mož noče več otrok
Če je tvoja potreba po materinstvu tako močna da zaradi tega trpiš,potem je tvoj zakon na močni preiskušnji. Ko se v nas zbudi potreba po otroku je to večinoma klic duše katera naj bi se pri nam rodila.Ker v sebi imamo bolj izražen intuitivni potencijal smo matere (ženske) bolj dojemljive za kontakt s nerojeno dušo. Ko se duša odloča za inkarnacijo ob njej so vodniki ki ji pomagajo da izbere prave življenske pogoje v katerih se bo največ naučila . Pri tem se vpošteva karmični potencijal na podlagi katerega se dobesedno pripravi celotni življenski scenarij. Če je ta tvoja potreba po otroku nastala v srcu in se odraža kot bolečina oz. hrepenenje po nekom ki te čaka in kliče,potem draga moja sprejmi to odločitev in se odloči za otroka. Ko se je meni zgodil taj klic sem vedela da je s tem konec mog zakona .Odločila sem se za otroka ki me je kot magnet klical. Rodila se je čudovita deklica in kmalu po njenem rojstvu je umrl moj zakon. Obe deklici ki sem ju rodila so me poklicale in sem se odzvala.Nikoli nisem obžalovala te odločitve.
Mogoče duša ki te magnetno vleče sploh ne rabi očetovo prisotnost za svoj razvoj, mogoče rabi prav to izkušnjo da se obe postavite zase in da se ti navčiš sama odločat o svoji plodnosti.
Moje mnenje je, če ni mož za stvar potem ga zamenjaj.
Preden se duša inkarnira naveže stik s starši,večinoma z mamo. Če se to tebi dogaja je popolnoma razumljiva tvoja žalost da se ne odzoveš klicu duše. Poskusi moža pregovorit da poiščete alternativno pomoč,mogoče bo zaleglo. Če pa ne ti preostane edino nov partner in nova življenska pot. Verjemi da ni tako hudo kot se zdi . Osebno sem se sama odločila za dušo ki me je poklicala in privlekla kot magnet. Ni mi žal ,je pa moj zakon raspado po tej odločitvi. Danes imam prečudovite vnuke in nič ne obžalujem. Naj ti bo otrok ,rojen in nerojen na prvem mestu. To je naše poslanstvo in ne moremo pričakovati da moški čutijo enako. Srečno!
Oprosti Ayana ampak deluješ kot ena od tistih žensk katerim zakon umre takrat ko se rodi otrok. To pa zato, ker se 100% posvetijo samo otroku in popolnoma pozabijo na svojega partnerja. Logično je da partner takrat ni več na prvem mestu, si pa zasluži prav tako spoštovanje. Kljub vsemu si je treba vzet čas tudi za partnerja. Mogoče kdaj dat otroka kakšni babici ter odit s partnerjem sama na kaki izlet. Se posvetit drug drugemu.
Draga solza moje mnenje je ,da se je prav to zgodilo v tvojem primeru. Po moje se tvoj partner čuti odrinjeno. Ve da če bi se rodil še en otrok bi se zgodba ponovila oz. nadaljevala. Odločitev za otroka temelji na obeh in ne samo na ženskah. Oba imata pravico to odločat. Nikakor pa ne nekaj na silo, ker potem bo nezadovoljstvo, s tem pa odtujitev. To je samo moje moško mnenje.
Prihod otroka pomeni največji izziv za zakonca, saj v par stopi nekdo, otrok, ki je čustveno zahteven in popolnoma odvisen od svojih staršev in od njunega sodelovanja. Predvsem prvi otrok postavi vse na glavo in postavi pod vprašaj vse dosedanje. Straša sta v novi situaciji, ko se morata soočiti z otrokovimi potrebami – po njuni prisotnost, po varnosti, po negi, po varstvu, po čustveni razpoložljivosti, dostopnosti, saj vse to potrebuje za svoj razvoj. Ja, starševstvo zahteva od mame in očeta, da v svoji notranjosti najdeta čutenja starševstva, da v sebi odkrijeta potencial, kako biti starš. V tem notranjem iskanju pa se srečata tako s svojimi otroškimi čutenji, srečata svoje starše in odnos z njimi. In mnogokrat to niso prijetna srečanja, spomini, čutenja. Vendar ni druge bližnjice. Ti nezavedni modeli tako očetovstva kot materinstva iz primarne družine so najmočnejši. In vsak ima, nosi v sebi svojo izkušnjo starševstva, družine.
Ta nebogljeni dojenček, ki je tako zelo ranljiv in odvisen od pomoči staršev, zahteva veliko pozornosti in je hkrati samostojen, nosi v sebi nenehni razvoj novih in novih potencialov. Njegov prihod odpira tista področja čustvovanja, ki so bila doslej zaprta. Zahteva svoj, nov čustevni prostor, novo ranljivost, iskrenost, ki jo ustvarjata zakonca-starša. Prostor za otroka nastane v odnosu, kjer zakonca sodelujeta kot samostojna posameznika, ki ne krivita drug drugega za svojo nemoč in nesposobnost in drug drugega ne posnemata, ampak vsak od njiju razvije svojo starševsko držo, tako da se ob tem ne ovirata ali odrivata. Prostor za otroka je v ranljivsti vsakega zakonca in sicer v ranljivosti, ki si jo zakonca lahko delita. To je prostor njune intime.
Najkrhkejša čutenja, ki jih človek doživi, jih doživi ob otroku, novorojenčku, za katerega je popolnoma odgovoren, nima pa ključa kaj otrok v določenem trenutku potrebuje, razen svojega lastnega čutenja ob otroku.
Nova pozornost namenjena otrokovim potrebam in nova razpoložljivost za otroka predstavlja za zakonca nepovratno spremembo v njuni pozornosti. Zdaj ne moreta biti več na enak način pozorna drug na drugega. Da bi si prekrila njuno ranljivost in nemoč, včasih usmerita vse v to, da bi bilo vse po starem. Tako odnosi in stvari. Morda bosta vzdihovala za starimi časi.
Starševstvo zahteva izjemne organizacijske sposobnosti, sposobnost regulirati čutenja, empatije do sebe in drugega, zvestobo, potrpežljivost, odgovornost, sprejemanje sebe in drugega… Ob otroku gre vsak izmed staršev skozi svoje lastno otroštvo in takrat nastane nova riložnost da dogradi svoj lastni razvoj ob izzivih, ki jih prinaša otrokov razvoj. Čustveno srečanje s primarno družino pa velikokrat prinaša svet bolečin, ranjenosti, zlorab, občutkov neprimernosti, nezaželjenosti…. Vse to in še kaj lahko pripelje nazaj v živ spomin srečanje z otroštvom. ta težka čutenja so mnogokrat tako močna, tako vodilna, da se zdi, kot da ni mehanizma, s katerim bi se jih dalo preseči. Pa vendarle nam to obljublja nov intimen odnos (partnerski in starševski) in tudi prihod otroka daje možnost za razreševanje teh vezi.
Kaj novega, katero novo ranljivost, kater nov izziv bi v vajin odnos prinesel drugi otrok? Minilo je 4 leta od rojstva prvega otroka, izoblikovala se je družinica, odnosi. Vi si na eni strani želite in močno hrepenite po drugemu otroku, po novi nežnosti in toplini, po novi globini, medtem, ko se mož od tega oddaljuje. Kaj vam to pomeni? Kaj možu to pomeni?
Katera je bolečina vašega moža, katera je vajina bolečina? Kaj njemu predstavlja imeti še kakšnega otroka? Kateri strah se zbudi?
In hkrati je Vaša bolečina neizmerna. Znašli ste se v situaciji, v koraku, ki naj bi pravzaprav predstavljal še večjo povezanost, intimo, pripadnost, izpolnjenost, a je namesto tega nastal prepad, neslišanost, oddaljenost, strah, kaj vse to pomeni. Ko prostor, kjer naj bi se rodila nova brezpogojna ljubezen nastane praznina, osamljenost, žalost in bolečina. Koliko je prostora, da se spregovori o tej bolečini, ki vas ob vsakem srečanju presune? Kako se s tem sprijazniti? Vse odgovore na ta vprašanja poznate vi in vaš mož. Koliko bi vama pomenil pogovor o vajinih svetovih? Morda imate občutek, da se o tem ne da pogovarjati, kot da ste s to skrbjo popolnoma sami. Morda vama lahko pomaga obisk pri enem od terapevtov. Imamo različne centre po Sloveniji (Ljubljana, Kranj, Maribor in Novo mesto) in se lahko obrnete za vas najbližjaga, če se bosta za to odločila.
Želim Vama priložnost, da si podelita to solzo, bolečino.
Lep pozdrav in vse dobro!
Sem deveti otrok in sem rasla ob ljubečih starših kareri so živeli polno življenje brez občutka ugroženosti zaradi otrok.Res je da sem se priselila v Slovenijo in tukaj dobesedno prvič doživela strahove ljudi in njihovo sebičnost ko gre za otroke. Ker je moje poklicno delo bilo vezano tudi na otroke sem bila primorana popolnoma realno sprejet zakone ki vladajo “RAZVITI DRUŽBI”.Ta prej razvpita kot razvita družba je izključno vsmerjena na marketing in je čustveno mrtva. Glede moških ,nisem nikoli mogla dojet da so jim otroci konkurenca.Žal se večina očetov ne zaveda da preko otrok se vtrjujejo in poglabljajo vezi med družino. Zato ne obžalujem noben nasvet ki sem ga dala bodočim staršem. V mom primeru posvetovalnica ni pomagala da se obdrži zakon ker velika družina je simbol primitivizma. Zato sem se odločila za ta čudoviti preprosti in osvabajajoči “primitivizem”.In ko pogledam svoje vnuke v njihovih očeh vidim njega ,žal on jih nikoli ni videl ker je za življenja iz moške nečemrnosti oslepel za lepote življenja.Sedaj ko to pišem bo 7-ma obletnica njegove smrti.
Vprašaj se ali si pripravljena za moža potlačiti lastne želje. Meni se je dogajalo podobno. Ko sva dobila prvega otroka sva se dogovorila, da bova imela tri. Nato sem imela težave z drugo zanositvijo, oba sva bila obremenjena s službo, dodatnim popoldanskim delom in gradnjo hiše. Ko se je bilžal čas za tretjega otroka je mož začel dvomiti kako bova zmogla. Na koncu mi je jasno pokazal in povedal, da si otroka ne želi. Jaz pa nisem imela vesti, da kar pozabim na otroka, ki je že obstajal v mojih mislih. Nisem dala miru, otroka sem občasno omenjala, zato sva imela tudi kakšno komunikacijsko krizo- tihe dni. Nisem hotela biti ena tistih, ki se ji nosečnost “naredi” potem pa se mora s tem tudi mož prijazniti, zato sem imela zaščito. Na 37 rojstni dan pa sem možu enostavno rekla kaj namerava, da je moja želja pač še en otrok in da sem bom kmalu prestara za ramišljanje o tem. Nato se je tudi on sprijaznil s tem, sedaj imamo malo pupo, ki je atijeva lubica. Kar se tiče obremenitve zaradi otrok je bila pa tako že pri prvih dveh bolj na meni. Ker imajo možje ponavadi vedno toliko nujnega dela drugje. S tem pa ne mislim reči, da moj mož za zakon naredi manj kot jaz. On dela pri hiši, jaz gospodinjim, delam naloge…..
Če zaključim bi rekla, da se je moj mož branil tretjega otroka zato kot večina ostalih slovenčkov. Ker je z otroki veliko dela in skrbi, ker so potem na prvem mestu otroci, ne pa egoistični JAZ. Tako kot otrok ne more rešiti razpadajočega zakona otrok tudi ne more uničiti dobrega zakona.
Počakaj še leto ali dve, morda boš pa še mama.