Pozdravljeni,
Z možem sva skupaj 7 let, imava prekrasnega skoraj 2 leti starega otroka.
Mož se z njo, kadar more, veliko ukvarja in menim, da je zelo dober oče.
Do sedaj nisva imela nobenih težav, nasprotno, vsi so naju imeli za idealen par. Redko sva se resno kregala.
Zadnje pol leta pa se mi zdi, da je v odnosu do mene zelo živčen. Res je, da je bolj vzkipljive narave, sploh v primerjavi z mano, a se je očitno do sedaj zelo držal nazaj. Priznam, da večkrat kaj rečem, ne da bi premislila in vem, da ga tudi užalim, vendar prej s tem nisva imela težav.
Sedaj se mi pa zdi, da kot da se je odločil, da se mi bo za vsako ceno zoprestavil. Tudi ko resnično nič ne mislim slabega. Npr. ga vprašam “a nisi kupil tega in tega” ali pa “a si pozabil zalit rože”, misli kot da ga napadam, jaz pa ga samo vprašam, da vem, npr, da jih zalijem jaz.
Priznam, včasih sem res tudi sama nestrpna in samo zahtevam in “težim”, a kot pravim sva se vedno lepo pogovorila.
Saj ne vem, kaj hočem od vas, bojim se, da bo vedno slabše. Nočem pa, da najino skupno življenje postane neznosno.
Še to, te moje navedbe je potrdila tudi njegova mama, ko mu je rekla, da je postal resnično živčen in nestrpen. Torej si ne domišljam.
Vem, pogovor, a včasih je v trenutku navala nestrpnosti in živčnosti le- ta prepozen.
Vem tudi, da je postal tak tudi zaradi zelo stresne službe(če bo vse po sreči jo bo kmalu menjal). Rekel mi je tudi, da ga v službi živcirajo šefi, doma pa jaz. To me je zelo prizadelo.
Saj vem, veliko mu pomeni pohvala z moje strani in odobravanje, podpora, vendar ne morem biti vedno dobre volje in prijazna, tudi jaz imam svojo službo in težave. Občutek imam, da se že zapirava vsak vase in da mu o svojih težavaj sploh več ne govorim. pogovarjava se samo še o otroku.
Hvala, da ste me prebrali.

Spoštovana ga. Tonka,

verjamem, da vam še zdaleč ni lahko v tej situaciji, v kateri sta se znašla z možem. Po 7 letih »idealnega« odnosa, se vrstijo spori, žalitve, izbruhi, »pretirani odzivi«, kar vas vse preseneča, straši in žalosti hkrati, saj čutite, da se oddaljujeta in ne bi želeli, da bo vedno slabše. V takem vzdušju se vsak skuša zapreti v svojo varno »lupino«, pokazati čimmanj ranljivih točk in preždeti čas, v upanju, da bo enkrat drugače, da to mine…

Verjamem, da del ali pa celo večina te trenutne napetosti lahko izvira iz moževe stresne službe, kjer verjetno o tej napetosti in stresu nima možnosti govoriti in jo tako zmanjšati, ker se verjetno ne čuti dovolj varnega, da bi tam lahko o tem spregovoril, ga je strah, da se bo osramotil. (Domnevam, da doživlja, da na delovnem mestu se stresa ne da zmanjšati – zato verjetno tudi predvidena menjava službe). Mogoče gre celo za delovno okolje, kjer take potrebe veljajo za »slabe in nepotrebne, škodljive« in ljudje, ki jih imajo, za »slabiče«… Mogoče celo nikoli ni bil navajen o tem govoriti, ker je nižje mere stresa zmogel obvladati drugače in sam…Verjetno se nekje globoko v sebi počuti zelo negotovega in ker v delovnem okolju o tem ni prostora za pogovor o tem, frustracija samo narašča. Zato jo »prinaša« domov, kjer pa se med vama tudi »kar ne da« začeti pogovora o tem… Tako še v vas vidi nasprotnika, povzročitelja stresa, ki ima tisoč zahtev in ga nadzoruje (nekatera njegova doživljanja vas so z vašega vidika realna, druga ne, a njega ogroža vse, ker jih tako doživlja)… Ob vas pa je hkrati toliko »varno«, da si upa svoje stiske, jezo, nepomembnost in frustracije pokazati na tak, za vas boleč način, saj se vas pa ne boji toliko kot službenih zahtev, pri vas kljub očitkom o vašem negodovanju ve, da se z vami vsaj »po dogodku«, da pogovarjati…

Ne verjamem, da se je vaš mož odločil, da se vam bo za vsako ceno zoperstavil, verjamem pa, da ste vi lahko (občasno) nadomestek, na katerem sprošča svojo jezo, bes, nemoč, strah in osramočenost, ki jih verjetno v njem prebuja prevelika napetost v službi. In vzkipljivo naravo, o kateri govorite, je v takih res težje nadzorovati, še posebej, če imamo občutek, da moramo biti popolni, da ne sme priznati nobene pomanjkljivosti, nobene ranljivosti…
Mož bo ob vaši pomoči in pogovoru lahko počasi začel ločevati »vire« stresa – saj ob večjem službenem stresu, kjer nimamo na razpolago zdravih »ventilov« za sproščanje ali pa si jih ne poiščemo sami, lahko kaj hitro potem v okolju z nižjim stresom in kjer pa je dovolj varno, da si to lahko dovolimo, pretirano reagiramo – in tako sproščamo tudi stres, ki ga čutimo še od drugje.

Pri tem je prvo zdravilo zagotovo že omenjeni »pogovor«, kar pa res ni vedno lahko in ni vedno takoj izvedljivo (pogosto se spomnimo z zamudo in nam je žal, a tudi to je lahko začetek, če nam je res iskreno žal in drugi vidi, da se trudimo – to se nam vsem občasno dogaja). Mož se bo moral sam odločiti, da bo o doživljanju službe in predvsem o doživljanju sebe v tej službi, ob teh pritiskih, in posledicah, ki jih čuti, začel govoriti. Verjamem, da ob vašem sočutni pripravljenosti za pogovor, kljub temu, da imate tudi vi že vsega dovolj, bo to lahko uspel, saj mu boste znali priti nasproti. Znali boste razumeti njegovo stisko in ob tem postaviti mejo, do kje tudi vi lahko zdržite njegove »izbruhe«, kje pa je za vas že preveč. Verjamem, da boste našli način, kako priti do moža, verjamem, da čutite njegove stiske, zato mu boste lahko prišli naproti v pogovoru.
Potem bo tudi več prostora za vaše stiske, ki jih sedaj nosite kar sami, saj čutite oz. se bojite, da mož trenutno ni pripravljen nositi še vaše stiske, ker ga služba preobremenjuje in se boji, da še tega pa ne bo prenesel, bo kaplja čez rob. Kar pa je potem še dodatna krivica do vas, ki ste zato tudi pod povečanim pritiskom. Eden od vaju bo preprosto moral začeti o tem govoriti – ne iskati krivca, ne očitati, pač pa predstavljati dejstva in občutke.
Hkrati pa bo vaš mož mogoče zaradi stresa v službi moral sam poiskati še dodaten način, kako si ga bo zmanjšal ali odpravil oz. kako se bo lahko zdravo in varno sprostil, kaj bi njemu pomagalo, da bi lahko to napetost mogoče »dal tudi fizično ven« (npr. športna aktivnost, delo v hiši in okoli nje, igra z otrokom, družinski sprehod, skupno plavanje…). Pri tem pa zagotovo ne sme zmanjkati iskren pogovor med vama in dogovor o tem načinu, saj se bo sicer oddaljevanje le še nadaljevalo in bosta sproščala svoje težave vsak na svoj način in tako živela počasi vsak svoje osebno življenje. Povečana varnost v vajinem odnosu, občutek, da je razumljen vsaj tu, mu bo namreč pomagal lažje zdržati tudi stres v službi in/ali ga omejiti oz. najti načine, kako ga čimlažje zdržati.

Zagotovo ni lahko začeti tega razreševati, a se splača in z vztrajnostjo se lahko uspeta skupaj premagati tudi službeni stres in oddaljenost in v drugem spet vidita oporo in pomoč na tej poti. Hkrati pa drugi tudi bolje in lažje razume težave prvega, če mu ta o njih iskreno pove. Ker kljub temu, da včasih veliko čutimo in slutimo, vsega pa le ne vemo in predvsem smo lažje sočutni, če nam nekdo sam pove o svojem počutju. To velja za oba partnerja.

Vse dobro in pogumno v vroče poletje!

Pozdravljeni!
Hvala za vaš odgovor in moram reči, da se strinjam z vami in da ste zadeli bistvo najinih težav.
To potrjujejo tudi razmere v zadnjih dveh tednih, ko je mož na dopustu. Moram reči, da je očitno manj obremenjen s službo in je najin odnos “lažji”.
Na srečo pa se obeta v kratkem tudi menjava službe.
še enkar hvala za vaš odgovor.

Sicer nisem prebirala odgovora g.Anice, vendar je mene zbodlo zgornje. ” a NISI kupil?, a si POZABIL zalit?” – Zraven manjka samo še SPET – A SPET NISI… Sorry, ampak meni se to tudi sliši najedanje, ker so to negativna vprašanja. Torej ti veš, da on ni nečesa naredil – in mu to s tako postavljenim vprašanjem očitaš. Vsaj jaz tako vidim. Saj odnosa ne bo spremenilo na glavo, pa vendar – poskušaj lepo vprašati- npr. Si zalil rože?, Si prinesel? Tudi če ni, mu lahko prošnjo ponoviš – (A bi lahko, prosim, zdajle zalil rože?)…Poskusi, vsi se lepše odzivamo na prošnje, kot na zahteve ali očitke.

Tonka,
sem poskusila pazljivo prebrati, kaj si napisala.

Vem, da je za dobro partnerstvo potrebno veliko garanja. Najbolj me je zbodla tvoja pripomba, da si ga v teh sedmih letih večkrat užalila, pa do sedaj zaradi tega ni bilo težav.Kako to misliš? Najbrž mu tudi prej ni bilo posebej prijetno, sedaj pa omenjaš še stres v službi. Morda je potem ena tvoja pripomba, ki v drugačnih okoliščinah ne bi imela takega efekta, samo kaplja čez rob in prepir je tu.

Najbrž bi bilo banalno, če bi ti rekla, da lahko kar sama pogledaš , če so rože zalite, in ko pogledaš v hladilnik…če nečesa ni, potem tega seveda ni kupil, ko je bil v trgovini. Mislim, da so to malenkosti in je škoda, da bi zapravila odnos in trošila energijo za take zadeve.

In mislim, da obdobje stresa (včasih se kar prevečkrat zgovarjamo nanj) tudi ne more trajati v nedogled. Najbolje bi bilo, da se tisti manj stresni enostavno poskuša izogniti dolečnim situacijam, še posebej če ve, kako drugi odreagira. Pa ali je to mama ali oče. V obeh primerih velja enako. In potem seveda pogovor, ker v jezi in razburjenju se velikokrat reče , kar kasneje obžalujemo.

Tonka, jaz vidim težavo že v tvojem načinu govora. Ti namreč ne sprašuješ, ampak neko svojo negativno trditev oz. predpostavko zaviješ v vprašanje. Sprašuje se brez predpostavk. Vpraša se: “Si kupil to in to? Boš prinesel še to in to? Si zalil rože?” Ti pa s svojim načinom predpostavljaš “že spet nisi nečesa naredil, že spet si zaj****” in verjemi, da tvoj mož to tako tudi sliši. Da mu ti postavljaš standarde, da si ti razočarana nad njim in da ga poskušaš kontrolirati kot otroka (mogoče to tudi v resnici delaš, ne vem). Jaz osebno sem za načine govora precej neobčutljiva, pa ti povem, da bi mi na dolgi rok tvoj način spraševanja, ki vsakič že apriori vsebuje neko negativistično predpostavko, začel iti na živce, če bi bila moja partnerka.

Spremeni način spraševanja. Spremeni odnos do moža. Ni tvoj otrok, je tvoj partner, odrasel človek in spoštuj ga do te mere, da ti bo to lahko tudi pokazal.

Mogoče pa mora ga. Tonka večino stvari početi sama in še tiste stvari, ki bi jih lahko naredil mož, jih “pozabi”.

-če je kdo napaden, se brani.
-če je še pod stresom v službi, je še bolj pozoren na “nenamenske” napade..
-lahko je bilo nekaj let idealno, če je vse preslišal in se delal, kot da ni ona mislila nič slabega s tistimi: spet nisi…

-očitno je v stresu in celo depresiven, zato ne vzpodbujajte njegove nejevolje, mogoče samo toliko časa, dokler ne menja službe

-v naprej pa le malo drugačno komunikacijo!

-da imate pa vi svoje težave in službo, pa lahko tudi izrazite preko pogovora, pa še napaden se ne bo počutil, ampak se bo počutil potrebnega vam…

Se strinjam z Janis, včasih podobno, Nejko… Mislim, da preveč zahtevaš od njega in da te je prvih sedem let “trpel”, dober je:) Moram ti reči, da sem tudi jaz bila včasih takšna. Sedaj pa, če nimam časa za rože jih pač nimam, raje ta čas za zalivanje rož posvetim moji hčeri. To je draga moja razvajenost, poznam to, sem bila tam. Mene tudi včasih še prime, da bi očitala, pa se zadržim. Čez 20 minut na stvar ne gledam več negativno, ampak so to rože, ki pač niso bile zalite v soboto, ampak v nedeljo, vrlo važno. Sprosti se, že tako imata veliko dela z hčerjo, pa oba v službah. Sprijazni se, da nisi super mama, stanovanje ne bo vedno pospravljeno, rože ne bodo vedno zalite, smeti ne bodo vedno odnešene, pa kaj, HČI BO PA SREČNA, ker bo gledala srečno mamo in očija. Dobronameren nasvet, nč hudega hotela s tem postom. Lep pozdrav!

Tinchi