Sem oče dveh šolo obveznih otrok in že dobrih deset let v zvezi. Navidezno delujemo kot srečna družina, a resnica je žal drugačna. Z partnerko, ki jo imam resnično zelo rad, sva na točki ali nadaljevati ali končati zvezo. Zakaj? Najin problem se je pričel nekje po rojstvu drugega otroka. Zavračanje spolnosti. Tisoč izgovorov se je našlo s strani partnerke, da le to tega ni prišlo. Pomemnejša je bila televizija, časopis, telefon…….itd V primeru, da sem se jo hotel objeti, jo stisniti, poljubiti sem dobil odgovor “Pa daj nehaj”. Meseci so tekli, želja po spolnosti do partnerke je ostajala in ko na mnogo načinov želiš, da bi se zadeva nekak uredila v tej zvezi ni bilo plodnih tal. Naj povem , da ne gre tu za zadevo dvajsetkrat na mesec temveč enkrat na teden…in ko dobiš občutek, da si te nekdo ne želi, nikoli ne pokaže želje po tem..se zapreš vase in tuhtaš in tuhtaš…kadar koli sem hotel odpreti pogovor glede posteljnih stvari sem dobil odgovor, da samo na to mislim in mi je edina pomembna stvar. Pa ni tako!!!
Star pregovor pravi, če ni doma je pa drugje in tako je bilo tudi pri meni. Zapletel sem se z osebo, do katere pa nisem čutil in ne gojil ljubezni, šlo je zgolj samo posteljne užitke.
Vse to do lanskega leta, dokler ni moja partnerka izvedela za to.
Vem, da sem jo globoko razočaral, uničil njeno zaupanje vame, vse to kar sva gradila. Obžalujem dejanja, ki sem ji storil, v trenutku sem prekinil vezo z tretjo osebo in povem da sem ji od takrat zvest.
Prvi trije meseci po tem o bili težki, a ne tako kot sem mislil da bodo….dovolila mi je bližino, dotike…bil sem zelo presenečen nad njenim dogajanjem..
Pa pojdimo v sedanjost, dobro leto po tem. Občutek imam, da je najina zveza skupaj ostala samo zaradi otrok. Ne dovoli mi bližine, da o spolnosti sploh ne govorim, sporečeva se za vsako malo stvar, pogovora je bore malo med nama, skratka ena sama velika TIŠINA. Živiva vsak v svojem svetu, pogovor teče le o najnujnejših stvareh.
in Vprašanje?
Kako naprej. Imam jo rad, želim se potrudit za njo, samo kako?
Kot vidim sama ne bova rešila zadeve…ko že načenjam pogovor letijo samo polena pod noge. Vem da sem krivec za prevaro JAZ, da pa je do tega prišlo me je pripeljala tudi partnerka,

hvala

Spoštovani, poletje76!

Ob prebiranju vašega pisma in pripravljanju odgovora sem najprej začutila občutek, češ saj tole pa ne bo težko (nekaj napisati). Vendar se je situacija hitro spremenila, težko mi je bilo začeti in namesto tega sem začela »brskati« po računalniku in odpirati vse drugo, samo, da bi našla kako »pametno« idejo in da bi mi bilo lažje. Pa mi ni bilo. Odgovor moram še vedno napisati. Ob ponovnem prebiranju vašega pisma se je pojavila močna jeza, ko bi vam najraje povedala par krepkih ( v smislu kaj se greste – prevara), pa spet nisem mogla začeti pisati, kasneje sem začutila žalost in bolečino tam, kjer opisujete kakšna tišina in praznina je v vajinem odnosu… Tu mi je bilo lažje začeti. Zakaj vam to opisujem? Ne vem koliko lahko iz opisanega prepoznate svoje doživljanje – da ste morda mislili in verjeli, da je partnerska zveza in spolnost v njej nekaj dokaj enostavnega, samoumevnega, kar se da preprosto in na hitro (na površju) urediti. Ko so se sčasoma pokazali zapleti, bi iskali rešitve kjerkoli, samo, da bi bilo lažje zdržati. Iskanje pobega v prevaro in na stranpoti se je izkazalo za zgrešen način. Pomembno bi bilo odkriti pred čim ste bežali? Sprejeti vašo odgovornost za prevaro (brez izgovorov, da vas je partnerka z izogibanjem spolnosti “pripeljala” do tega!!). Ostane samo soočenje s problemom in s samim sabo, pa tudi z vajinim partnerskim odnosom. Vaše iskanje odgovorov na tem forumu se mi zdi že dober korak naprej, v pravo smer.

Zavedate se, da boste sam oz. vidva sama težko našla rešitev iz začaranega kroga. Teža in skrbi vsakodnevnih obveznosti glede službe, otrok in gospodinjstva predstavljajo verjetno pretežne dele vajinih dnevov, tednov, let… Za vaju in vajin odnos pa, tako čutim, kot da zmanjka časa, moči in energije. Vi pogrešate predvsem spolnost, ne vem pa koliko se zavedate, da je zlasti za žensko pomembno najprej (vedno znova) graditi odnos, da je šele nato lahko pripravljena tudi na telesnost. Če ni dobrega odnosa in ukvarjanja z njim, je pri vsakem paru (še posebej pri ženskah) tudi sama spolnost slej ko prej na preizkušnji, da se ohladi. To je tudi razumljivo, logično, saj ženska, ki je v stiku s sabo in svojim telesom, ne more iti (več) toliko preko sebe, da bi se po dnevih odtujenosti, umikanja in konfliktov, morda občutkov nesprejetosti, jeze, prizadetosti… brez ustreznega čustvenega zbližanja in razrešitve odtujenega odnosa predala spolnosti. Rešitev je torej v iskanju in reševanju odnosa. Na nov način. Želja po telesni bližini in spolnosti bo prišla po tem (po vzajemni čustveni slišanosti, razumevanju, sočutju…) sama od sebe.

Ne vem kaj in koliko naporov vlagate v ustvarjanje dobrega, prijaznega medsebojnega partnerskega odnosa, koliko ji pomagate pri delu v gospodinjstvu in pri ukvarjanju z otroki, v premagovanje praznine in tišine med vama, kaj naredite, da ustrezneje razrešujeta spore in konflikte, da se zbližujeta in ne oddaljujeta, da odpreta boleče in pereče teme (prevaro – ki jo bo potrebno še čustveno predelati, z obeh strani!), koliko se zmoreta o stiskah resnično pogovoriti, slišati, začutiti, deliti bližino in svojo ranljivost… ??? Kaj naredite na spoznavanju samega sebe, kaj vi prinašate v odnos, kako je partnerki ob vas, kaj ona od vas rabi, da bi se lahko z vami povezala tudi v spolnosti…? Vprašanj je še veliko…. Vi pa veste kaj ste pripravljeni storiti. Verjetno je težko in boleče obema, vsakemu na svoj način. Glede na to, da jo imate radi, in da vas je celo po prevari sprejela nazaj, se mi zdi, da se je vredno potruditi. Najbolj zagotovo je lahko prava pot v vajini udeležbi na partnerski terapiji.

Vse dobro in kar pogumno!