Po malo več kot sedmih letih je tri dni nazaj spakiral kovčke in šel. Stara sem 37, on 34, otroka pa 11 in 6
Skupaj sva bila 7 let in pol. Ni bilo lepo. Prevare z njegove strani, skrivanja, laži, kasneje, ko sem želela narediti vse, sem odkrila še pornografijo in podobno. Več kot tri zadnja leta sem se trudila razumeti, pomagati. Vedela sem, da je bolan v smislu zasvojenosti, kot tudi jaz v smislu zasvoojenosti z odnosi. Ni šlo. Zanji čas je bil doma tak pekel, da sem pomišljala če morda igram v kakšnem zelo nasilnem filmu, ker ne morem dojeti, da je bilo res tako hudo. Verjetno si tega ne priznavam v obrambni reakciji, da preživim, da se ne zlomim. Enkrat sem se, skušala sem narediti samomor. In potem sva šla, najprej k psihologinji, pa terapevtu in še enemu. Pri tem sem po treh obiskih ugotovila, da on noče tega, kar smo se tam dogovarjali. Nikoli ni bil nič kriv, vse sem bila kriva jaz, on ni nič naredil, nič ne bi podoživljal, nič ne bi pogreval. In meni se je trgalo na tisoč koscev. Potem je hodil še sam. Vem, da letos ni bilo prevar, ampak vse ostalo pa je bilo porazno. Nisem zdržala več. Jokala sem, prosila, naj se le odloči. Naj pove magari, da ne more, da hoče živet v svojem svetu in da lepo grem, pa nič Potem je nekako obljubil nekaj stvari in naslednji dan ni bilo nič od tega. Meni se je mešalo. In nisem sio mogla pomagat, ja, izbruhnila sem – besedmno. On nazaj, potem me je porinil ob kako steno, stisnil za zapestja in podobno. Skratka verbalno sva bila totalno agresivna, telesno je že začenjal on.
Ampak nisem mogla, silila sem in ponavljala eno in isto – izpolni obljube ali pojdi. (V teh 7 letih se je dvakrat že odselil, pa je prišel nazaj, je pa rwss, da sem se jaz zlomila in dovolila da pride).

Potem pa je v sredo, ko me je ignoriral ko je prišel od nekod, in sem jasno spet nažirala da naj se že izjasni ali bo kaj naredil, ali šel, mirno zložil stvari in šel.
Vem, da je tako v dani situaciji najbolje. ponižanja res ne prenesem več. On mi, kljub temu, da mi pravi, saj niem hotel iti, tis i me nagnala in da bi rad bil z mano in da me ima rad, kljub temu mi z vsakim dejanjem sporoča NE! Danes je prišel, ko je pripeljal otroka in rekel- lahko me imaš če hočeš. Ja, razumem to kot- vzemi me nazaj natanko takega kot sem in spet boš na istem. Rekel je tudi, jaz ne bom silil vate. V sebi imam občutek, da je prepričan, da se bom spet zlomila in ga sprejela nazaj. Sploh ko mi je rekel – a spet me misliš pustiti dva meseca drugje?
Ne ve kaj se sploh dogaja, čeprav mu govorim in govorim. Rekla sem mu, da tokrat nio fintiranja in da tako res ne morem, da lahko prelaga vso krivdo name, ampak ne morem več.

Hudo mi je. Ne pogrešam prepirov, super je ko je mirno, ampak tisti občutek v meni je tako zoprn. Zakaj hudiča samo jočem, če vem, da je to bolje zame in otroka? Skrbi me, kako bom z dvema otrokoma in bedno plačo, pa še dolgov mi je pustil nekaj. Zakaj sem tako prekleto depresivna, če slišim, kako mi je terapevt rekel – gospa,njemu ni potrbno narediti nič, ker dovoljujete, da tako dela. Ne, tokrat ne bom.
Po drugi strani pa…zakaj še vedno upam, da bo “spregledal”? Če sem poštena, je nekaj stvari res izboljšal v zadnjem slabem letu, ampak to verbalno in tu in tam že fizično nasilje…ne, bilo je premalo. On pravi, da ne vidim, kaj je naredil in napredoval, ampak če ne vidi da trpim bolj kot bi pustil sovražnika trpeti? Ni bilo čustev, bližine, podpore, sam prekleti boj kdo ima prav in kdo bo koga bolj prizadel., On je bil v veliki prednosti, ker on je delal stvari, ki so me bolele, jaz pa(priznam) sem samo nič olepšano na koncu brez prestanka govorila kaj je naredil in kako je to izgledalo. Slišat je bilo seveda zelo grozno. Če pa nisem več prenesla ponižanj in neljubezni.
Vedno sem iskala krivdo samo pri sebi, od poskusa samomora pa so se mi v teh treh letih počasi odprle oči. Ampak zakaj se še vedno moram tako prepričevati, da sem naredila vse? Zakaj me boli? Zakaj še vedno upam, da bo “spregledal” in začel sodelovati? Ne morem več čakati in upati, po drugi strani pa v duši upam!? Jezna sem nase, ker ne morem zapreti te knjige. Res da je šele tri dni, ampak saj rešujeva to intenzivno(no on z figami v žepu protiu meni in terapevtom) že tri leta.
Nočem popustiti zaradi lastne šibkosti in zasvojenosti z odnosi in priti na isto mizerno točko ali še slabšo kot je bila. Zakaj ne morem reči- baraba do nezavesti je in nikoli več ga ne želim videti in potem tako TUDI RES NE ČUTIM??? Zakaj premlevam, kaj bi jaz naredila na njegovem mestu, če bi želela nazaj, če pa on ni jaz? Vem, da ga ne morem in ne smem spremeniti če on noče. Toda zakaj laže in še vedno govori, da on bi?

Povejte mi, kako naj preživim jutri, da ne bo tako zelo bolelo? Kako naj ? Kako naj neham upati, ker razum mi pravi, da mi ponuja premalo. In če mi ponudi več? Kdaj bom vedela da je dovolj? Da ne laže? Da je mogoče res “spregledal”, kot si želim? Kako bom vedela? Ne upam mu dati nazaj ključev, če nisem 100000000%!!!!!!!!!! Bolje je, da neham upati, ampak je kak recept, da si to vbiješ v glavo?
Pomagajte mi vsaj z besedo, da zdržim na pravi poti in to sta samo dve: da pozabim nanj in pokopljem vsako upanje, ali pa da je res kaj drugače.
Jezna sem nase, ker dajem upanje sebi. Sovražim se zaradi tega. Ker če uporabljam samo razum, potem mi je pri srcu malo bolje, ker sem nekaj naredila proti poniževanju, torej sem ohranila še tisto čisto malo samospoštovanja. Še to: otrokoma ne privoščim več te nore gugalnice. Pogovarjamo se ogromno in vsakemu od njiju skušam razložiti na nujunem nivoju. Mislim, da razumeta kaj se dogaja, vem pa in počutim se krivo, ker nekaj tega jima bo vseeno ostalo. Nikoli pa nisem jima govorila čez njega, ker je to najina stvar. On je včasih poskušal v smislu, pridi, gremo ven, mami je spet sitna in tečna. In to me je tako bolelo, da si tega jaz nisem nikoli dovolila, ker zaupam v to zakonitost, da otroci itak vedo več kot si mislimo. Ne dovolim, da me zasovražita, ker ne bi bila poštena.

Vsaka beseda bo dobrodošla, sploh v teh dneh, ko se zbujam ponoči na uro ali dve, ko sem solzna večino dneva.

Pozdravljeni!

Z veseljem bi vam posredovala recept, kaj in kako morate narediti, da vam bo bolje in da boste 100% prepričani, katera pot je prava. Ne, žal takega recepta ni. Kar zdaj doživljate, preko občutkov jeze, izgube, krivde, žalosti… je del procesa žalovanja, preko katerega se boste nekako morali prebiti, ne glede na to, kako se boste dokončno odločili.
Po letih nasilniškega obnašanja (vzajemnega psihičnega oziroma verbalnega nasilja, zadnje čase tudi fizičnega z njegove strani) in poskušanja reševanja partnerskega odnosa, ki je bilo žal neuspešno tudi ob strokovni pomoči terapevtov, nista več zdržala. Fizična ločitev je v dani situaciji morda res najboljša rešitev. Tako imata čas za razmislek (ponovno) in za razjasnitev čustev, občutkov drug do drugega.
Pravite, da za vas obstajata dve poti – ali pozabiti nanj ali pa sprememba. Vsaka po svoje sta lahko dobri; odvisno je od vaju. Če želita ohraniti partnerstvo, kar sta že večkrat poskušala, se morata zavedati, da je potrebna sprememba na obeh straneh – premakniti se morata z ravni vedno istih vzorcev, ki vama povzročajo stisko, na neko višjo raven, raven višje spremembe, ki pomeni tudi reorganizacijo življenja in partnerstva. Za to pa je potrebna tudi motivacija, interes, saj ta proces spreminjanja zahteva ogromno trdega dela. Sami ne boste zmogli, potrebno je sodelovanje obeh in tudi strokovna pomoč, kar tako ali tako že veste.
»Lahko me imaš, če hočeš! Tukaj sem, vzemi me nazaj takega, kot sem!« – to ni dovolj. To nikoli ne sme biti dovolj! Ne smete popustiti in dovoliti, da bo tako, kot je bilo, ker ni bilo dobro za vas. Bili ste v hudi stiski. S tem, ko ne naredite tega, kar je mislil, da spet boste – popustili – tudi njemu pokažete, da gre tokrat zares, da niste več pripravljeni živeti v takih razmerah. Morda ga bo to toliko »zbistrilo«, da bo tudi on pripravljen narediti pozitivno spremembo v svojem življenju.
Najbolje, kar boste v trenutni situaciji naredili je, da izkoristite čas in začnete delati na sebi. Spoznavanje samega sebe, svojega čustvovanja, potreb, pričakovanj, želja, vzorcev vedenja… Na ta način boste osebnostno rastli, napredovali. Potem se boste tudi lažje odločili, kako naprej, tudi glede partnerstva.

Srečno!

Hvala za odgovor gospa Suzana. Kako naj delam na sebi? S čim? Kaj naj počnem, da ne bi jokala večine dneva? Nočem jokati! Vem, da je tako prav (hvala da ste mi potrdili moje zmedene misli, da je premalo kar ponuja). Vse je v meni. Žalost, jeza..dvom, zapuščenost. Vse to je bilo itak že prej, samo zdaj je vse še bolj intenzivno. Težko diham, ne spim, boli me fizično telo(ja pravkar sem zaključila bolniško po kar hudi zadevi). Bojim se, da ne bom imela moči…v nobenem primeru. Danes, ko sem čakala, da pride po sina ker sem morala popoldne v službo in je zamudil 20 minut, poleg pa imel izklopljen telefon, sem mislila, da se mi bo zmešalo. Imela sem tisti nor občutek, da mi to delanalašč, da me hoče onemogočiti. Potem se je izkazalo,da je sicer zamudil, ampak da linija iz nekega razloga ni delovala, prišel je še pravi čas, tudi obljubil je, da kar se tiče otroka, se bo trudil, da bo za vse tri najbolje. In ko mi je to govoril, sem nekako čutila, da misli resno. O nama pa…ne, hkot mačka okoli vrele kaše, hvalabogu, sem morala v službo, ker sem se že začela totalno tresti in komaj sem zdržala, da sem se lahko v avtu zjokala kot malo dete. In grozno mi je, da me je videl kako hudo mi je, ker s tem misli, da bo dosegel svoje. Ne sme. Vem.
Rada bi se “prešvercala” kak mesec, dva ali tri naprej, da ne bi tako zelo bolelo. Vem, da imam krizo zaradi zasvojenosti, toda kako mine? Kako jo omiliti? Kadim ko turk, pa ne odleže, po drugem pa nočem segati in si ne bom dovolila, tu si zaupam, ampak te dni sem velikokrat podoživela noč mojega poskusa samomora. Rada bi samo malo tolažbe, da bi mi nekdo rekel, hej, saj nisi tako slaba, da bi si to zaslužila. Prav delaš, tudi če si kdaj pogrešila. Blazno se bojim lastnih napak. In lahko z razumom milijardokrat premlejem, da nisem sama kriva za nastalo situacijo, v sebi krivim sebe in se mučim. Strah me je. Nočem več napak, nočem nasilja, nočem tega.
Hvala vsem, ki so tole brali.

Oproščam se tudi za ogromno pravopisnih napak, nekako mi res ne gre biti zbrana, kot je potrebno.

Ponovno pozdravljeni!

Razumem vas in verjamem, da je težko. Doživeli ste izgubo, zato žalujete in doživljate vsa ta čustva ter bolečino. Gotovo se to kaže tudi telesno. Najbrž je res, da čez dva, tri mesece ne bo več toliko bolelo, ker boste predelali čustva, se sprijaznili s situacijo in se bo proces žalovanja morda že začel zaključevati, vendar žal, tudi to »prežarčenje« naprej ni mogoče. Potrebujete ta proces, čustvenost, žalovanje, solze – vse to zato, da predelate izgubo in lahko začnete znova.
Jok je ob žalovanju običajen. Mislim, da ni narobe, da tudi tako pokažemo čustva. Mnogim od nas je lažje, če lahko »izjokamo« žalost, morda se potem celo boljše počutimo.
Ravno tako običajen občutek za proces žalovanja je krivda, za katero pravite, da jo občutite, ne glede na to, da vam razum pravi drugače. Za krivdo je značilno, da nas žene, da iščemo potrditve zunaj sebe. Gotovo imate koga, starše, sestro, brata, prijateljico…, s katerim bi se lahko pogovorili o svoji trenutni stiski, ki bi vas lahko potolažil in vam naklonil besedo spodbude.
Vsak od partnerjev prispeva svoj delež krivde, da zveza ne funkcionira več (v zvezah, kjer je prisotno nasilje, krivdo seveda nosi povzročitelj). Čigav delež je večji, manjši – to niti ni pomembno. Zdaj ste na tej točki, kot ste, in od tukaj naprej morate ponovno začeti. Preteklost je potrebno predelati in jo pustiti za sabo ter se obrniti v prihodnost.

Z delom na sebi in osebnostno rastjo sem mislila predvsem na aktivnosti, ki vas veselijo in morda do zdaj niste imeli časa ali možnosti, da bi se z njimi ukvarjali, na razne knjige ali krožke, delavnice za osebnostno rast, s pomočjo katerih bi predelovali čustva, spoznavali sebe, se učili veščin na tistih področjih, kjer se počutite šibko, morda tudi obiskovanje skupine ali terapevta, ki bi vam pomagal skozi proces žalovanja…
Skratka, mislila sem na stvari oziroma aktivnosti, ki jih lahko naredite zase v smislu učenja o sebi, svojih željah, ciljih za prihodnost in o tem, kako jih uresničiti; učenja o drugih, o odnosih med ljudmi, o pozitivnih vidikih življenja, pa končno tudi, da se vsaj malo razvedrite in poskušate zapolniti praznino, ki je nastala po izgubi.

Za rast in spremembe je potreben tudi napor. Najtežje, a najbolj učinkovito je, če začnemo s spremembami pri sebi.