Pomagajte mi, prosim… V vezi sem šele kratek čas in zgodilo se je, da je oče mojega dragega hudo zbolel. Vprašanje dni je, kdaj bo umrl. Sama ga nisem imela priložnosti spoznati, ne poznam še nikogar iz družine mojega sedanjega partnerja. V dilemi sem, kaj naj storim: grem na pogreb, ko mu bo oče umrl? Tam bo njegova bivša žena in vsa žlahta, sama pa razen njega ne poznam nikogar… Rada bi mu bila v oporo, strah pa me je, da bi bila to zanj bolj obremenitev kot opora.

Torej, kaj bi storili vi?

Pa hvala za vaša mnenja.

Ja, je nekako kot dvorezen meč. Po svoje pa: sedanja partnerka si mu ti, torej vsaj jaz bi šel.

zakaj pa tvojega dragega ne vprašaš oz. se pogovoriš o tem, ko bo čas za to (ne prej). vprašaj ga, kaj čuti on? ali te potrebuje? kaj pričakuje od tebe oz. kaj se mu zdi primerno.

variant je veliko, da greš, pa si bolj v ozadju oz. da upoštevaš tudi želej svojega dragega, saj boš predvsem zaradi njega tam.

gospod še živi, zato se mi ne zdi primerno o tem debatirati…ko bo ta trenutek prišel, se pa odločaj po svojem občutku in predvsem po občutku tvojega partnerja…najmanj od vsega je pomembno, da nobenega od družine ne poznaš…saj ne boš šla na pogreb zaradi njih, temveč v oporo svojemu partnerju…

Hvala za vaša mnenja.

Res je, trenutno ni čas za take debate, vendar se mi vseeno po glavi mota to vprašanje. Vsekakor se bom takrat, ko bo za to čas, posvetila svojemu partnerju in upoštevala njegove želje. Pomembno je namreč samo tisto, kar bo njemu olajšalo te težke čase.

Se strinjam: ko bo čas, vprašaj partnerja in upoštevaj njegove želje, saj je res, da na pogreb greš (če greš) zato, da si njemu v oporo.

ne it, res da bo pogreb ampak bo prišel trenutek ko boš ti v središču pozornosti. Kot si rekla tega gospoda ne poznaš, če se boš hotela vseeno posloviti od njega to lahko storiš kdaj sama brez publike

Jaz bi vprašala tvojega partnerja, kaj si želi, ali si želi tvoje opore.

Pri tem je pomembnih nekaj dejstev. npr. Koliko je to “šele kratek čas”? Ali bi stala zraven njega, kot partnerka ali bi samo šla na pogreb?
Če sta skupaj šele kak mesec ali par mesecev, potem bi po mojem mnenju ne bilo “primerno”,da stojiš ob njem; saj veš, sožalje bi ti izrekali… in če bi bila po pogrebu še sedmina… Na sedmini bi te “moral” predstaviti, sledila bi vprašanja firbčnih tudi o tem, koliko časa sta že skupaj…itd. Tam bi bila tudi njegova bivša in otroci, njegova mama… Če nisi ti pripravljena na to, še posebno pa, če ni pripravljen on, bi bilo lahko zelo neprijetno.
Skratka, če je zveza resna in če si te bo želel imeti ob sebi, ti bo to povedal. Sicer mu pa ti povej svoje mnenje in probaj bolj upoštevati njegovo.

Kako pa veš, da bo tam vsa žlahta in bivša? Sta se o tem že pogovarjala? Če sta se, in ti je povedal, kdo bo vse tam, istočasno pa ti ni rekel, da si želi, da bi bila ti ob njem, potem…??? Meni se zdi, da ti je med vsticami povedal, da nisi zaželjena. Žal! Tako bi si jaz razlagala.

pa še to:
Logično je, da so to zanj težki časi, da se ti smili, da želiš upoštevati njegovo željo…Istočasno boš pa lahko tudi ugotovila, če ima s tabo resne namene. Ker če jih ima, ti bo sam (bi ti že lahko!, če sta govorila o tem) rekel, da si te želi ob sebi ali navedel tehtne razloge zakaj ne!

Torej, skupaj sva tri mesece, kar je malo, je pa resno. Seveda še nisva govorila o pogrebu, saj se mi je zdelo popolnoma neprimerno, da ga v teh težkih časih, preden se res zgodi najhujše, obremenjujem še s tem, ali naj grem zraven. Vem pa, da bo na pogrebu res vsa žlahta (redko kje ni, sploh v manjšem mestu) z bivšo ženo (ker bo šla zaradi otrok in zato, ker je bila v družini več let). Ravno zato sem vas vprašala za mnenje, ker se bojim, da bi bila za mojega dragega obremenitev, če bi ob vsem moral še razlagati, kdo sem jaz in me predstavljati… ni toliko pomembno, kako zoprno bi bilo meni, temveč kako bi bilo njemu. Vsekakor pa sem se odločila, da se bom o tem z njim pomenila takrat, ko bo treba. In seveda bom upoštevala, kaj bo želel on. Posledice bodo pač take, kot bodo…

Ja, rada bi mu stala ob strani, ker je tvoj dragi in bi mu bila rada v oporo in na pogrebu bi te še posebaj potreboval…itd…Tipične besede zaljubljene osebe, ki ji trenutno dela vse drugo bolj kot razum. Po treh mesecih žal še ne moreš govoriti, da je resno. Zakaj te pa potem še ni predstavil svojim staršem in otrokom? Se ti zdi, da je pogreb pravi kraj za to?
Daj no, ne bodi egoistka. Rada bi bila tam, ker bodo tam vsi njegovi, predvsem, ker bo tam bivša. Nisi napisala koliko si stara, je pa razbrati iz povedanega (tam bo bivša žena, ki bo šla zaradi otrok – se pravi, da so še majhni), da ne prav dosti.
Zrela oseba sploh ne bi spraševala o tem, naj gre ali ne. Očeta nisi poznala, ni te še predstavil svojim…torej?

In tam bo verjetno tudi njegova mama, kateri bi on moral biti v oporo.

Verjetno je to tvoja prva izkušnja z ločeno osebo. Mislim pa, da ti bo kmalu postalo jasno, da se ti lahko zdi še tako tvoj, bodo dogodki in situacije, kjer tvoja prisotnost ne bo primerna.

Ja, in pri vsem skupaj pa sploh ne pomisliš, razen nase in na tvojega dragega, še na katero osebo (mamo, bivšo ženo, otroke) ki bi jo tvoja prisotnost na pogrebu morda bolela.

Nisem želela biti nesramna, samo oči sem ti želela odpreti, ker jih sama trenutno nisi sposobna (oh ta zaljubljenost, kaj vse počnemo takrat…)

Potem pa tudi obstaja način da to lepše napišeš, ne obsojaš, mar ne ???

ja js bi šla

ena bivša,

nisem rosno mlada, kot tudi on ne. Sva oba ločenca, vsak s svojimi otroci in ker sva dovolj zrela, ne mešava še otrok in vseh ostalih v najino razmerje. Glede resnosti: dve leti sva se srečevala na drugačen način, se spoznavala in ja, šele tri mesece sva skupaj kot prava ljubimca. Sva si prej vzela čas in razmislila, če je to res to, vsak pri sebi. Ne vem, mogoče je res egoizem, da mu želim stati ob strani na pogrebu. Zato sem pa vprašala še za vaša mnenja, ker sem sama v dilemi; točno te stvari me mučijo, kot si omenila: ne bi rada, da bi bilo videti, kot da se samo hočem pojavljati poleg njega, da me drugi vidijo, nočem obremenjevati s svojo prisotnostjo vseh ostalih vpletenih; pa tudi njegove (nekatere že in druge skoraj) odrasle otroke in mamo bi rada spoznala ob drugi, primernejši priložnosti. Ja, res je, zaljubljena sem. In zato bom upoštevala njegove želje, kot sem že napisala. Ker se mi to zdi prav in ker bi želela, da bi v podobni moji situaciji on ravnal enako…

cec,
se strinjam, da bi se to dalo tudi lepše povedati, vendar učinek verjetno ne bi bil isti.

ena druga nova,
Praviš, da sta skupaj kot PRAVA LJUBIMCA. Zdaj je zadeva seveda bolj jasna. Ker če sta ljubimca, potem se strinjam s tabo, da ni prav, da mešata otroke v vajino razmerje, kakor tudi ne vseh ostalih…in sem spada seveda tudi pogreb, kjer bi s svojo prisotnostjo nehote počela prav to. Prej je bilo namreč razumeti, da je tvoj dragi tvoj partner.

Sem pa, priznam, na tem področju bolj občutljiva (osebne izkušnje).

ena bivša,

vidim, da imaš slabe osebne izkušnje. Tudi jaz sem ena bivša, pa vseeno ne obsojam kar na pamet, kaj pomeni, če sta dva ločenca skupaj… Kaj pa zate pomeni biti ljubimec? Zame je to veza, v kateri se dva ljubita, si brezpogojno pomagata in se razumeta, imata skupne interese in jih tudi skupaj izpolnjujeta. Če si mislila na občasen seks, si se zelo zmotila. Mogoče se nisem prav izrazila, torej, v tvojem jeziku sva PARTNERJA.

Želim ti, da nekoč najdeš svojo srečo, ne glede na to, ali boš imela ob sebi partnerja ali boš sama. Slabe izkušnje se da sprejeti in živeti srečno naprej, verjemi.

Ja, sem začutil takoj. Glej, nisi edina, pa vseeno živimo. In še kaka hujša je za nami. Ni problema in nobene zamere ni.

LP
Cec

Jaz bi poskusila urediti tako, da bi že sedaj, ko je gospod bolan, ko so v stiski tudi mama in družina – šla z novim partnerjem na dom in se predstavila, nesla kako pozornost in obiskala bolnega partnerjevega očeta…
Glede na odziv partnerja na to idejo, glede na odziv njegovih, če bi šla k njim…bi se lažje odločila, če sem sploh zaželjena v njihovi družini….ker se mi zdi, da gre pri vas za druge probleme in ne samo – ali na pogreb ali ne.

LP