na pomoč
Draga Ani,
moje iskreno sožalje, čeprav so ti vse besede najbrž odveč.
Proces žalovanja je dolga in naporna pot, po samomoru bližnjega še težja. Jeza po izgubi najbližjih je ne glede na smrt popolnoma normalna, v tvojem primeru še toliko bolj. Vedno trpi tisti ki ostane.
Objemam te in držim pesti zate, da ti bo uspelo vse kar te čaka preživeti.
soimenjakinja Ana
Ani!
Približno vem kako se počutiš, ampak res samo približno. Samomor je namreč storil moj brat in zapustil ženo in majhno punčko. In seveda naju z očetom, po tistem ko je pred kratkim umrla mama. Nič ni narobe, če čutiš samo jezo. Tudi jaz sem jo. In to nenormalno veliko, že prav bes na momente. Vsak se spoprijema s smrtjo (še zlasti pa s samomorom) na svoj, individualen način in vsak rabi svoj čas za žalovanje. Karkoli torej občutiš je PRAV. Svoje občutke sprejmi, saj so tvoji. Ne bori se sama proti sebi, s tem si narediš ogromno škode. Vem iz zatiranja lastnih izkušenj. S štirimi sončki ti zagotovo ni lahko. Želim ti veliko moči in poguma! Drži se!
Lenyka
Moje sožalje.
Ljudi, ki naredijo samomor, ne smemo obsojati, kajti znašli so se v položaju, kjer izhoda niso videli in se jim je to zdela najlažja in edina pot..
Razumljivo pa je, da čutiš jezo, ker te je zapustil, ker je zbral tako pot, ker verjetno bi se s pogovorom dalo mariskaj rešti..večina ljudi, čuti jezo neglede na vzrok smrti, jaz osebno pa je nisem, ker sem vedela, da se je mami borila z vsemi 4 da bi ostala, pa ni mogla.
Počasi, res počasi, boš verjetno jezo nadomestila z žalostjo…preberi knjigo zdravljenje žalosti, tam je tudi o jezi napisano, tako, da boš lažje razumela, da je to čisto normalno.
Drži se!
moje sožalje verjamem da ti je hudo in si jezna bodi močna pa čeprav se ti bo zdelo da je včasih to nemogoče ampak vedi da te bodo držali tvoji otroci pokonci in oni bodo tisti ki ti bodo dajali moč da boš šla čez najhuje ko ti bo hudo ti se kar zjokaj daj solzam prosto pot ne zadržuj čustev v sebi pa čeprav s ti zdi da to mogoče ni prav verjetno je
drži se
Te vrstice bom zapisal tukaj…ker ste tukaj ljudje, ki jih boste razumeli…drugod se vsi posmihajo…
Kje ste “organi”, ki skrbite za preventivo ljudi….opozarja se na prometno varnost, kraje, nasilja….da ne naštevam….kdo bo pa naredil kaj, da se mogoče zmanjša število samomorov??????
V lanskem letu je na cesta umrlo 209 ljudi….in 436 ljudi storilo samomor!????????? Kaj tega nihče ne vidi??? Kupi so zverižene pločevine na TV….bo kdo kaj povedal kako pomagati ljudem v depresiji? Ne ne, saj nam se to ne more zgodit ne?
Kaj naj še rečem….zgorajn navedene številke so dovolj za zamislit se! Naj vsaj enkrat beseda gre od ljudi do ljudi…do pravih ušes!
Res je hudo…ne za tiste, ki to storijo, za tiste ki ostanemo!
Ljudje, ki storijo samomor niso naredili nam toliko hudega, kot so storili
sebi.
Tvoja jeza je upravičena, vendar imaš možnost, da svoje življenje živiš, spremeniš, popraviš, narediš na svetu nekaj dobrega.
Držim pesti, ko boš zmogla, poglej življenje iz te strani. Vem da je hudo. Samomor je za nas, ki ostanemo nepojmljiv. Vendar je brezizhodnost nekaj, kar ne moremo razumeti. Če bi, bi bili pod rušo tudi mi.
nasvet iz prve roke…. Z otroci se bo potrebno o tem pogovarjat. če se ne boš, bdo vedeli, stavr bo tabu tema, prisotna stalno, vendar nihče ne bo upal o tem spregovoriti.
Poskusi najti terapevta. Sedaj boš največ podpore rabila ti, ker boš med drugimi morala obrazložiti tudi tvojim otrokom, da bodo sprejeli in šli čez.
Verjamem, da boli, da ti je težko, da si se neštetokrat vprašala ZAKAJ, da iščeš odgovorem, katere verjetno nikoli ne boš našla. V sebi kričiš, pa vendar, nekaj ga je zlomilo, ne išči odgovor, morala boš dalje. Imaš štiri dragulje, ki te potrebujejo in ti potrebuješ njih, pogovarjajte se in nikar jim ne pokaži, da si v svoji žalosti tudi besna. Razloži jim tako, da bodo razumeli, da bodo očeta imeli v lepem spominu, saj mame to znamo.
Ne morem te olajšati za tvoje bolečine, lahko pa ti rečem le da mi je hudo za tebe, da te res čaka težka pot, pa vendar zdrži, nikar ne kloni.
Draga Ani,
iskreno sožalje ob tvoji izgubi. Razumem te, kako se počutiš. In vem, da si jezna. Prav. Mogoče besna. Tudi prav. Ali pa zdaj že zelo žalostna. V redu. Pa nemočna. Tudi v redu. Nič ni narobe s tem. Vse to so tvoji občutki. Ki se bodo skozi faze žalovanja še spreminjali.
Tudi v moji družini smo imeli samomor. Sprva kar ne verjameš in misliš, da se to dogaja samo drugim… Jaz sem nekaj časa samo vegetirala. Meni je pomagalo veliko branja, jokanja, predvsem pa pogovor. Veliko govori, če nimaš komu, pa sama sebi. Skregaj se z njim, (čeprav ga ni več), povej mu, kaj čutiš, napiši, kako ti je. Samo daj ven. Ker drugače bo prišlo samo. Tudi ob najbolj neprimetnih trenutkih (na cesti, v avtobusu, ob pogovoru, kjerkoli…) Ni ti potrebno biti močna za vsako ceno. Povej, da rabiš pomoč.
Jaz sem pol leta po smrti mislila, da mi gre kar dobro in sem prebolela. Kljub vsemu sem čutila močno potrebo po skupini. Prvič sem jokala celo uro. Drugič samo pol, tretjič spet manj… Nekoga, ki nam je bila blizu, ne moremo kar tako pozabiti. Tudi ne bi bilo prav.
Ko se oseba pripravlja na samomor, oddaja signale, ki pa jih mi ponavadi ne vidimo in ne znamo prepoznati (saj je najbolje, da kar umrem, nimam več moči, saj me ne boste pogrešali, nenadoma shujša, vse je brez veze, zdaj pa še zadnjič naredim to in to, potem boste pa že drugi…)
Alergična sem na izjave veliko ljudi, ki pravijo:”Tisti, ki veliko govori si tako nič ne naredi.” Za bruhat. Veliko ljudi je že šlo na drug svet, ker nihče v bližini ni poznal teh stvari in ni znal pomagat… Kaj bi dala za to, da bi takrat vedela vsaj 10% tega, kar vem zdaj. Vsepovsod beremo o nasilju, o drogah, alkoholu, napačni vzgoji… Kaj pa depresija? Pa samomor? Bore malo. Sedaj sem bolj pozorna na te teme. Jaz sem veliko govorila o tem tudi drugim ljudem in lahko rečem, da nimajo pojma. Kot ga mi nismo imeli. Kregajo se na ljudi, ki hodijo po robu in ravno prepir je lahko tista kaplja čez…
Ani, žal mi je za tvojo strašno izkušnjo in izgubo. Tukaj pomaga samo čas. Veliko različnih občutkov te bo prevevalo, za katere mogoče sedaj niti ne veš, da obstajajo. Sprejmi jih, ker kmalu bo zopet prišel kakšen nov. Mogoče bi ti pomagala kakšna skupina, telefon v stiski, molitev… Vzemi tisto, za katero čutiš, da je prava zate.
Malo sem se razpisala. Očitno imam še vedno potrebo govoriti o tem, pa čeprav je minilo že leto in pol. Drži se.
>