mož ne mara moje mame
Zadeva ni tako enostavna, če se z nekom poročiš, pomeni da ga sprejemaš v celoti, to pomeni tudi, da sprejemaš njegovo preteklost. In meni se zdi, da bi mož želel, da ona naredi črto čez svojo preteklost in z njim začne z ničle. TO pa po drugi strani tudi pomeni, da je ne sprejema v celoti, želi jo spremeniti, da bo takšna, kot jo bo “ustvaril” on in bo poslušna in ubogljiva. Ne, takšne stvari se ne končajo zmeraj dobro.
Mogoče bi se bilo treba z njim pogovoriti, ker domnevam, da avtorica teme nima neke druge družbe, neke prijateljice, s katerimi bi se družila. Mislim od prej. Navedla je samo, da se druži s starši. Domnevam, da je tovrstne stike s staro družbo prekinil že prej, ne da bi ona sploh to zaznala oz. smatrala za pom4embno. Skratka želi jo osamiti, da ji bo lahko neomejeno vladal. Zdi se mi, da uporablja sistem palice in korenčka. Verjetno bi kakšna družinska terapija zanju v tem trenutku pomenila rešitev zveze. Dlje bosta čakala globje bodo zamere in težje bo rešiti odnos.
Res priporočam čimprejšnjo terapijo, veliko pogovora z nekom nevtralnim, ki bo lahko pomagal, ko bo dejansko slišal obe plati. In to v nekem časovnem obdobju, ko se vidi tudi, kam zadeva vodi.
Dala ti bom odgovor samo na naslovno vprašanje…
Ima vso pravico. Če si se odločila imeti svojo družino, še to ne pomeni, da sem spadata tudi tvoja starša.
Tudi jaz ne maram svoje tašče in tasta (raje ne bi o razlogih) in me moj ne more prisilit, da bi ju sprejela kot svojo družino, ker to nista. Jaz imam svojo mamo.
Moja družina je moj partner in najin otrok in nič več.
Raje se vprašaj, zakaj je prišlo do te situacije…no, razen, če je posesiven tudi v drugih situacijah…če recimo ne mara, da greš tudi v trgovino sama, potem je res bolje, da popakate in greste.
Moj mož me pusti samo s kolegicami (ki jih je kar nekaj) in v trgovino;), brez problema, tudi na druge družbene dejavnosti, ni posesiven do mene. Tudi z otroci grem lahko h kolegicami, samo pri starših ima pripombe.
Teja78 predstavljate si, da bi v vašem primeru, ki imate dober odnos do svoje mame, on le-te ne bi maral. Pa me zanima kako bi se potem počutili, pa bi kljub temu izbrali svojo družino. Vaših otrok verjetno ne pustite tašči, če je ne marate. Kaj pa, če vam vaš mož ne bi pustil otrok k vaši mami? No sem želela smo malo karikirat…
Ne želim moralizirati, vsak ima svoje mnenje in prav je tako. Pa vendar se večinsko mnenje nagiba v smer, ki po mojem osebnem mnenju ni dobra.
Je primarna družina in je sekundarna družina. Imeti samo sekundarno družino, brez stika s primarno je po mojem mnenju zelo narobe, saj s tem svoje otroke oropamo stika s svojo rodbino in geni. Takšna prekinitev je smiselna samo v primeru zlorab, nasilja, odvisnosti ipd. Pa tudi v teh primerih je mogoče recimo abstinenco staršev pogojevati z obiskom vnukov: “svojega vnuka boš lahko videl samo ko boš trezen …”. To so ekstremne okoliščine, ki jih je potrebno obravnavati vsako posebej in o teh okoliščinah ne govorimo v tem prispevku.
Iz napisanega težko razberem, da so starši o katerih govorimo zelo problematični. Tašče in Tasti so ponavadi vedno bolj “težavni” kot Mama in Oče. Ampak največkrat se izkaže, da so lastnosti tašče in tasta tudi lastnosti partnerja. In če imate težave s taščo in tastom je velika verjetnost, da jih imate tudi s partnerjem.
Ni pomembno, kaj si starši mislijo o partnerju svojega otroka. Starši za svoje otroke vedno želijo najboljše in povečini bodo imeli občutek, da bi si lahko njihov otrok izbral nekaj boljšega. Ampak to res ni pomembno s stališča sekundarne družine. To je neke vrste TEST. Ali ste sposobni povezati se s partnerjem, temu navkljub? V primeru, da se niste, potem vaša izbira morda res ni prava, ali pa še niste popolnoma dozoreli. Ko boste formirali trdno sekundarno družino na trdnih partnerskih temeljih, boste lahko enostavneje sprejeli tudi primarno družino svojega partnerja in takrat bodo tudi tašče, tasti, mame in očetje spremenili svoj odnos do vas (vsaj v pretežni meri). Moje mnenje je, da morajo prizadevanja teči v to smer in ne v smer odtujitve od primernih družin. Živeti brez korenin je zelo težko. Poglejte Slovenijo … brez spoštovanja do korenin … brez spoštovanja do zgodovine (saj niti ne vemo kakšna je točno bila – interpretacij kolikor želiš), brez spoštovanja do staršev … brez tega ni mogoče ustvariti dolgoročne rasti in sreče.
Tonja12 je dala zelo smiseln predlog glede partnerske terapije. Z njim se popolnoma strinjam.
Tole je lepo napisano, vendar povezati se s partnerjem je zelo težko, če ne kar nemogoče, če se nam nekdo tretji vmešava v družino ali če partner trmari za vsako figo.
Mislim, da neka distanca, neke meje med primarno in sekundarno družino morajo biti, lahko za nekaj časa tudi popoln umik (kadar so odnosi s starši prenaporni) in na drugi strani razumevanje partnerja, da zakon ni zapor kjer je nekdo paznik, ki stalno predpisuje kaj se sme in kaj ne in drug zapornik.
Tole je lepo napisano, vendar povezati se s partnerjem je zelo težko, če ne kar nemogoče, če se nam nekdo tretji vmešava v družino ali če partner trmari za vsako figo.
Mislim, da neka distanca, neke meje med primarno in sekundarno družino morajo biti, lahko za nekaj časa tudi popoln umik (kadar so odnosi s starši prenaporni) in na drugi strani razumevanje partnerja, da zakon ni zapor kjer je nekdo paznik, ki stalno predpisuje kaj se sme in kaj ne in drug zapornik.[/quote]
Saj se strinjam z vami. Ko se formira sekundarna družina se nekaj spremeni tudi v primarni. Osebno menim, da je najbolje, da vsaj prvih 3 – 5 let par živi nekje na svojem (oddaljenost vsaj 1,5 km od staršev). To je ravno dovolj časa, da se vezi ravno prav pretrgajo in da se vzpostavi pogoj za normalno sobivanje. Toda to ne pomeni popolno odtujitev. Še posebej, ko se rodijo otroci so starši že iz praktičnih razlogov dobrodošla pomoč.
Starši predstavljajo pomemben del socialne mreže. Stvar je v harmoniji, če se nekdo pri 28 še vedno pretirano navezuje na starše to zagotovo ni dobro, prav tako pa ni dobro, če prekine vse stike in se začne obnašati, kot da je veliko boljši od staršev. Razen v izjemnih okoliščinah, kjer je to praktično nujno (nasilje, zlorabe …), je takšno vedenje vedno kontraproduktivno.
Koliko se starši vmešujejo ali ne vmešujejo v odnos ni stvar staršev, ampak stvar odgovorne odrasle osebe. V primeru, da oseba ne zmore postaviti primerne meje (brez, da prekinila vse stike) ne moremo govoriti o osebi, ki je v sebi integrirana in dozorela. Še vedno govorimo o otroku v telesu odraslega. Žal je sploh v Sloveniji to precej velik problem. Jaz imam 37 let in imam občutek, da sem šele zadnje 2-3 leta v sebi toliko integriran, da lahko imam s starši relativno normalen odnos in da med nami vlada relativno normalno spoštovanje. Tisto nekaj kar še manjka, pa ni stvar mojih staršev, ampak mene.
In samo to želim poudariti. Starši so takšni kot so. Ni jih potrebno spreminjati. Spremenite sebe in zaradi podobne vibracije možganskih in telesnih celic se bodo začeli spreminjati tudi starši. V primeru, da bo ta distanca vedno 1,5 km pa se ta povratna sprememba ne bo zgodila. Posledica v tem primeru je, da starši ne zaupajo vnukov dedkom in babicam. Meni osebno se to ne zdi korektno in kot sem že poudaril oropa naše otroke stika s svojimi koreninami.
No, ampak tudi iz tega vidika je bistveno to, da v prvi vrsti par drži skupaj in tvori skupno celico. Šele potem se lahko kot par in družina povežeta s starimi starši.
V tej konkretni zgodbi pa mene moti predvsem to, da ona ve, da njeni starši njenega moža ne sprejemajo, da ga ne spoštujejo, da se mora on kot oče borit za svojo vlogo v družini (da bo on vzgajal svoje otroke, ne babi in dedi), pa jo pri vsem skupaj najbolj to moti, da on ne mara njene mame. To, da mama ne mara njega, se ji ne zdi tako bistveno, ker jo bolj skrbi to, da bi se od staršev odtujila, kot to, da ji bo zakon razpadel.
Iz prve vrste sem imela priložnost spremljat, kako je točno po tem scenariju en zakon šel narazen. Nihče v tej “moji” zgodbi ni bil angelček, vsi so delali kikse, razlog za ločitev je bila pa po mojem skromnem in laičnem mnenju predvsem v tem, da se ona ni postavila na moževo stran, ampak se je ves čas skrivala za starši. Mami pravi to, oči je rekel tisto,… mož je bil sam proti trem. Pa govorimo o odrasli ženski 30+ z dvema otrokoma.
Pa je ona na enak način opisovala situacijo. On ne mara mojih staršev, je nesramen do njih, ne pusti jim do vnukov,… ni pa videla, da njeni starši njega ne spoštujejo, da mu ves čas kontrirajo pri otrokih, da držijo pod komando celo njeno družino. Nikoli se ni postavila na njegovo stran.
Če bi bilo obratno in bi šlo za snaho in taščo, bi bili najbrž vsi soglasni, da mora mož svoji mami postavit meje, da bo dala tamladi mir. Zakaj je tu drugače, ker gre za zeta?
Težava avtorice je prevelika navezanost na starše oziroma premočna vez, kamor se lahko nasloni ob težkih trenutkih. Zato, ker verjame, da to trdno vez močno potrebuje, ne želi (upa) staršem postaviti meje, ker se boji, da bodo starši razočarani in se bo vez skrhala. “Hecno” pa je, da se ravno sedaj vez najbolj krha, ko je med dvema ognjema. Če pa bi to mejo postavila na primeren in spoštljiv način, pa bi dala staršem vsaj priložnost, da jo sprejmejo, kar pa bi vez s starši ohranilo, prav tako pa bi bila tudi vez z možem močnejša, saj bi jo mož zaradi tega bolj spoštoval.
Mož ima seveda svoje težave, saj avtorica vpliva nanj s svojimi in on spet nazaj s svojimi. Odnos je kot nihalo , večje kot so težave, večja je teža bremena in s tem pospešek gibanja bremena. Ko je breme dovolj veliko, se utrga z nihala in takrat odnos razpade.
Pozdravljeni,berem in pridem do zaključka da je avtorica edina trpeča duša tukaj.Namreč tudi,EDINA oseba ki lahko nekaj spremeni.Možu in staršem je treba JASNO povedati,da jo takšna stuacija~odnosi,zelo bremenijo,da ji ZELO MOČNO otežujejo življenje,kaj jim pa je? Po eni strani,mož pod NUJNO naj svoj ponos požre,če ne zaradi ljubezni,potem zaradi stanovanja ki so vam ga starši dali.Se mož sploh zaveda kakšno srečo ima,ali sploh pozna kaj pomeni hvaležnost? se zaveda kako bi VI živeli kot podnjemniki,vsak mesec 500 E,pa še zraven VELIKO spoštovanja in tolerance do lastikov!Kar se tiče mame,mislim da bo lažje.Mama kot mama,vse jo zanima,,vse najboljše ve…skratka,zraven bi bila,kar je tudi prav,smo se ji mora DOPOVEDATI da MALO DRUGAČE. Če iz srca ne zmore,naj ODIGRA svojemu zetu da ga je sprejela,naj mu seže v roko,kakorkoli že,samo naj mu pokaže da ga ceni.Za očeta tudi velja ta nasvet! Ma,gdo im bo to,na tem svetu povedal,če ne TI,starši in mož te največ radi imajo,če je tako,te bodo razumeli in probali stvari dat na sve mesto.Vsem skupaj jim povej in DOPOVEJ da tako ne bo šlo več naprej,mir v srcu in duši,ter ljubečo družino imeti,je vse bogatstvo ki se ga mnogi ne zavedajo.Pa prosim,brez zamer, LP
Tako je. To tudi mene moti v tej situaciji.[/quote]Tale mož je bolj malo deca in se obnaša kot kako…. malo dete, ki misli, da če si bo zatisnil oči, da problemov ne bo.
Jasno, da mora ona sama postavit meje pri svojih starših samo NE bo jih, če jo bo on “zapiral v zlato kletko”. Na tak način pač ne bo šlo in ne bo efekta.
Na začetku sem predlagal naj bi oba šla do svetovalca, ker oba delata napake. Tudi ona s svojim izborom “moža”, v fizični podobi in s čustvi pri svojih starših.
Tole je bolj ničevo spoštovanje, to bolj meji na izsiljevanje! Kao dobila sta stanovanje in sedaj bo po naše, drugače sta itak nehvaležna……
Če so imeli možnost in so jima dali/prispevali za stanovanje naj ju sedaj ne ocenjujejo zaradi tega, to ni garancija, da se sedaj lahko vmešavajo v njune zadeve. Če so dali so pač dali z dobro voljo ne zaradi nekih pogojev spoštovanja, ki to niti ni To je bolj poniževanje kar je opisano od Pesa2.
Se strinjam, da mora avtorica razčistiti s svojimi starši.
Ne vidim smisla, da se njen mož prepira z njenimi in s tem kaže koliko ga je v hlačah.
Saj avtorica piše, da je ne zapira in drugače ni posesiven. Le ne želi, da se stari starši veliko vtikujejo v vzgojo otrok. In mislim, da je to glavni del konflikta. Zaradi česar bi bilo dobro, če avtorica svojim razloži, da ne tolerirata vsega, kar si stari starši želijo.
Pa še nekaj, vsi se včasih znajdemo v takšni situaciji,da smo prisiljeni “odigrat” dobro voljo.
(verjetno tudi ti),to ni lepo,ljudje ne marajo slabovoljnih ljudi se strinjaš? Pa da ne misliš da opravičujem laž in neiskrenost! Samo v dobro vseh,smo “včasih” vsi občasni lažci,ker je tako lažje.
to je žalostno a resnično,če si totalno iskren,si tudi dober,veš kako se reče; dobrota je sirota!
Naj se punca okurajži i začne ukrepat !
Pljunila bo v lasno skledo…. 😉
Ker to da bi od moža zahtevala spoštovanje do svojih staršev zato, ker so jima ti dali za stanovanje je zelo ceneno.
Saj vse lepo in prav, zaslužijo si ga, če jima nudijo materialno blagostanje, a za njune čustvene zadeva sta odgovorna samo in tudi za vzgojo otrok in prav je da starši spoštujejo njun red v “njuni hiši”.
Brez lažnih smehljajev 😉
Se strinjam z vami in moj plan je približno tak, da bom poskušala uskladiti obe strani. Mamo bom prosila za razumevanje in drugačen odnos do moža (da mu, da vedeti, da nekaj velja, kar mislim, da možu največ pomeni. Vse ostalo bo pa že pripeljalo do pravih rešitev.
Sicer moram pokomentirati, da sva stanovanje kupila z lastnimi privarčevanimi sredstvi in kreditom, torej brez pomoči staršev, tako, da staršem nisva dolžna nič.
Se pa vsem zahvaljujem za predloge.
.
[center]kr ena obupana
Re: mož ne mara moje mame
| 04.02.14 | 13:29 |[/center]
Se zahvaljujem za odgovore, vendar moram rečt, da sem še bolj zbegana, kot prej. Vem, da moram potegniti z možem in da bova navsezadnje midva skupaj živela, vendar vseeno ne morem kar tako “zapustiti” svoje primarne družine. Se strinjam tako z vami g. Robi, kot z vami g. Boštjan, ne vem pa kakšne so realne možnosti, da obe strani uskladim, tako, da bomo vsi zadovoljni in srečni. Si lahko predstavljate, kakšno je moje razmišljanje v glavi 😉 enkrat se odločim za moža, potem pa zopet malo za starše, ko je med nama odnos preveč napet in smo zopet na začetku. V meni pa polno nemira, jeza na moža, jeza na starše in na koncu nimaš nikogar, na katerega se lahko 100F% obrneš, ker možu ne moreš pojamrati zaradi staršev, staršem pa ne zaradi moža (česar se tudi ne poslužujem).
[hr]
Ali bi znali pojasniti zakaj ste napisali — 100F% — v zgornjem zapisu?
Kakorkoli obrnem zadevo, črka ‹ F › ne sodi vmes, celo tipkovna napaka se zdi precej izključena.
Poglejte tipkovnico in poskusite natipkati 100 % ali 100F%. Res me zanima vaš odgovor.
V tem zapisu se bom omejil le na eno stvar in bi vam svetoval, da v vseh življenjskih situacijah vedno, vselej in najprej na prvo mesto postavite sebe.
Odgovorite si na vprašanji: kaj vi zares hočete? in kaj vi resnično zmorete? Vaše želje pustite ob strani.
Drugi naj urejajo medsebojna razmerja tako kot njim ustreza, kot znajo, zmorejo, hočejo, želijo …
Če vas morebiti povabijo za posrednika, mediatorja, razsodnika, se lahko odzovete, če boste poprej,
iz pogovorov z obema zainteresiranima stranema, ugotovili dobro voljo za izboljšavo medsebojnih odnosov.
Čuden je vaš naslov, da »mož ne mara [le] vaše mame.«
Zdi se, da je vaš oče precej izključen iz te vaše [vajine?] zgodbe.
.
Zakaj ne moreš možu pojamrati glede staršev,in obratno?!
Res ne razumem,KAKO TI NE RAZUMEŠ,da samo tako,z pogovorom,nekaj spremeniš.Samo se mučiš,vse bolj samo zapletaš. Mislim da tisto ni tvoj prvi nerešen problem.Verjetno že od negdaj, zaradi ljubega miru,vse zavijaš v okrasni papir,po vsej verjetnosti,še mašno dodaš.
Nehaj s tem,zresni se!
Najdi način,zberite se skupaj in samozavestno nastopi,Veš uno; pozor! imam nekaj za povedati,prosim da me ne prekinjate! Boš videla kako bodo presenečeni, če ne najdeš rdeče niti za začetek evo,probaj tako; ” Zelo rada vas imam,kaj da naredim,da ne bo več tako,kot je med nami do zdaj,ni v redu in ne želim več…”
Ima tudi tvoj oče kaj s tem,ali je mama glavni problem? če je tako,oče te sigurno bo podprl,mož se bo omehčal,če ne… Bog,pomagaj!
SREČNO !!!