Na kaj naj bom pozorna
Spoštovani bralci, pisci in svetovalci.
Na vas se obračam s prošnjo po nasvetu.
Po dolgoletni zvezi sva s partnerjem prišla do točke, ko sva ugotovila da je med nama nastala prepreka, posledica nekaterih laži,skrivanja,nezaupanja in čustvenega varanja…za katerega sva kriva in odgovorna oba.Nimava otrok.
Sva na točki ko se pogovarjava o nadaljni poti:naj bo to skupna pot ali ločitev.
Ne želiva se prenaglit, ampak skrbno pretehtat.
Na vas se obračam s prošnjo, na kaj na bom pri svoji odločitvi pozorna:so to čustva ki jih gojiva še drug do drugega, naj bom bolj praktična(v dvoje mi je glede tega lažje), naj sedanje stanje vzamem kot priložnost za izboljšanje odnosa-če se odločiva za skupno pot….
Prepričana sem da ločitev ni lahka stvar, da pušča posledice, razočaranje, po drugi strani tudi svobodo-Kakšne so vaše izkušnje, če ste ločeni.
Hvala.
Spoštovana Stela,
Čestitke za pogum, ki ste ga pokazali, ko ste tako odprto in jasno povedali, kje leži problem. Pravzaprav čestitke obema, da sta oba pripravljena prevzeti odgovornost za to, kaj se bo zgodilo z vajinim odnosom in pri tem si vzeti čas.
Ne glede na odločitev – bova skupaj/greva narazen – se bosta morala enkrat soočiti s tem, zakaj je do tega prišlo, pred čem sta bežala, saj vaju sicer čaka »ponovitev« v novem scenariju, z novimi igralci… Odločitev bo – ne glede na vsa mnenja, izkušnje in poglede – še vedno morala biti vajina, ker nihče drug ne pozna vseh podrobnosti in nihče ne more natančno vedeti, kako vama je.
Samo vidva vesta, kaj res iskreno želita in čutita: Si oba iskreno želita nadaljevati ta odnos in vanj vlagati? Vidva vesta, zakaj so se začele te težave – zakaj laži, skrivanja, nezaupanje, celo tako daleč je šlo, da je prišlo do čustvenega zapleta z drugim partnerjem … zakaj se ni dalo pogovoriti med vama? Česa sta se tako bala, da vaju je bilo strah »na polno« zastaviti vajin odnos in biti v njem res 100% in pri tem biti popolnoma iskren? Lahko po vsem še toliko zaupata drug drugemu, da si upati iti naprej in vesta, da bosta vsaj sčasoma lahko spet povrnila izgubljeno zaupanje (namreč tudi čustveno varanje globoko prizadene in verjetno vsaj nekaj časa težko zaupaš, tudi če se mogoče na prvi pogled zdi nedolžna stvar…). Ko pogledata vajin začetek in vajin odnos, kako ga vidita? Lahko sprejme vsak svoj del odgovornosti za odnos? Kajti za vajin odnos sta odgovorna 50 : 50, medtem ko pri kakršnih koli »pobegih« iz odnosa, pa je odgovornost »ubežnika« 100% (v nobenem ni drugi odgovoren za to, da nekdo čustveno odide in raje vlaga svojo energijo drugam – nihče ga ni prisilil v to). Enako je pri zasvojenostih, pri vseh oblikah nasilja… In ali sta pripravljena na garanje, ki ga skoraj vsak odnos zahteva? Sta pripravljena vlagati? Kajti brez tega odnos ne napreduje.
Dovolite še misel o varanju. Že sama misel na to, da bi parterja lahko »čustveno prevaral« vedno govori o tem, da je gre v odnosu za eno stisko, eno temo, ki v tistem odnosu še ni našla prostora, da bi se jo dalo ubesediti in razrešiti. Zaljubljenost v nekoga izven odnosa, ki lahko pride nehote in ki je ne moremo preprečiti, nas pa vedno spomni na to, da bi morali nekaj razrešiti v sedanjem odnosu, da verjetno bežimo pred nečem ali pa iščemo nekaj, kar bi morali poiskati »doma«… Nadzor nad tem, kaj bom naredil z njo, pa ostane meni…Odnos lahko tudi po taki izkušnji zelo napreduje, če se uspeta povezati in »predelati«, kar se je nabralo v teh letih; in iti naprej (še posebej, ker ni šlo tudi za fizično varanje, kjer je precej težje odpustiti in iti naprej).
Čustva, razum …? Oboje je potrebno. A čustva ne v smislu zaljubljenosti – ki je zgolj »kemija«, hormoni in je lahko tudi »obramba« pred nečem bolečim. In ne vem, ali ni pri vajinih čustvenih aferah šlo predvsem za to – ko postane doma pretežko, se grem potolažit drugam (nehote, tudi če ne iščeš namerno tega) – tega sicer niste napisali… Ampak čustva v smislu, da imate občutek (čutite), da je tam eno upanje, da se res lahko nekaj naredi, da se imata še rada. In predvsem bosta morala resno vzeti vsa težka čutenja, ki si jih vzbujata in podajata z lažmi, nezaupanjem, varanjem itd., in si jih bosta morala dovoliti drug drugemu izraziti in sprejeti. Šele ko bosta te stvari ne »pozabila«, ampak poiskala zakaj in kam vaju peljejo, od kje ti vzorci, in čutila, da vama jih resnično ni treba več ponavljati, ker poznata bolj konstruktivne načine ohranjanja stika in odnosa in sta oba pripravljena graditi naprej vajino ekskluzivno zvezo (pomeni, da se vse ostale čustvene navezave (varanja) absolutno dokončno prekinejo in zaključijo za vedno), potem se bosta lahko oprla na svoja pristna čutenja in rekla, OK, čutim, da s tem človekom je prihodnost, hočem vztrajati, vidim smisel…
Drugače pa vsak odnos lahko raste skozi zaplete, skozi težave, ki jih partnerja lahko sproti razrešujeta in ob tem oba rasteta. Če ne gre tam za zlorabe. Če je tam odločitev in zaveza zvestobe. Ker smo ljudje že po naravi »narejeni tako«, da na določenih področjih lahko rastemo samo v odnosih. Že naši možgani se razvijajo samo v odnosih in sledovi teh odnosov so za vedno opazni v možganski strukturi – v varnem partnerskem odnosu tako lahko nadoknadimo večino, kar nam v otroštvu ni bilo dano ali pa »popravimo« napake staršev… In tega nikoli ne moremo narediti sami pri sebi, ampak rabimo ob sebi človeka (partnerja, prijatelja, terapevta…).
In še zadnje vprašanje – kaj pomeni vaša želja po svobodi? Česa si resnično želite? Je to biti sama in se uresničevati sama? Je to iskanje sebe? In česa vas je resnično strah? Ali je to zgolj strah (ki je prisoten v vseh nas), da nas bo drugi popolnoma zasedel, da se mu moram povsem prilagoditi, da zase nimam nič časa? Za takim vprašanjem se velikokrat skriva strah pred bližino, pred res pravo intimo med dvema, ko se bojim, da me bo drugi prizadel in izdal, če ga bom res »spustil« blizu in mu vse zaupal, še posebno, če imam take izkušnje že od kje drugje… Hkrati pa mora v vsakem odnosu biti dovolj prostora tudi »zame«, za to, da imam tam dovolj prostora, da sem lahko to, kar res sem, da se mi ni treba povsem prilagajati. In umetnost grajenja odnosa je tudi iskanje tega ravnotežja.
To je bilo nekaj izhodišč za vajin razmislek, za bolj konkretno pomoč pa se lahko obrneta na kakšnega svetovalca ali terapevta v vajini bližini…
Vse dobro!