Mož je gej
Meni se zdi večji problem kot ločitev, odnos s tvojo materjo. To poudarjanje, da je to njeno stanovanje, na primer. A te ima res tako malo rada, da ti ne privošči, da ne bi gledala tega bednika pod isto streho? Kdo je zdaj njen otrok, ali ti, ali on? Naj se odloči, bi ji rekla jaz. Če pa ti misli še naprej brusit, da živiš v njenem stanovanju, potem najavi, da boš spokala, pa naj se potem hihita z njim v svojem stanovanju po mili volji. Pa zagrozi ji, da fanta ne bosta hotela s tabo in da ju potemtakem prepuščaš kar njej v oskrbo in da greš sama. Morda ti bo rekla v redu, kar pojdi in ju pusti tukaj, ampak verjemi, da se ne bo toliko pripravljena žrtvovati. Zakaj pa bi se za vnuka, če se zate niti minimalno ni hotela. Jaz ti povem, da je moja mama, če sem se jaz s kom skregala, vedno popolnoma na mojo stran stopila, celo v primerih, ko je imela druga stran bolj prav. To je osnovna lojalnost družini. Sploh pa je to izredno čudaško, da v tvojem primeru, ko on niti ne plačuje preživnine in je na vse druge načine nesramen, izkazuje večjo predanost njemu, kot tebi. Čudno res. Morda pa je res on njen ljubimec, kot so rekli nekateri.
Če ti uspe najti kako stanovanje, odločno najavi otrokoma, da se selite. Ne dopuščaj pogajanj v tej smeri. Če bosta rekla, da ne gresta, jima reci, naj ostaneta, da greš v tem primeru sama. Bodi stroga in nepopustljiva, boš videla, šla bosta s tabo. Otroci imajo radi odločne starše, podzavestno vedo, da se nanje lahko zanesejo. Povej jima, da si se odločila, da začneš novo poglavje v svoji družini in da jima privoščiš srečo in mirno življenje. Gotovo bosta nazadnje šla s tabo, čeprav bo od začetka kazalo, da bosta ostala pri babici.
Otroka sta seveda jezna in iz sebe, ker je situacija kaotična, vidita pa tudi, da jima
prikrivaš(te) stvari in da ni z njima nihče iskren. Zato se počutita izdano, ker jima
dejansko vsi lažete.
Otroci vidijo in čutijo več, kot odrasli mislijo. Vem, sem bila ta otrok v zelo podobni situaciji
(MOM oče, varanje, oče si je zame zbral za črno ovco, čeprav sem bila še otrok, nihče iz družine ni potegnil z mano, ampak so podprli njega, mama nemočna žrtev, MOM babica …)
Najprej bodi iskrena sama s sabo, o tem, kaj se ti je sploh zgodilo, potem pa govori s svojima otrokoma. Najprej z njima, brez tvoje mame, ker je zelo možno, da bo skušala pogovor sabotirati in otroka obrniti proti tebi, da bi se zaščitila pred resnico. Iskreno, o sebi, o tem, kaj čutiš in kaj te boli in o tem, kaj boš sedaj naredila. Brez obtoževanja, brez prenašanja odgovornosti nanju (zaradi česar že moraš zadeve vsaj delno predelati in narediti načrt, da se lahko naslonita nate, ne da si ti še ena izgubljena žrtev v tej zmešnjavi, ki ne ve, kaj narediti.)
Malina 10, pozdravljena!
Uf! Ob tvoji zgodbi sem se zamislila kako bi jaz ravnala na tvojem mestu. Mislim, da ima tvoja mama zelo negativno vlogo v tej zgodbi. Ona misli samo nase in na nikogar drugega. Poznam veliko primerov, ko starši delegirajo enega od otrok za svoje skrbnike na starost. To dosežejo s tem, da jih vkalupljajo v omejujoče moralne norme in jih z vzbujanjem občutkov krivde privežejo na sebe tako močno, da otroci ob vsem tem enostavno ne zmorejo odrasti. Seveda, če vse to odrasli otroci tudi sami nehote dopuščajo. Če odrasli otroci predolgo vstrajajo v takih odnosih, se enostavno ne zmorejo razviti v samostojne osebe. Tudi če zaživijo v partnerski zvezi, so pri odločitvah običajno razdvojeni med starši in partnerjem.
Zamisli si, kako bi ravnala v dani situaciji, če ne bi bilo mame. O tem je podrobneje pisala tudi GittaAna (navajam le skrajšano):
“Je stara , uboga , ne more drugače? Glede na to, da si tako zelo povezana in odvisna od nje in sploh nisi vajena razmišljati o sebi in svoji prihodnosti, ne da bi vklučila njo v svoje življenje veliko bolj, kot je to zdravo, primerno in normalno, bi bilo dobro najprej razmisliti tudi o vajinem odnosu. Poznam mnogo mam, ki so od majhnega strenirale svoje otroke za svoje “oskrbovalce”, zato ti odrasli otroci sploh ne vidijo v kakšno nezdravo mrežo so ujeti ( četudi je od zunaj kričeče jasno) in mnogo “ubogih, starih ženičk, ki ne kasneje ( in verjetno tudi prej) ko so že stare ne “znajo drugače” in se mora zato okolica prilagajati njim , četudi za njih to ni dobro in je povsem nezdravo. In moje izkušnje so take, da so te “uboge, stare, rahločutne ženičke” v bistvu zgolj izjemno spretne manipluantke, nezmožne resničnega sočutja in odnosv, ki s svojo vlogo Žrtve z lahkoto ovijajo ljudi okoli prste.”
O napisanem nisi ničesar pokomentirala, je pa za tebe vsekakor vredno premisleka.
Lahko se zgodi, da bo mama naredila veliko škode (če je že ni!) med teboj in otroci. Hočeš ali ne, škoda je pri otrocih že storjena… Zato nobenega smisla ne vidim v teh skrivalnicah. Pri tem vsi trpite in otroka še najbolj. Ne oziraj se več na mamo. Čas je, da se odločno postaviš zase, kajti največja teža bremena bodo padla na tebe. Tudi jaz mislim enako kot predhodnica, da se čimprej mirno in iskreno o vsem kar doživljaš, pogovoriš najprej z otrokoma.
Veliko dela na sebi te potem čaka v odnosu glede matere, posebej pa pri postavljanju pogojev in urejanju odnosa z bivšim. Lp Odmev
Živjo,
nič novega na fronti. Govorila sem še z eno psihologijo, ki je rekla, da NIKAKOR otrokoma povedat za očetovo homo usmeritev. Večji otrok komaj čaka, da se “enkrat” odseli, gnusim se mu jaz in on. Besen, opravlja me naokoli. Mlajši, kao drži z mano, čeprav sem že slišala, da kadar me ni zraven, grdo govori o meni. Zdaj ne vem; ali je to samo farsa zame ali za druge. Da se dela lepega do mene, ali pa da me obrekuje pri drugih zaradi same situacije. Ko se z njim pogovorim, mi deluje zelo razumevajoč, prijeten in mi kaže, da me ima rad. Rada bi se odselila, otroka definitivno ne bi šla z mano. Mama se je malo ustrašila, ko sem omenila to možnost. Ker sama s svojo mini penzijo ne bi zmogla. Bivši še vedno pride k nam, na kosilo, po otroke, na vrt. Sicer je nehal nositi stvari iz bajte. Večji sin drži z njim. Slišala sem, da je tudi mlajši rad z njim. (no, vsekakor je njun oče, nimam nič proti) Trenutno so vsi skupaj na morju v mamini vikendici: sinova, bivši in mama. 😀 😀 😉 Za dol past! Očitno smo zelo moderna “familija”. Lahko se samo še smejem, ne morem več.
upam, samo upam, da te tavelik res ne zasovraži
ker si vedla, d a je gej in mu nisi povedala
če bi mu, nebi šel z njim nikamor in bi se lahko odločil kakor sam hoče
ti si mu to preprečla, ker si tih
pa sama veš, da bodo zvedeli slej kot prej
ti boš pa usrana
plus tega bi se mu zmešal, da bi vedu, da drži zraven geja
joj joj kaj še bo pri teb
Ker mi je po razhodu z bivšim uspelo izboljšati odnose tudi z mojim najstniškim otrokom, ti lahko povem, KAKO je šlo to pri meni.
Najprej je bilo potrebno dosti dela na sebi, na novo sem vzpostavila svoje življenje, se postavila na svoje noge in pogledala nase, na svoj zakon in tudi na odnose z otroki z vseh možnih zornih kotov. Sprejela sem tudi svojo odgovornost in nisem valila krivde le na bivšega moža. Pogledala sem tudi sebe- zelo od blizu! Nekaj časa sem obiskovala tudi terapevta. Ta mi je povedal, da se otroci v najstniških letih dostikrat postavijo na stran starša, ki se jim zdi bolj nebogljen kot drugi. Otroci imajo starše radi, za njihovo ljubezen bi naredili vse, zato so si tudi pripravljeni zatiskati oči pred marsičem. Otroci so del obeh staršev, če se boš postavila proti očetu, bodo to čutili tako, kot da si se proti njim. Postavi pa se zase!
Mislim, da ni toliko pomembno, ali tvojim otrokom poveš za seksualno usmerjenost njihovega očeta ali ne.
Pomembneje je, da postaviš meje. Te meje so tvoje meje- postavljaš jih zase! Jaz sem povedala, kakšen odnos do sebe pričakujem. Z otrokom nisem dosti govorila o njegovem očetu, pa čeprav sem videla, kako je pokopiral svoje vedenje po njem. (Rekla sem npr. Ne želim, da se na tak način pogovarjaš z mano… To mi lahko poveš tudi vljudno, brez kričanja… Odrasla sem, lahko se družim s komer želim… Lahko grem, kamor želim….Če se do mene tako obnašaš, me prizadene… Lahko živim tako, kot se zdi meni prav…Seveda pa upoštevam tudi ljudi v moji bližini!) O njihovem očetu nisem govorila slabo. Včasih sem rekla le, da imava pač različne poglede na določene stvari in da lahko sama ravnam tako, kot jaz mislim, da je prav. Pravzaprav sem se do otrok začela obnašati tako, kot bi se že zdavnaj morala tudi do njihovega očeta.
Tvegala sem, da se bodo otroci obrnili od mene. Zato lahko razumem, kako je tudi tebi hudo. Ampak odločila sem se, da ne bom več hodila po prstih zaradi nikogar več! Dovolj dolgo sem to počela zaradi moža- zaradi otrok ne bom! Tudi njim to ne bi koristilo.
Moj odnos z otroki je vse boljši. Otroci se bolje počutijo ob samozavestnejši mami. V začetku je šlo počasi, zdelo se mi je, da se ne bo nikamor premaknilo. A če zdaj pogledam nazaj, je razlika v zadnjem letu očitna.
Lahko sprejmeš, da je otrokom v tej situaciji težko. Ni pa ti treba sprejeti, da se znašajo nad tabo ali te izsiljujejo. Ti si mama, ti si prva! Varnost jim daješ tako, da si odločna in da veš, kaj hočeš- potem ti lahko zaupajo.
Veliko sreče ti želim!
Ojla Malina&Vsi tukaj,
tudi sama se pogostokrat nasmejim na teh forumih, ko teksti nas obupancev na zaslonu zvenijo kot scenarij kakšne komične tragedije neke družine, predvsem ob absurdnih dogodkih, kot je tale tvoj Malina, pri katerih res ne moreš v drugače, kot da ti postane vse skupaj že komično in je v tem neka trenutna rešitev, ko si lahko rečeš ‘eh, saj s(mo) ja vsi skupaj res malo nori’..obenem pa pozabljamo, da nimamo opravka s komiko, temveč z resnično težko bolanimi osebami z raznimi osebnostnimi motnjami (morda tudi svojimi nekoliko), ki so nam ali našim otrokom oziroma svojcem povzročile toliko gorja, da zaradi njih nis(m)o ‘normalni’ ljudje, ki bi začenjali dan z nasmehom, temveč največkrat s skrbjo, kako bo potekal dan z mučnimi ljudmi, katerih se ne moremo rešiti, tako ali drugače. Dneve pa zaključujemo z negativnimi bilancami o svojem stanju in z vdajo v status quo, ker ne znamo ali nismo sposobni drugače…
Očitno si, Malina, v ZELO slabem stanju s tvojimi težavami. Pa tega ti ne govorim, ker bi te rada še bolj oslabila, temveč zaradi tega, da ti povem, da nisi edina. Sama sem pred tremi leti po nekem zaključenem obdobju prišla na neko eksistenčno razpotje, kjer se mi je ponudila možnost skrbeti za dva obolela starša, v njuni velikanski hiši, kjer imam svoje stanovanje in tudi družinski posel v istem objektu. Bila sem brez partnerja takrat in zdelo se je, ob razvoju krize in mojem ne tako zaželjenem vidokošolskem družboslovnem profilu na trgu dela ter ob pomanjkanju projektnih del iz moje stroke, da je to enostavno najboljša možna rešitev mojega stanja. Pri tem sem imela takrat še močno upanje, da je to nekakšen božji blagoslov, ker bomo lahko ‘v miru’ s starši zaključili njihov zadnji del življenja v neki spravi, do katere nismo prišli nikoli zares pred tem (moja starša sta oba nediagnosticirana MOM-ovca, oče pa je umrl pred tremi tedni). To pa je bila tudi situacija, ki bi me finančno lahko popolnoma zadovoljila v mojih potrebah, obenem pa bi imela čas, da zraven tega opravljam svobodnjaške projekte iz moje stroke.
Ta računica se nikakor ni izkazala, na nobenem področju. Tako sem v neznanju in neprestanem živčnem boju dopustila, da tonem vedno globlje in globlje z njima. Trenutno sem telesno in psihično absolutno izčrpana, brez vsake energije, globoko v sebi zagrenjena, na videz evforično vesela dostikrat, svojih projektov skoraj nisem izvajala, ker ni bilo prostora v moji glavi po parih mesecih za nič drugega več, kot za bojevanje z njima. Družinski posel je v zatonu, saj ga je kriza oklestila. Oče je umrl in najin odnos je bil v času njegove smrti klavern tako zelo, da o tem ni mogoče niti pisati (zadnje leto sva izmenjala par stavkov, ki so bili največkrat le odsev mamine gospodovalnosti in njegovega sadizma). No, situacija je na vsak način lažja (psihološko), saj imam manj dela z mamo pri oskrbovanju in tudi kreganja je manj, saj je manj napetosti po očetovi smrti.
Želim povedati, da si ti sama v podobni situaciji, kot jaz pred tremi leti. To mislim zaradi tega, ker v bistvu nameravaš ostati pri mami predvsem zaradi tega, ker bi bila finančno dokaj oklestena, če se preseliš na svoje. Tako je bilo z mano: če bi se pred tremi leti odločila za neko ‘svojo varianto’ in sprejela neko manj plačano ali zanimivo delo zame, bi se pač morala spopadati s težavami, kot so malo nesigurna eksistenca, vendar na vsak način mogoča in ‘spodobna’.
No, na žalost sem se odločila, da sprejmem delo doma, ker pač nisem vedela, da MOM-ovci lahko v napetih situacijah (umiranje) postanejo še doooosti večje ‘zlo’, kot si ga lahko kdorkoli, ki ne pozna te motnje, ne zna predstavljati. Tako se ti očitno tudi odločaš za bolj ‘udobno’ varianto in ostajaš v maminem stanovanju ter prihraniš nekaj denarja tudi zase. Po drugi strani pa res ne veš, v kaj se spuščaš in kako usodne posledice ima lahko ta odločitev zate in za tvoje otroke. Saj ni važno kakšno motnjo točno ima tvoja mama (ker zagotovo jo ima), važno je le to, da totalno destruktivno vpliva na tvoje in življenje otrok. Lahko, da urediš stvari – in vspostaviš neko zaupno zvezo z otroki; za kar pa se mi zdi, da ob podpori nekih zaupanja vrednih ljudi ne boš dosegla, ker ti je mama očitno prevzela ljubezen in naklonjenost otrok v takšni meri, da ti sama sploh ne deluješ kot njihova mama, bolj kot zanemarjena sestra… lahko pa, da boš čez tri leta totalna živčna razvalina, brez otrok, brez mame, brez podpore prijateljev in družine, ker boš izžarevala toliko frustracij in gorja, da ti nihče ne bo bič verjel, še manj pa ti bo kdo znal ali želel pomagati.
Lahko pa se poglobiš v razmere, nabaviš knjige, se posvetuješ z ljudmi, ki so ti ostali, pridobiš tako otroke na svojo stran in se odseliš v skromno stanovanje ter neodvisno od vseh teh dimenzij iz nule začneš graditi svoje življenje z otroki. Brez manipulacij, skromnejše, vendar zdravo.
Sem pa mnenja, da mora mati narediti vse za blagor svojih otrok, tudi če se mora sama odpovedati udobnemu življenju. Sem pa tudi mnenja, da mora vsak človek narediti vse za blagor samega sebe (tukaj govorim izključno o zdravi psihohigijeni), pa tudi, če mu ne gre tako udobno kot v primeru, če bi vztrajal v bolnih situacijah – to je pa moja situacija. Prišla sem iz udobne situacije (pred tem zadnjim obdobjem treh let), obenem pa sem si mislila, da grem še v bolj udobno in konstruktivno situacijo – pomagati staršem pri umiranju in družinskem poslu – , izkazala pa se je destruktivno na vseh področjih. To se zna zgoditi tudi tebi.
Tale tvoja mama in mož- razmisli, dobro premisli, kaj se je dogajalo med njima , ko ste še vsi živeli skupaj v istem stanovanju; bi kar rekla, da sta bila ljubimca in ona še ne more zaključit ljubezni, on pa to izkorišča. Poznam tak primer. In taka brezvestnost do hčere kaže na to, da z veseljem manipulira in bo še manipulirala tudi s tvojimi otroci. Čimprej napravi red, ji to povej, in če ne bo pomagalo, nujno z otroki stran- upam, da si že našla rešitev in ste se že odselili.