaj pa je to precej drugače. Prej so me jezila v stilu “kaj te briga, to so moje osebne stvari”, saj sem človek, ki ima zelo rad zasebnost, po toliko letih neplodnosti pa so boleča, čeprav čedalje manj, saj sem zmeraj bolj vdana v usodo. Kar je pravzaprav dobro, saj je čedalje manj nihanj razpoloženj,ki so seveda vedno povezana z menstruacijskim ciklusom. Če čedalje manj pričakuješ, si tudi manj razočaran. Pa je res v vsaki stvari nekaj dobrega.

Doroteja, eno vprašanje malo za šalo malo za res. Kako se ženska počuti, ko ima takšen trebušček, a to občutiš tudi kot neprijetno, ko ti “kožo vleče narazen”? Kaj pa občutek, da imaš živo bitje v sebi, kako občutiš gibe? Mogoče za koga malce bedasta vprašanja, ampak saj ne morem tega vedeti, če pa še nisem občutila. Radovedna sem pa kot hudič. Kaj pa porod? A te je kaj strah?

Zadnjič sem na mameibebe.net prebrala, da je eno nosečnico začelo fejst skrbeti glede poroda, ko se je zavedela, da bo treba “lubenico izvaditi kroz otvor za limun”, ha ha. Mimogrede, ali je katera že brala njihove forume? So sicer hrvaški, kar pa za našo generacijo (večina okoli 30) res ne bi smel biti problem. Imajo posebne forume za neplodnost, za nosečnice, pa zgodbe s poroda, in kopico koristnih nasvetov. Pa prav zabavne so, zelo rada jih berem. Se mi pa smilijo ženske tam na Hrvaškem. Če prebereš malo več njihovih postov, vidiš, da so v Sloveniji porodnišnice in ginekološki oddelki veliko boljši kot pri njih, tudi odnos zdravnikov je pri nas že precej spremenjen. Marsikatera (ki si lahko privošči) gre raje rodit v Slovenijo.

OK.,dosti za danes.

PA-PA, pa dobro spite!

Draga Maja
Ko trebušček lepo raste in te bitjece brca in brca je zelo čudovito, takrat pozabiš in na porod in na vse ostale težave. Sedaj mi se že dobro vidijo strije na trebuščku pa čeprav jih redno mažem, in trebušček me včasih kar zelo preče. Nato si masiram z kremo proti pokanju kože v nosečnosti, in potem se počasi umiri……. Drugače je pa lepo, ko se mi oglasi moj ljubek……… Najbolj me začne brcati, ko mamica papa sladoled si misli uffffffffff kako je dobro he he he……. Boš videla še kmalu kako je to lep občutek. Želim ti, da se ti želja uresniči čim prej…..
Ti kar pridno skači hi ha ha in bo bo bo………………

Lep dan
Doroteja
P.S: Oglasi se še kaj piši………..

Vse tole zveni, kot da se precej smiliš sama sebi. Sicer nisem v tvoji koži, ne vem koliko si stara in koliko časa že poskušaš. Razumem te lahko, da si že na dnu z živci. Mislim pa, da obremenjevanje nikomur ne pomaga. Pa začni misliti o posvojitvi. Saj veš, koliko je primerov, ko pari, ko se nehajo obremenjevati, še zanosijo za povrhu. Posvojenčka imaš rad ravno tako kot svojega otroka.
O drugih pa – lahko samo spremeniš svoj odnos do njih in se boš manj sekirala, njih ne moreš spremeniti. Dobro bi ti najbrž delo, če bi se spomnila kake fraze, ki jim jo vržeš pod nos in jim zapreš goec. Tudi mene je vedno motilo, če so me spraševali, kje so otroci. Pa so vsi mislili, da sva karierista in da otrok še nočeva. Nikomur namreč nisva govorila o poskušanju.

Eh, Manca, imaš prav, nisi v moji koži. Ti si že pri 19 VEDELA, da ne boš mogla donositi otroka. Ne predstavljam si, kakšen grozen šok je to moral biti zate. Tako kot si tudi ti verjetno težko predstavljaš, kako je, če upanja ne izgubiš naenkrat, ampak umira počasi, na obroke, vsak mesec znova in tako že enajst let. Stara sem 31 let. Ne me narobe razumet, ne pravim, da je bilo tvoje trpljenje kaj manjše; bilo pa je drugačno.
Ne smilim se sama sebi. Ne več. Sem se, zelo, pred nekaj leti. Vem, da obremenjevanje nikomur ne pomaga. Če bi pomagalo, bi bile že vse tukaj 10x noseče, ne samo enkrat.
Posvojitev pri nama ne pride v poštev. Mož tega noče, jaz pa tudi več ne. Zato, ker po vseh teh letih mi otrok več ni prioritetna stvar v življenju. Še zmeraj si ga želim (vedno si ga bom), vendar ni več samo od tega odvisna moja sreča in zadovoljstvo v življenju. Do takega razmišljanja sem se počasi, mukoma pripravila sama, ker bi bila drugače res z živci na koncu, kar sedaj nikakor nisem.
Še zmeraj pa želja ostane, še zmeraj sem včasih žalostna in zato je tale forum “kot darilo od Boga (he he, od Primoža)”.
Po enem neuspelem zakonu sem sedaj zelo hvaležna, da imam (zaenkrat? vraževerje pač) krasen zakon in moža, ki mi popolnoma odgovarja v vseh pogledih. Če je pač bil pripravljen (in je še) iti skozi vse mogoče postopke, le v posvojitev ne, je to njegova pravica. Moja pa , da se odločim, a to sprejmem ali ne . In sem.

Tebi pa želim krasnega otročička, nobenih zapletov in … srečno!

LP