Živjo!
Imam moža, ki ima po mojem mnenju NOM in je sociopat, starejši otrok kaže že nekaj časa tudi znake MOM, mlajša dva se hitro učita od obeh zgoraj in imamo pogosto peklenske razmere doma. Torej imam 3 otroke + enega odraslega otroka. Ker vse skupaj dolgo traja, sem začela izgubljati razum tudi jaz.
V zadnjih nekaj letih sem večkrat zbolela zaradi izčrpanosti (bila tudi pri psihiatru), stalno sem v razmišljanju ali oditi ali nekako peljati naprej. Šele pred 3 meseci sem odkrila literaturo in forum v zvezi z MOM, prebrala knjige v sloveniščini. Čeprav sem že 3 leta etapno v partnerski terapiji (terapevt žal nikoli ni imenoval teh motenj z imenom),ni rezultatov. Partner sicer hodi tja, vendar ne naredi nekih vidnih korakov naprej.
Sama sem že postala čustvena razvalina z bolečim trebuhom in glavoboli, trije mladoletni otroci živijo v neprestani napetosti, skupaj se ne moremo imeti lepo, čeprav so vedno novi poskusi večinoma z moje strani. Vsake počitnice, vikend ali prazniki so večinoma nočne more.
Jasno je, da boste vsi odreagirali in rekli, zaključi že ta odnos. Tudi sama menim, da je to logičen korak, ker tak odnos uničuje mene in kvarno vpliva na otroke. Ali je vredno še upati, da bo mogoče dojel, kaj je njegov delež v odnosu do mene in otrok?
Problem, ki ga vidim je v odgovornosti oz. neodgovornosti. Če je imel otroke kdaj sam ali sem ga opazovala od daleč, ne odreagira, ko pridejo do meje oz. ogroženosti. In ne prevzame odgovornosti. Tudi otroci sami opisujejo mejne dogodke, ko bi se moral odzvati, pa se ne. Torej, kako mu prepustiti otroke, če se ločiva? Preprosto mu ne morem več zaupati. Pogovor in terapevtovo mnenje nič še štejeta, ker je mož najbolj nezmotljiva oseba in mi vsi kompliciramo.
Druga stvar pa so izpadi besa in pristnega sovraštva nad otroci, če ne ubogajo. Ko smo skupaj in ko so sami. Največkrat z najstarejšim, ki kaže tudi že znake MOM. Je omejil nasilje, vendar me je strah.
Žal se v vseh teh letih nisva uspela poenotiti glede vzgojnih metod in najpomembnejših vrednot. Pogosto krši postavljena pravila in spet ne prevzame odgovornosti, ves gnev pa leti name.
Vem, da sem soodgovorna, ker sem vse to dopustila. Poskušala sem mu na razne načine pokazati, dopovedati, z ultimati zahtevati osnovno vedenjsko higieno in poskušala sem se tudi sama kritično oceniti, koliko sem prevzela že njegovega vedenja (je zahteval, da ga podpiram povsod in vedno – tudi v nasprotju z mojimi načeli).
Ker gre za tri otroke, dva v OŠ in eden mlajši, mi je res pomembno, v kaj se bodo razvili. Če greva narazen, pričakujem hude manipulacije in zavajanje otrok in nagajanja, pa finančno izčrpavanje. Vse skrbi na meni, od čustvene podpore otrok do hendlanja v vsakdanjiku. In pa nič počitka in notranjega miru ter strah, če bi bili otroci z njim.
Mislim, da sem do tukaj in zdaj poskusila že res veliko stvari in sem spet na začetku. Oziroma nižje.
Ali je moje vztrajanje norost ali pogum, moč ali nemoč? Če se čustveno oddaljim, sem kaznovana, če se angažiram, sem spet kriva za vse. In otroci me počasi nehajo spoštovati, ker me tudi on ne spoštuje. Najbrž tudi jaz sebe ne več, ko vidim, kam drvimo.
Torej: kljub strokovni pomoči, prebrani literaturi, kritični distanci in res vztrajni bitki za nas vse, ni nič bolje.
Če se po vseh navodilih ukvarjam s sabo (sem se že večkrat na različne načine, a je bilo le slabše), ali ni to potem spet zgled za otroke, da se naj ukvarjajo le sami s sabo (oči zna že briljantno poskrbeti zase) in vzgojim še tri nove narcise? In vem, da je pretirana požrtvovalnost tudi škodljiva.
Ko sem prebrala za sabo, mi je postalo kar slabo. Kaj je sploh v moji moči?
Hvaležna bom za komentarje oz vaše izkušnje.

Otroci, če imajo ob sebi vsaj eno osebo (skrbnika, sploh če je to mama), ki je zdrav in brez motenj, je ne morejo razviti… Agresivni izpadi enega od sina so lahko le naučeni vedenjski vzorci, ki jih s pomočjo otroškega terapevta premagate. Če se otroci ob očetu ne počutijo varno ( kar verjetno se ne) tudi sami ne bodo izbirali daljšega bivanja pri njemu. Otroci čutijo kaj je prav in kaj narobe. Vztrajajte pri odkritem odnosu z njimi, ljubezni, varnosti, nežnosti in skrajnem razumevanju za njihove čustvene potrebe. To pa boste dosegla samo v primeru, da poskrbite zase, se okrepite in postavite na svoje noge. Ločitev je žal v tem primeru neizogibna. Meni je bilo lažje, ko sem se zavedala, da zgled, ko ostajam v patološkem odnosu, ni ok za moje otroke. Da jim s tem dajem vedeti, da je bolje ostati v blatu kot se boriti zase in za svoje in njihovo življenje. Želim vam, da zberete pogum in naredite kar je prav . srečno!

Če do sedaj ni dojel , potem nikoli ne bo in če ne boš končno postavila meje bo še huje.
Kar ti svetujem je takoj, brez odlašanja , da si poiščeš dobrega terapevta, ki bo tebe postavil najprej na noge in ti razpršil meglo in te toliko ojačal, da se boš lahko učinkovito soočila s situacijo. Družinska terapija pri NOM ali MOM nima smisla, ker pri NOM; MOM večinoma ne deluje ( za njih je dobra vedenjska kognitivna in še kakšna, vendar si jo mora iz riti ven želeti in biti na njej vsaj dve leti, da so kakšni rezultati) Družinska terapija je za kolikor toliko normalne ljudi, ki želijo pokrpat svoje odnose, pri osebnostnih motnjah, pa oba potrebujeta tako različno terapijo in pristop, da je nesmisel, če hodita skupaj in večinoma se konča tako, da NOM ; MOM zmanipulira terapevta.

Pri nas je cel kup terapevtov, ki morda delujejo kolikor toliko uspešno pri “normlanih” ljudeh in “normalnih ” odnosih, ker tu delujejo osnovni principi, ki se jih lahko priučiš, za osebnostne motnje, pa moraš imeti še kaj več, predvsem pa zelo globoko znanje in izkušnje, ki pa ga večina naših terapevtov ( z izjemami) nima. Nekateri niti osnovnega znanja iz osebnostnih motnenj ne, zato ni čudno, da nisi slišala nič od tega, ker zna biti, da niti terapevt nima pojma in poskuša moža in tebe terapirati s povsem napačnim pristopom. Na tem forumu je predlagano kar nekaj dobrih terapevtov, ki poznajo osebnostne motnje in večina se ukvarja s svojci, ker MOM; NOM tako ali tako večinoma mislijo, ad z njimi ni nič narobe, da se mora samo okolica spremeniti.

Kar pa se sina tiče, bi bila bolj previdna z diagnozami. Kot prvo, pravijo, da MOM ne moreš zares diagnosticirati do odrasle dobe, saj so simptimi pogosto podobni adolescentnem vedenju. Poleg tega, če je odraščal v tem, kar opisuješ, potem ima definitivno posledice in pogosto razvijejo otroci MOM; NOM staršev podobno vedenje ( ker živijo v takem in se tega priučijo) kar pa še ne pomeni, da imajo tudi oni osebnostno motnjo. Temu “ljubkovalno” rečemo bolhe , po tistem pregovoru “če s psom spiš, bolhe dobiš”. Zato nikar prehitro ne sklepaj in mu raje najdi pomoč ( terapevta ali kakšno drugo zdravo aktivnost, da bo lahko spihal negativnost svojega doma).

GittaAna

Pozdravljena,

ni ti lahko in si priblizno predstavljam, sploh ce je ze toliko let minilo. Sam sem porocen 10 let in zadnje pol leta raziskujem MOM in preverjam in vse to, kar si ti verjetno ze delala…

se strinjam z ostalimi, da druzinska terapija tu res ne more kaj veliko naresti, ker imava tudi midva to ze za seboj…. tako da jaz gledam in iscem nekoga, za sebe…da se spoznam, kje so moje rane in zakaj se mi je to zgodilo oz sem to dopustil…

kar po mojem mnenju res lahko edino naredis, je da ojacas sebe, da se postavis v dobro pozicijo “solverja” oz pozicijo, ko ne bos udarjala nazaj, ne bos vsa uboga kaksna grozna situacija se ti godi, ko ne bos resevala celotne situacije in delala se delo, fizicno in emocionalno, katerega bi moral opravljati moz. Si ugotoviti dobre meje in jih postavljati in drzati, poskrbeti zase fizicno psihicno in duhovno ce ti to kaj pomeni, in skusati z dobro komunikacijo preveriti, kaj je sploh mozno se storiti z mozem… mogoce so bolhe… ampak te verjetno ne bodo trajale, ob delu, se naslednjih 10 let….

In potem pride tisto, cesar se kot kaze vsi najbolj bojimo, ampak… ko ocenis, da se moz ne bo spremenil, ali se ne more, in ko pogledas tisto situacijo, je pa res samo se – takole jaz lahko zivim in sprejmem, ali pa tisti drugi – to presega moje meje, vrednote in je treba reci, “dragi moz, jaz takole ne morem in najine poti se morajo lociti” Mislim, da res ni druge…

zelo dobro branje zelo sistematicno in konkretno mi je ta hip “Emotional Unavailability: Recognizing It, Understanding It, and Avoiding Its Trap”, Bryn Collins.

V bistvu ni samo MOM; je tudi mnogo drugih stanj ljudi, kjer ni te empatije in custvene povezanosti in ni da ni, ce nekdo od para sele po parih letih zaradi svojih prtljag to ugotovi, ampak mislim, da ima in imas pravico izstopiti iz tega… ce ugotovis sama pri sebi, ko se umiris, ko pretehtas, ko ne napadas, ko mirno pogledas sliko iz malce vecje oddaljenosti.

si pa mama ti in verjtno imas boljse moznosti, da otroci ostanejo pri tebi po odhodu… kar je zame en velik minus, ker sem pa jaz tisti, ki bi rad obdrzal otroke… in tudi to bo pri meni na tehtnici…

ma… mislim, da moram tele vrstice tudi meni povedati cez ene pol leta 🙂

srecno, oglasi se se

SVO

Hvala vsem!
SVO, si našel kakega ustreznega terapevta? Meni je mučno, če bom že nevemkaterič nekomu na novo razlagala naše stanje, a saj vidiš moj vzdevek;-) Lahko bi si nadela tudi tvojega, saj hočem na boljše.
Ali je komu pomagala literatura Alenke Rebula (Blagor ženskam, Globine, ki so nas rodile)? Kaj pa kak njen seminar ali večletna delavnica npr. Vera vase?
Če grem sistematično v delo na sebi in imam zelo omejena čas in energijo, bi rada izbrala nekaj učinkovitega. Ali je še najbolje individualna psihoerapija?
SVO, ali sta nehala z družininsko terapijo? Če ja, Kako si ji to pojasnil?
Moj mož ve, da se izogibam ločitvi. V zadnjem času omenja, da bi bilo to še najbolje, po drugi strani se izmika tej ideji. Hočem reci, da ne kdajkoli prej ne zdaj me ne zasipava z rožami, ampak čaka. Da jaz ukrepam. Jaz nočem stran, pa sem v to prisiljena? Spet isto.

Situacija je, kot sem ze napisal, res neverjetna, skoraj no-win situacija. Oz. dejstvo je in mislim da sem ze (skoraj) sprejel, da kakorkoli se bom odlocil, ne bom nikoli imel tistega, kar sem si zelel od partnerja in druzine. Ali ostanem ali grem. Ce grem, si mogoce se lahko najdem koga, scasoma, pa spet ne vem, kam je zdaj slo moje zaupanje in previdnost ob vseh teh dogodkih in MOM… tu pa so se otroci, za katere sem res dolzan poskrbeti in jih zascititi… res je, da ko so starikoliko ze, 12?, se lahko sami odlocijo, kje bodo ziveli in se da se takrat zivljenje zapeljati bolj varno narazen…

Sva se v druzinski terapiji, vendar po vseh teh desetinah urah in nicnega napredka in spremembe ne vidim vec smisla, in racunam, da si v kartkem casu najdem svojo terapevtko, ki bo imela vec izkusenj z MOM. Imam ze na pol zbrano… kako povedati? kratko, odlocno… seveda lahko to MOM uporabi, da se zdaj ti ne trudis vec, pa da ce bi se ti se malo vec potrudila…jadajada, poznas to finto, reces magicni stavek “ZAL MI JE DA TAKO MISLIS”… in gres dalje…

Kar se pa locitve tice – ne vem tocno, koliko ste stari, koliko so veliki otroci, ampak ce je moznost in mislis, da otroci bodo pri tebi, in denarno znese, ti svetujem, da premislis in pretehtas, mocno, tudi ta scenarij. Jaz sem v pol leta uspel sam pri sebi to pot zacutiti kot mozno in ne tako strasno. In moj pogovor z zeno na te teme – vidi, cuti, da mislim resno in to vpliva nanjo. Nekaj je, ce ti v efektu reces, da se bos locila, nekaj pa je, ce z eno trdnostjo in samozavestjo to reces in pokazes.

Premisli, ce si pregurala do semle, do postavljanja mej ze, skusaj naresti se kaksen korak naprej. Je pa res, da te bo MOM zavohal, ce takih stvari ne mislis globoko v sebi, ker te bo zacutil. zato mntra – delo na sebi, dobre knjige, kdo ki te poslusa in razume in potrdi smiselnost tvojih odlocitev in da ves da se ne mesa tebi…

Tako da – nemocno vztrajna, mogoce moras postati “mocno vztrajna” in potem bos lahko mocno naredila korak na drugo stran ali mocno vztrajala….

ni pa lahka, ever

lp

SVO