Odgovor je za gospo 2008, ki ni želela, da se objavi njeno vprašanje.

Pregovor pravi, da so otroci kot skrinja, iz katere lahko vzameš samo toliko in tisto, kot si vanjo vložil. Hčerka-najstnica se ne obnaša tako, zato ker je zlobna, slaba, nemogoča,…, ampak ker je tako naučena, vzgojena oziroma še bolje, nevzgojena. Odgovornost za vse to je skoraj izključno na starših, počasi pa z odraščanjem prihaja tudi na otroke. Vendar se ta odgovornost otrok, ki jo v puberteti počasi prevzemajo, nanaša samo nanje. Njihova odgovornost za odnos s starši je še vedno minimalna. Torej za tako nemogoč odnos s hčerko sta odgovorna vidva z možem. Najprej z svojimi zgledi, vajinim odnosom drug z drugim in odnosom do otrok ter načinom vzgoje. Če je hčerka nesramna do vas, je skoraj gotovo zato, ker je tak do vas tudi vaš mož. Če se upira vajinim nasvetom, se jim zato, ker se jih sama ne držita, ali pa zato, ker počneta dejansko samo to še z njo: svetujeta. Hčerka ne rabi nasvetov, sploh pa ne na tak način, kot jih ji dajeta vidva. Kdaj sta jo nazadnje v miru in z iskrenim sočutjem vprašala, kako ji je? Namesto, da jo kritizirata, sta jo kdaj vprašala, kaj jo resnično muči, česa jo je strah. Itd., itd. Oče jo je dolga leta crkljal, ji popuščal, vse dovolil, tako da je hčerka zrasla v najstnico, ki sploh nima pojma, kje so njene meje, kaj in kako mora početi. Verjetno je tudi izjemno egoistična, globoko v sebi pa negotova in prestrašena. Kakšna pa naj bo ob očetu, ki raje igra klovna, kot pa da bi spravil v red najprej sebe, nato pa še ustrezno poskrbel za svoje otroke. Jim dal neko trdnost, jih naučil, kako se spopadati z življenskimi izivi. Kakšna naj bo ob mami, ki samo obupuje, tolerira moževo neresno obnašanje, in ni sposobna začutiti svoje hčerke. Kdo bo tej hčerki pokazal, kaj se pravi biti ženska? Lahko to naredi mama, ki je v sebi zatrla to ženskost ali je sploh ni nikoli začutila?!

Bom komentiral dva stavka iz vašega vprašanja.

“Po eni strani sem nanj jezna, po drugi strani pa razumem, da je prizadet, kajti hčerko je takorekoč oboževal, sedaj pa ji ne sme reči niti dober dan.” Ravno to občudovanje je verjetno eden od glavnih vzrokov za hčerkino “nemogoče” obnašanje. Dokler je bila hčerka še otrok, jo je bilo lahko občudovati. Ko se je začela spreminjati v žensko, se je njen oče verjetno umaknil, s tem pa tudi njegovo občudovanje. Če je bilo tako, je hčerka to sprejela kot zavrnitev. Ob tem nekoga, ki ga občuduješ, zelo težko vzgajaš. Vprašanje je tudi, koliko je mož v odnosu s hčerko kompenziral to, česar ni dobil v odnosu z vami.

“Jaz samo čakam, da mine, pa ne vem, če bom dočakala!” Ne boste dočakali, ker ne bo minilo. Nasprotno – vedno huje bo. Tudi če bo starejša hčerka odšla, je za njo mlajša. Kot pišete, ona že srka to vzdušje in se “uči” nemogočega obnašanja.

Vaša najstnica nori, ker sta jo popolnoma nepripravljeno pripeljala do roba sveta odraslosti. Iz varnega zavetja očkovega občudovanja je bila v zgodnji puberteti naravnost pahnjena v okolje, kjer je noben ne crklja in občuduje, ampak ji prav nasprotno dajo vrstniki vedeti, da se ne zna obnašati, da se ne zna vključiti. V teh stiskah, ki jih prinaša puberteta, je bila povsem sama, ker se je oče umaknil, vi pa vse skupaj samo molče opazujete in celo razumete, da je oče “prizadet”. Če je kdo tukaj prizadet, je to hčerka, ki je s skupaj z ostalimi otroki žrtev. Vidva z možem nista žrtvi, vaju otroci ne prizadevajo, ampak jih vidva prizadevata in jim vedno znova delata krivice. Vajina hčerka je osamljena, prestrašena, negotova, besna, razočarana,… Jo boste končno začutili, se usedli k njej in se z njo v miru pogovorili, jo iskreno vprašali, kako ji je. Kako to narediti? Točno tako, kot ste si želeli, da bi to naredila vaša mama, ko ste bili stari 17 – pa tega ni nikoli naredila. Kako vem? Ker če bi, bi vi vedeli kaj zdaj narediti.

Tudi pri 17ih se še vedno da marsikaj narediti, je pa treba v to vložiti ogromno napora. Napak, ki sta jih z možem delala 17 let, ne moreta popraviti v nekaj dnevih, sploh pa ne s svetovanjem hčerki. Precej bosta morala spremeniti in dolgo časa bosta morala vztrajati, da vama bo hčerka začela zaupati in bo vsaj toliko nehala biti besna na vaju, da bo tudi ona zdržala v umirjenem pogovoru z vama. Najprej se morata v red spraviti vidva z možem in začeti enakopravno sodelovati pri vzgoji. Vsak zase ne moreta narediti kaj dosti, skupaj lahko naredita vse! Ne rešujta samo odnosa s starejšo hčerko, ampak odnose v celi družini, najprej in predvsem pa odnos med vama. Ta je namreč jedro in temeljni vzrok vseh težav v vajini družini. Če se bosta končno odločila za odgovorno starševstvo (in partnerstvo) in pri tem vztrajala, sploh ni toliko pomembno, koliko vama bo uspelo spremeniti v odnosu s starejšo hčerko. Z vsem tem bosta pomagala sebi, ne pozabite pa, da so zadaj še drugi otroci. Če bosta samo čakala, se vama z njimi obetajo povsem enake težave. Če si jih že vidva »zaslužita«, si jih otroci zagotovo ne.

Svetovalci so taki in drugačni, Šole za starše so tudi zelo različne. Pomembno je, da si poiščete pomoč družinskih terapevtov. Kot ste opisali stanje v vaši družini, njihovo pomoč nujno potrebujete. Zase in za otroke!

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljeni,

gospa je zastavila vprašanje na temo »Mož, najstnica – večni prepiri«. Vsebino si lahko predstavljamo – mož oz. oče je užaljen ob hčerkinih (3. letnik gimnazije) izbruhih (se umakne) ali pa znori (tudi fizično nasilen), hčerka seveda še bolj »nori« in izziva ali pa joka. Mama skuša miriti situacijo, a hkrati priznava, da misli kot oče, le da nič ne naredi in le čaka… Nekje tam je mlajša hči, ki je sicer trenutno še dokaj mirna, a se že uči pri starejši sestri. Bili so že pri psihologu, na svetovalnici, starša hodita na šolo za starše… Kaj se še da narediti?

Spoštovana gospa mama, naj vam rečem le to, da vajina hčerka na smrt prebuja vajino starševstvo, saj doživlja, da svet okoli nje (družina) zanjo ni varen prostor, da ni sprejeta in razumljena v tisoč stiskah, ki se ji prebujajo. Ja, in prebuja vse vajine težke spomine na otroštvo (pišete, da mož imel težko otroštvo, domnevam, da tudi vi to nekje razumete) in hoče od vaju točno tisto, kar vama ni bilo dano: ljubezen in varnost. Ker enega brez drugega za najstnika (in na splošno za otroke, a v najstniški dobi to res »udari ven«) ni.
Verjamem, da imate res rada svoje otroke. A hčerka vama hkrati »kriči« na tisoč in en način, da želi od vaju več vztrajne in hkrati prijazne strukture (brez nasilja, brez poniževanja, brez prepirov, a tudi brez vajinega umikanja in skrivanja in čakanja, da mine). In hkrati je v tem njenem vpitju tudi vera v to, da bosta pa vidva enkrat to zmogla, sicer tega ne bi počela (ona še ni obupala nad vama!! Otroci gredo le tako daleč, kot čutijo, da si ob svojih starših lahko dovolijo.).
Hkrati pa ta vama hčerka na tak način skuša povedati, da jo nekaj boli, da je nemočna, da je negotova v tem svetu (pa tudi, če v šoli nima problemov), da jo je strah in da želi, da jo v tem strahu sprejmeta (strah, da bo dobila npr. negativno oceno v šoli), da je razočarana in še tisoč stvari. Pa hkrati vama kot najstnica tega ne zna in ne more tako povedati. Zato boste vi kot mama morali priti prijazno, a pogumno do nje in vztrajati. Ji dati vedeti, da ste tam vedno zanjo, tudi če se v tem trenutku še ni pripravljena vam zaupati in odkrito spregovoriti kaj jo boli. Ona mora vedeti, da lahko vedno pride do vas in da se na vas lahko zanese.
Eden od zelo pomembnih vidikov varnosti v družini za otroke pa so jasne meje. Zelo jasno se boste morali dogovoriti (oz. ji postaviti meje) – tudi glede njenih obveznosti do družine, glede neprimernih besed in še česa. Kar pomeni, da če nečesa ne naredi oz. kaj prekrši, potem sledi dogovorjena posledica (ki pa niti slučajno ne sme biti fizično kaznovanje!!). In pri tem bosta morala vztrajati oba z možem. Kar verjamem, da je obema težko, saj se vama ob njeni bolečini in neslišanosti prebuja vajina bolečina in vajina jeza in bes iz davnih let… Pri tem bosta z možem res morala združiti moči in ne čakati, da pač mine, ker to so zanjo in za vas kot družino odločilna leta.
Ne vem, kaj ste naredili z moževim nasilnim izbruhom? Upam, da ste ga prijavili in poiskali pomoč ter tako zaščitili otroke. Kajti taki izbruhi (in strah pred njimi) se morajo nehati TAKOJ!!

Hkrati boste tudi vi kot žena ob možu morali nehati prenašati, da se lahko kar nekam umakne in vi potrpežljivo čakate… Vi to sicer zmorete, a ne vem, kako ob tem trpite, hkrati so pa tam še otroci, ki tega definitivno ne prenašajo tako zlahka kot vi. Hčerka tako bruha med svojimi izpadi tudi vašo jezo in nemoč. Nekako bi se dalo iz zgodbe razbrati, da je ta hčerka nekoč bila očetova princeska, zdaj pa oče doživlja, da ga hči izdaja, ko se je spremenila v »neposlušno tiranko, razvajenko…«. Če je res igrala vlogo princeske, ki potem enkrat ponavadi doživi tudi očetovo zavrnitev, potem je tudi od tu del njene bolečine, ki jo bruha na ta način, da jo povzroča vama (saj vama drugače ne more povedati). Vloga princeske je vedno krivična do otroka – ker mora nositi več kot zmore in ker potem enkrat doživi, da pa se ta vloga kar konča. Tudi to krivico ji boste morala vidva enkrat kot starša ovrednotiti.

Ob vsem opisanem bi vam rekla le eno: poiščite najbližji družinski terapevtski center in se prijavite za terapijo (partnersko ali družinsko). In vztrajajte, da mož prevzame svojo očetovsko vlogo, saj bo le tako lahko dokončno pozdravil svoje rane iz otroštva. S tem, ko bo svojim otrokom dal to, česar sam ni dobil.Hkrati pa bosta tudi začela skrbeti za vajin odnos, saj to tudi ena izmed hčerkinih bolečin.

No, zgodilo se je, da sva oba hkrati pisala odgovor gospe…

Hvala za odgovore obema!

Mnogo tega je res, seveda pa situacije nisem mogla predstavit z vsemi niansami, ker bi potem pisala roman.
Bi pa želela odgovoriti g. Gašperlinu- jaz sem imela (jo še imam) mamo, ki mi je znala prisluhnit pri 17-tih, tako da tukaj nisem imela pomanjkanja. Moje stiske v otroštvu so bile samo zaradi izredno strogega očeta, ki ni bil fizično nasilen, bilo me je pa strah pred njim-dovolj je bil strog pogled. Jaz tega sedaj sicer ne jemljem kot minus, tako je nekoč pač bilo-ampak očitno je v meni ta strah in neskončna želja po ne-prepiranju ( mir za vsako ceno) ostala. Zato mi je pa mama vedno stala ob strani. Toda jaz sem bila vzoren otrok in kaj dosti problemov z mano niso imeli, zato toliko težje razumem in prenašam takšne izbruhe pri otroku.
Prav tako mi ni čisto jasno, kaj mislite s tem, da sem v sebi zatrla ženskost. Na kakšen način? Kaj v mojem pisanju vas je navedlo na to?
Vesela bi bila, če bi mi lahko to razložili.
Bi pa rada še nekaj dodala.
Kakšne so vaše konkretne izkušnje z družinsko terapijo. Ali moški, očetje res pristanejo na to, da se udeležijo terapije in so potem tudi otipljivi uspehi.Jaz bi si to srčno želela, vendar zelo dvomim, da bi v to pristal moj mož oziroma katerikoli mož, ki ga žene na teh forumih opisujejo.
Če so v družini taki problemi, ki se vlečejo že leta in ki jih (običajno) žene skušajo na kakršenkoli način reševati, ali menite, da je možno to z družinsko terapijo razrešit in da je v njej aktivno sodeluje ta “tako problematičen mož”.
Ko sem se obračala na strokovnjake za pomoč, mi je bilo najpogosteje rečeno, da se bo vse spremenilo, če se bom sama spremenila, da moža spreminjat ne morem(niti koga drugega)-torej, da samo jaz lahko s svojim obnašanjem spremenim okoliščine in s tem bo tudi moj mož drugače reagiral in potem bodo spremembe prišle samo po sebi.
Ali je res vse odvisno od mene? Pravzaprav bi bilo to zame najlaže, ker sem tako navajena vse situacije predvidevat in jih uskladit po potrebi-samo da je božji mir:((
Človek o sebi težko razmišlja nepristransko, zato moram priznat, da nekaterih stvari, ki ste mi jih našteli (g. Gašperlin) pri sebi nisem opazila-ne rečem, da jih ni, samo jaz jih tako ne vidim,tako, da me je prebrano na trenutke, prizadelo.
Vseeno pa hvala za odgovore-premislila bom, kako naprej (in kam po pomoč), ker takšno življenje nas vse izčrpava.
“2008”

Pozdravljena

Prisluhniti otroku ne pomeni, da ga samo poslušamo in se z njim pogovarjamo. Pomembno je, da ga začutimo, da mu damo res varen prostor, da pove vse, kar mu leži na duši. Ker otrok dostikrat sploh ne ve, kaj mu leži na duši, mu je treba celo pomagati, da to zna povedati. Da bi bilo starševstvo še bolj zahtevno, tudi vse od naštetega še ni dovolj. Treba je potem namreč otroku tudi odpraviti vzroke za nepotrebne in prehude stiske ali pa mu pomagati, da se nauči te svoje stiske na pravi način premagovati. Gospa, ali zmorete in počnete vse to vi s svojo hčerko? Je res vse to počela vaša mama, ko ste imeli 17? Vas je res poslušala, razumela in začutila? Če vas je, to pomeni, da je šla do očeta in vas pred njim zaščitila. To pomeni, da se je prej morala naučiti zaščititi tudi sebe. Vas je naučila, da z jezo ni nič narobe, ampak da je narobe marsikaj z vašim očetom, ker svoje jeze (in strahu!) ni znal na pravi način izražati. Vas je naučila, da je tudi z njo marsikaj narobe, ker se je odločila, da bo potrpela in naredila vse, samo da bo v hiši mir? Ob vsem tem se sprašujem, koliko je pri 17-ih po pomoč mama hodila k vam, namesto da bi vam jo nudila.

Napisali ste, da sta v vas »strah in neskončna želja po ne-prepiranju (mir za vsako ceno)«. Ceno za ta »mir« (?!) plačujete vsi, hčerka pa se je očitno edina odločila, da ne bo več plačevala te noro visoke cene. Ker vi vse potrpite in ste v sebi zatrli jezo, ta dobesedno bruha iz vaše hčerke. Ko se boste končno vi začeli jeziti in se začeli postavljati zase, se bo hčerka umirila. Ko boste rešili naslednji svoj problem, bo hčerka imela enega manj. Ko jih bo začel reševati še oče, jih bo imela še nekaj manj. Ko bosta začela s partnerjem reševati še vajine skupne, si bo hčerka končno lahko oddahnila. Namesto da bi reševala vajine (družinske) probleme, se bo končno lahko posvetila svojim. V razmerah, v katerih je zrasla, jih ima čez glavo dovolj, da bi se ukvarjala še z vajinima.

Sprašujete, na kakšen način ste v sebi zatrli ženskost? Ženska se lahko v odnosu s partnerjem počuti kot ženska samo, če jo je ta partner sposoben začutiti in sprejemati. Če se ob njem počuti mirna, cenjena in spoštovana. Če ima ob partnerju občutek, da so tudi njene želje pomembne, da nasploh šteje z vsem kar misli, čuti in počne. Itd., itd. Gospa, se vi počutite tako ob svojem moškem? Kakšen zgled dajete svoji hčerki?

Dokler boste mislili, da je »problematičen« mož, ni kakšnega večjega upanja za spremembe. Začetek okrevanja vaše družine bo, ko se boste zavedli, da sta problematična oba – najprej vsak zase in potem oba skupaj. Zakaj je vaše požiranje krivic in vztrajanje pri »miru za vsako ceno« manjši problem, kot to, kar počne on? Za vsak njegov »problem«, se takoj najde en vaš. Ker ko boste vi odpravili svojega, bo izginil tudi njegov ali pa vas ne bo več motil. Morda se moški ravno zaradi tega tako izogibajo strokovne pomoči, saj jih žene ožigosajo kot »problematične« edine in glavne krivce? Družinska terapija pomaga, če gresta nanjo oba starša prostovoljno in z iskreno željo, da nekaj spremenita in tako nekaj naredita zase, otroke in družino. Vrstni red ni naključen!

Sprašujete, če je vse odvisno od vas. Vaše življenje je odvisno samo od vas. Ali boste končno upali zadihati s polnimi pljuči kot ženska, je odvisno samo od vas. Ali boste dobra mama, je odvisno samo od vas. Za vajin odnos z možem ste pa samo soodgovorna. Enako sta soodgovorna z možem tudi za družino, kjer pa počasi nekaj soodgovornosti prevzema tudi že starejša hčerka. Naredite čim več zase, otrokom dajte, česar niste dobili sami in jih zaščitite, pred čemer vas vaša mama ni. Možu pa predlagajte, da se vam pridruži, ampak ne kot problem, ampak kot eden od soodgovornih staršev. Veliko moči, vztrajnosti in sreče pri tem vam želim.