Zadnje dni zopet obupujem nad sabo. Le še 14 dni do te preklete preiskave, do katere se ne morem niti več opredeliti, ni me je strah, pa tudi nekega veselja ne čutim več. Že zadnjič sem pisala o krčih v nogah, no, nekje sem prebrala, da pomaga vitamin E, baje so opravljene neke preiskave, poskusila sem, in moram reči, da je za 50% vsekakor bolje, toda noge mi ob sedenju ali naporu včasih pa kar tako, še vedno postanejo trde, otrple in v spodnjem delu me špika. Toda to ni vse. Desna stran obraza se mi dozdeva da je vse slabša. Desno oko je tako čudno, ne na pogled, ampak jaz ga tako čutim. Kot bi bilo ovito v nekaj, al kaj jast vem, pojavlja se bolečina v očesu, še posebej če je oko malo utrujeno, me boli že to, da ga premikam. Če nimam očal, pa skoraj nimam dieptrije, mi dobesedno nekaj pritiska na oko, občutek je tak, kot da bi bilo zatečeno. Ko se nasmehnem opazim, da se mi desen kot ustnice nekoliko povesi, saj vem da se še komu, toda jaz tega do sedaj nisem opazila pri sebi, ves čas imam občutek, da je moja desna polovica obraza bolj kaj vem, trda, neprožna, napeta, kot da bi umirala, čeprav ni opaziti večjih razlik, toda iz dneva v dan je huje, včasih je ta občutek izginil, sedaj pa me moti bolečina ki ne izgine. Pred dvema mesecema sem bila pri okulistu, ravno zaradi MS, ta je reklel, da je uredu, toda čutim tega ne. Pred časom pa se mi je pojavil še ta problem, da so se mi črke pri branju nekako kaj vem, ne izmikale, toda težko berem, ne vem ali je to zbranost ali kaj drugega, črke se mi kar nekako svetijo, dobededno kar vidim čez nje. Histerična sem že od vsega, neprestano se tipam za lice, oko neprestano primerjam enega z drugim, s tem pa slabšam stvari. Toda ne morem pozabiti, ker me ovira in skrbi. DR. Rejec če mi boste odgovorili, bi vas prosila za vaše mnenje. Zanima me, ali je vse to lahko psihičnega izvora ali je to znak te preklete bolezni, katere ime še izgovoriti ne morem, torej MS? Počutim se popačeno, najraje bi se kar zaprla nekam in čakala, da bo minilo, pa se prepričam in grem, toda vsak trenutek od tistega ko se zjutraj vstanem, pogledam in začutim, da ni tako kot bi moglo bit, do večera ko grem spat. Noč je postala moja prijateljica, veselim se noči, ko končno ležem, zaprem oči, moje misli se vsaj malo počinejo, in jutra se več ne veselim, jutro je… kaj naj rečem mora dobesedno, toda saj se nekako prepričam, češ zdrži teh nekaj ur potem pa boš šla spat in vse bo mimo.
Hvala

Spoštovana Janja,
še vednio je iz vašega pisma razbrati več depresivnosti in zskrbljenosti ,kot drugih “nevarnih znanilcev”,med drugim tudi to, da se bolje počutite zvečer.Ali boste zadnji izključilni preiskavi verjeli, ali pa boste iskali nove in nove dokaze, ki naj bi bolezen potrdili?Mislim ,da bo nujno obrniti pogled proti prijetnejšim podobam in dogodkom v vašem okolju!