My way or no way?
Opažam, da sem (mogoče) en malček diktatorska oz. očitano mi je bilo. V smislu, da mora biti vedno vse po moje. Pa ne, da bi bila sebičen človek, ampak recimo ko sva z mojim opremljala stanovanje, sem se jaz ure in ure poglabljala v obliko in postavitev pohištva in na koncu izmozgala kako bi zgledal končni izdelek. Mojemu bi zadostovalo, da bi na “uč” izmeril dimenzije prostora, šel v prvo trgovino s pohištvom in nabavil prvo stvar, ki bi kolikortoliko zgledala in bila cenovno sprejemljiva. In sva šla nabavljat dnevno sobo. Jaz sem se hotela peljat do ene štirih trgovin s pohištvom, pogledat ponudbo z metrom v roki izmerit dimenzije, si vse zapisat, narisat, se vrniti domov, še enkrat premerit dnevno sobo, se vsesti in si predstavljati kako bi nagledano pohištvo zgledalo v najini dnevni sobi. Jasno to terja precej angažiranosti za letanje sem in tja. No, zadevo sem (sva) izmerila, si predstavljala (naivno pričakovala, da bo moj dragi še malo podebatiral z mano o tem kako fino bo izpadlo in da komaj čaka, da greva kupit), prespala, še enkrat šla v trgovino pogledat regal, ki mi je bil nekako najbolj všeč, izsilila, da sva šla za vsak slučaj še v kakšno trgovino ali dve, če je slučajno tam kaj boljšega, celo cenejšega, no in na koncu je padla skrbno premišljena in načrtovana (moja) odločitev kje, za kakšno ceno in kakšen regal bova nabavila za dnevno sobo. Nekako ista zgodba se je ponovila pri kavču, pri pohištvu za spalnico in pri kuhinji. Zdaj teče ista zgodba še za “par malenkosti” glede predsobe, in opreme za dojenčka, potem bo pa počasi vse zrihtano. In zdaj večkrat slišim, kako mora biti vedno vse po moje in da on itak nima nič besede pri ničemer. No, to je mogoče celo malo res, ampak jaz imam veselje načrtovat in opremljat in razmišljat kaj bi bilo optimalno, on ga nima. Npr. on je hotel da bi bilo pohištvo v dnevni sobi temno. Gledala sva pohištvo, ki je bil kar simpatične oblike, ampak je bilo črne barve. Ker nimava nekaj ekstra velike dnevne sobe, sem bila mnenja, da temno pohištvo prostor še bolj zabaše, poleg tega se gor pozna vsak prahec in bom mogla karnaprej brisat. (vem, ker imava eno mizico črne barve in je prašna pol ure po tem ko jo očistim, ampak eno mizico ni panike pobrisat tudi 2x na dan, da bom pa celo dnevno sobo brisala 2x na dan pa ni šans). Zdaj je nanesla beseda na otroški voziček. On bi rad da je v barvah nogometnega kluba, za katerega navija. No, jaz imam o tem spet svoje mnenje, rajši bi imela voziček v kakšni bolj “lahki” barvi, sem se hotela o tem malo pogovoriti in zdaj mi je rekel, jasno užaljeno, da on itak nikoli nima nobene besede in da itak ve, da bom nabavila po svoje in da brez veze da on sploh hodi z mano gledat vozičke, da sicer bo šel, ampak bo samo kimal zraven. Kaj sem res tak Hitler ali kaj?
Ampak res si Hitler! :))
Mislim, jaz sem enaka. Ampak samo zato, ker si za vsako stvar vzamem čas, preštudiram in preračunam, premeljem in doktoriram na zadevi. Zato pričakujem, da moj glas šteje več, sploh ker sem v nulo seznanjena in imam argumente. Če mi pa mož postreže s protiarguentom, sem pripravljena prisuhniti in premisliti. Samo ne mi nekaj pametovati, a jaz imam zadevo naštudirano v nulo. Potem je pa užaljen, da njegovo mnenje ne šteje. Ja, dragi, imaš mnenje kakršno sem jaz imela pred časom, preden sem predelala se to in ono. Zaostajaš. Nisi poslušal, ko sem komentirala in se spraševala in študirala na glas? Imel si vse možnosti sodelovanja!
Glede regala v dnevni pa bi mirne duše kupila temnega in zraven še nekaj krpic za prah za moža.
Če so barve nogometnega kluba odporne na vso možno svinjarijo (od blata, trave, do ostankov hrane… ker dete ni vedno brezmadežno čisto in kmalu začne tudi packat), potem upoštevaj moževo izbiro. Sama sem izbrala nekaj v zelo lepih svetlih barvah, pa mi je bilo žal, samo da je dete malo zraslo… sploh, ker je bil voziček drag in smo ga uporabljali tudi za drugega otroka, pa tudi po temeljitem čiščenju ni bil več prav lep.
Nisi Hitler, samo control-freak, za povrh pa še nagnjena k temu, da iz vsake banalnosti uprizoriš mirovna pogajanja med Palestino in Izraelom. Jaz ne bi mogla živeti s takim človekom, ker bi mi neprestana pogajanja in usklajevanja in načrtovanja vsake božje malenkosti spila kri, da o zabijanju časa v vsakovrstnih trgovinah raje niti ne govorim.
Upajmo, da si vsaj prijazna, lepa, rada seksaš in znaš zelo dobro kuhati, ker ti bo sicer dedec popihal, čim ga bo prva kokoška lepo pogledala, zaplahutala s trepalnicami in mu rekla “ooooh, kako si pa ti pameten!”
Veš, umetnost skupnega življenja je tudi iskanje kompromisov, in po mojem si na tem področju kar nekaj pouka prešpricala.
AC Milan :))) Voziček naj bi tako bil črno rdeč. :)[/quote]
Ja in kaj pol? Naš je tudi črno-rdeč, pa nismo nobeni fuzbal navijači. Zoprna si in težka, to je. Se strinjam z eno zgoraj, upam, da imaš kakšne druge kvalitete v obilni meri, sicer ti jo bo dec res popihal, no vsaj jaz bi jo na njegovem mestu.
Po svoje te razumem. Posebej pri opremi stanovanja. Moj nasvet – pri ključnih trajnih zadevah vztrajaj (=jih gledaš več kot 5 let), pri malih bolj potrošnih, manj bistvenih pa popusti.
Torej, konkretno – oprema stanovanja naj ti bo sprejemljiva če že ne idealna (in če ne maraš črnega, naj ne bo črno). Voziček v katerem se bo smejal očijev ponos, pa naj bo zelen ali rdeč ali vijoličen .-)) Po mojem si bodoči oče že kar živo predstavlja kakšen aplavz bo požel s strani frendov, ko se bo prikazal. Pusti mu veselje :-))
Še nekaj – kompromis je pot do uspela. Na enem koncu popustiš ti, na drugem on, nihče nima občutka, da dominira. Pri nama (več kot 25 let skupaj) je omare za spalnico izbral on (oh ja….), ampak poslušaj, saj jih ravno ne gledam…..v dnevni sobi pa je bolj po mojem izboru. Sedežna dizajn je on izbiral in skoraj doktoriral pri tem, barva je bila moja. Če prav pomislim, narediva po navadi ožji izbor. Ven leti vse, kar je nekomu ultra grdo, nepraktično itn. Tisto kar ostane, pa pač eden izbira.
No, saj pri izbiri imena za otroka je obveljala njegova. Pa tudi avto je on izbral, za voziček sem se sprva tudi strinjala, da bo v njegovih barvah, potem se mi je zdelo, da bi mogoče vseeno kakšno bolj svetlo barvo vzela, sploh ker črna poleti tako vpija sončno toploto. Pa tudi včasih je, ko je obveljala moja, potem priznal, da je res bolje, da sva tako nabavila kot sem hotela. Npr, on je hotel v spalnici omaro z navadnimi vrati, jaz sem vztrajala da bodo drsna, sploh ker med posteljo in omaro ni nekaj ful prostora. In zadnjič je prijatelju na veliko razlagal kako so taka vrata blazno praktična itd… Tako da tok sfalena in zadrta pa tut nisem očitno.
Ne vem, če je tebi par tisoč evrov skeširat za pohištvo, ki ga ne boš čez eno leto vrgla v smeti banalna zadeva, potem ok. Vidiš, jaz pa ne bi mogla živeti z nekom takim kot si ti, ki dela vse na hojladri in ima potem vse v kurcu.[/quote]
Mah a vidiš ti sebe, ko že kompliciraš. Zato pa eni kupujemo pohištvo v Ikei, da nam ni treba v 4 trgovine pa stokrat meriti, ampak lepo na netu pogledamo mere in v programu že kar izrišemo, da ne stane par tisoč evrov, ampak veliko manj, da je karkoli že daš lepo oblikovano in da se partnerja usklajujeta samo glede malenkosti, npr. a bodo robovi zaobljeni ali ne. Ti pa res doktoriraš iz zadev.
http://store.acmilan.com/frontend/homepage/category/667-baby-infant
Potem pa kupi vsaj kaj od tega.
Ne vem, če je tebi par tisoč evrov skeširat za pohištvo, ki ga ne boš čez eno leto vrgla v smeti banalna zadeva, potem ok. Vidiš, jaz pa ne bi mogla živeti z nekom takim kot si ti, ki dela vse na hojladri in ima potem vse v kurcu.[/quote]
Mah a vidiš ti sebe, ko že kompliciraš. Zato pa eni kupujemo pohištvo v Ikei, da nam ni treba v 4 trgovine pa stokrat meriti, ampak lepo na netu pogledamo mere in v programu že kar izrišemo, da ne stane par tisoč evrov, ampak veliko manj, da je karkoli že daš lepo oblikovano in da se partnerja usklajujeta samo glede malenkosti, npr. a bodo robovi zaobljeni ali ne. Ti pa res doktoriraš iz zadev.[/quote]
Če si ti spalnico, dnevno sobo in kuhinjo od nule do konca opremila za manj kot par tisoč evrov, potem si lahko prepričana, da boš v kratkem spet kupovala novo. Takrat boš verjeno bolje premislila in preštudirala. Pa da ne bo pomote v spalnici ima tudi jaz par Ikeinih kosiv pohištva in so solidni. Ampak kuhinja in ostalo je pa malo drugače, sva tudi Ikeo gledala, ko sva že bila ranvno tam in žal ni to to.
se strinjam. zblaznim ob takem partnerju – mislim, cele doktorske disertacije za banalne zadeve.[/quote]
Seveda imam doktorsko disertacijo glede stvari, ki so mi pomembne. Glede kuhinje recimo, mi je pomemben material, da je odporen, nezahteven in da se z lahkoto čisti. Normalno, da bom preštudirala možne materiale, cene in dobavljivost, potem se bom pa odločila za dva ali tri, ki sta sprejemljiva. Moža briga, če se lahko ali težko čisti, mene pa ne, ker bom čistila jaz. Tudi razpored omaric mi je pomeben, ker mi mora iti na roko, ne pa da lovim stvari po kuhinji. Zato razpored dobro naštudiram. Omare v spalnici in predsobi so mi tudi pomembna stvar, ker želim, da imam prostor za vse, ne pa da mi na eni polici stojijo hlače in majce skupaj. Mojemu možu je to vseeno, če bi ga že motilo, bi kupil drugo omaro. Regal v dnevni je kompromis, njemu je pomembno TV in tehnična oprema, meni nekaj spominkov, tako sva kupila nekaj tak tak. Za voziček mi dol visi v kateri barvi je, samo da ni črn. Pomembna mi je vzdržljivost vozička in tu sem spet naštudirala vse živo. Možu je bilo vseeno, če bi voziček pokleknil predčasno, bi kupili novega.
Da se izognem nepotrebnemu zapravljanju preko mere, doktoriram na teh stvareh, zato da mi služijo dalj časa. Ker moj mož bi brez problema zamenjal sedežno po nekaj mesecih.