Lep pozdrav obupan sem zato ,ker sem izgubil njo in zato ,ker je vsaj deloma imela prav!! Naj vam zaupam zgodbo.
Spoznala sva se cca 4 leta nazaj ona je delala kot natakarica sicer iz mojega kraja ampak zame skrivnostno dekle o kateri nisem vedel skoraj nič.Lepa postavna že na videz temperamentna ženska.Bila je ravnotako v vezi in tudi noseča katero je žal morala prekiniti zaradi zdravstvenih problemov. Jaz sicer vezan oče malega fantka “ampak moja veza je že cca leto dni bila nekako obsojena na propad,ker se nihče od naju niti ni več trudil da bi to popravila”. Počasi so kavice prehajale v redne obiske in vse daljše pogovore nato v izmenjavo številk in do prvih smsov.Po cca mesecu dni sva imela prvi fizični kontakt sicer ne spolni ampak je bil le poljub ob katerem verjamete ali ne sem začutil to,kar sem do sedaj le slišal oz. prebral.Stisnilo me je v trebuhu!! Vedel sem da je nekaj posebnega!Srečanja ,sporočila in klici so postajali vsakodnevni in naj povem da je do prvega spolnega odnosa prišlo šele po parih mesecih.prva moja kar velika napaka je bila ker je moja takratna partnerka še živela pri meni sicer je prišla vsak dan šele pozno zvečer večino dnevov in včasih tudi noči je z otrokom preživela pri svoji mami. Z mojo simpatijo oz takrat sem bil zaljubljen do ušes sva se srečevala vsak dan in dostikrat je bil povod za slabo voljo zakaj je še ona tu! vse to je bila moja napaka ker sem se bal kako bo odreagirala sploh zaradi stikov z otrokom malce problema pa je predstavljalo tudi skupno podjetje v lasti obeh.To se je potem hvala bogu lepo rešilo in ni bilo nobene ovire da zaživima skupaj.Od začetka sem malce jaz hodil k njej čez noči včasih ona k meni nato sva se odločila da poizkusiva živet pri meni ker sem imel stanovanje v hiši staršev ona pa doma le majhno sobo. Imela sva se lepo vsak dan sva se bolj spoznavala in ugotavljala da imama na ogromno stvari isti pogled sicer nama je razlika v letih ki je 10 let malce nagajala od začetka ker sem jaz bil že malce bolj “ugnan” ampak sva vseeno ob večerih skupaj hodila ven,in kot sem omenil je temperamentna in sva se parkrat ko je temu poleg botroval še alkohol sprla in takrat je ona vedno odšla domov se mi ni javljala na telefon ko se je javila po kakem dnevu je bila nevem enkrat na morju z kakim kolegom drugič na veselici z drugim kolegom…! Sicer da je z komu kej imela nevem oz neverjamem toda to je v meni vseeno podžigalo ljubosumje! Ko sva po parih takih problemih ko je odšla in to velikokrat zaradi mojega ljubosumja spoznala da alkohol ne prinese nič dobrega sva se odločila da ga črtava iz najinega živlenja! Sprememba je bila očitna kreganja je bilo nenormalno manj sva se sporekla ampak so se strasti dokaj hitro umirile! ustvarjala sva si življenje ,začela prenavljati hišo in oba res uživala v tem sploh ona ker doma tega nikoli ni mogla ker so njeni starši ” pa ne da so slabi” bolj tak kar se tiče okolice hiše ali pa nove lepe kuhinje…”pač jim to ni tolk pomembno”.Povedala sva si lahk vse in to res vse!! nikdar niti jaz niti ona nisva mislila da boma kdaj lahk sploh komu zaupala najbolj skrite želje sploh pa ne svojemu partnerju! Vse je bilo lepo oba z svojim podjetjem ki imajo svoje slabe in dobre trenutke glede na to kaki so časi v gospodarstvu.Ona še vedno kot natakarica kar me je vedno malce jezilo in priznam da sm velikokrat bil ljubosumen pa dostikrat tut brez veze! Res bal sem se zanjo “da mi kdo nebi v zelje hodil” ker mi pomeni vse in še več! Tudi ona ni skrivala svojega ljubosumja s čimer vsaj jaz nisem imel problemov če me je večkrat klicala mi pisala kje sm s kom sm in podobno, ker sem si pač mislil da me ima rada! Na začetku sem res bil mogoče preveč oblastniški ker sem povsod šel zraven nje,sedaj če je šla v solarij ali manikuro je pač šla in ni nikoli bil problem razen kdaj sem ji v hecu rekel “če mi ga ti kej serješ”.je res da tudi ona ni komplicirala čeprav jaz brez nje nisem bil nikjer razen v službi pa še tam delam skupaj z njenim bratom in težk verjetn da bi kej mutil če je zraven njen brat,in nej kar povem da ji nobena ženska do mezinca na nogi ne seže vsaj kar se mene tiče!Je pa res da sva se zadnje čase prerekala bolj kot ne zaradi ene in iste stvari,in priznam da sem kriv tudi jaz mogoče celo največ! Nekak sem ob tistih trenutkih ko me je zagrizlo mal ljubosumje hotel da mi pokaže da me ima rada in sem ji to tudi dostikrat rekel pa ne da mi ni vedno vrnila tega ker mi je, ampak dostkrat sma se pa začela pregovarjat,ko sem ji rekel ” mi nočeš nč pokazat da me imaš rada” je rekla ” ja sej kje pa piše da morm jaz do tebe prit” ima po eni strani prav!!! Pri sexu je postajalo isto čeprav moram priznad da kar se tega tiče pa ni besed da bi z njimi opisal občutke ker so po parih letih še veliko močnejši kot na začetku! Spet sm jaz bil tisti ki je zatežil “a ti ni več do tega z mano” pa je odgovorila ” pa ti kej nared če bi rad to” in to mi je res dajalo tist grenak občutek da me nima rada oz. bolj da ji ni več do tega! Tega je bilo vse več nakar je par dni nazaj šla,in se noče pogovarjat z mano še prej mi je rekla da sem posesiven in da če mislim da je tak enostavno najdit osebo kateri lahk zaupaš res čisto vse!!Popoldne iz službe sem šel k njej da se pogovorim toda je bilo zaman ker je že njen oče takoj začel vpit da me je zadost kao podpirala pa mi vse k riti prinesla pa nej povem da mi ni težk pomivat posode, kuhat, obešat ,ravnat ali likat perila in to po večini delama skupaj je pa res da levji delež tega je padel na njo! Oče od nje je pa res tak da mu mora žena še spodnje hlače za njemu nosit,mu pijačo napravit čeprav ona zunaj dela on pa na kavču leži! pa ni važn ker me ne briga kako imajo drugje!!! Ali ima prav da sm posesiven? če ima mi prosim svetujte kako si naj pomagam,ker mi pomeni vse, in bi jo rad nazaj oz je nebi rad zgubil ,ker tako kot je ona sama parkrat rekla ,ko sva se pogovarjala “NI VSAKMU DANO DA BI NAŠEL TAK PODOBNEGA PARTNERJA KOT SEM GA JAZ” .
Opravičujem se za vse svoje slovnične napake ker mi je do sedaj vse tekste pregledala in popravila moja sedaj sem pa žal sam

Spoštovani teksas,

hvala za vašo iskreno izpoved. Verjamem, da vam ni lahko, da ste obupani, ker ste imeli občutek, da ste ob zadnji partnerki končno našli, kar ste iskali, pa vam je spet polzelo iz rok. Morda se je zgodba v tem času, kar ste čakali na odgovor, celo že kako drugače razpletla oz. premaknila.

Po zaljubljenem začetku, ko sta oba v bistvu zaradi vajine zveze zapustila vsak svojo prejšnjo zvezo, sta se soočala z vsakdanjostjo partnerstva – in vsakdanjimi izzivi, konflikti, razlikami, ljubosumnostjo. Ja, ljubosumje pri vama je ves čas igralo veliko vlogo, kot kaže na obeh straneh. Po svoje logično, saj ko vstopiš v odnos v bistvu kot v dvojno »afero« – oba sta bila ob začetku vsak v svoji zvezi, je veliko težje zaupati drugemu, da ne bo tega kdaj ponovil še s kako drugo osebo. Eden ali drugi. Strah pred izgubo, pred (ponovno) prevaro je ves čas v zraku, četudi na začetku ne zgleda tako. Lahko se kaže preko (neutemeljenega) ljubosumja ali pa dejanskih novih afer. Ne bom rekla, da so vse take zveze obsojene na propad, je pa v taki zvezi potrebno še toliko več »garanja«, da prideš do temeljnega zaupanja. Da upaš ubesediti tudi vse tovrstne strahove in jih preveriti ob drugem, a hkrati ostati realen in ne pretirano ljubosumen oz. posesiven. Da zmoreš zgraditi kakovosten in trajen odnos, ki preživi tudi viharje let in vsakdanje zaplete, ki nobenemu ne prizanašajo.

Pravite, da se je na koncu vajin odnos zapletel ravno v tem občutju – ko ste bili ljubosumni in se hoteli od nje dokaze, da vas ima rada. Kar je lahko izjemno naporno za zvezo – partnerko. Sprašujete, ali ste posesiven? Hm, verjetno vam je nekaj o tem povedala vaša (bivša) partnerka, pa ne vem, če ste ji čisto verjeli, dokler ni svojih besed podkrepila z dejanji (odhodom). Ponavadi smo drug drugemu kar dobro ogledalo, samo težko to sprejmemo. Ne vem niti, ali je kaj veliko sama o tem prej na glas govorila, predno ji je prekipelo in je odšla. Npr. da ji je naporno to vaše nenehno preverjanje in vaša potreba po dokazovanju, da vas ima rada. Ker take stvari res dajo občutek, da si ves čas na preverjanju, naporno pa je vse življenje preživeti na izpitu in vedno znova nekaj »dokazovati«. Zdi se, da se je zgodba obrnila in zdaj boste vi morali njej dokazati, da ste je vreden, da hočete in zmorete živeti drugače, da zmorete/ta drug drugemu dati svobodo – pa ne za nove afere ampak za svobodno odločitev drug za drugega. Zdaj, ko je zaljubljenost mimo in sta odložila »rožnata očala«, vidita drug drugega bolj realno in se lažje odločata za resno skupno pot ali pa se odločata, da to ni to. Vem, da si vi želite samo enega zaključka vajine zgodbe, a kako se bo razpletlo, je odvisno od vaju obeh. Kaj so njene resnične in globoke želje, tega ne veva. A morda vi to slutite in čutite bolj kot jaz, saj ste z njo še vedno močno čustveno povezani. Ali si želi, da se borite zanjo, da zdaj vi dokazujete svojo ljubezen in pripravljenost za spremembe? Da vi zdaj najdete pravo pot do njenega srca? Kaj kriči ona na glas in kaj njen oče, to veva. Ali je to čista resnica in zadnje besede, tega ne vem. To boste (ali pa že ste) preverili vi pri njej osebno. Verjamem, da boste našli pot za to.

Na tem mestu se mi bolj zdi za vas osebno pomembno vprašanje, zakaj se vam je vse to zgodilo? Kaj pomenijo ta občutja prevare, nezaupanja, strahu in groze pred zapuščenostjo in na koncu še zavrnitev in osramočenost? Kam paše to nenehno preverjanje »ali me imaš rada, sem vreden tvoje ljubezni«? Kam paše to, da kar tako zlahka prekinete zvezo s partnerko, s katero imate otroka in začnete novo? Kaj v resnici iščete, pa se vam vedno znova izmika? Kam to paše v vaši osebni zgodbi vaše preteklosti? Saj verjetno že veste, ampak v takih bolečih ljubezenskih zapletih si pogosto ponavljamo neko nepredelano travmo iz naših otroških/mladih let …
Na vašem mestu, mislim, da bi za vas bila najboljša rešitev vključitev v terapevtsko obravnavo – da sami pri sebi raziščete, kaj se vam dogaja, kaj so ta močna čustva, ki vas kar vodijo, da počnete stvari, za katere se pozneje izkaže, da vam je lahko zanje žal. Če bo partnerka še želela sodelovati in graditi odnos, potem je res priporočljivo, da se vključita oba in vajin odnos prečistita in postavita na trdnejše temelje, hkrati pa raziščeta vsak svojo čustveno dediščino, ki vaju je pripeljala skupaj. Sicer pa sami. Je in bo boleče, a ozdravitev takih ran pride preko ozdravljajočih solz, iskrenega soočenja in sprave najprej s samim seboj nato pa še z drugim.

Veliko poguma in vse dobro!