Spoštovani, naprej en lep pozdrav.
Večkrat sem tu gor in prebiram odgovore (predvsem strokovnjakov) in se mi zdi, da sem kar kaj dojela…upam 🙂
Zanima pa me (verjetno je to bolj retorično vprašanje ali pa verjetnostno računanje). Z možem sva namreč po moji predstavi na nuli oz. predvsem z moje strani ne čutim že zelo dolgo več nobene ljubezni, imam ga na nek način rada v nekem banalnem smislu rutine, večinoma pa kar se ne jezim ali ga celo morda sorvažim pa mi zbuja slabo vest oz. se mi smili. Nimam drugih moških, da nebo pomote. Tudi zelo pošteno sem mu povedala kako vidim najih odnos, da do njega kot moškega v intimnem smislu ne čutim (več) in tudi ne želim nič od njega. Reagiral je precej stojično in na nek način “prizanesljivo” in absolutno je vzstrajal, da če se mi upira, absolutno ne misli vztrajati z mano, ko pa sem mu predlagala, da kaj narediva, greva na terapijo, se poskušava poslušat, bit poštena drug do drugega v tem smislu, da si poveva stvari tako kot čutiva, tudi če ni prijetno, strpna ….v glavnem vseeno še kaj probava… je izgledalo, kot da se mu je odvalil “kamen od srca”, jasno pa je, da vse ostaja isto in seveda “reševala bova jutri oz. enkrat čez 100 let”.
Mene pravzaprav zanima – tudi če bi bil pripravljen “sodelovati” in da se obadva trudiva v pozitivno smer za boljši odnos, ali ga lahko še začutim kot svojega moškega ali sem ga v tem smislu prebolela, ker je bilo pač toliko bolečin in vsega – ali je to sploh možno ali je to že vnaprej izgubljen boj?
In pa še ena stvar. Zadnje čase precej berem raznorazne knjige o spolnosti, odnosih itd. – za boljše razumevanje “okoli sebe” oz. svjega moža in sebe- meni pa sproži to branje še večji odpor in jezo (predvsem) do moža, ker vglavnem na najih račun berem vse to. Zakaj mi sprožajo te knjige neko bolečino in posledično včasih kaz ornk jezo do moža. Sama si misli, da morda zato, ker sem pristajala na neke situacije, za katere morda tudi vedela nisem, da mi ne bilo treba in da mi nebi bilo treba doživeti ali ponovno doživeti nekih bed, a sem jih. Po drugi strani pa sem kar hitro dojemala in se uprla in te knjige naj bi mi pomagale razumet – me pa sprožajo neko ful jezo, odpore, obup.

Hvala za odgovor.

Trenutno si mogoče dojemljiva in sprejemaš LE nagativnosti. Ko boš bolj odločena pripravljenost za kaj več, uspeh ne more izostati. Pri obeh.

Spoštovana gospa,

hvala za pogum in vaše razmišljanje.
Pa priznanje, ker ste si upali začutiti in spregovoriti o stvareh (tudi z možem), kakor jih doživljate. To je prvi korak k rešitvi.

Meni ob vašem spraševanju ostajata dve stvari:
Prva je vprašanje, ali smem zaupati sebi, svojim občutkom. Kaj mi prinesejo knjige – je to olajšanje ali jeza, odpor in občutki krivde in sramu, ker sem si dovolila doživeti vse tiste »bede«. Kaj pa naj zdaj z vsemi temi stvarmi, ki so se odprle, naredim? Delati se, kot da jih ni, ne morem, a v meni prebujajo veliko negativnega, po drugi strani pa slutim tam rešitev… Drugo pa je vprašanje vajinega odnosa – ali se lahko v tem odnosu še kaj prebudi, ali lahko spet začutiva drug drugega in ob tem veva, da se čutiva? Ali pa je bilo preveč bolečih stvari že in ni več poti nazaj…

Obe vprašanji pa sta povezani s tem, koliko si lahko dovolite biti pristni in iskreni (do sebe in do moža). Kajti če moraš zatirati svoje občutke, če ni prostora za pristen odziv, za moja prava občutja, ker je potrebno nekaj početi zgolj zato, ker se to »naj bi«, ker je to »rutina«, dolžnost ali ker mislim, da se to od mene pričakuje (vsaj tako si mislimo), potem hitro zgubim stik s sabo, s svojim pravimi občutki, začnem živeti rutino, a hkrati umira moj pristen jaz in tudi odnos, v katerem si ne dam možnosti biti pristna in iskrena (pa še vedno spoštljiva). Hkrati pa je to krivično do obeh, saj potem noben nima možnosti, da bi v tem odnosu kaj spremenil. (Pa ne mislim reči, da ste vi »kriva«, ker je ta strah pred »začutiti sebe in drugega« na obeh straneh.)
Ne vem, kje ste vi v vajinem odnosu (in že prej) začeli zgubljati stik s sabo in svojimi potrebami in resničnimi občutji, a mislim, da tja nazaj bo treba iti iskati odgovor… In o tem spregovoriti. In v tem biti slišan. V vseh največjih »bedah«, ki ste jih doživljali. In obratno – tudi mož bo moral spregovoriti o svojih občutjih, predvsem težkih (dvomi, strahovi, negotovosti…). Kajti odnos začne »umirati«, če v njem ni možno spregovoriti o VSEH stvareh, predvsem pa o pristnih občutjih, pa naj bodo še tako boleča in na videz »sramotna in umazana« na spoštljiv način. Kajti ko enkrat začnemo delati to »samocenzuro« (ki je ponavadi priučena – tako so nas naučili nehote), s tem nehote začnemo cenzurirati tudi vse lepo, ki začne odmirati oz. ostaja skrito nekje globoko. Kajti prostor za veselje in radost pride šele potem, ko najprej spregovorim o težkih stvareh in me drugi v tem razume in ne obsoja. Če pa ne morem biti iskren, ker želim drugega »zaščititi« in sem pretirano uvideven, potem vsa ta težka čutenja ostajajo v meni, se kopičijo in ni nič čudnega, če počasi začnem drugega le še sovražiti, se jeziti nanj in ga prezirati (vi pravite, da se vam smili), vse lepo pa ostaja nekje globoko v meni pokopano pod tem bremenom, ki sem si ga naložil in počasi odmira… Kar pa ne pomeni nujno, da je to konec odnosa, da ni več poti naprej. Le odločiti se morata zanjo. In začeti čisto pri »dnu«, tam, kjer zdaj sta. Poiskati pot, po kateri je do tega sploh prišlo in videti, kaj se da narediti, kakšen je sploh vajin interes.

Prva zaljubljenost namreč prekrije vse napake, vse »negativno«, da vidimo le lepo. Naša podzavest takrat igra veliko vlogo – ona namreč že ve, je že prepoznala »potencial« tega odnosa kot tistega, v katerem si bova lahko prebudila tudi najtežje stvari in o njih SPREGOVORILA IN jih RAZREŠILA. Trik zaljubljenosti je v tem, da nam na pot pripelje človeka, ki ima potencial, da se nama ponovijo vse groze in tudi razrešijo (cilj pa je seveda zadnje). Zato se nam tudi pogosto vse življenje pojavljajo podobne težave in zapleti – dokler jih enkrat ne začnemo razreševati v globini. V odgovornem partnerskem odnosu je pot do ohranjanja tiste prve, a zdaj bolj zrele privlačnosti in svežine, pot pogovarjanja in iskrenosti – čez vse težko se je treba »prebiti«, vzeti zares, šele potem pride spet veselje, ljubezen in sreča. Ob tem, da sva čez nekaj zmogla skupaj in naju ni »odneslo« narazen. Da sva zdržala skupaj tudi strah, sram, gnus, praznino, osamljenost in sva se lahko o tem pogovarjala in ne bežala pred tem. Saj se nam težke stvari v odnosu ponavljajo (pojavljajo) zato, da bi jih lahko skupaj razrešili in bili potem še bolj povezani.

Ja, vzemita svoje stanje in občutke zares in se začneta o njih pogovarjati, če je potrebno poiščita tudi terapevta. Mislim, da v noben primeru ne moreta s terapijo nič izgubiti – bolj bosta vedela, kje sta in zakaj in si to ozavestila, pa ne glede na to, kaj se bosta nato odločila narediti z vajinim odnosom.

Pogumno!

Spoštovani

Še nekaj me zanima in sicer napisali ste:

“Če pa ne morem biti iskren, ker želim drugega »zaščititi« in sem pretirano uvideven, potem vsa ta težka čutenja ostajajo v meni, se kopičijo in ni nič čudnega, če počasi začnem drugega le še sovražiti, se jeziti nanj in ga prezirati (vi pravite, da se vam smili), vse lepo pa ostaja nekje globoko v meni pokopano pod tem bremenom, ki sem si ga naložil in počasi odmira… “

Dostikrat sem že razmišljala kaj to “smiljenje” pomeni… Prezir? Ni edini, ki so se mi v odnosu pojavljali tudi ti občutki “smiljenja” izmenično z jezo, strahom, sovraštvom…
Vem le to, da ko to čutim (smiljenje) me zelo boli in mi je hudo, zdi se mi, da je tudi povezano s slabo vestjo, da tako čutim, sploh ko se trudi in nemočno probava, da bi tudi on kaj prispeval v pozitivnem smislu, jaz pa še vedno čutim kot pač čutim- sama sebe nemorem zblefirati in to mu tudi povem! Ker tudi sama mislim, da če se je on “začel” truditi, tako kot on, bi morala takoj odreagirati nanj pozitivno – pa ne morem! Enostavno ne morem… Koliko časa je potrebno, če ima čas sploh kakšno vlogo? Kaj se bo moralo v meni premakniti, da ga bom začutila (spet), če sploh še?
Pletejo se mi celo zelo hinavske misli, da naj on naredi eno “usodno” napako, da bom imela potem zadosten razlog, da se poberem iz te agonije? Bilo bi mi v olajšanje!
Kot, da nimam pravice tako čutiti, da sem pokvarjena, nehvaležna…, kako naj čutim nekaj, če ne čutim!! Najraje bi sama sebe prisilia…Pa ne gre. Potem v taki “psihozi” začnem ubirati “lažjo pot”, da začnem analizirati, kaj vse je bilo potrebno, da sem prišla tako daleč s svojimi občutki tu se začne jeza itd. Začaran krog v katerega sem se sama ujela. Ven pa ne vidim!
Koliko pa sem res pristna?
Bolj imam občutek kot da nimam pravice, da ne smem tako čutiti ker je to “grešno” (svojega moža moram pa vendar le ljubiti, a ne?) – ali pa se spet skrivam in bežim in sem spet na začetku?!

Od začetka sva (oba) gradila neko trdno zunanjo formo najinega odnosa- zakona! Znotraj pa je bila precej trhla, rahitična, včasih prav gnila. Ampak oba sva se slepila z nekimi načeli, ki niso imeli nobene zveze z ljubeznijo, čutečim, zaupanja vrednim odnosom. On je izvajal neko “navidezno” kontrolo nad mano s katero me je dušil, jaz pa sem se “navidezno” podredila in celo nekaj časa sem dejansko sama sebe blefirala z neko racionalizacijo (katere sem se večina življenja posluževala za lažje preživetje), da je ta odnos tak kot je pravzaprav O.K. v primerjavi s tem koliko žensk recimo možovi pretepajo ali koliko se jih vara itd.
Amapk oba sva bila vsa ta leta nezadovljnja s tem odnosom, ki sva ga ustvarjala. On je ponavdi krivil neke zunanje faktorje, sama pa sem videla probleme tudi precej globje znotraj obeh in ker sama zase vem kako težko je karkoli sprememniti (pri sebi), tudi če imaš voljo in te to zanima in se ukvarjaš, imam hudo malo upanja zanj, ker ni tip, da bi se poglobil vase zares… (saj jaz ga tako dojemam).
In bolj ko sem mu govorila, da nemorem biti srečna na njegov račun, če sem sama s seboj tako nezadovoljna bolj je bil on prepričan, da ga ne ljubim. In očitno sem se tudi tu in še vedno se slepim, govorim racionalno, v resnici pa morda od njega pričakujem, da me bo “rešil” oz. bi me moral in ker je še dodatno prizadeval…
Vse skupaj je ratal “en poc”…
Rada bi se razjasnila, saj tako razdvojena- raztrojena ali razštelano kot sedaj čutim in se mi plete po glavi mi je zaznoret.

Sama bi verjetno na to pisanje rekla (racionalno):” Ja ženska je čist zmedena, očitno ima preveč časa…”
Na žalost sem pa ta ženska jaz. Kam naj se pošljem??? Pa splon nimam preveč časa!

LP

Več kot očitno si poročena z nepravim človekom. Zakaj ne slediš svoji intuiciji, ki ti ves čas govori, da nisi na pravi poti.?

Spoštovana gospa,

točka zakona, ki sta jo vidva z možem dosegla in ki jo opisujete, je »normalna« za precej tisoč parov (beri: se na njej znajdejo) in vaša občutki ob tem (jeza, bes, nemoč, krivda, strah, razočaranje in še kaj…) so ravno tako običajen odziv na situacijo. In, vse, kar čutite, je prav in je res, ta čutenja res obstajajo v vas in jih ni smiselno zanikati, ker se sicer vedno enkrat vrnejo kot bumerang (če ne na ravni odnosa do sebe in drugega, pa preko telesa (bolezni)). Nista pa še našla pravega »vzvoda« za razrešitev (kje je vzrok teh čutenj, kaj narediti, ali sem v teh čutenjih slišan in jih partner vzame zares, mi da sočutje in tako pomaga razrešiti moje »notranje rane«, zaradi katerih se mi verjetno zdaj prebujajo določene stvari…). In pri vama je zdaj »udarilo na dan«, kar sta vidva z možem že doživljala že mnogo let (ko opisujete, da sta oba bila nezadovoljna z odnosom, le da je on iskal vzroke zunaj, vi pa pri vama), pa nista našla še pravega načina, kako o tem spregovoriti in tako prevzeti odgovornost za vajin odnos. Imata pa še vedno to možnost – le odločiti se morata zanjo.

Gotovo se ne morete kar prisiliti »odreagirati pozitivno«, ne morate reči, da je zdaj pa »vse pozabljeno«, če tega ne čutite. Lahko pa se iskreno pogovarjata o tem, kaj pa čutite ob neki stvari (npr. njegovem naporu, trudu in kaj vas ovira; čemu še ne verjamete in zakaj; kako neugodno vam je, da je tako …) in se ob tem ne čutita »ogrožena«. Lahko iskreno spregovorite o svojem in vajinem skupnem hrepenenju in žalosti, ker se je ta cilj hrepenenja – ljubezen, tako izmaknil… Tu se šele lahko začne »pristna ljubezen« – z iskrenim pogovorom. Vajina pot navzgor se bo lahko pričela, ko bosta lahko spregovorila drug pred drugim o sebi in te drugi ne bo obsodil, ne bo užaljen, se ne bo umaknil, ampak bo preprosto SOČUTEN. To pa pomeni, da postanega ranljiva oba, da ni eden »močan, ki vse prenese« in drugi »šibak, ki vedno jamra« – na tej točki je težko dati in prejeti sočutje in odprtost za pogovor. Ko bosta lahko skupaj drug ob drugem jokala in bosta vedela, da sta slišana…
Ljubiti drugega, »ker si mu tako obljubil«, pomeni najprej ljubiti sebe (saj poznate tisti svetopisemski rek, ki je pa še kako resničen: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!) Ne moreš drugega ljubiti bolj kot sebe – to je »mera« ljubezni, ki jo zmoreš. In ljubezen je lahko samo iskrena in pristna ali pa je preprosto ni. Ljubezni se ne »zaslužimo«, je zastonjski dar, spontano podarjena ali pa ni ljubezen. In o tej ljubezni – jaz razumem -, da se sprašujete, ali bo lahko še kdaj med vama, ali se je bo dalo še kdaj začutiti.

Nihče od zunaj ne more zagotovo reči, kaj s katerim koli odnosom bo in tudi z vajinim je tako. Vidva se bosta morala odločiti, ali tista izrečena zaveza še velja in zaradi nje (in seveda vsak zaradi sebe!) nameravata še vlagati v vajin odnos. Mislim pa, da se vedno splača truditi, če imata oba interes, da enakovredno prispevata v to »skupno podjetje«. Ravno ta »točka vajinega zakona« vama daje priložnost, da začneta graditi »čuteč, zaupanja vreden odnos« in da odstranita vse nepristno in navidezno in gresta res do »temeljev«, zaradi katerih sta se sploh povezala v odnos, pa jih mogoče še nista niti ozavestila (dediščina preteklih izkušenj). Na takih »točkah« se odnos ali gradi in krepi ali pa slabi in razpada. K temu pa vedno prispevata oba – žal trud samo enega ni dovolj, ker potem to ni več odnos.
In temu je posvečeno vse naše življenje – to ni nekaj, kar dosežeš enkrat za vselej, vedno odkrijemo pri sebi in pri drugemu še »kaj«, a je s časoma vedno lažje razreševati stvari, hitreje se navadiš povedati in drugi te hitreje sliši, ko dobi izkušnjo, da ga nočeš ogrožati, ničesar očitati, le povedati in biti slišan. Kar pa je včasih kar težka naloga.

Če imata občutek, da se bosta sama težko začela pogovarjati o teh stvareh na tako iskren način, ne da bi drug drugega prizadela, potem vama svetujem, da če želita ohraniti odnos, se obrnita na najbližji terapevtski center, kjer bosta imela priložnost o teh stvareh spregovoriti ob prisotnosti terapevta, ki bo sproti tudi obema »ovrednotil« stvari in bil po potrebi »prevajalec« in »posrednik«. Cilj pa je seveda, da se enkrat vidva zmoreta slišati brez »posrednika«.

Pogumno naprej in to čimprej!

Pozdravljeni, resnično sem vam hvaležna za vaše odgovore!Hvala.

Imam pa tudi resnično zelo malo upanja za naju. Pravite o sočutnih, iskrenih pogovorih…
Kako malokrat se je pripravljen ZARES pogovarjat…, kaj šele v srš pošteno-iskreno, takoj me zasuje s plazovi obtoževanj, jeze; jasno je da se počuti ogorženega; jaz pa ravno tako, kako naj v tem razumem njega, če sem sama polna bolečin, zmede obenem pa še od njega dobivam in to ravno v tem -očitno to rabim.
Preveč napora terja – on lepo ležerno čaka mene, kaj se bo zgodilo, oz. če se ne bo zgodilo nič je pa vse uredu.

In tudi sama se izogibam pogovarjanju, ker če se nemorem odprto, pošteno pogovarjat, ker me vedno znova zatira, nadira, utiša ali pa tudi, ko sem se, prav “dala na pladen”, sama sem se čutila zelo razgaljeno in ranljivo – me je preprosto “pohodil kot drek na cesti”… enostavno, brez obžalovanja, a ja, revček se niti zavedal ni.
Ja, in potem se ne “nastaviš” več! Oslica pa nisem, da se bom metala po ledu…

In tako se mi zdi “neuporabno” kar nekaj v tri dni pogovarjat.
Seveda pa vsakič, ko začnem to terja od mene zelo veliko energije in prav psihično se moram pripraviti na vse mogoče variante, ki se jih bo poslužil, da bi me prepričal, da se moti, da sem “kriva”, da “moram imeti slabo vest” itd… To nenormalno utruja.

Terapiji se upira- po njegovem “tam samo perejo možgane”, verjetno s sirkavo krtačo in verjetno bo terapevtka ženska in bo složno z mano in samo s tem namenom, tolkla po njem… Silia ga nebom.

Če dam “roko na srce” – sploh nočem, da bi se spremenil, vse kar hočem je to, da bi LAHKO – DA BI MI BILO DOVOLJENO, da grem stran.Ni mi jasno kaj me tako zaustavlja, da bi si sama dovolila.

Še vedno mi ni jasno zakaj se mi smili, ČISTO NIČ NE RABI MOJEGA SMILJENJA! Nisem jaz Boh ali njegov zrak brez katerega ne morem živeti (morda bi brez mene celo bolj kvalitetno živel). Zakaj čutim tako smiljenje in bolečino s tem. Čemu se spet upiram. Česa nočem videti?

Enkrat samkrat sva se zares zelo odkrito pogovarjala in ko mi je “dovolil”: “O.K., ni problema, če je tako, bova uredila tako, da bo za oba prav, če me ne čutiš več ni več povratka oz. me nikoli več ne boš…” in dodal je še, da me ne bo pohodil! ZAČUTILA SEM SAMO OLAJŠANJE! Sledila pa mu je paranoja, ko sem se zavedla oz. dojela o čem se sploh pogovarjava.

S tem stavkom oz. reagiral je tako nepričakovano – zakaj ga moram “postaviti ob zid”, da da kaj “koristnega” od sebe… in še to ga moram prej dobesedno zbezati (lahko tudi oz. pravzaprav moram na jasen in krut način) iz njegove “lenuharske luknje”, kjer je varno skrit in se dela kot da je vse o.k. oz., da so krivi drugi ali pa jaz…

Brez veze, saj ni moj otrok!

Vem, da dostikrat tudi ne ločim, kaj je njegovo in kaj moje,vem, da nanj lahko projeciram sovraštvo in jezo, strah, ki se ga ne tiče ali pa ignoranco…

Vem tudi, da sem se prva leta zelo bala, da bi “umrl”- to me je dobesedno dušilo…

Lahko bi bil MAKSIMALEN pa vprašanje če bi bil dovolj!?

Ali se samo “potuhnjeno” skrivam za njim, ker se mi zdi dovolj slab, da ga obvladujem in se lahko delam, da sem sama boljša? Čeprav ne čutim, da bi mi bilo to v interesu.
Ko se mi je zdelo, da SVA in oz. na začetku zveze sem pa razmišljala, da jaz nisem dovolj dobra zanj.

Zelo napenjam možgane in bolj mal koristne in uporabnega prihaja iz njih.

Lep dan in še 1x hvala.

Spoštovana gospa,

ne vem, koliko let obupa in jeze, ponižanja in osramočenosti se še skriva za vajino zgodovino, koliko takih totalnih ponižanj in razvrednotenj, ki jih opisujete. Kako težko je živeti z nekom, ki daje občutek, da najraje čaka, kaj drugi naredi, in če je to »nič«, je še najbolje zanj. Po drugi strani, pa ne vem, kaj bi bil, ne glede na vse njegove besede o terapijah, pripravljen še narediti za vaju, če bi se vi res odločili za razvezo. Mislim, da ga je samo zelo zelo strah soočenja s sabo, strah zapustiti znano in udobno. Medtem ko vam ravno to povzroča trpljenje.

Več, ko napišete o vama, težje izkušnje prihajajo. In koliko spraševanja, ali ima še kak smisel vztrajati, ali naj odidem ali ostanem… in ko že pridete do tega, da bi odšli, pa pride krivda in iskanje »dovoljenja za odhod«. Ko bi vam ga le lahko kdo dal. Ne vem, kje in kdo vas je tako »zvezal« s to krivdo in smiljenjem. Kar en strah se prikrade in občutek osramočenosti… (Tu verjetno »useka« čisto vaša pretekla zgodovina na dan, o kateri bi mogoče bilo dobro spregovoriti s kakšnim strokovnjakom, ki vam lahko ovrednoti stvari in vsaj malo odstre zamegljeno »sliko«.).

Rada bi vam samo to rekla: nihče, pa res nihče na tem svetu, ne more in ne sme namesto vas sprejeti odločitve, kaj boste naredili s svojim zakonom in s tem s svojim življenjem. Začnite zaupati svojim občutkom in naj vas vodijo v spremembo, v akcijo. Lahko pa tudi v tem procesu odločanja poiščete (terapevtsko ali kakšno drugačno) pomoč zase, vsaj za kak enkratni razgovor. Da bo nekdo ob vas in vam dajal oporo pri tem, kar se boste vi odločili (ali vidva). Saj lahko tudi po nekaj individualnih srečanjih pripeljete moža, če boste VI tako začutili in hoteli (če se boste torej odločili za vztrajanje v zakonu in bo on seveda pripravljen sodelovati in kaj spremeniti). Ali pa boste terapijo nadaljevali sami. V vsakem primeru, pa vas ne bo nihče obsojal.

In mislim, da je čista krivica do vas, da morate zdaj še sami sebe obsojati in se kriviti, da vi njega zlorabljate, se skrivate za njim in se delate boljšo. In hkrati veste, da se nekoč pa vi niste čutili njega vredni. Ne vem, koliko ravno iz te nevrednosti, ki je nekje globoko še vedno skrita v vas, prihaja to vztrajanje za vsako ceno, saj ne vem, ali vi res verjamete, da si ZASLUŽITE kaj lepega v življenju, da STE VREDNI, da se vajin odnos uredi, pa karkoli bi potem že to pomenilo.

Je pa gotovo res, da prvemu olajšanju ob misli, da bo tega mučenja konec z ločitvijo, lahko (običajno je tako), sledi paranoja ali kak drug močan negativen odziv. Saj vendar propada odnos, v katerega ste veliko vložili, saj pokopavate svoje sanje. Tu je slovo in to dokončno. In to je žalostno. In je strašljivo, ker ostaneš sam, osamljen. Ker pride vsa stiska na plano. In tečejo solze. Kako žalostno, da si verjel v nekaj, kar se ni uresničilo, in koliko razočaranja, ker si nekomu, ki ni znal ali zmogel ceniti (ali pa ni znal tega pokazati), podaril toliko let življenja. Zato je dobro v tej situaciji že imeti vnaprej načrt, na koga se lahko obrneš, ko pride stiska: prijatelji, domači, terapevt…

Odločite se in poskrbite zase, prve korake ste že naredili, začeli ste se razgledovati okoli in pogledali, kaj vse obstaja, kje najdete vsaj prvo usmeritev, mnenja in izkušnje. In zdaj pojdite naprej – navežite osebni stik s kakšnim od strokovnjakov. Centri so po celi Sloveniji.
Lahko se udeležite tudi skupine za razporočene, kjer boste v živo slišali izkušnje ljudi, ki so se odločili za tak korak in našli oporo. Tudi preden dejansko naredite tak korak. Taka terapevtska skupina je npr. v Ljubljani, udeležba brez predhodne najave, brezplačna, vodi dr. Gostečnik, več na: http://franciskani.rkc.si/fdi/samopomocrazporocenim.htm.

Vse dobro in pogumno naprej!

PS: glede na stisko, v kateri ste, vam možgani delujejo zelo dobro! Začnite se ceniti! 🙂