Pozdravljeni,
z možem sva poročena 4 leta in imava dva otroka stara 2 leti in pa pol leta. Živiva pri moževih starših, za sosede imava sicer moje sorodnike in pa moje starše. Z možem se sicer poznava že 11 let. Živimo v zgornjem nadstropju in imava svoje gospodinjstvo in svoj vhod. Na začetku sva že hotela drugje živeti, pa vendar mož ni želel v najemnino za stanovanje pa sva imela premalo (koroška pa se je meni zdela predaleč od vseh). Pa tudi ko sem še bila punca sem imela pri njih del vrta, katerega sem obdelovala in sem se veselila da bom to še naprej lahko počela. Vendar me je mož (sedaj velikokrat rad pove!!!) opozoril, da se on s svojimi ne bo menil, ker se ne da. Že od leta 2011, ko sva se odločila, da bova tukaj živela so se začele težave… Oče njegov se je odločil, da bo sam dokončal svojo hišo in tako je on delal (seveda ob primernem plačilu), vendar pa je prihajal delati ob 4ih popoldne, ko sem jaz prišla iz službe in delal pa uric… v glavnem zmenjeni smo bili da bo delal dopoldne, ne pa popoldne in včasih nisva imela čisto nič od večera več. Kar me je zmotilo pa je to, da ni imel časa prej priti, ker ga je starejši sin klical, da pride po njegove otroke vsak dan zjutraj in jih nato njegova žena čuva (seveda pa vedno ni imela časa), tako da se je izgradnja zelo zavlekla. Pa zraven je še svoje vnuke gor vodil in jima vse razkazoval… (midva sva takrat že živeli tukaj). Ni se mi zdelo pravično, da se je javil, da bo delal, če ga potem kdaj kar ni bilo ali pa je prišel šele pozno popoldne. Mož se je samo strinjal z mano in mu nekajkrat namignil, če lahko pride delati, to pa je tudi vse. Od kar pa so dobili še enega vnuka je pa postala situacija nevzdržna. Saj je prihajal njegov starejši sin z družino skoraj vsak dan na obisk oz. so prišli otroke iskati kar sami… problemi so se začeli, ker so mi pošteno kravžljali živce, saj so res zelo začeli ropotati (butali so z vrati, z žogo v stanovanju, z drsnimi lesenimi vrati so udarjali, vpili so, hupali so, ko so prišli… res ni bilo nobenega miru. Dokler sva bila še sama je šlo, se pač nismo družili z njimi in sva šla v hribe za vikend. Sem se pa nekajkrat skregala z njegovim bratom, ker je res velik frajer in se vedno dela norca (če sem glavna pri nama, in da se zaradi mene njegov brat ne druži z njim, … ) ampak mož pravi, da se ne želi družiti z njim, ker se nista nikoli razumela. Ko so prišli otroci smo se nekaj časa še razumeli oz. smo se zadrževali… nato je dokončno počilo, ko me je lansko leto njegov brat nadrl, ko sem na njegov stavek, ko sva prišla z otrokom na vrt vprašal, kaj vidva spet nič ne delata … čisto mirno rekla ti se kar hecaj veš koliko je sedaj dela ko jo navajava na kahljico…. in me je začel nadirati da ima on dva otroka in da zmore sam (skoraj vedno mu jih nekdo čuva ali pa vsaj kuha kdo za njih). Da nisem še nikoli v življenju delala (sem delala samo preko štud. servisa) in da moj otrok ne da ne bo srečen s tako mamo ampak da še normalen ne bo. Mož in otrok sta bila zraven, mož je res samo tiho odgovoril, da ni res in nič več. Bila sem razočarana in posledično jezna nanj, ker se mi je zdelo, da na take žalitve bi mu moral svoje povedati. Za nameček pa je še meni rekel, pa pustila bi ga saj veš, da vedno nekaj reče, da nič ne delava… če bi bila pa tiho bi se pa naveličal izzivati… Poleg sta bila tudi tašča in tast, ki pa nista nič kaj odreagirala, kar bi jaz pričakovala, saj mi živimo tukaj, on z družino pa drugje…. Njegov brat sicer hodi v službo, vendar doma (tako so mi povedali) ne naredi skoraj nič. Nisem vedela od kod taka jeza, vendar sem se spomnila, da sem par dni nazaj tastu in tašči rekla, kdo nam je vrstico redkvic potrgal in vrgel na sonce, da so sedaj stare… pa sta rekla, da otroka… da sta jih onadva čuvala… da pač se zgodi da to so pač otroci in da mi ne moreta obljubiti, da se to še kakšne 20X ne bo ponovilo, ker sta pač otroka… motilo me je da se noben ni prišel vsaj opravičiti! Sem morala jaz povedati, čeprav je bil moj mož zelo jezen, ko je videl… vendar pravi, da ni nikoli našel pravi čas, da bi jima povedal… Po tistem ko me je možev starejši brat nadrl smo začeli iskati da bi se odselili (bila pa sem tisti čas noseča in pričakovala drugega otroka – ravno zato sem si tudi želela miru). Tukaj v glavnem nikoli ni bilo miru, malo manj so edino trobili od kar se mi je prvi otrok rodil. Zbujali so mi otroka kar velikokrat (ko sem ga uspavala in ga dala na zrak na balkon so vedno prihrumeli iz stanovanja ven in se drli čeprav sem jih opozarjala da otrok spi). Ne vem če si lahko predstavljate ampak so res tako glasni skupaj z njegovim bratom (se moji vsi sorodniki strinjajo), to se tudi mož strinja, vendar je redko kaj rekel oz. je rajši potrpel, da se ni kregal z njimi. Torej za en mesec jeseni smo šli v najem v drugo mesto, meni je bilo super, nič nisem pogrešala, saj sem imela res veliko dela z otrokom, vendar sem se počutila svobodno,… da grem lahko ven iz stanovanja brez da nekdo prihiti zraven in mi otroka zbudi… vendar se je pokazalo, da je stanovanje plesnivo in sva spet prišla nazaj k njegovim… čeprav mi je mož rekel, da bova še iskala in šla drugam… da prideva samo začasno… no potem se je odločil, da je škoda denarja za najemnino (se strinjam, vendar za svoj mir bi jaz šla…) in da rajši varčuje in potrpi teh nekaj let in si nekaj kupi…nato se mi konec zime rodil drugi otrok, še tisti dan ko sem prišla iz porodnišnice so mi zvečer do 23. ure razbijali z vrati in se lovili… v vsem tem času sem res že naveličana… za vikende se večinoma umaknemo v hribe… Po vseh teh mesecih ropotanja… predstavljajte si, sedaj ko so bili te vročinski vali in smo zvečer ravno hoteli zračiti, pa so prišli pod naša okna in se drli, tako da sem morala vsa okna zapirati, pa še tako so mi zvečer velikokrat zbudili dojenčka… Mož je nekajkrat šel dol reči… da naj se umirijo da imamo otroke, vendar niso nikoli nehali… edino zadnjič so nehali, ker je šel spati še on in je slišal kako butajo z vrati in je v jezi (naj bi) rekel, da če so normalni, no tisti večer so potem nehali… Danes pa sem videla, kako so mi spet otroka zbudili, ko je že za noč spal…. šli so na vrt in točno pod naša okna ob pol devetih zvečer in se začeli polivati z vodo (kar je njihova praksa vsak dan, če so le tukaj, se vsaj eno uro polivajo sicer čez dan) in vpili zraven (še tašča in sestrična od mojega moža). Možu sem prišla v dnevno sobo povedati (kjer je ravno uspaval starejšega otroka) in je rekel ja pojdi jim ti povedati, če bom šel jaz spet ne bo nič pomagalo in pa še vedeli bodo da si me ti poslala…. sedaj sem pa res kar v spodnji majici ven prišla in jim rekla, da so mi otroka zbudili in da naj prenehajo da bo lahko zaspal nazaj… pa mi je sestrična od moža rekla, da pojdi nazaj gor tašča se ne počuti dobro… ni mi bilo sicer jasno kako saj si je noge namakala in z njimi vpila… sem rekla še enkrat naj nehajo, da pri nas imamo dojenčka in mi je rekla nazaj ja ful si boga… to so pač otroci (stara sta 7 in pa 4 in pol) in da naj bom vesela, da lahko kje živim (v obnovo hiše sva vložila cca. 35000 eurov) da naj preberem Freuda, da si otroka jaz sama zbujam ker sem nervozna in noben drug ti ga ne(to je rekla tašča)…. šla sem nazaj v stanovanje, in šla do moža naj reče kaj meni v bran kot moj mož in da naj se greva dol zmeniti… najprej je nekaj minut čakal in razmišljal… potem je rekel ja kaj naj jaz, ne vem točno kaj je bilo… potem je šel ven in je rekel je ni jih več na vrtu… in potem sem rekla ja greva se dol zmeniti… no in potem sva le šla dol kjer smo si še nekaj stvari izmenjali… med drugim sem jim povedala, da želim zvečer imeti mir (po 20 uri… ker gre dojenček takrat spati) pa je rekla sestrična ja po 22 uri je potrebno dati mir… Mož doma govori kako so glasni, ko sva pa šla dol je bil pa čisto tiho in sem se jaz naprej menila, čeprav sem upala, da jim bo povedal, da potrebujemo mir vsaj zvečer… no nato so rekli, da od kar se je poročil, da se po celi ulici govori, da sem jaz njegova glava in da gleda v tla in hiti mimo vsakega… potem da je vidla da po ulici pelje voziček tudi kdo drug zakaj ga pa ona ne more in da naj ji kdaj pozvonim ko sem na vrtu (moja mama je nekajkrat šla na sprehod z mojim otrokom da ga uspava), drugače večinoma jaz skrbim za otroke… moja mama nima časa (je še v službi), njegova pa ali druga vnuka čuva tukaj, predvsem pa ji skos ponuja sladkarije (kar sva ji že povedala, da ne dajeva) kar pač midva ne dajeva najinemu otoku, pa nasploh še ko ji rečem, da na vrtu uspavam otroka ga hoče zabavati…. enostavno zraven nje se počutim čisto panično (žal ji zaradi nekaj dogodkov ne zaupam in tudi vidim, da vnukoma vse pusti otrok pa rabi meje), ker nikoli ne vem kaj mi bo rekla. Imava pa še en problem, da odkar je bolj toplo in smo bili več na vrtu sta vedno tast in tašča kar sama prišla zraven (če smo pa 3x prišli pa 3x – kdaj smo hoteli biti tudi sami ali pa jaz sama s starejšim otrokom na vrtu, če je mlajši spal…. če sta bila le doma in potem sta bila zraven nas dokler nismo pač rekli, da gremo notri se uspavati…. ampak res ne pretiravam, ko pridemo iz kje ali gremo kam nam pa vedno pritečejo skozi dnevno sobo in nas vstavijo… kar je vsaj meni zelo moteče, pa še velikokrat zavpijejo brez da bi pogledali če kateri spi… (mož je rekel, kaj naj saj vedno rečem spi, pa se vseeno zadere kdo od njiju). To sedaj dva tedna rešujem tako da nisem več skoraj nič na vrtu in grem raje na sprehod z njimi…. kdaj hočem k moji mami iti z otroki, pa že tast pride zraven… vem, da imajo radi vnuke (samo ne vem zakaj jim potem ropotajo) ampak bi morali imeti še druge hobije, ker jaz še pri svoji mami nisem vsak dan…. Sedaj zvečer pa je dobil dva sms-ja od svoje mami, da se želi pogovoriti jutri zadnjič (nisem šla brati sporočila), vendar mi mož pravi, da kot da bi čutila, da ne bo več dolgo živela… ne razumem sicer je par let nazaj imela raka sedaj pa je že dolgo zdrava… Mož v glavnem ni več prepričan kaj želi… v bistvu sem pa jaz bila tudi tako jezna nanj saj se ni nič postavil zame… na koncu je sestrična rekla, da je res najboljši mož kar bi jih lahko dobila, da imam res srečo in da je res predober… in je rekel samo hvala…. sedaj mi je žal, da sem kaj rekla, ampak sem res mislila, da bo potem od danes naprej zvečer mir… sedaj pa na vem več… jutri se bo šel sam pogovarjati, zato ker bom raje z otroki in pa tudi sem ugotovila, da če sem zraven vedno reče si me ravno prehitela, pa potem nisem več vedel kaj naj rečem…. Moža imam še vedno rada, samo ne vem če si želim še nekaj let tukaj počakati in potem iti, posebno ker bi res rada da bi bila srečna skupaj z otroki… vem, da bi drugje bila bolj pomirjena… in pa ne verjamem, da ima on mene rad, če nekaj vidi, da ni uredu, pa raje potrpi kot da bi kaj rekel svoji primarni družini…. Jaz sem se nekajkrat sporekla pri svojih starših ker so hoteli kaj reči čez moža in čez najino vzgojo…. Se oproščam za malo daljše sporočilo, vendar sem poskušala glavne dogodke opisati… Vesela bom vašega odgovora! Hvala in lep pozdrav.

Spoštovani,

oblika in dolžina vašega pisma res nazorno pripovedujeta o tem, kako zelo se počutite neslišani od moža. Zato se bom osredotočila točno na to, kar ste prepoznali kot svoj glavni problem – na vajin odnos. To je edino, na kar lahko vplivata, je pa pomembno, kako se bosta tega lotila. Kajti partnerski odnos je prizorišče, ki je kot nalašč za razreševanje težav, ki jih je vsak od partnerjev nehote in morda celo nič hudega sluteč prinesel vanj. Tu se odprejo zadeve, ki se niso razrešile vsaj v treh generacijah prednikov pri obeh. Jasno je, da ne eden ne drugi nista odgovorna za tisto, kar se je časovno dogajalo pred vama, povsem in edino vidva pa sta odgovorna za svoj odnos, s tem pa tudi za ozračje, v katerem odraščata vajina otroka, ki bosta v njem živela še dolgo.

Poskusili ste že marsikaj in občutek imate, kot da se bojujete z mlini na veter, pa še to sami, brez moževe podpore. Tudi skupaj sta že poskusila – s selitvijo. To sicer sploh ni slaba rešitev, vendar ima dvoje pomanjkljivosti. Prvič: prej ali slej bi tudi v takšnem življenju začutili, da vas mož ne podpira, pa če vas res ne bi ali pa je to samo vaš občutek, ki vam je dobro znan od nekod, kjer ste živeli kot otrok (spomnite se na vzdušje v svoji primarni družini – kje ste že doživljali, da se nekdo za nekoga ni potegnil, da so kaki ženski očitali, da nosi hlače pri hiši, da se nekoga ni slišalo, se ga/jo je kar prezrlo …?). Drugič: če nimata denarja na pretek, bi bilo veliko modreje in tudi ceneje, da ga namesto v najemnino vložita v zakonsko terapijo. Vedeti morate, da pri terapiji ne gre za dajanje nasvetov in receptov, ampak za ustvarjanje varnega prostora, v katerem bosta lahko v miru začela čutiti stisko drug drugega, se slišati in se na globoki ravni povezovati tako, kot si želita oba, ne samo vi, čeprav ste pač vi tisti, ki to izražate intenzivneje in glasneje kot vaš mož. In ko bosta povezana, bosta lahko začutila moč te dvojine in vzajemne podpore.

Privoščite si vendar, predvsem pa privoščite svojima otrokoma, zaživeti življenje, ki ste ga vsi skupaj vredni, le da morda ne verjamete, ali je sploh mogoče drugače. S strokovno podporo verjemite, da je.

Pogumne korake v novo smer vam želim in vas lepo pozdravljam,

Pozdravljena Julija,

res se iz tvojega pisma čuti precejšnjo stisko, ker nisi slišana. Glavni problem pa je v dejstvu, da z možem ne znata ljudem okoli vaju postaviti jasnih mej. Vi ste družina zase, nima vam kaj kdo narekovati o vzgoji in načinu življenja. Zelo me je zbodel v oči sledeč stavek, ko praviš – citiram: “kdaj hočem k moji mami iti z otroki, pa že tast pride zraven… vem, da imajo radi vnuke (samo ne vem zakaj jim potem ropotajo) ampak bi morali imeti še druge hobije, ker jaz še pri svoji mami nisem vsak dan….”
Se ti malo hecaš? Kaj pa ima tast s tem, kdaj to kam greš, kdaj prideš in kako planiraš svoj dan, svoje življenje s svojimi otroki? Umiri se za trenutek in poglej situacijo zviška, pa boš videla, da ni samo mož kriv, ampak da se tudi sama ne znaš postaviti zase. Imam sama zelo podobno izkušnjo, zato mi verjemi, bila sem v tvoji koži, če ti je kaj lažje.

Naj ti povem, zakaj ti pravzaprav odgovarjam… Gospa Jana ti zgoraj toplo priporoča partnersko terapijo. Priporočam ti jo tudi jaz, iz vsega srca, saj ti lahko iz prve roke povem, da deluje. Isto kot ti, sem se jaz še celo lansko leto (pa že leto pred tem) jezila, pisala svoje izpovedi po forumih, iskala potrditve, da nisem jaz nora, ampak drugi, predvsem pa prosila, naj me nekdo že končno SLIŠI. Torej, ne samo, da nekdo posluša in kima, ampak zares sliši in razume, samo to. Tudi mene mož od začetka ni slišal, ker zanj je njegova primarna družina ena in edina, ki jo je poznal. Pa naj bodo odnosi v tej družini še tako nenormalni in ljudje še tako potrebni strokovne obravnave – to je edino, kar je on od rojstva naprej poznal kot “normalno”. Enako velja za tvojega moža, zato ga za začetek poskušaj razumeti. Razumeti seveda ne pomeni, da moraš požirati in se s čemerkoli sprijazniti, ne! Pomeni samo to, da se poskušaj umiriti in mu ne zameriti, ker te ne razume in se ta trenutek še ne zna oz. ne upa postaviti zate ter za svojo mlado družinico. Kot rečeno, verjameš ali ne, on trenutno tega ne zna in ne zmore. Že s tem, ko praviš, da je drugačen in se z določenimi sorodniki ne razume, je dokaz, da je vendarle drugačen in da si ne želi tem ljudem ugajati. Tukaj si že v prednosti. Zdaj moraš samo še ugotoviti, koliko je pripravljen na resno delo in terapijo, ki vama bo z malo truda zanesljivo prinesla odlične rezultate. Res da ni zastonj, je pa skoraj zastonj, če si misliš, koliko te lahko “stane” razhod oz. ločitev. To je najboljša investicija za celo življenje, ki stane tako malo denarja, da si niti spodobnega dopusta ne moreš privoščiti zanj. Bolečina, ki jo bo utrpela tvoja družinica, ni primerljiva z nekaj sto euri, ki jih odšteješ v nekaj mesecih za terapijo. Nama je že po pol leta bilo veliko bolje in življenje je zdaj lepše, lažje. Ne bom na dolgo opisovala svoje zgodbe, je pa bil povod podoben kot pri tebi. Ko sem rodila, so se njegovi starši začeli strašno vmešavati v naše življenje, gojili ogromna pričakovanja, skratka, če nismo plesali, kot so oni žvižgali, smo takoj dobili porcijo slabe vesti, pa še nehvaležni in slabi smo bili. Pa kaj še! A zato, ker ne letim k tašči z otrokom vsakič, ko se njej zazdi in ker nisem bila vesela njenih nenapovedanih (!) obiskov, sem slaba oseba in moramo imeti slabo vest?! O ne, za take bolne hece pa nisem! In tudi ti ne bi smela biti. Ko sem boš sama pri sebi zares ODLOČILA, da se tega več ne greš, bodo drugi ljudje in okolica mala malica. Ljudje so namreč psihologi in nas preberejo, točno vedo, kaj lahko iztržijo od koga in do kje je meja. Ko ti pri sebi to mejo prestaviš, bodo vedeli, brez skrbi.

Praviš, da živite pri njih, torej vam dajejo streho nad glavo. Ok, vse lepo in prav. Da pa hkrati pričakujejo, da se boste obnašali skoraj kot njihova last – to pa ni več ne lepo, še manj prav. Tudi nam daje moj tast streho nad glavo (hvala bogu imava to srečo, da to ni ista hiša, ampak stanovanje v mestu, ki je 3 km oddaljeno od stanovanja, kjer živita tast in tašča) in tudi on je računal, da bo s tem izsilil, da jim bomo vedno na voljo in da bodo zdaj, ko jim je na stara leta dolg cajt, veselo upravljali z našimi življenji. Malo morgen, midva sva temu zelo hitro naredila konec. Je pa bilo težko, ker se sama, brez podpore moža, nisem znala postaviti zase in umakniti, da bi imela mir. Ko je mož s pomočjo terapije prišel tako daleč, da je situacijo znal videti z drugega, bolj realnega zornega kota, je končno zbral moč in pogum ter jim par krat povedal svoje. S tem si je izboril mir tudi v službi (zaposlen je v očetovi firmi, kar je bilo dolga leta zelo naporno, ker mu je foter nonstop nabijal slabo vest in ga zafrkaval po nepotrebnem). Zdaj ni noben problem, ko rabi dopust ali menjavo, vse štima.
Jaz sem pa rešila tako, da z njimi enostavno več ne govorim, ne hodim na obiske, jih ne vabim in ni se mi več treba udeleževati raznih praznovanj, ko se pričakuje, da bomo igrali “one big happy family” (ko se točno ve, da to nikoli nismo bili in ne bomo). Priznam, da me je na začetku kdaj pekla vest in nisem bila prepričana, da ravnam prav, ampak sem možu večkrat pojasnila in dokler me razume, dokler mi da prav, imam mir. Zakaj bi gojila odnose, od katerih dobim več slabega kot dobrega in me izčrpavajo? Življenje je prekratko, da bi izgubljali čas in energijo za pretvarjanje in ugajanje drugim. Če vam/nam starši ponudijo možnost bivanja v enem delu njihove nepremičnine, je to njihova svobodna volja in odločitev, ki jim NE daje pravice, da v zameno za to pričakujejo karkoli. Seveda se spodobi, da za stanovanje primerno skrbiš in ravnaš gospodarno oz. spoštljivo, kot bi bilo tvoje (midva sva ga skoraj popolnoma obnovila in vložila vanj čez 10.000 €), ni ti pa zato treba dovoliti, da te nekdo izkorišča in upravlja s tvojim življenjem. Vajini otroci so v prvi vrsti vajini, šele daleč zatem so nekomu vnuki, nečaki, bratranci… Če in ko ste pri volji oz. imate čas za obiske, to naredite zato, ker VAM tako ustreza, ne zato, ker nekdo pričakuje in izsiljuje z nabijanjem slabe vesti. Njihov problem je, če nimajo drugih hobijev in so računali, da se bodo obesili na mlado družino. Ne te dolžnosti in bremena vleči nase, ker ti bo življenje šlo mimo, en dan pa boš ugotovila, da si ga živela za druge, namesto zase.

Kot rečeno, nama je terapija prinesla odlične rezultate in zdaj se imamo res lepo. Midva sva bolj mirna, pa tudi otrok to čuti in je vse bolje, lažje. Prej včasih sva ure in ure debatirala, se tudi prepirala in si razbijala glavo, kako so lahko taki, zakaj ne razumejo, kako lahko pričakujejo to in ono, kako si lahko domišljajo, da bo vse po njihovem, pa kaj si sploh mislijo, da so, kako jim dopovedati, da nimajo prav… znanstvena fantastika. 🙂 Dolgo časa sem rabila, da sem zares dojela in začutila, da se v resnici nihče od njih ne rabi spremeniti, da bom jaz dosegla svoj mir. Ampak zdaj, ko tako zares čutim, je vse lažje. Pa ne samo glede moževe družine. Pridejo problemi tudi drugje, v službi, pa kasneje, ko otroci odraščajo, pa bog ve, kje še vse. Ampak če veš, kaj je tvoja resnica in kje so tvoje meje, je vse lažje. Saj te kdaj kaj spravi iz tira, kakšen zafrustriran šef, ki goji nerealna pričakovanja ipd. Ampak če se enkrat naučiš povedati in postaviti zase, kot je treba, se ti ne more zgoditi nič hujšega. Če ne razčistiš pri sebi in te mnenje drugih opredeljuje, si pa na zelo slabi poti, kot tudi tvoji otroci, ki so še nemočni in od tebe popolnoma odvisni. Ti za njih ves svet, največji vzor in zgled. Kaj jim želiš dati, česa naučiti, kako naj ravnajo, ko jim bo hudo? Kaj bi ti svoji hčerki želela in svetovala, če bi bila zdaj v tvoji koži? Enako svetuj in naredi zase, saj moraš imeti najprej rada sebe, da boš lahko kaj koristnega dala drugim.

Kdo si, kaj si, koliko si vredna, pametna, sposobna, kakšna mati, gospodinja, delavka, žena, ljubica….. to moraš sama vedeti, brez, da ti nekdo narekuje in te ocena drugih opredeljuje. Če boš to dovolila, te bo življenje premetavalo sem in tja, kot turbolence na letalu. Poznalo se ti bo na zdravju in vse te vzorce bodo povzeli tvoji otroci, ki jih čaka prihodnost, polna težav in bolečine, ker je ti nisi znala ali pa hotela ustaviti. Naši starši niso imeli takih možnosti, tudi denarja ne, mi pa to imamo. Terapija ni več noben tabu, tudi ni tako draga, pa še vseeno lahko obdržita zase ta podatek. Nikogar nič ne briga, kam kdo hodi. Bolje terapija kot kreganje na dnevnem redu, pa kmalu pomirjevala in razne bolezni, s katerimi nam telo sporoči, da nekaj ne delam prav.

Tudi jaz sem najprej pisala po forumih in ko mi je tukaj odgovorila Jana (zelo podobno kot tebi), sem kar zavrtela telefon ter se dogovorila za prvi termin. Kakšno olajšanje je bilo to, ti ne znam povedati. Je pa bilo med terapijo včasih zelo težko, včasih se mi je že zdelo, da sva na konju, nakar se mi je zazdelo, da celo nazadujeva, pa spet malo gor in dol… Dokler ni prišel čas, ko sem prišla do točke, da lahko nekomu napišem tak odgovor, kot sem ga pravkar tebi. 🙂

Srečno tebi in tvoji družinici, zaslužite si najboljše. Dajte si priložnost.

Pozdravljeni,
hvala gospe Jani in pa tebi Dalia2011 za odgovor oz. nasvet! Kar nekaj časa je trajalo da sem se ponovno usedla za računalnik in se vam zahvalila! Sedaj sva se odločila, da bova šla na terapijo, vendar imamo sedaj kmalu krst najinega drugega otroka in imava spet težave v komunikaciji. Namreč vse vikende gremo kam v hribe samo zato, da imamo mir (ker za vikende je tukaj, pri njegovih starših, ta starejši brat z družino). Se ne vidimo (razen, če se ponesreči). Povedala sem že, v prejšnjem pismu, kako zelo me je njegov starejši brat užalil in nadrl že nekajkrat. (Da moj otrok ne bo normalen ker ima tako mamo in da nisem nikoli v življenju delala). Mož je rekel, da bi jih morala povabiti, ker je to krst mojega otroka, ki pa je njihov nečak oz. bratranec in da bi on imel to za spomin. Pa tudi, da so nas oni tudi povabili na krst njihovih otrok (leta 2011). Takrat še nismo bili v tako slabih odnosih kot smo sedaj. Mož je tudi rekel, mogoče pa ne bodo prišli. Mene pa to že cel teden mori, ker menim, da je to tudi moj dan, saj sem mama tega otroka in vem, ker se poznam, da bom tam tako zelo napeta, da bom imela bolj malo od tako lepega dne. Enostavno jih ne želim na takih posebnih življenjskih dogodkih imeti ob sebi (v bistvu njegovega brata najbolj mislim – otroci me nič ne motijo). Že naš prvi krst, lansko leto, ko so bili oni zraven je bil v zame precej napetem vzdušju – tam sem imela ljudi, ki jih imam rada – svojo družino, sorodnike in pa res najboljše prijatelje in mi ni pasalo, da so bili taki ljudje zraven… zraven njih enostavno nisem sproščena… njegov brat je v gostilni stalno gnjavil, da mu je dolgčas in da kdaj bo torta da gre lahko domov in nato se je še nekaj norca delal kakšna torta čudne barve je (priznam sva jo sama naredila in z majhnim otrokom doma – je bilo kar veliko dela).
Bomo jih pač povabili na krst, če mož želi, mi pa res ni všeč, da naj bi vedno jaz oprostila, pozabila stvari,… drugi pa lahko delajo kar hočejo… Ali bi vi tudi povabili na krst nekoga (pa čeprav brata od moža/žene) ob katerem bi vam bilo neprijetno?

Drugače pa sem že veliko premišljevala o svoji primarni družini – o odnosih, pa tudi, sicer že nekaj let nazaj, na faksu sem imela tudi nekaj psihologije. Približno vem, kaj je bilo uredu in kaj ne v mojem otroštvu. Ampak jaz svojim, ko gredo preko mojih meja, povem kaj ne pustim in ne želim. Da ne govorim, da če bi živela pri njih, ne bi nikoli pustila, da bi tako razgrajali oni ali pa kakšni njihovi obiski, da bi mi zbujali otroke. Moji starši so nas tako ali tako vzgojili, da moramo spoštovati druge.

Mislim, da drugače večina ljudi pravi, da je dobro živeti stran od staršev pa čeprav v najemnini, tako da ne vem zakaj ne bi bilo to uredu. Je pa res, da se je mož počutil ponižano v najemnini, jaz se pa tukaj počutim kot tujec brez doma (pa čeprav so sosedje moja babi, dedi, teta in moji starši). Če bi bila drugje mi ne bi bilo treba za vikende iti drugam, da ne vidim njegovega brata… to je razlika. Je pa res, da ko smo šli za en mesec drugam, da ga je mama klicala skoraj vsak dan tja. Pa če živiš pri starših pričakujejo, da lahko prideš večkrat na obisk (vsak dan?!)… Problem je, ker bi jaz šla drugam (pa čeprav imam svoje starše tukaj, ki so res večinoma spoštljivi do naju in nama dajejo kar nekaj domače hrane) on pa (več) ne – saj ne v najemnino! Imava pa privarčevano za nekaj let solidne najemnine, vendar sedaj čakava, da bi imela toliko za kakšno manjše stanovanje kupiti…

Midva sva vložila cca. 35.000 notri (tudi streho sva zamenjala). Sedaj mi je žal (ker to bodo samo zapisali in se bo ob dedovanju videlo), da smo šli tako prenavljati – ker bi imela več denarja za živeti drugje.

Je pa tudi mož prebral vajina komentarja in od takrat mislim, da se strinja, da bi šla na terapijo, tudi zaradi najinih otrok. Zato sem res vesela, da ste mi odgovorili! Že zadnja leta sem mu govorila kako bi bilo dobro iti, sedaj pa se tudi njemu zdi to potrebno.

Hvala in lep pozdrav.

Rešitev je (na videz) zelo preprosta: na dogodke, ki ti veliko pomenijo in so “tvoji” (torej jih ti pripraviš), ne vabi ljudi, ki jih tam ne maraš.

Kdaj bo pa mož na vrsti za razumevanje, Julija?

Zveni ostro, ampak jaz sem po 16 letih podobnih peripetij, muk in slabšanja odnosa z možem končno dojela, da tu ni druge, kot da rečem: “Kar se že greste, se pojdite brez mene. Ti pa razmisli, kdo ti kaj in koliko pomeni.” – To ni ultimat, to je dejstvo.

Na koncu boš namreč ugotovila (no, bolje bi bilo, da to ugotoviš čim prej!), da te bodo imeli v zobeh ne glede na to, kaj boš ali česa ne boš naredila. Ali se res želiš nekega dne tam pri 40. letu zbuditi in ugotoviti, da si pol življenja živela za druge, tako, da bi bila drugim “všeč” in jih zadovoljila (kar je 1. nepomembno in 2. nemogoče), pri tem pa pozabila nase (in to se bo preneslo tudi naprej na otroke!)??

Zato ker so oni vas povabili, bi pa vi zdaj njih tudi morali … Veš, kje veljajo taka načela? Recimo pri vendettah. zato ker je prastric žene bratranca moje mrzle nečakinje ubil svakinjo babice sestričninega moža, mu bom že pokazal in ga pač jaz ubil. Groteska in tragedija.

Vprašaj sebe in tudi svojega moža: kaj si želiva? Biti marionete na vrveh drugih, ki jih bodo vedno (da, vedno, do smrti, na to lahko zanesljivo računaš) zategovali po mili volji? In še lastne otroke vplesti v to “suženjstvo”? Ali si želim biti zadovoljna, umirjena, samozavestna žena in mamica, in ti zadovoljen, umirjen, samozavesten mož in očka? Pot do tega vodi samo skozi sebe, tega nikoli ne bosta dobila od zunaj, tudi če bi imela krasne sorodnike! (In tu pride na pomoč terapija.)

Moja znanka je na neki način živela podobno. Možev brat je bil “bog i batina”, jo zaničeval, komandiral njenega moža … Nikoli nista nič poskusila rešiti … Mož je večino popoldnevov po službi preživljal tako, da je stregel muham svojih staršev in brata … Kaj se je zgodilo? Ko je po 15 letih ženi prekipelo, je preprosto spokal in odšel. In ob tem hudo prizadel lastna sinova (če vzamemo, da mu že za ženo ni bilo mar – kaj pa otroka?!, ki sta navsezadnje tudi njegova odgovornost, ne le njegova ljubezen).

Moj mož je rabil 16 let, da je dojel, kdo in kaj je on v mojih očeh, kdo in kaj pa v očeh svojih sorodnikov, in da ne bo nikoli drugače in da bo, če bo še naprej skušal zadovoljiti njihovo nenasitno potrebo po nadzoru, njihovo tekmovalnost, zavist idr. njihove težave in travme, propadel ne le sam, temveč mu bo propadla tista družina, ki ga edina ima zares rada in mu je privržena in zvesta – torej jaz in najini otroci.

In ko je to končno dojel in ozavestil ter začutil, kje je njegovo pravo mesto, kje je sprejet in ljubljen – šele tedaj je sploh dojel, kaj to pomeni, da imaš nekoga rad, da ima on tebe rad, da sta partnerja v vseh smislih, celota, ki ne sme dopuščati, da jo karkoli od zunaj razkolje. Šele tedaj je dojel, da je njegov občutek lastne vrednosti, dokler ga je meril z drugimi ljudmi ali s stvarmi, npr. s tem, kak avto si je kupil, ničen. In da je delo vsakega od nas, da poskrbi dobro in celovito za tiste, za katere je odgovoren; to pa je vsak SAM (in kvečjemu nekaj časa še naši otroci).

Še ena preproščina: mož se ne postavi zate, se ne more, ker se ne postavi niti zase! Ja, tako preprosto je to opredeliti – a mnogo težje to popraviti. Se pa da: če je volja, če je prava motivacija, ki je usmerjena vase, v to, da sebe zaceliš, ne pa tisto, da bi “potolažil ženo” in obljubljal neke spremembe, ki jih ne bo in jih ne more biti, dokler najprej ne ugotoviš, kaj je sploh tisto, kar ti povzroča težave, s tem pa tudi odnosu, ki ga imaš s partnerjem.

Ali vidiš logiko? Če sta vidva celota, če sta v harmoniji – potem mož, če se postavi ZASE, se s tem avtomatično postavi tudi zate, ker se postavi za oba (oz. tudi za otroke). Zdaj pa sta v nasprotni situaciji: s tem ko se mož ne postavi zase, se seveda ne postavi niti zate. Nemogoče je, da bi se v taki situaciji lahko postavil zate. On se mora naučiti, da se bo postavil ZASE. In ti tudi. In potem bo zadeva ob vsaki morebitni nadaljnji zoprniji tekla kot urica: ni važno, ali se bo postavil on ali se boš postavila ti: oba se bosta postavila ZA VAJU.

Ne iščita ljubezni, razumevanja, sprejemanja tam, kjer jih nikoli ne bo (in po opisanem bi rekla, da jih nikoli niti ni bilo!). Iščita to v sebi in v vajinem odnosu. Tam, samo tam lahko JE in BO.

Verjamem, da se ti zdi zdaj silno težko in imaš občutek, da si v “nerešljivi” situaciji – a to je zato, ker gledaš, kako bi zadovoljila druge IN sebe, po možnosti VSAJ druge. Tako da boš drugim “všeč” in da boš sama zadovoljna. V dani situaciji je to popolnoma nemogoče – zato sledijo frustracije, žalost, jeza, zmedenost, zamera in seveda bolečina. In tako bo vse dotlej, dokler boš hotela iz dveh daljic sestaviti trikotnik. Ne gre – pa če si zlomiš vrat (ali pa srce).

Srečno!