Spoštovani!
Na vas se obračam po nasvet v zvezi z mojo mamo. Namreč moje srce ve, da je bolje da se z njo čim manj čustveno zapletam, predvsem čustveno. Je zelo ljubosumne sorte. Že od kar pomnim, vohuni za mano, v najstniških časih je prisluškovala mojim pogovorom s prijateljicami,fanti, itd. Kadar sem si preko študentskega servisa prislužila kakšen denar zato, da sem si lahko malo “olepšala” življenje, ni bila s tem nikoli zadovoljna, vedno mi je očitala. Nikoli se ni veselila mojih uspehov, vedno sem poslušala samo zbadljivke, če je kaj rekla bolj vedre volje, to ni bilo iskreno. To sem hitro razkrinkala. Ko sem diplomirala na faksu, mi je sicer čestitala in izrekla v hinavskem tonu: No, upam da ti bo diploma kaj koristila. Ipd, tega dreka je za izvoz! Sedaj pričakujem tretjega otroka in živim s partnerjem pod svojo streho. S starši se zelo malo vidimo, vendar imam kljub temu problem z preteklo nesnago, ki se je nabrala v moji primarni družini. Moti me tisti del mene, ki me vsake toliko časa opominja na beden odnos z mojo mamo. Opominjajo me različni dogodki, lahko na primer berem zanimivo knjigo, vidim lep dogodek, opazim lep odnos med neko mamo in hčerjo,… potem me moje grenko otroštvo spomni na to, kakšno bedno, nezrelo mamo sem jaz imela in jo imam še. Še danes ni nič drugačna, zelo rada povzroča razprtije med nami štirimi njenimi otroci, tako da enkrat enemu bolj laska, drugemu se upa reč kej nesramnega,in potem se reži, in na teh njenih manipulacijah in delanju razlik med otroci, se očitno počuti dobro. Najbolje takrat kadar katerega nasanka. Tak značaj ima. Ampak jaz bi se pa zelo rada rešila te nevidne vezi,katera je še vedno prisotna v sicer že bolj šibkih tonih, ampak je še vedno. Še vedno me lahko kdaj zamori in prizadene, četudi me pokliče po telefonu, da povpraša kako se imamo,potem pa še njen “doprinos” za konec pogovora. Res ima neverjetne možgane. Kako naj si pomagam? Rada bi se čustveno popolnoma osvobodila od nje, zato ker čutim, da ni vredna, da mi jemlje življensko moč na tak način. Še vedno lahko najde nekaj, da me zabije? Moje srce si želi “ljubeče” in poštene oz. zrele mame. Žal to moja ni. Ampak kako naj se rešim, če bi jasno videla katere vezi me držijo k njej, bi jih takoj potrgala. Kljub temu, da sem v življenju že nekaj dosegla, me ta problem zelo živcira, sploh takrat, kadar me spet piči. Ja, me piči, in potem je občutno dobre volje. Jaz se včasih počutim kot runkl, ker jo ne znam pičit nazaj. Prosim, če me kdo razume, naj mi prosim odgovori, kako je on rešu podoben problem, ali pa kdo, ki vidi v čem je sploh štos. A je štos to, da pričakujem da bo končno dobra, pa se to ne zgodi. Za crknit! Obupana nad seboj.

Draga k.klara,

Zelo razumem tvoje stanje, ker se je meni dogajalo podobno. Samo, da je glasno kritiziral oče, mama pa je bila vedno žrtev in na druge prelagala odgovornost za svoje življenje.

Življenje s tvojo materjo ti je zadalo veliko globokih čustvenih ran. V sebi nosiš ponotranjeno mamo, notranjega starša, ki te špika tudi takrat, ko mame fizično ni blizu. Življenje z manipulatvnimi starši nas močno zaznamuje, v nas se nabere ogromno jeze, besa, ogorčenosti, žalosti,…močnih čustev, ki je včasih sploh nismo sposobni dojeti.

Po mojih izkušnjah se tako hude rane lahko pozdravi samo s terapijo. Poišči si dobrega in sočutnega terapevta, ki ti bo pomagal. Pomagalo ti bo tudi, da se boš lahko v prvi fazi fizično odmaknila od matere, prekinila stike z njo. Potem pa si počasi celila svoje čustvene rane.

Vzemi si čas za terapijo – kajti čustvene rane te ne zapustijo, samo zakoplješ in potlačiš jih globoko v sebi za nekaj časa, pa spet in spet pogledajo na svetlo, v novih okoliščinah, z novimi ljudmi igraš stare boleče odnose.

lp in vse dobro!

Spoštovana ga. Klara,

verjamem, da ste že obupani, ker se odnos z vašo mamo kar ne izboljša, ker mama še vedno hote ali nehote naredi vse, da bi vas prizadela (tako jo doživljate). Verjetno ste že zelo zgodaj morali ugotoviti, da je za vas najbolje, da se čustveno ne zapletate preveč z njo, saj se s tem izognete vsaj neposrednim odprtim konfliktom in drugim neprijetnim scenam, čeprav se s tem težkim občutjem ne da izogniti. Ker boli tudi praznina – prazen prostor v vašem srcu, kjer bi morali biti spomini na lepe trenutke z mamo, kjer bi morala biti vsa spoznanja, s katerimi bi vas mama uvedla v svet ženskosti, vas naučila, kako kar najbolje in najlepše graditi odnose z moškimi, kako imeti rad svoje otroke… Skratka – vas uvesti v svet preko topline, sprejemanja in ljubezni. Boli, da mama ob svojih 4 otrocih ni zmogla in ne zmore biti mama, ki bi jim želela najboljše, ki bi si prizadevala za razumevanje med svojimi otroki…; še dodatna bolečina je, če je težko babica svojim vnukom…

Vam pa se ob razmišljanju, za kaj vse ste bili in ste še prikrajšani ob mami, prebudi pogrešanje, žalost in bolečina in se počutite prav »bedno«, ker je »beden tudi odnos z vašo mamo«. Težko vam je, ker vidite, da kljub temu, da imate svojo družino, kariero, svoj dom proč od mame, vaju še vedno vežejo mnoge čustvene nevidne niti – in to zna biti v vajinem primeru za vas zelo boleče. In bi želeli, da ne bi bili tako povezani z mamo, da bi tisti košček vas, ki še upa, da bo enkrat drugače, kar izruvali za vedno. Pa se ga ne da.

Čustvena vez z mamo trajna, je neizbrisna, pa kakršna koli že je. Nobena druga ženska ne more popolnoma nadomestiti mame. Vedno ostane spomin na odnos z mamo, še posebej hčerkam, na katere ima mama, mamin odnos do njih in predvsem mamin odnos do sebe še posebno močan vpliv. Ta spomin pa je lahko bolj ali manj boleč ali neprijeten, pač glede na to, koliko smo uspeli ta odnos razrešiti, izboljšati (kadar se da) ali pa si preprosto dovoliti se posloviti od svojih pričakovanj o mami in tako dobesedno odžalovati, da moja mama ni zmogla biti mama več, kot je bila, da ni razumela in še vedno ne razume in ne zmore sprejeti svoje hčerke.
Če se še tako trudimo »odrezati«, pozabiti, ignorirati, se nam nekatere stvari lahko kar ponavljajo v življenju ali pa kar dogajajo, pa sploh ne vemo, zakaj, ali pa se nam vsaj prebujajo določeni še vedno boleči spomini in nas opominjajo na »semena«, ki so bila posejana. Ženskam, ki so imele problematičen odnos z mamo, se jim pogosto prebujajo ob drugih ženskah določeni tipični zapleti (npr. zavist in vse, kar je povezano z njo). Dokler si ne dovolimo iti naprej, dokler si ne dovolimo se posloviti od svojih pričakovanj o svoji mami, si dovolimo biti tudi jezen, ker se mi dogaja taka krivica (ker to je krivica), dokler si ne dovolimo izžalovati težke izkušnje in izgube, so te »ponovitve« boleče in nas zelo prizadenejo. To ne pomeni, da potem ko enkrat razrešiš odnos z mamo, tovrstni zapleti kar poniknejo in problemov več ni. Le blažji so in predvsem mi jih lažje obvladujemo in prepoznavamo in razrešujemo že ob vzniku in počasi izzvenijo.

Kako vse to narediti? Najprej dovoliti si začutiti, kaj vse nas sploh boli, kaj vse pogrešamo, kaj bi si želeli, katere krivice vse smo doživeli, kaj zamerimo, na kaj smo jezni in nato o tem govoriti – s partnerjem, s prijateljico ali s terapevtom/ko, da bomo z vsem tem tudi sprejeti v vsaj enem varnem odraslem odnosu. In si dovoliti, da smo žalostni ob tem, da jočemo, da boli… in da smo v tem (solzah, žalosti, bolečini, strahu..). (Seveda je najbolje, če lahko povemo to tudi mami in ona to sprejme in zmore skupaj z nami storiti korak naprej, a vedno to žal ni mogoče uresničljivo.) Ker bolečina in ranjenost, ki je nastala ravno na ta način, da nekoč mama nas in naših potreb, čutenj (pozitivnih in negativnih), želja, sanj… ni zmogla sprejeti, se lahko ozdravi v enem novem odnosu, kjer pa vse to lahko dobimo. In ko nekje doživiš, da si v vsem lepem in težkem sprejet (in mislim, da vaš partner vam to daje), potem lahko počasi, »po kapljicah«, »daješ nazaj« tudi mami (ji poveš, kako si se nekoč počutil, kaj si ji zameril…) in pri tem NE PRIČAKUJEŠ IN NISI ODVISEN OD TEGA, KAKO BO ONA TO ZMOGLA SLIŠATI IN SPREJETI. Ponavadi nas otroke razbremeni, če zmoremo staršem povedati nekaj, kar nas bremeni in čutimo posledice v svojem odraslem življenju, pa četudi oni to zanikajo ali nas celo napadejo. Razbremeni, ker smo si končno upali povedati, česar morda nikoli nismo, ker sedaj ne nosimo več vsega čustvenega bremena mi sami (dokler se starši ne zavedajo, kaj so počeli, vse čustveno breme leži na naših ramenih in na ramenih naše nove družine). Je pa zelo pomembno, da tega ne storimo kar nepripravljeni in brez opore vsaj ene tretje osebe, saj nas sicer lahko negativen odziv staršev precej sesuje. Preden gremo v tako soočenje, je potrebno pridobiti notranjo gotovost, da bomo zdržali tudi, če odziv ne bo tak, kakršnega bi si želeli. Nekateri tudi pravijo, da je pomembno, da imamo ob razreševanju odnosa z mamo ob sebi žensko (prijateljico ali terapevtko), ki nas v vsem tem razume in podpira na drugačen, ženski način.

Medklic: dobra knjiga, ki govori o predelovanju naših izkušenj ob starših in prepoznavanju »nevidnih niti, ki nas povezujejo«, nosi naslov Strupeni starši, avtorice Susan Forward. Če nimate problemov z razumevanjem angleščine, potem vam priporočam tudi knjigo When You and Your Mother Can’t Be Friends: Resolving the Most Complicated Relationship of Your Life, avtorice Victorie Secunde.

Vse to ne pomeni, da boste nad mamo povsem obupali (seveda boste veseli, če se kadarkoli v življenju zgodi, da tudi ona pride do globljega uvida, a se s tem ne boste več toliko obremenjevali), pomeni pa, da boste nehali pričakovati, da se bo kar naenkrat spremenila in boste raje vso energijo posvečali svoji družini in se tu trudili dajati in prejemati tisto, česar doma niste in mamo začeli ustavljati. Ker eno stvar pa vam je mama kljub vsemu dala – življenje. In vaša naloga je živeti ga, kar največ potegniti iz njega in ga dajati naprej. S tem boste tudi mami dali največ, kar ji lahko v tem trenutku daste: zadovoljno, uresničeno hčerko in vnuke. Hčerko, ki si je kljub vsemu trudu in krivicam uspela izboriti tisto srečo v življenju, ki si je mama nikoli ni zmogla. Pa čeprav to pomeni, da boste mogoče (za nekaj časa) pretrgali stike z njo, da se boste lahko najprej vi umirili in našli gotovost v sebi. Potem mame ne bo več potrebno »pičiti nazaj«, ko vas bo ona spet, pač pa se boste ali umaknili in ignorirali (ker boste presodili, da je trenutno to najbolje) ali pa jo znali umirjeno in nenapadalno ustaviti in povedati, da ne dovolite, da v prihodnje to še počne (npr. govori take stvari, vpije na vas, vas ponižuje ipd.). Z leti se bo verjetno počasi umirila tudi ona – ker bo ugotovila, da ob vas pa »stare fore« več ne vžgejo, ker ne dosežejo namena.

In če boste začutili, da sami ne zmorete ali pa ste že vse naredili, kar ste lahko sami, potem se obrnite tudi na kakšnega terapevta (po možnosti žensko – terapevtko).

Kar precej se je »napisalo«, vi pa si dovolite začutiti, kaj najbolj pomaga vam. In vztrajajte!

Vse dobro!

Pozdravljena

Ti naši starši…ne vem ali se sploh kdaj zavedajo kakšen razvrat so pustili v nas. Jaz sem pri 12 letih ostala brez očeta in bili smo pravtako 4 troci in jaz sem bila tista nad katerega se je mati znašala (psihično, občasno fizčno) ob vsakem slabem trenutku. Dolgo sem mislila da sem tako slab človek in da sem si tako obnašanje zaslužila. A šele sedaj ko sem si začela ustvarjat lastno družino…ne morem vrjet kako je bila lahko taka le do mene.Ostali člani družine so imeli dosti lažje otroštvo.
Ti pričakuješ tretjega jaz pa imam 2 sončka in ob njima sem se začela zavedati, da nisem kriva za vse kar se je dogajalo v primarni družini. V dno duše me boli, ko pomislim kako je bila lahko taka, pa sem bila le otrok, ki se je po očetovi smrti želela le topline in materine ljubezni. Mati je ostalim znala prisluhniti in jih delno uslišati….le mene je na vseh področjih zavračala.
Sedaj na trenutke začutim tako zamero do nje……najhuje mi je ker je vse le v moji glavi….po rojstvu prvega otroka sem se delno probala pogovoriti z njo….a ona vztrajno trdi da me je imela tako rada ko ostale člane. Grozn boli ko še zanika vse kar je počela z mano.

Meni je najbolj pomagalo, ker vidim da nisem jaz kriva za njen odnos do mene. In če ona v meni ne vidi odrasle ženske,mati, žene to ni moj problem. Jaz imam občutek da ji ni prav ker ne more več tako manipulirat z mano…..manjka ji boksarska vreča za znašat slabo volo.

Če si za si dopisujva, meni bo vsekakor lažje

lep dan