Kaj naj naredim, da nebi več mislila na to, kako lepo bi bilo zaspati in se več ne zbuditi?

Tudi če se zamotim, zvečer ko se uležem, je to misel, s katero zaspim… Kako preprosto bi bilo. Ne glede na to, če se “vržem” v delo, nekaj ur,nekaj dni – vsake toliko se vrne, tako mamljiva.

Nisem (še) ukrepala na to misel, pravzaprav si niti ne želim, ampak včasih imam občutek, da je močnejša od mene, jaz pa vse bolj utrujena.

Ne živim v mestu, sem na obrobju države, tako da skupina za samopomoč ne pridejo vpoštev, ker si potovanj itak ne morem privoščit (kot tudi marsičesa drugega ne), vendar se zavedam da imam več kot marsikdo drug. Za pogovor ne najdem nikogar – mama se toliko boji, da si ne upa govoriti o tem, prijatelji so mlajši (brez izkušenj), težko pa je tudi komurkoli verjeti, ko pričnem razlagati, ker sem čez dan vesela (da nisem sama s seboj), delujem samozavestno in močno, a ko pridem domov… smo spet tam…

Ima kdo kak predlog, nasvet?

Utrujena sem od svojega življenja… pa je šele 28 let mimo.

Lahko gre tudi za kakšno obliko utrujenosti, ki je povezana z zdravjem – beri forum Kronična utrujenost: .

Če ne, se pa vrni, in te malo inspiriramo. :-)))

Pozdravljena dteja!

Če želiš ti dam mail in mi lahko pišeš (če še pogledaš kaj na forum, glede na to, da si se januarja nazadnje oglasila)

lp, mikimiska

Pozdravljena!
Resno upam da bo to obdobje minili tudi tebi, tako kot je meni. Poznam občutek in najtežje je to da se z nikomur o tem ne moraš pogovoriti in tudi če bi se te nebi razumel. Ponavadi nažalost moraš dati času čas, lahko seveda obiščeš svojega osebnega zdravnika in ti on svetuje dalje. Res pa drži da moraš najti in početi tiste stvari katere so ti všeč, čeprav pridejo trenutki ko misliš da enostavno ne zmoreš več in bi vse najraje nekam poslala. Probaj čimveč brati in se osredotočiti na pozitivno prihodnost. Drži se