Saj ne vem, zakaj vam pišem, ker že vem, kaj moram storiti, a ne vem, če zmorem.
Poročena sem 15 let, v zakonu sta se rodila dva sinova, ki imata zdaj 14 in 11 let. Moj mož je bil moja velika ljubezen in bila sem neznansko srečna, ko sva se poročila. Prvih nekaj let je bilo življenje z njim pravljično. Sicer z nekaj nesporazumi, a kje jih ni? Nekako sva jih rešila in vsak večer zaspala v objemu. V času, ko se je moja druga nosečnost bližala koncu, pa se je začelo dogajati, da je mož prišel domov zelo pijan. Bilo je stresno obdobje za nas, saj smo začeli z gradnjo hiše, izgubil je službo in dobil novo, kjer se je moral dokazati…………a alkohola je bilo vse več. Sama pri sebi sem iskala opravičila za to. Enkrat ali dvakrat na mesec je bilo hudo, ostale dni pa je bil velikokrat »netrezen«, kot jaz pravim temu. Doma sem ga čakala z živahnima malčkoma, on pa se je moral ustaviti še nekje. Veliko noči sem prebedela, ko sem čakala, da pride domov, ogromno prejokala in bila v bistvu tako sama s svojo bolečino in s svojim hrepenenjem, da bi me imel rad. Da bi me videl, slišal, začutil, potolažil….. Poskusila sem se pogovoriti, povedala, kaj jaz čutim ob tem, kako mi je. Vedno se je branil z napadom, tako da sem se tudi sama spraševala, če res ne kompliciram, delam dramo in ne zahtevam preveč. Potem sem se začela kregati, jeziti, pa jokati in izlivati svojo bolečino, a nič ni delovalo. Nikoli pa me ni tepel, nikoli se ni znašal na nas, le odsoten je bil in je šel spat, ko je prišel domov. Velikokrat je rekel, da ga obravnavam kot zločinca, kot bi koga ubil, a ni naredil nič tako hudega. Vmes so bila oz. so obdobja, ko je bilo pijače manj, in takrat smo se imeli prav super. Tudi jaz sem bila takrat sposobna vse pozabiti, odpustiti in iti naprej. Saj teh obdobij oziroma dni treznosti je bilo bistveno več kot pijanih dni. In takrat, ko je doma in ni pijače, je prav super. Kadar je trezen, je super mož, fajn oče in življenje z njim je prijetno. Kako klišejsko, kajne? Tudi na zunaj zgleda vse krasno. Izjemno prijetna oseba je, v svojem bistvu zelo dober človek, uspešen v službi, dober ekonomski standard…
Pred dobrima dvema letoma je zaradi vožnje pod vplivom alkohola izgubil vozniški izpit. Lekcija zanj je bila huda in slabe tri mesece ni pil. Meni je odleglo, a hkrati me je v kremplje dobil strah, kaj bo, če spet začne s pitjem. Vmes sva na mojo željo začela hodit na partnersko terapijo, a ko se je prvič napil, sva končala. Terapevtka je v njem prepoznala alkoholika, jaz sem se takrat odločila, da tako ne morem več naprej in sva se dogovorila, da se ločiva. Nisem zdržala in ob prvi obljubi, da ne bo več pil, sem popustila. Nekaj časa je bilo res tako, samo…….nadaljevanje verjetno poznate. Začela sem hoditi na skupine Al-anon in spoznala,da je moj mož res alkoholik. Niso alkoholiki samo tisti, ki so pijani non stop in se zvračajo v jarke. Lahko so to navzven urejeni ljudje. Veliko sem prebrala o alkoholizmu. Poskušala sem prekiniti s soodvisniškim vedenjem. Ni bilo več vpitja, solz krega, obtoževanja. Pričela sem obiskovati tudi strokovnjakinjo, ki se ukvarja z odvisnostjo od alkohola, da bi mi dala nasvet, kako moža prepričati, da je treba poiskati strokovno pomoč in začeti z zdravljenjem. Poskušala sem se čustveno odlepit od moža in skrbeti le zase. Po nekaj mesecih in nekaj hudih pijanskih pohodih, je tudi pri možu prišlo do spoznanja, da je to preveč. Mož ponovno obljubil, da bo prenehal s pijačo in da bo poiskal pomoč, če mu ne bo šlo. Spet je bilo dobro nekaj mesecev, a alkohol se ponovno plazi v našo družino. Saj sem pričakovala tak razplet. A sem pričakovala, da bo držal drug del obljube in res sprejel pomoč. Pa ni tako. Zdaj pravi, da ne pije! Kar seveda ni res. Ni tako hudo, kot je bilo, bilo pa je že kar nekaj neljubih dogodkov. Po njegovo sploh še ni bil pijan, saj mu od takrat, ko mi je obljubil, še nikoli ni »zmanjkalo filma« in je vedno vedel vse, kar se je prejšnji dan zgodilo. Kako je zdaj prilagodil definicijo pijanosti! Brani se s tako absurdnimi trditvami, da je vse skupaj prav groteskno. Če poskušam pogledat »od zunaj«, se očitno tudi sam zaveda, da res ne bo šlo brez neke oblike zdravljenja, in zdaj uporablja vse možne obrambne mehanizme. Ampak meni vse to moje znanje in vedenje o alkoholizmu prav nič ne pomaga. Na racionalni ravni mogoče, a v mojem čustvenem svetu vlada pravo opustošenje.
Ob teh obljubah, da bo prenehal piti in si poiskal pomoč, sem se začela vračat v odnos. Zopet je začelo tleti upanje, pojavilo se je hrepenenje po odnosu, ki bi ga rada imela s svojim možem, po tem, da bi mu bila pomembna. A zopet sem trdno pristala na trdnih tleh. Razmišljam, kaj naj zdaj storim? Naj res grem stran? Ali lahko preživim še nadaljnjih nekaj let na tak način? Pa se prikrade misel, da me ne tepe, ne terorizira, finančno poskrbi za družino, samo včasih se pač napije. Ampak jaz ostajam sama s svojo željo, da bi mu bila pomembna, da bi z njim lahko delila svoje želje, veselje, svoja hrepenenja in strahove. Da bi imela z njim to, kar naj bi odnos bil. Zdaj tega enostavno ne morem dobiti in razumsko vem, da je to zaradi alkoholizma nemogoče pričakovat. Dajem na tehtnico pluse in minuse. Tako ne morem živet. Mogoče se lahko čustveno odmaknem od moža in počakam, da otroci odrastejo. Sploh mlajši je izjemno navezan na očeta in njemu bi se podrl svet, če bi šli narazen. Strah me je tega. Neznansko strah. Strah me je tudi novega življenja, trenutno ga vidim kot izjemno osamljenega, polnega občutkov zapuščenosti in nevrednosti. Kaj je huje, ostati ali iti? Upanja, da bo mož res pristal na zdravljenje je le še za vzorec. Očitno se bo moralo zgoditi še kaj hudega. Mogoče bi bila dovolj ločitev, mogoče bi ga streznila bolezen ali pa nič od tega. Jaz pa čakam, leta gredo, koraka naprej ne upam narediti, tu kjer sem, sem pa tako nesrečna

Spoštovana natasska,

kar nekaj že veste o alkoholizmu in tudi sami pravite »že vem, kaj moram storiti«, zato bom preskočila osnovne informacije o tej zasvojenosti in o vaši sozasvojenosti oz. zasvojenosti z »alkoholnim« odnosom, v katerem z možem preigravata repertoar vedno istih iger, kot bi dejali transakcijski analitiki (prim. knjiga Clauda Steinerja The Games Alcoholics Play). Na temo alkohola sem tudi na tem forumu pisala že veliko, prim. teme Fantovo pijančevanje in prijateljevanje, Strah in žalost, Potrebujem nasvet – oče alkoholik, Nesrečna v zakonu, ne vem, kaj naj naredim, Partner obseden z očetom, Kako izboljšati odnos s partnerjem, Exsplodiral bom – dekle pije.

Ne vem pa, ali sta se zdravljenja svojih zasvojenosti kdaj lotila kot par, saj to, kar potrebujeta (seveda če želita zaživeti drugače), je zdravljenje odnosa z rednim obiskovanjem skupine za zasvojene z alkoholom in njihove svojce. Alkohol je samo simptom, in ko ga odstranimo, šele ugotovimo, kakšna podrtija je naš partnerski odnos. In če mož noče, je to njegova stvar; verjemite, da skupino tako ali tako krvavo potrebujete vi.

Vsekakor je tisto, kar je tukaj zares problem in (na srečo) vaša polna odgovornost, podoba, ki jo dajete sinovoma v teh izjemno pomembnih letih, ko si nabirata še zadnjo popotnico, ki jo bosta odnesla v svoje odrasle odnose. Če boste vztrajali v svoji soodvisniški igri, bo to podoba cankarjanske matere, ki (navajam vaše besede) prebedi in prejoče cele noči, polna bolečine in hrepenenja, ki jo je strah kar koli tvegati in je zaradi vsega tega seveda nesrečna. Mogoče bosta imela srečo in se ne bo zapil noben od njiju. Morda bosta imela srečo in bosta delala na svojih partnerskih odnosih in z garanjem prišla do takšnih, kjer bosta izčistila in nadgradila nefunkcionalni odnos staršev, ki sta ga bila prisiljena doživljati doma, ker sta bila starša preveč zatopljena v alkoholno igro. Mogoče pa ne bosta imela tolikšne sreče. Zamera, ki jo bosta zavestno ali pa nezavedno čutila do vas, bo neizmerna. Je vaše vztrajanje v zasvojenosti tega vredno?

Mogoče pa se vam zdi boljša drugačna podoba – podoba mame, ki zna poskrbeti zase, ki zna reševati življenjske težave, mame, od katere se lahkega srca posloviš in odideš v odraslost, namesto da bi vedno znova preverjal, zakaj je že spet nesrečna, in jo zaradi tega zavestno ali nezavedno sovražil ter bil nesposoben kakovostnega partnerstva.

Včasih smo za otroke pripravljeni storiti kaj, česar zase ne zmoremo, ker se globoko v sebi ne počutimo dovolj vredne.

Želim vam, da bi si začeli dajati vrednost. Zaradi sinov. Sinovi potrebujejo mamo, ki ni žrtev; mamo, na katero so lahko ponosni.

Lep pozdrav,