Spoštovani!
Nebom dolgovezila. Smo mlada družina in naj bi nam bilo “najlepše”. Otroci so pridni in ubogljivi. Mož je intelektualec in vsesplošno razgledan. Žena povprečna in ne ravno “neumna”,z globljo noto odnosa do sveta, ljudi in čustveno inteligentna ter izredno senzibilna in občutljiva. V odnosih “ne kompliciramo”.
Toda, ko mož opazuje med sexom “kvazi porno divo” na zaslonu, se ženin notranji svet podre, saj ima občutek, da je zgolj in samo sredstvo.Ne svetujte iskrenega pogovora, ker sva o tem že razpravljala.In je bil njegov odgovor, da ga vzburjam dovolj, da pa lahko le takrat gleda porniče, ker mu drugače težim.
Zanimivo, kajneda.
Malo mu je mar za moj notranji svet in ob takih priložnostih se počutim kot sredstvo in kup dreka.

Pozdravljeni!

Vaše vprašanje je res kratko in se bojim, da ga niti nisem najbolje razumel. A vseeno bom napisal točno to, česar ne želite. Svetujem vama iskren pogovor, ki pa naj bo ob tem še spoštljiv in strpen.

Iskrenost ni, da »si povemo vse«. Najprej je treba pri sebi najti KAJ in ZAKAJ se v nas dogaja, kaj čutimo, kaj to za nas pomeni. Dokler nismo v tem smislu »v stiku s sabo«, nimamo prav nobene osnove za iskrenost. In se potem pogovarjamo o porničih in porno divah, ne pa o tistem, kar nas resnično teži. Strpnost, spoštovanje in iskreno zaupanje zamenjajo povzdignjen glas, čustveno izsiljevanje in obtoževanje. Partnerji pa se potem branijo ali gredo v protinapad. Iz »iskrenega« pogovora na koncu ostane samo še prizadetost in odtujenost kot posledica boja za svoj prav. Spoštovana gospa, ste kdaj poskusili pogovor začeti povsem umirjeno s podobnimi besedami: »Ko ti gledaš porniče, se počutim, kot da ti ni mar za moj notranji svet. Počutim se kot sredstvo, včasih prav kot kup dreka. Ne bi rada, da se počutiš krivega, ničesar te ne obtožujem, samo rada bi, da veš, kako mi je. In da se o tem pogovoriva.« Tole seveda niso navodila, ampak samo primer, kako bi se dalo drugače začeti pogovor. Svoj oziroma vajin način boste morali najti sami z možem.
Za iskrenost, spoštljivost in strpnost niso dovolj samo želje in dober namen. Tega se moramo naučiti, predvsem pa je treba znati zdržati z notranjimi silami (čustvi), ki nas ženejo v drugačen pogovor. Dokler tega ne obvladamo so naše lepe želje že vnaprej obsojene na propad. Zdržimo namreč samo do prve ali druge partnerjeve reakcije, ki je ne prenesemo. Potem spet zavijemo na stara pota, dobrim željam navkljub. Najboljši začetek reševanja vajinih težav bi bila verjetno že samo odločitev, da se bosta takega iskrenega in spoštljivega pogovora sploh začela učiti. Ta odločitev je nujen pogoj, brez nje ni nič. Potem pa sledijo dolga učna leta, za kar bosta potrebovala veliko vztrajnosti in volje. Želim vama, da jo premoreta.

Lepo vas pozdravljam