ostala sem brez dela-službe. Po 11-ih letih. Doma iz vasi, dela ogromno. Odkar sem doma delam vse sama (gospodinjstvo, otroci trije…) Edino zares moška dela postori mož. Prej mi je kar nekako pomagal, saj me ni bilo doma (služba(. In počutim se kot služkinja. Naredi to, ono…ni ne konca ne kraja. pride iz službe in fok na kavč…seveda bom naredila jaz ker sem doma, ampak nekako se mi kljub vsemu ne zdi nekako prav. Pa se mi je ponudila služba do pol 17h, veliko zabav,…mož je rekel da to ni to, že delavnik…meni je pa nekako všeč. Bo pa še on spet malo “prdnil”…in sedaj je UŽALJEN. Jaz pa imam slabo vest, nimam podpore, denarja, on pa že tri dni ne govori z mano. KAJ MENITE?

Draga “sem res čudna, lena???”!

Hm, zakaj pa čudna, zakaj pa lena? Kaj pa, če mož v tebi vidi nekaj, kar je sam? O tem sem že pisala: DA NAS PRI DRUGIH MOTI TISTO, KAR SMO PRAVZAPRAV SAMI OZ. KAR JE NAŠA LASTNOST!!! Iz teorije oz. še bolj prakse ti lahko povem, da je odnos toliko boljši, kolikor imata udeleženca v odnosu manjši ego-da bolj delujeta kot duši kot delujeta kot ego.

Tako, da ima najbrž v vajinem odnosu mož kar velik ego. Kajti zakaj naj bi bil zdaj nekaj užaljen, revež-če se tebi, ki naj bi te imel rad, obeta nekaj lepega, dobrega in še finančno podprtega??? Me zanima, kako bi bilo njemu ostati brez dela oz. službe, biti cel doma, narediti vse, biti sam za vse, biti služkinja itd.itd., povrhu vsega bi se pa še nekdo, ko bi mu v življenje vsaj malo posijalo sonce, zmrdoval nad tem soncem in ga celo zastiral???!!!

LEPO TE PROSIM! Mož te čustveno izsiljuje, kot majhen otrok mamico in skrajni čas je, da mu postaviš M-E-J-O!!! In to tako, da bo zelo dobro razumel sporočilo: DA HOČEŠ V SLUŽBO, DA HOČEŠ DELATI, DA HOČEŠ ZASLUŽITI, DA JE DELOVNI ČAS TAK, KOT JE, DA BOŠ ŠLA MORDA KDAJ NA KAKŠNO ZABAVO!!! Če je mož tako otročji, nezrel in neodrasel, je to edini način, da v resnici postane moški.

Res me prav zanima, kako bi se obnašal, če bi bila vidva v obrnjeni vlogi?! 110% si lahko, da te niti slučajno ne bi vprašal, če lahko, ali sme, ali ti je prav,…

Draga ti, obenem pa se le malo zamisli nad tem, da sploh dopustiš, da pride do tega. Kdo je že kdaj delal tako s teboj? Zakaj si to pustila? Morda zato, ker si bila premajhna? No, zdaj pa si že toliko pri sebi, da stišaš ta volumen glasov iz preteklosti na minimum oz. najbolje, da kar ugasneš celo “frštekarijo” in jo vržeš skozi okno.

Jaz osebno te pri tem zelo podpiram! Oglasi se še kaj!

Maja

Seveda je užaljen.
Izgubil bo služkinjo, ki vse naredi, pa še v nič jo lahko daje in komandira, ker je doma.
Jaz bi mu malo pokazala, kaj pravzaprav ima in koliko razloga ima biti užaljen.

Udari resen štrajk, pokaži, da nisi sama po sebi umevna, da se tudi stvari doma ne naredijo
same, da si vrednna VSAJ toliko kot on in imaš tudi vsaj toliko kot on pravico odločati O SEBI.
A bi se on pustil komandirati, kje in kako naj dela?
Pa saj to ni razlog. Biti užaljen, zato ker moraš kdaj pa kdaj kaj narediti tudi doma je bolezen
slovenskih moških. Še vedno prevladuje miselnost, da je čisti car, če ženi “pomaga” doma.
Pomaga???? Kaj ima za pomagat, kje pa piše, da je gospodinjstvo in skrb za otroke žensko
delo? Dom vzdržujeta oba, čim bolj enakovredno – in to, da je nekdo dva dni zlagal drva ne pomeni,
da je potem pol leta “frej”.

Kaj pa vem. Dvigovanje sebe nad druge (v tem primeru žena) pomeni, da moraš nekoga potlačiti pod sabo – v tem primeru moža. To bo samo pognalo krog in se ne bo ustavilo. “Danes bom jaz manipulirala tebe, ker se počutim manj vredno, jutri me boš pa ti, ker bosta vlogi obrnjeni”.

Posledica takega izražanja bolečine bo odtujitev moža in žene kar bo samo otežilo, in na koncu morda celo onemogočilo, rešitev spora. “Mož mi je kot tujec. Sploh ga ne poznam več” -> polsedica: ignoriranje in hladnost.

Upam, da med vama stvari še niso tako daleč, da bi čutila, da moža ne razumeš več. Pravi korak je komunikacija, a ne s končnim ciljem “da ga zmanipuliram v moj prav”, ampak s ciljem, da se mu odpreš in pomagaš videti tvoj problem. Če sodim Slovence po ljudeh, ki jih poznam, potem lahko mirno rečem, da slovenske družine med sabo premalo komunicirajo. Namesto, da bi skupaj reševali probleme (ker se *moj* problem tiče tudi ostale člane družine – sem del družine torej je moj problem tudi problem družine) se vsak raje zapre vase, češ “to ne bi bilo prav, bil bi šibak itn.”, ker se vsak boji negativne kritike (več o tem zakaj se bojimo kritik na koncu).

Naj razjasnim problem z naslednjim izmišljenim primerom, ki opisuje vidik moža in vidik žene:
ŽENA: Uf, utrujena sem. Mož pa spet sedi pred TV jaz moram pa še skuhat, pomit, oprat in zlikat. Teh opravil ni konca! Zakaj bi morala vse jaz? Nič, grem k možu okoli ovinka prosit naj malo pomaga. To je za znoret. Pridem domov iz službe samo, da imam doma spet službo.

MOŽ: Uf, utrujen sem. Kaj je šef danes spet tečnaril. Ampak sedaj sem doma. Končno. Hmm, kaj naj počnem, da malo zajamem sapo. Me prav zanima kaj je po TV. Pa kaj žena spet hoče? A ne morem niti televizije gledat v miru? Spet hoče, da bi delal namesto nje. Zakaj bi vse moral jaz? Poleg tega je to zame vedno opravljala mama sedaj pa to normalno pade na ženo. A ni to samoumevno, da je to žensko delo. Poleg tega je moja mama ženska in moja žena je ženska.

ŽENA: Mater je trmast. Spet isto. Spet moram jaz. Najboljš da malo odložim z opravili, da mu pokažem, da mi ni vseeno in ga tako prisilim, da pomaga. Tako sem jezna sama nase, ker nisem sposobna komunicirati z njim tako, da bi me razumel.

MOŽ: Koliko neopranih cunj. Moram ženo opozorit, da je za oprat. Gotovo ne ve koliko jih je. Ali pa je pozabila.

ŽENA: Kaj?! Kako si drzne! Sedaj imam pa dovolj. Poglej mož kako sama trpim in ti tega ne opaziš (ta zadnji stavek se v praksi izrazi kot jeza ali jok).

MOŽ: Pa kaj ji je? Še pomagam ji ona se pa kar nekaj dere. Več kot očitno je, da ni več na moji strani. Bojim se, da me bo znova prizadela. Moram se zaščititi (to dejanje se pokaže kot hladnost: mož se mora nekako zaščititi pred bolečimi besedami, ki ga opominjajo na to kar sam verjame o sebi).

Zgoraj naveden primer opisuje nek zanimiv pojav. Oba udeleženca mislita, da sta žrtvi – da trpi samo eden (on/a sam/a). Razlog za to je čisto preprost: za človeka so resnična samo njegova čustva. Že odnos sam se začne na tak način: “s tem človekom SEM pa lahko srečen” (in ne “s tem človekom SVA pa lahko srečna”). Zakaj bi moral človek potrebovati nekoga drugega, da bi bil lahko srečen sam? Ker so nas učili, da sebe sodimo glede na to kaj nam sporoča okolica. Čisto preprost primer je odnos do majhnega otroka. Stavek “Ne! Pusti to! Je ajs!” se tako v otroku prevede v “Narobe ravnaš! Ne smeš zaupati svojim željam in potrebam! Samo mi (okolica) vemo kaj je zate prav!”. O tem zakaj otrok sploh posluša druge in jim verjame, da oni vejo kaj je zanj dobro, bi se dalo razpravljati. Ena izmed možnosti je, da se otrok samo skuša izogniti bolečini oz. pravilneje – neprijetnemu občutku (kot dojenček bi to lahko bilo npr. lakota, mraz, vročina, bolečina). Človek se namreč rodi nebogljen in se mora zato najprej naučiti kako manipulirati druge, da zadovoljijo njegove osnovne potrebe. Mogoče ravno iz te nebogljenosti izvira ta dovzetnost za okolico: “če drugi ne bodo zadovoljni z mano, ne bodo zadovoljili mojih potreb, kar me bo bolelo”.

Skozi leta se človek na žalost nauči kako pretentati samega sebe, tako da večina ljudi še vedno ne ve zakaj pravzaprav počne stvari. Sam sem imel srečo, da mi je to nekdo pokazal. Bom opisal še ta dogodek. Mogoče bo komu pomagal. Torej nekje v srednji šoli sem začel govoriti z neko energičnostjo. Meni se je to zdelo kul, saj sem sam o sebi imel mnjenje, da sem govoril izredno nezanimivo in zaspano. Čez kakšnih osem let me pa neka gospodična opomni: “Spet si jezen.” To je naredila povsem umirjeno, brez običajnega obtožujočega podtona. Jaz sem se avtomatsko osredotočil na to kako se počutim (kot med meditacijo, ko opazuješ kaj čutiš). Takoj sem začutil neko vročino v predelu glave in prsnega koša – jezo. V tistem trenutku sem bil čisto paf. Nisem mogel verjeti, da sem bil res jezen, saj sem mislil, da sem s takim načinom govorjenja v pogovor vlil malo energije. Pred tem dogodkom sem namreč še vedno opazil jezo šele, ko je izbila dno. Tisti dogodek mi je odprl oči, kako si ljudje samemu sebi lažemo in se tega sploh ne zavedamo.

Ta isti problem z govorjenjem z jezo ima zadnja leta tudi moj oče. Ko mu rečem, da je spet jezen, vedno odvrne “da sploh ni”. Slepi samega sebe a na žalost ne pozna in tudi ni pripravljen poskusiti meditacije oz opazovanja samega sebe. Jezo tako začuti šele, ko prebije dno – tako kot večina ljudi.

Kar se tiče žene bi pogovor z možem lahko izvedla tako, da oba napišeta pismo drug drugemu v katerem izrazita svoje resnično počutje. Zakaj pisna oblika in ne pogovor? Zato, ker je na začetku lahko zelo težko zaupati svoja čustva in se pogovarjati brez želje, da sogovornika prepričaš v svoj prav (da zmagaš v tem besednem dvoboju). Ko bi na primer žena zaupala kako nesrečna je, bi to mož narobe razumel kot napad, ker bi mislil, da je nesrečen lahko samo eden (“joj, kaj pa jaz? Kako sem šele jaz nesrečen”). Tako se drug drugemu zaupata in hkrati izogneta neprijetnim situacijam, katere bi nastopile v primeru, da ste bili vzgojeni v prepričanju, da so nežna in prijetna čustva slaba. Samo opazujte se kaj si mislite ob besedi “čustva”. Če sodim po sebi izpred nekaj let, stavim da zavijete z očmi. Izlijta se na papir, ju izmenjajta in potem, če se le da, se izolirajta drug od drugega za dan ali dva, da lahko vsak prebere pismo in RAZMISLI kaj pravi! Če ima kateri izmed vaju službo, ki zahteva veliko potovanj, bo to lažje. V vsakem primeru pa vama želim veliko uspeha! 🙂