Pozdravljeni,

imam partnerko,ki je stara 26 let.Sam sem star 28 let.Imava 2 leti starega otroka.Skupaj sva 8 let.

Imam problem,ker me zelo muči število njenih partnerjev prejšnjih. oz ne partnerjev ampak dečkov za eno noč.
Prvo mi je rekla da jih je imela 5 potem pa si v šubu premislila in rekla da so bili trije.In da je rekla da jih je 5 da je nebi imel za neizkušeno.(pomoje pa je rekla pol manjše število,ker je videla mogoče mojo reakcijo da sem bil malo šokiran )

Ker ko sva pred 8 leti začela sva bila skupaj približno 2 meseca potem pa sva šla narazen za 3 mesece.In v teh treh mesecih je imela ona prvo je rekla 5 partnerjev,ko pa je pomojem videla mojo reakcijo ,da sem bil malo šokiran da v treh mesecih 5 partnerjev pa je kr spremenila število na 3.

Ker sem v dilemi in sam pri sebi verjamem, da je bila prava številka 5 ne pa tri.Me noter razjeda,kera številka je prava??
ne morem ji verjeti??
Sem slišal da partnerke zmanjšajo število partnerjev,je to res?

kako si naj pomagam?kak ji naj verjamem?

hvala

Spoštovani Tindra!

Začetek vajine zveze je očitno zaznamovalo čustveno zelo razburkano doživljanje in dogodki, ki vas še kar spremljajo in razjedajo, kot pravite. Občutek je, da vas je prav zaskelelo, ko ste slišali za partnerkino menjavanje partnerjev. Temu se je pridružilo še nezaupanje in dvom, ali je partnerka z vami v resnici iskrena, kar je – resnici na ljubo – ena izmed ključnih sestavin osrečujočega, varnega in ljubečega odnosa. Ta negotovost vas spremlja vse od kar sta se odločila začeti znova, torej že osmo leto, pred dvema letoma pa sta medse sprejela tudi otroka. Kot kaže pa se s to začetno bolečino ne morete pomiriti in postaja vse bolj nevzdržna, zato si želite, da bi lahko te boleče stvari predelala in jih pustila za seboj. Ti občutki znajo biti kot ječa, v kateri ni notranjega miru.

Dejstvo je, da je bilo za vas vse skupaj šokantno in travmatično, zato bolečina še kar traja. Po drugi strani pa je ogromno stiske in bolečine tudi na drugi strani. Ne vem, če ste se kdaj v resnici vprašali, kako je bilo vaši partnerki v tistem obdobju, kaj jo je tako prizadelo in kaj se je dogajalo v njej, da je morala vso svojo bolečino in nemir udušiti v “adrenalinskih izhodih” v spolnost brez čustvene bližine, varnosti in navezanosti. Tam ti na koncu ostanejo le gnus in sram in odhod skozi vrata (pozabe). Kakšna bolečina te vodi skozi ta dejanja in podoživljanje teh občutkov, ve vaša partnerka. Bojim se, da jo težko opišemo z besedami, ker seže globoko v telesno doživljanje. Žal imam občutek, da jo s svojimi vprašanji popolnoma zgrešite in da je tudi to ena izmed ovir za vzpostavitev varnosti v vajinem odnosu. Ne vem, kako se vam bo lahko kadarkoli zares predala in postala v polnosti “vaša” (v smislu pripadnosti), če ne bo doživela pristnega sočutja in globoke sprejetosti v tem, kar se ji je dogajalo in (predvidevam) ni bilo prav nič “zabavno”. Seveda ji tega sočutja z vašo ranjenostjo ni lahko dati, ker se ukvarjate z močnimi občutki v sebi. Do teh občutkov imate tudi vso pravico, a to je potem zaplet, ki traja in se ne razreši in v katerem verjetno oba zelo trpita. Občutki bodo v vsakem primeru še trajali, pomembno bo, da boste odkrili nov način, kako se na njih odzvati.

Vsak človek v sebi upa, da bo lahko zaživel odnos, v katerem se ne bo treba skrivati, ampak boš pred drugim lahko stal iz oči v oči, z vsemi napakami, stranpotmi, grehi in boš sprejet. Takrat se tvoj notranji svet začne v resnici spreminjati v varnega, sproščenega, vedrega … Zato tako poustvarjamo zaplete (kot je tudi ta, ki ste ga zapisali), da bi doživeli sprejetost v tem, kar je najbolj boleče, včasih tudi grdo in umazano. Dostojevskemu pripisujejo stavek, da vsak potrebuje sočloveka, da se ga usmili! (v tem smislu, sam se tega stavka ne spomnim, če kdo najde citat, bom hvaležen, če posreduje) Podobno so tudi nekatere druge oblike vedenj, ki jih ljudje skrivamo tudi pred lastnim partnerjem (npr. pornografija, o kateri se na tem forumu pogosto piše), klic, oz. bolje – krik po odnosu in tem, da te nekdo pride iskat v tvojo osamljenost, navidezno samozadostnost, izločenost, te v njej SPREJME, razume tvoje doživljanje in zdrži z vsemi čutenji, ki so del tega zapleta. Človeku, ki je v to ujet, nobeno moraliziranje ne bo pomagalo splezati ven, če mu drugi ne poda roke. (Mimogrede, svetujem, da si preberete tudi odličen odgovor terapevtke Sabine Stanovnik v temi Tranny.)

Ne vem, ali se lahko zares slišiva v teh besedah, a upam, da boste pripravljeni stopiti na pot proti notranjemu svetu vaše partnerke. Dejstvo, da je še vedno z vami, verjetno pomeni, da globoko v sebi še upa, da boste prišli nasproti, v nasprotnem primeru jo bo odnos zelo verjetno začel “dušiti”. Morda se lahko pri tem oprete tudi na svoje temnejše strani, prežete s sramom. Katere pa so vaše zgodbe, ki jih je težko deliti? Kaj so globine vašega sramu? Koliko si jih želite v tem odnosu razrešiti in biti v njih sprejeti? Kako bi se bilo v vseh teh zgodbah povezati, odpreti in prejeti “usmiljenje/milost” sprejetosti – končno!

Vsekakor pa vama priporočam, da si poiščeta terapevtsko spremljanje, v katerem bosta lahko odpirala te globlje plasti vajinega doživaljanja in počasi začela razvijati sočutje drug do drugega in varen prostor, v katerem se bodo ta dušeča občutja pomirila, saj zelo trpita.

Vse dobro!