Kot napisano v naslovu, se je mož zaljubil v sodelavko. Pri meni zadnje 4 mesece menda ni dobil občutka, da ga imam rada. Veliko se pogovarjava in razložila sem mu, da sem jaz bila na istem in da sem isto čakala na njegov znak, da me ima še vedno rad.
Sedaj se ne more odločiti – ona ali jaz z 2 otrokoma. Hkrati se dobiva z njo, poljubljata se.
Jaz ga še vedno čakam doma, skupaj hodimo n apočitnice, tolažim ga, ko jo pogreša, on tolaži mene. Skratka velika norišnica.
To traja že dober mesec in v meni se kopiči neznanska jeza in že delam neumnosti. Kako se naj krotim. On to razume kot napad nanj. V bistvu pa obsojam njegova dejanja. Razumem, da se je zaljubil in da se ne more kar odljubit, vendar me zavestno vara in trpinči.
Kaj naj???

Spoštovana Spomincica2!

Verjetno je težko izraziti, kako se počutite v teh trenutkih, ko se vam dobesedno podira vse in živite v eni sami negotovosti. Ko gre za navezanost, so takšne rane neznosne, saj je telo preplavljeno s strahom pred zavrženostjo in izgubo. Normalno je, če se lahko tako izrazim, da ob tem ne morete ostati hladnokrvni in da vas začenja popadati jeza, saj niste iz brona. Čakati doma in se spraševati, kaj se dogaja z njim, kaj počneta, kje sta, kako jo gleda, se je dotika – to je res trpinčenje, ob katerem se ti lahko “zmeša”! In ne glede na to, da smo v intimnem odnosu zaradi partnersta in ne zaradi starševstva, je vseeno drugače, če so v odnosu tudi otroci. Stvari imajo drugačno težo, saj se z morebitno ločitvijo marsikaj spremeni za vse člane družine.

Odzval bi se na nekaj vidikov vašega sporočila, ki se mi zdijo pomembni. Pravite, da ste bili tudi sami na istem in ste čakali na njegove znake, ali vas še ima rad in je še vredno poskusiti znova. Dobro se mi zdi, da sta lahko toliko odprta in iskrena drug z drugim, da si lahko povesta stvari. Čeprav je to trenutno izredno boleče, pa je vendarle več upanja, da odnos “ozdravi”, če partnerja zmoreta biti iskrena in si povesta, kaj doživljata. Seveda ni to samo sebi namen, to bi bil mazohizem. Smiselno je, če je to povezano z iskanjem stika, predelovanjem enih globljih vzrokov, ki so za tem, kar se je zgodilo. Morda bi bilo dobro, da kaj rečeta tudi o vaši izkušnji, kako ti občutki vzniknejo in se tudi poležejo, ko te partner prestreže v tvojem doživljanju in povabi nazaj v odnos.

Kaj konkretno torej lahko naredite? Najprej se lahko pogovorita o tem, kaj je šlo pri vama narobe, da so stvari šle tako daleč. Povejta si, kaj sta v odnosu pogrešala, kaj vama je vzelo povezanost … Kaj je bila ta osamljenost, v kateri sta se znašla drug ob drugem? Kaj je on našel pri tej osebi in kaj lahko naredita, da se te stvari začnejo odvijati v vajinem odnosu? Ne da se sicer prav jasno začutiti, katera čutenja so vama preprečevala ohranjanje bližine, a dejstvo je, da sta se oba počutila zelo osamljena.

Drugo, kar torej lahko naredite, je, da izpostavite to osamljenost in bolečino, ki sta jo prinesla s seboj v ta odnos. Zdi se mi smiselno, da se med vaju naseli vprašanje, zakaj morata iti skozi te preizkušnje in koliko je to krivično do vsakega izmed vaju. Ob tem se mi zdi dobro izpostaviti čutenja, ki so tam v ozadju. Jaz pri vas čutim predvsem strah, jezo in ponižanje. Če so to ta čutenja, ki vas trenutno najbolj preplavlajte, jih izpostavite in to na način, da bo tudi on začenjal prihajati v stik z njimi. To pa ne storite tako, da jih prevzamete v celoti nase, temveč, da z vprašanji poskušate spodbuditi njegov stik s temi čutenji. Če je zaljubljen, trenutno itak ne čuti prav veliko. Morda mu lahko pomagate priti vsaj malo nazaj “na zemljo” s povsem umirjenimi vprašanji kot npr.: “Koliko je tebe strah izgube tega, kar sva ustvarjala skupaj?” “Kako bi ti bilo, če bi bilo meni dosti tega sramotenja in bi postavila mejo temu, kar počneš?” “Kako boleče mora biti zate, ko si tako v negotovosti glede temeljnih odločitev v življenju …” “Je zate ponižujoče prihajati od ene k drugi in pogledati v oči?” “Koliko se ti vse to gnusi?” “Koliko ene jeze je v tebi, ker ni nikoli nihče razumel tvojih potreb in te slišal v tvojem doživljanju, da je treba iti tako daleč iskat razumevanje in sprejetost?”

Cilj teh vprašanj ni toliko skrb za njega, da bi dobil še nadstandard z vaše strani, ob tem ko ga ima že pri aferi, temveč, da vsaj nekoliko vrnete grozljiva čutenja, ki jih kot nekakšen “kontejner” sprejemate vase, a so v resnici tudi njegova, ni pa v stiku z njimi! Cilj je torej, da mu jih začnete vračati in mu na ta način poskušate pomagati, da se lahko spusti nazaj na tla ter ugotovi, da je tam bolj varno. Morda boste vsaj nekoliko lažje tudi vi zdržali z vsem tem, če boste znali postaviti stvari na svoje mesto in jasno začutili, da gre za neko njegovo osebno bitko in njegovo predelovanje ene grozljive zavrženosti in bolečine. Vi ste trenutno v res veliki stiski, a čuti se, da boste, ne glede na to, kako se bodo stvari odvijale, znali poskrbeti zase in preživeli, njega pa čaka srečanje s težkimi čutenji, ki poganjajo to afero.

Skratka, predlagam, da ohranite mirno kri in skušate preko pogovora priti do razumevanja tega, kar se dogaja v vas, v njem, med vama in boste potem videli, kaj bo to prineslo. To ni lahko ob vsem, kar doživljate, a prinaša še največ možnosti, da se odnos reši. Morda je med vama v preteklosti manjkalo stika ob iskrenem deljenju doživljanja in je bilo treba veliko občutkov in razmišljanj zadržati v sebi, ker nista vedela, kako se bo drugi odzval in ali bo to zanj sprejemljivo. Če se bosta uspela prebiti skozi to preizkušnjo in poskusila znova, bolj iskreno, bo morda to lahko predstavljalo en velik korak naprej v vajinem odnosu. Seveda pa boste tudi vi prisluhnili temu, kje so vaše meje v tem odnosu in koliko njegovega iskanja in beganja boste lahko zdržali, ne da bi se vam odnos z njim do konca zagnusil.

Vsekakor pa vama svetujem, da si poiščeta pomoč na zakonski terapiji, kjer bi dobila prostor za iskren pogovor in iskanje poti iz te boleče situacije. Če bi mož to zavračal, pa poskrbite zase in v terapevtskem odnosu poiščite odgovore na zakaj in kako naprej.

V upanju, da vama bo uspelo, vas pozdravljam in želim vse dobro!

čisto direkt mislim tako, da ima on tebe za drugo mamo, pa tudi ti se obnašaš tako. do ljubice, s katero verjemi, da ne ostaja pri poljubih, pa se obnaša kot moški, kot partner. nekaterim ženskam vloga mame v odnosu do moža povsem ustreza, samo moškim samo mama običajno ni dovolj. Si torej pripravljena biti predvsem mama?