Pomagajte, prosim. Stara sem 24 let. Celo življenje sem trpela starše, ki sta me fizično in psihično ubijala. Od katerih nisem nikoli dobila starševske ljubezni. Niti ne vem, kaj je to. Pri 18 letih sem začela hoditi s fantom. Po letu dni sem se preselila k njemu, ker stanje s starši je postajalo nevzdržno. Kot primer lahko samo rečem, da mi je oče, kateremu zdaj pripada ime samo moški, rekel da bom ležala po kanalih zadrogirana in pijana, da iz mene ne bo nič.

Zdaj sva s tem fantom že pet let. Na površje je prišlo veliko mojih težav, ki sem jih vsa leta vztrajno zatirala. Zbolela sem za hudo depresijo. Zdravim se že dve leti, ampak sama ne vidim niti trohice napredka.

Fant je obupal, ker je ugotovil, da mi je vsa ta leta bil mama, oče, brat in terapevt in ne fant. Zdaj pravi, da me ima rad kot človeka in da je najina ljubezen bila starševska. To razumem. Ampak, kaj naj zdaj naredim, da bom v njegovih očeh spet punca in ne sestra? Obupana sem. Moji dnevi se začenjajo s solzami in končujejo z natečenimi očmi. On mi ne daje nobenega upanja, da bo v prihodnosti kaj drugače in da me bo lahko imel kako drugače kot sestro. Ampak jaz si želim ostati z njim celo življenje. Je moja nasvetlejša točka v življenju. Lahko samo dodam, da sem pri desetih izgubila vse. Dom, prijatelje, sošolce, obleke, vse otroške slike. Bežali smo pred vojno. V slo. v osnovni šoli sem doživela zavračanje in zaničevanje, posmeh iz mene, mojih oblek in nasplošno mene. Štiričlanska družina smo živeli v domu za samske. To je v sobi, ki ni večja od večine vaših predsob. Živela sem pri človeku, ki je rekel očetu, da me bo posilil. In veliko je še tega. Vse lahko povem v enem stavku: Ko bi vsaj umrla v vojni. To je to. POMAGAJTE. Izgubila sem vse, najbrž bom tudi njega. Kako naj nadaljujem z življenjem in ali vidite kakšno rešitev, s katero bi si pomagala povrniti njegovo ljubezen.

Ne vem, kaj vzpodbudnega bi lahko rekla, ker ne želim, da bi ti metala pesek v oči. Kot človek, ki je izgubil vse, kot praviš, si tako prizadeta, ranjena in se pogosto počutiš zavrženo ter osamljeno, da je to že postal življenski stil. To je postal poznan vzorec, ki ti, pa naj se sliši še tako paradoksalno, pomeni varnost. Oseba, ki dolgo in zelo globoko trpi, pogosto niti ne zmore več pogledati izza robov svoje bolečine.
V kolikor ima ob sebi človeka, ji jo vzpodbuja in z njo ljubeče ravna, so pogledi na svetlo malo bolj pogosti.
Lahko pa se zgodi, da človek ostane sam. Takrat mora v njegovo življenje poseči neka zelo močna sila, ki lahko stvari premakne navzgor. Nekaterim taka moč ni dana in lahko da ostanejo dolgotrajno v temi.

Ne verjamem, da si ti oseba, ki boš za vedno ostala v temi. Zgubila si vse, bila zasmehovana in ne bila sprejeta. Preživela si. Danes si pred ponovno preizkušnjo. Lahko, da boš padla. Verjamem pa, da se boš pobrala. Kajti človek, ki enkrat vstane, ko ga življenje vrže po tleh, se nauči vstajati.
Ne bo lahko, ampak GRADI NA SEBI.
Tvoja sreča in življenje ne sme biti odvisno od drugega človeka. Sama sebi moraš postati vse. Verjeti moraš, jaz že verjamem, da zmoreš, tudi če te ta človek zapusti, najti novo luč v svojem življenju. In to je pomembno.
Nimaš moči, da bi ga zadržala, če se je odločil, da odide. Bodi to, kar si, saj druga ne moreš biti. Če lahko hodi s teboj, naj hodi. Povabi ga.
Ne poznam pa “trika”-zvijače, ki bi ga nagovorila, da naj ostane, čeprav ne želi. Vse so le kratkotrajne stvari, ki odložijo “tisti” čas.
Pogumno. Me smo ob tebi. In kadarkoli ti bo hudo, lahko pišeš. Tudi čisto tako, “za brez veze”, kot rečemo.

Andreja, zelo sem ti hvaležna za tvoje besede. Nekaj ur po tistem, ko sem napisala tisto sporočilo, se mi je nekaj zgodilo v glavi. Danes po dolgem času imam odličen dan. Že dolgo se nisem tako dobro počutila in se čutila tako močno. Dojela sem, da razhod ni noben fenomen in da najbrž ne bo moj zadnji razhod z nekom. Tudi prvi ni. Upam samo, da bo to počutje obstalo vsaj še nekaj časa. Danes sem naredila zase toliko kot mogoče v zadnjih dveh letih. Danes sem zadovoljna, jutri mogoče ne bom več, ampak hvala ti za tvoj čas. Ko spet zadanem dno, bom spet zavpila tu na forumu.

Tako je. Danes sem tu zgoraj, jutri se znajdem spodaj. Ker vem, da bom zagotovo spet zgoraj, mi ni tako težko, ko sem na dnu.

Vedi pa, da dlje od dna ne moreš iti. Sicer ima dno lahko skoraj neizmerne globine pa vendar: zavpij, ko boš dol, saj zvok v globini dobro odmeva!

Pa sem spet dol. Fant mi je rekel, naj si poiščem stanovanje. Skoraj šest let sva skupaj. Seveda, ker se moje solze niso ustavile celo noč in cel dan, je rekel nja ostanem, ampak naj mu dam čas in naj ne drezam vanj. Zdaj pravi, da mi ne more nič nuditi, ker je izžet. Kako si želim vrnit čas nazaj, da popravim napake, ki sva jih delala. Mislim, da bi bila najbolj srečna na svetu. Res je hudo. Nikoli si nisem predstavljala življenja brez njega, nisem niti mislila na življenje brez njega, zdaj pa ne vem, kako naj preživim brez njega. Res ga ne bi rada izgubila, ampak bojim se, da se je že odločil in da me ne želi več poleg sebe. Kako boli in bolelo bo celo življenje. Kako mi bo le, če ga vidim čez deset let in vidim, da je zelo uspešen, jaz pa nisem mogla biti poleg njega in hraniti svojo dušo z njegovim veseljem. Mislim, da bom utonila v solzah.

Pa ne spet. Kdo tuki kriči po forumu!?

Mariposa, ne vrti čas nazaj. To je “zmogel” Michael Fox. Ne hodi v prihodnost, to je bila naloga Keanu Reeves-a. Ostani tukaj in zdaj.

Spremeniš lahko samo ta trenutek. Samo zdajle, zdajle, zdajle, ja, zdajle, v tem trenutku!, lahko nehaš jokati, lahko se odločiš, da boš vesela, lahko si rečeš, “ne bom več mencala, grem naprej. Zapravila sem nekaj let, zapravila sem si prijateljstvo, zapravila sem si fanta, DOVOLJ JE BILO. ODLOČAM SE, DA PRETEKLOST PUSTIM ZA SEBOJ IN DANES SE ODLOČAM, DA BOM TOLIKO SPOŠTOVALA SEBE IN SVOJE ŽIVLJENJE, DA ME NIČ VEČ NE IZTIRI. DANES SPREJEMAM SKLEP, DA ZAČNEM SVOJE NAJBOLJŠE LETO IN DANES SI PRISEGAM, DA BOM OSVOJILA NAZAJ SVOJEGA MOŠKEGA. TO JE MOJ PRVI CILJ. Kako bom to naredila? Danes, ko se vrne domov, mu na pogrnjeni mizi postrežem s čajem z limono in dvema piškotoma, pripravim mu časopis, da si oddahne. Nič ne bom težila in mu povedala en vic.”
Kakorkoli, krneki, nekaj v tem smislu.

Dajmo ženska, primi vajeti v svoje roke!

Razumem tvojo bolečino, saj veš. Ampak ta pot te ne pripelje nikamor. Bilo je dovolj. Prijeti se je treba v roke. Bilo je trpljenje, bila je bolečina, bilo je hudo. Kakšna bo prihodnost? Ne vemo. Zdaj v tem trenutku pa lahko poskrbimo, da nam bo svetlejša. Dajva nekaj narediti za to, prosim.

Kaj boš zdaj rekla? Oglasi se!!

Lahko ti samo rečem, da sem naredila nasmešek in se strinjala s tvojimi spodbudnimi besedami. Hvala ti iz srca. Tvoje besede bom spravila na veeeeeliki papir in si ga obesila na steno pa magari sredi hodnika. Resnično si želim postati boljši človek, ampak do zdaj so me vsakič poteptale solze in pesimizem. Še se bova pisali. Hvala in lepo se mej. Mariposa

Draga Mariposa, točno to sem želela-zvabiti nasmešek iz tebe.

Zdaj pa nekaj pomembnega. Zapomni si!:

Dober človek si. Že zdaj. Nič boljša ne rabiš postajati, ker to že si. Kar potrebuješ je le malo več zaupanja v sebe in vere v dobroto, veselje, optimizem.
Mogoče potrebuješ le brco v rit, mogoče nekoga/nekaj, kar bi te vzpodbujalo, morda pa se le prebijaš skozi težke čase. Niti ni pomembno. Verjemi, boljši časi pridejo. Še boljši pa, če pa se boš še sama potrudila.

Želim ti lep vidend, pa da mi ne daš dol plakata!

Tudi jaz tebi želim lep vikend in se še kaj piševa. Ciao

Umrla bom od žalosti. Skušam se spodbujati in mi celo ratuje, ampak mi vsak pogovor s fantom o razhodu spodseka tla pod nogami. Sam pravi da se vsak dan bolj oddaljuje od mene. Ko bi lahko vriskala s črkami bi bilo tu na forumu zelo glasno. To ni mogoče da se mata dva rada ampak da se razhod zdi neizogiben. To ni fer. Moram res samo izgubljati? Saj vem da se sam odločiš a boš zmagovalec ali žrtev ampak ampak to je prehudo. Moram res samo izgubljati. Izgubila sem dom, prijatelje, sorodnike, staršev nimam, oz. imam biološke starše. Zdaj še njega. Vem da tako govorjenje me pelje samo še bolj proti dnu ampak kaj sem zakrivila komurkol že da mi vse drago uhaja iz rok.
Nisem kriva ker nisem znala ljubiti ker me nihče naučil ni. NIsem kriva da sem nesamozavesta ko so mi drugi cel življenje govoril da sem zguba. Nisem kriva da sem zakompleksana v postelji. Tega je kriv moj prvi fant (kar sem spoznala pred zelo kratkim). Nisem kriva da ničesar ne znam zahtevat ko so mi pa cel življenje govoril da si ne zaslužim nič. Nisem kriva da se ne znam pogovarjat saj me nihče ni naučil. Ničesar nisem kriva a zaradi napak drugih bom izgubila najdražjega človeka v življenju in nič ne morem narediti da to preprečim. Andreja nimam se kam zateči. NImam nikogar. Imam brata ki je premlad da bi poslušal moje ljubezenske težave ima dosti svojih tegob. Če se ti ne javim dolgo to je zato ker sem izgubila računalnik, internet, streho nad glavo, garažo za avto, denar za kruh a vse to je zanemarljivo ker bom izgubila njega. Boli zelo boli. Ampak hvala ti da si vzameš čas in se prebiješ skozi goro žalosti. Skoraj sem pregorela.

Živjo, Mariposa!

Življenje ni pravično in tudi pošteno ne, pa vendar mnogi iz svojega življenje nekaj naredimo. Nisi kriva za razmere, v katerih si živela, ampak od tebe je odvisno, ali se boš potegnila ven ali se pustila, da te življenje povozi.

Zjokaj se, tuli, potem pa si popravi frizuro in pojdi naprej. Pravzaprav si pa imela srečo – tvojega fanta in vajino ljubezen kar nekaj let. Mnogi ljudje ljubezni nikoli ne doživijo. Ti pa veš kakšna je in kakšno si želiš spet najti. To je zelo dobro izkušnja za življenje naprej.

In se spet spomni, da nič v življenju ni za vedno, tudi najdaljša ljubezen je enkrat končana.

Kadar si čisto na tleh, samo naredi načrt, kaj boš danes naredila zase, lahko samo kakšno malenkost, ampak vsak dan! Delaj zase, delaj na sebi! Privošči si sprehod, poslušat dobro glasbo, svež šopek na tvoji mizici, naredi si novo frizuro, karkoli, lahko so samo malenkosti. Ampak izberi dejavnost namesto razmišljanja, kako ti je hudo. Izbira je v tvojih rokah!

Lep pozdrav!

Mariposa!

Ne vem, če boš to brala, ampak vseeno. Napisala ti bom nekaj besed, kar me je tvoja zgodba precej pretresla. Moraš pa vedet, da ni vse izgubljeno, daleč od tega. Že zato, ker imaš komaj 24 let. Jaz sem sicer mlajša od tebe, ampak pri naših letih komaj začenjamo živet.

Žal mi je, da nisi doživela ljubezni in podpore s strani staršev. Verjamem, da ti to zelo manjka in da od tod pravzaprav izvira večina tvojih težav. Jaz vidim tu samo eno rešitev, in sicer da se popolnoma osamosvojiš in se postaviš na lastne noge. To moraš narest, tega se moraš naučiti, ker drugače boš vedno odvisna od drugih in na ta način je še več možnosti, da si prizadet in da se nikoli ne pobereš. Še najbolj pomembna pa je zavest, da TI TO ZMOREŠ. Seveda zmoreš, ne sicer v enem tednu ali mesecu, ampak to vseeno zmorejo tudi ljudje, ki so preživeli toliko hudega kot ti. Zmoreš biti samostojna, odločna in samozavestna oseba, ki je sposobna poskrbet sama zase in se zaveda, da je vredna ljubezni. Tvoja zveza s fantom je žal propadla. Vem, da se to grobo sliši, ampak ti moraš iti sama naprej. Mislim pa, da lahko obdržiš njegovo prijateljstvo, saj ga boš na svoji poti še kako potrebovala. Ti si na svetu zaradi sebe; najprej moraš poskrbeti zase, potem pa lahko tudi ti pomagaš drugim in jim nudiš ljubezen. Nekdo je že pred mano zapisal: odločiti se moraš, ali boš utonila, ali pa boš splavala na breg in preživela. Zaslužiš si dostojno in polno življenje, ki si ga pa lahko ustvariš samo sama. Upam, da poznaš še koga, ki ti je dovolj dober prijatelj, da ti bo stal ob strani.

Za začetek bi bilo najpametneje, da si poiščeš stanovanje in se odseliš od fanta. Ne vem sicer ali je to možno (ali imaš zaposlitev?), vendar ti pri tem lahko pomagajo (pomagamo) tudi drugi.

Sicer pa sem tu še jaz in drugi ljudje na tem forumu, ki jim je mar. Vem, da se ne poznava, ampak kljub temu vedi, da mislim nate. Prosim, oglasi se, če boš le lahko. Pomoli glavo nad gladino vode in za začetek vdihni zrak.

Tudi tebi hvala za spodbujalne besede. S fantom sva se odločila počakati z razhodom. Pravi, da rabi nekaj časa zase, da vse prebavi. Tako sem mu zdaj dala mir. Pravjo pusti času čas. Prav pa naj bo tako. Mislim da se dobro držim, ampak včasih me stisne v grlu, da se skoraj zadušim, takrat rabim nekoga za pogovor, a nimam nikogar. Ta cajt je najtežje. Medtem bom poskusila premakniti šolo z mrtve točke in končati teh nekaj izpitov, ki me ločijo do vpisa na faks, čeprav me že ob misli na faks zmrazi, saj ne vem, kako naj v tem stanju speljem mimo še študij. Vsak odgovor na moje pisanje me razveseli, saj mi da čutiti, da nisem povsem sama in da ne bom sama tudi če se razidem s fantom. Hvala ti. Se piševa

To se mi zdi zlo fajn, da dokončaš šolo, ker na tak način (z učenjem) lahko odvrneš misli od tistega, kar te mori, pa še neki koristnega boš nardila zase. In res je, da nisi sama, sej smo konec koncev vsi tukaj in zdaj in dihamo isti zrak. Drži se! Ko se ti zdi, da se začenjaš dušit, pa piši sem gor. Vsak rabi en ventil in tale forum je lahko tudi to.

Pozdravljena,

zelo mi je hudo ko prebiram ta tvoja pisma. Kako je hudo kadar otroci ne dobijo starsevske ljubezni si ne morem predstavljat oz. kako lahko starsi “zapstijo” svojega otroka, se zavedajo da so otroci na svetu zaradi njih, da so jih oni spoceli. Se najslabsi otrok na svetu je vedno tvoj, tvoja kri, le kako ga lahko zapustis?
Mislim da vse tvoje tezave izvirajo iz tega pomanjkanja starsevske ljubezni.
Preteklosti ne mores spremeniti, prihodnost pa lahko. Preberi si knjigo Strupeni starsi, veliko ljudem je ze pomagala.
Od sedanjega fanta tudi ne prejemas prave ljubezni. Ostala si pri njemu, a le do kdaj. Delaj na sebi, ne joci za izgubljenim. Mlada si se, predstavljaj si kaj te lepega na tem svetu se caka. Kot pravi pregovor: Vsaka kozica dobi pokrovko in vsaka pokrovka dobi kozico. Tudi ti bos nekoc srecna, tudi od tebe je veliko odvisno.
Poreces da je lahko meni razlagat, tudi sama sem v dolocenih momentih bila sama, razocarana. A ko sem najmanj pricakovala, se je pojavil on, skupaj sva si zgradila dom, imava krasno hcerko- imam svojo druzino. Vidis, to ti zelim povedat:zivljenje je res cudno, nikoli ne ves za katerim ovinkom te caka sreca. Zato proc s solzami, proc od ljudi ki ti ne dajejo prave ljubezni, na travniku si naberi cvetlico, nasmej se stari babici ki jo srecas v mestu-in trenutek bo lepsi. Res bo samo trenutek, a ce to veckrat ponovis trenutek postane minuta, ura, dan.

Ko ti bo hudo se le oglasi, veliko nas je ki mislimo nate in ti zelimo veliko, veliko srece in moci.

Lep pozdrav.

Ma ne grem se več. Za študij se ne morem zbrati. Vse sem uničila. Fant me niti objeti noče več. Pravi, da preveč boli. Ma sploh ne vem, kaj naj še rečem. Najraje bi se spet pokrila in cel dan spala. Tko vsaj nič ne boli, niti misliš na pretekle dogodke in kako bi lahko bilo. Vse sem uničila nevede in nenamerno. Groza me je jutrišnjega dne, groza me je naslednjega tedna in groza me je naslednjega meseca. Nima več kaj reči. Postala bom zlobna. Ti očitno nikol ne trpijo. Zatrla bom srce, ko bi se vsaj spremenilo v kamen. Ko bi vsaj zgubila spomin. Ma ne vem več kaj govorim. Vem samo da sem nesrečna. Zelo.

Mariposa, rada bi se srečala s tabo. Kaj praviš?

Pridi izpod odeje, tuki zuni je zelo gnilo vreme, megla, po tleh svinjarija, v roke zebe, da prstov ne moreš premikat, na avtobusu te vsak zadane, pa če maš srečo, te še trgovka nadere. Pravim ti, vse je “prečudovito”.

Samo, sem pa tja se pa najde kakšen sonček. Kakšen tisti ta prav človek, tak s katerim ti je prijetno. In ne boš verjela, srečanje z njem premaga vse tisto slabo. Pojdi ven, poišči ga.

Ljudje dragi ne morem ga pustiti. Ne morem pobrati stvari in iti. Želim si, da mi da še eno priložnost Zdaj se počutim kot da me nikoli ni imel rad. Saj sem samo jaz. Še vedno sem tista stara, s katero je hodil na piknike, na morje, v kino, po avtosejmih. Še vedno sem to jaz. Zakaj me zdaj nima rad? Zaprl se je pred mano. Zdaj je stena včasih pa je bil varno zavetje, kamor sem se lahko skrila, pa čeprav me je mogoče samo zeblo. Zakaj ne morem popraviti napake? Zakaj zdaj ko sem zaštekala kaj je bilo narobe moram it? Zakaj sem ga sploh spoznala? Vem da govorim že bedarije ampak najraje bi si ali izbrisala spomin ali zaspala in se nikoli več ne zbudila. Vse ostalo je preveč boleče.

Mariposa,
verjemi mu, da je res izžet. Pa tudi ti si izžeta. Poskusi ga pripraviti, da bi sla skupaj na druzinsko terapijo.

živjo

že nekaj dni ne spim v spalnici, ker je tudi meni kot njemu težko biti tako blizu pa tako daleč en od druzga. Tudi danes sem spala v dnevni sobi. Enkrat sem ga slišala ko je ustal in odprl vrata in jih takoj zaprl. Ni mi blo jasen kaj je naredu, ampak se nisem zmenila za to. Danes pa ko sem vzela telefon v roke sta bila na telefonu dva neprebrana sporočila. Eno je stanje na računu od bannke, drugo pa njegovo v katerem je napisal I’ll always love you.