Ljubeča žena, izjemne čestitke za pogum, odločnost in vztrajnost.
Hvala za vašo zgodbo, ki bo marsikomu pomagala, da najde navdih in moč za svoj korak naprej.

Ljubeča žena ….

Tale zgodba je zelo podobna moji …. samo, da pri meni ni bilo tujine temveč tisti del zgodbe, ko ob meni stoji samozavestna ter razumevajoča partnerka. Občudujem njen močan karakter, in predvsem dejstvo, da ona ne misli prilagajati svojega življenja alkoholu. Nikoli mi ni nasprotovala (težila, godrnjala), pitju vse do trenutka, ko mi je na zelo umirjen prijateljski način dala vedeti, da sem jaz tisti, ki je najino prijateljstvo zamenjal za steklenico. Ja odločil sem se, da vse najine pogovore, lepe trenutke zamenjam za navadno flašo. …. in takrat mi je preklopilo …. no sicer sem ZEEELLLOOOO na začetku šele 7 dan, samo sem pa trdno prepričan, da ponovno začnem gradit na zaupanju, ker take sorodne duše nikoli ne bom našel … sploh pa ne v navadni steklenici…..

čestitike …. sam verjamem tudi v druge poti … če ti lahko kdo stoji ob strani je tisti ki te ljubi …. pomagaš si pa lahko sam!!!!

Za začetek…

ja res si lahko pomagaš sam, samo ti lahko odločaš o svojem življenju in nihče drug. Ostali ki so ob tebi in te ljubijo je samo plus, da si v svojem srčku srečen in imaš zavetje v katerem si dobrodošel! Bodi srečen, da to imaš in veseli me, da se zavedaš da imaš krasno partnerko!

Preberi si, kam pelje en kozarec alkohola na dan – v kronično odvisnost. Poanta alkohola je v tem, da sčasoma moraš večati svojo dozo, da dosežeš isti učinek. Na koncu vsi pristanejo na flaši alkohola dnevno!! Se spomnim, kako mi je na kliniki ena gospa povedala, ki je v tridesetih letih in ima dva fanta, 7 in 4 leta, da ji je mož na dan odhoda na zdravljenje kupil liter vodke, da se ni počutila utesnjeno. Si predstavljaš kaj to pomeni, za njene družinske člane, kakšno nočno moro so doživljali njeni otroci. Alkohol res ni vreden tega!!
Zato sem vesela, da si prenehal z alkoholom. Vsak dan ti bo lažje, boš videl. Mojemu možu so na kliniki zelo pomagali terapevti, naj ti pa povem, kaj sem sama odnesla od teh terapij, pa je to, da ima alkoholik v možganih sproženo neko kemično reakcijo in zaradi tega je tudi odvisen od te substance. Moj mož se zaradi tega boji poseči po alkoholu, ker se zaveda da bo ‘povratnik’ čez nekaj časa. Zato vztrajaj in ljubi življenje brez alkohola, bodi močan, predvsem pa si ne dovoli, da ti flaša kontrolira edinega življenja, naredi si ga lepega in skupaj s partnerko uživajta v njem. Alkohol uničuje osebnost človeka, ta sčasoma ostane brez energije, izgubi voljo, zmanjša si življenjske cilje in na koncu umre nesrečen, ker je zavozil življenje. Verjamem, da si ti tega ne želiš ampak, da bodo tvoja partnerka in otroci ponosni na tebe, zato glavo pokonci in ljubi življenje brez alkohola kajti verjetno imaš še veliko ciljev predvsem pa te čaka še lepa prihodnost. Ne dovoli, da ti jo flaša uniči!!

Veliko sreče ti želim in vztrajaj naprej, ker je to edina pot!

xx

Po vsem branju sem res vesela, da v tem prekletem alkoholuzmu obstajajo tudi pozitivne zgodbe. Vendar draga Ljubeča žena in Za začetek… ali so v tako kratkem času konci res lahko dobri in srečni?

Neskončno rada bi slišala, da so lahko, vendar nekako ne morem verjeti. Moj mož je tudi alkoholik, po nekaterih strokovnih diagnozah celo ne povsem običajen alkoholik, ki bi bil popolnoma zapit, ki bi pil vsak dan. Opravlja v odgovorno službo, skrbi za otroke, je ljubeč in pozoren, skupaj preživiva ves prosti čas, vse stvari počneva skupaj in veliko se pogovarjava….

Pa vendar preveč pije in je za moje razumevanje alkoholizma prevečkrat omamljen oziroma seže po kozarcu. Največkrat je to zvečer, ko opravi vse svoje obveznosti. No, tako je bilo do pred dveh mesecev, zadnja dva pa se je njegovo pitje stopnjevalo, pil je tudi že popoldne. V stresnih situacijah preprosto ne more brez alkohola.

Najprej sem eno leto vse opazovala, si zatiskala oči (zaradi tega, ker smo delovali kot družina, opravljali vse obveznosti, se ljubili in bili pozorni drug do drugega), potem se opazila to stopnjevanje, začela prositi, naj neha, naj omeji in na koncu naj se gre zdravit. Po dveh mesecih sem rekla KONEC!

Grem in sem šla!

Zdaj je peti dan popolnoma brez alkohola, skupaj sva se prijavila na terapijo, pregledala sem ne vem koliko splatnih strani, forumov….

Povsod prebereš in terapevt je rekel enako: zdravljenje traja leta. Najina terapija naj bi trajala vsaj tri leta in naporna bo, tudi zame, povsem enake stvari bom morala početi kot mož. Pa nisem ne alkoholik, niti se ob njem nisem znašla v tunelu brez luči, v obupu, ni nam propadlo življenja, še vedno sem močna in samozavestna. A obravnavana sem kot alkoholik in čakajo me tri leta zdravljenja. Seveda pa lahko grem in moža pustim, naj rešuje svoj alkoholizem kakor ve in zna.

Zdaj me zanima, kako lahko Za začetek, to rešiš sam in kako lahko zadostuje 14 dni terapije. Vsi pravijo, da le abstinenca ni dovolj, temveč šele pogoj za nadaljnje zdravljenje in če je volja alkoholika res močna, ozdravitev. Vendar morajo miniti leta.

Nikomur ne želim jemati poguma in volje, le več bi rada vedela o tem. Ljubeča žena, kaj so vašemu možu rekli, ko je po 14 dneh zapustil kliniko?

Držim pesti in močno upam, da obržite kar sta dosegla, Za začete, vam pa veliko poguma in srčnosti, da vam res uspe. Upam tudi za naju.

Bogi, ampak resnično bogi so si vaši otroci…jaz ne vem kaj razmišljate kot mame, kot starš, a vam res ti pijanci toliko pomenijo, da ste zavoljo svoje “ljubezni” in egoizma raje v takšnih gnilih zvezah, kot pa da bi vsaj svojim otrokom privoščile lepo in normalno življenje? A če ve trpite, morajo trpeti tudi vaši otroci? A ste res lahko brez vesti, tako egoistične?
A res nimate rade svojih otrok? A res ne vidite bolečine in straha v njihovih očeh? A vam res ni mar za njih?
Pijanca imate raje kot svojega otroka?

Pa ne flancat o tem, kako je to težko in bla-bla-bla hudo…dajte raje otroka komu ki ga bo imel rad, ve ga sigurno nimate. Na tisoče parov bi bilo več kot presrečnih, da bi lahko imeli otroka, ga imeli radi in živeli za njega…ve pa delate z njimi, kot da so se rodili namesto boksarske vreče….

Potem pa bo otrok zrastel, hodil po gostilnah, prišel domov in vas nabutal, pa se boste glupo spraševale, kaj ste naredile…bolano!!!!

Močna ….
Težko ti odgovrim … iskreno težko pišem o nečem kar bi znali strokovnjaki veliko bolje napisati …. Lahko pa napišem kaj sam doživljam in kako si vsak dan konec dneva čestitam. Verjetno sem trenutno v PINK dobi (obstaja dokumentarec kjer opisujejo stanja abstinence), ko mi je vse tako lepo. Barve so intenzivnejše, vonjave čudovite … skratka vse je oh in sploh super … edini problem je, da obstaja na dan vsaj 10x misel na alkohol. Sam rešujem, tako da si isti trenutek misli preusmerim drugam. Če to ne pomaga, pa pomaga tek ko telo izčrpam. Tak ko moja pravi … vedno je kaj za naredit … če ne pa prah briši če ti je dolgčas … ;-))) Jps zoprn občutek je ko vsakič zapeljem mimo trgovine in gledam vanjo ko tele. Ja tudi parkiral sem in iz trme naredil kratek obhod mimo steklenic. Vmes sta bila tudi dva vikenda kjer sem goste stregel od spredi in uzadi kot poravjo. Alkohola pa na litre. Samo najlepš je pa na koncu dneva ko ti ljubljena oseba iskreno iz srca pove da je ponosna nate. To naredi tisto piko na i.

Do dejstva, da imam težave sem prišel sam … in tako kot pravijo PRVI IN EDINI VELIKI KORAK NAREDIŠ SAM. Sama si opisovala vajino srečo tvojo samozavest … ja se strinjam tudi moja draga je taka in tudi najino razmerje je bilo tako …. samo slej ko prej ugotoviš da v tej pravljici nekdo dela gužvo ….. žal v razmerju ni prostora za tri.

Za zdravljenje se še nisem odločil čeprav vem, da bo slej ko prej prišel dan, ko bom moral tudi ta korak naredit. Žal moje okolje na take korake gleda zelo zadržano … alkoholiki so stigamtizirani, manjvredni ….. (no čeprav jih ima v veliki večini veliko večje probleme …. samo o tem kdaj drugič … brezveze zgubljat besede).

No kar se terapevta tiče …. ne vem od kje mu 3 leta?

Želim vama, da vama bo uspelo, predvsem pa, da bo ta prvi korak k tej odločitvi NJEGOV KORAK in ne tvoj. Največ kar lahko storiš zanj je, da verjameš vanj …. sama pa se ne pusti spremeniti … ostani taka kot si, taka kot te je spoznal in verjemi mi, da če je na njegovi strani kanček pameti bo slej ko prej uvidel (upam da v manj kot v treh letih), da te steklenica ne more zamenjati. lp

Čisto iskreno. Ali kdo pozna kakšnega alkoholika, ki je bil ozdravljen tako, da je abstiniral do konca življenja? Jaz od blizu vem za le enega, ki je zdržal natanko sedem let, ko pa je spet začel, je bil samo še slabši, kot prej.

Lena78, tako enostavno pa to ne gre.

Recimo, da je mož oz. oče tisti, ki je obremenjen z alkoholizmom. Odmik ostalih družinskih članov je seveda možen, vendar trpljenje ostaja.Trpljenje vseh – tudi otrok.In dejstvo, da je oče alkoholik tudi. Tako da, prva naloga je poiskati ustrezno pomoč.

Zato je nujno, da tista odrasla oseba v družini, ki ni zasvojena s substanco prične iskati različne informacije o tem, kaj storiti. Kje poiskati pomoč? Ugotoviti je potrebno kakšne oblike pomoči so sploh na voljo. Pa katere so tiste, ki najbolj ustrezajo našim potrebam.

V Sloveniji je na voljo dovolj literature o alkoholizmu in spoprijemu z njim (Rugljeve knjige, knjige Sanje Rozman, Perka…).

če nekdo ob zaradi alkoholizma svojca trpi eno leto, si mora vzeti dovolj časa, da se izobrazi o problemu, ki jo tare. Da spozna s čim se sooča. Da vidi sebe in svojo vlogo v njem.

Na ta način pridobiva moč za sprejem ustrezne odločitve ob vprašanju KAKO?

Resen pogovor z možem nastopi takrat, ko imamo sami v svojem predstavnem svetu izoblikovano možno vizijo – pot za rešitev problema.

alkoholizem je resen, za udeležene vseobsegajoč problem, ki greni življenje, zato terja potrebno pozornost.

Zato ga je potrebno reševati, odmakniti pa se je nujno potrebno v zaščito mlajše generacije
takrat, ko se iizkaže, da skupno pot v reševanje problema ne obstaja.

Za začetek…

Upam, da še vedno vztrajaš trezen in vsak dan manj misliš na alkohol. Moj mož je zdaj terzen skoraj tri tedne. Pravi, da o alkoholu ne razmišlja, da se je odločil, da ga ne bo več v njegovem življenju. Povsem je spremenjen, miren, zadovoljen, veliko bolj aktiven. Vsako jutro tečeva, oba. Abstiniram tudi jaz, v podporo njemu. Meni sploh ni težko, čeprav prej nisem bila sovražnica alkohola. Za terapijo, ki naj bi trajala tri leta se na koncu nisva odločila, se nama je zdelo, da nisva tako globoko v breznu ali v temi, da bi morala čez ta dril. Veliko pa zdaj bereva, strokovne knjige na temo alkoholizma, odnosov do primarnih družin in odnosov do otrok. Te knjige nama potrjujejo, da nisva v taki veliki riti, kot se je sprva zdelo. Me pa vseeno bega, ali bo to res trajalo. Zdi se mi skoraj preveč preprosto. Verjetno se v prihodnje lahko zgodi le dvoje: mož se spet zapije, kar pomeni, da je tole le eno obdobje moči in volje na površju, v notranjosti pa še vedno izdatno vre; in drugo, mož ostane trezen, kar pomeni, da še ni bil toliko zapit.
Obstajata namreč dve tezi:
Rugelj je trdil, da nekdo, ki se sam odloči in zdrži brez alkohola tri mesece in pri tem nima večjih težav, niti ni v tem času poiskal pomoč terapevta, še ni bil alkoholik, temveč le tvegani pivec in to se da relativno dobro rešiti.
Uradna medicina pa je pri tej trditvi seveda bolj mila in pravi, da je to obdobje šestih tednov.

Zakaj vse to pišem?

Verjetno želim slišati, da tudi takšne poti obstajajo in da izhod iz alkohola ni vedno nujno dolgotrajna, mukotrpna in trnova pot. Ima kdo podobne izkušnje?

Lepe počitnice vsem in na zdravje z limonado!