Spoštovani g.doktor,
prosim za pomoč, pa ne zase, temveč za partnerja. Seveda o kakšni zdravniški pomoči noče niti slišati in trdi, da je z njim vse v najlepšem redu, tako da res potrebujem nasvet, ker ne vem več, kaj je z njim narobe.Je zelo zaprt in zavrt človek, popoln egoist.V družbi se ne pogovarja, temveč mirno pusti, da ga drugi zabavajo.Govori nasploh zelo malo. Ima višješolsko izobrazbo, torej je verjetno normalno inteligenten.Kje se kažejo motnje? Čez 40 let star moški se ni sposoben pogovarjati o nobeni stvari, vse, kar traja več kot 10 minut, je zanj preveč, zahteva prekinitev pogovora, da se zbere (tema v bistvu ni važna, lahko je lahkoten pogovor), kar je hudo pa je to, da se lahko pogovarja naprej šele naslednji dan.Verjetno je težko razumeti in morda mislite, da pretiravam, vendar sem že tako obupana, da navajam res samo dejstva. Prosila sem ga, da bi šla skupaj k zdravniku, vendar je odgovor vedno isti: on ga pač ne potrebuje. Ko ima svetle trenutke, približno enkrat na mesec, prizna, da je z njim nekaj hudo narobe, vendar zdravnika odklanja.Je ločen, morda ga je ločitev oziroma pritiski celotnega sorodstva tako uničilo, da se mu je nekaj premaknilo v glavi in da ne ve niti tega, da je pogoj za neko zvezo zaupanje, spoštovanje do partnerja, dogovarjanje, kompromisi.Prej ga nisem poznala.Je zelo šibka osebnost, zato ga je morda to tako pretreslo, vendar je od tega že 6 let in mislim, da bi se že moral pobrati. Ko ga piči, ponavadi je povod že moja prošnja, da bi malo razmislil vsaj o alkoholu, ki je tudi problem, enostavno pobere stvari iz stanovanja in se v pol ure odseli.Čas mu ne predstavlja nobene dimenzije v življenju in mirno počaka tudi po pol leta, da pride nazaj, od mene pa zahteva, da ga počakam, ker bo vmes razmislil o svojem obnašanju, ko pa se vrne, mirno pove, da pač enostavno ni popolnoma nič razmišljal.In verjemite, da res živi ta čas samo kot rastlina. In obljublja, obljublja. Samo do mene se obnaša sovražno, do drugih si verjetno ne upa, nima niti enega prijatelja, živi pa v mali vasici z mamo in ostarelo samsko sestro.Vedno govori, če že, eno, dela pa popolnoma drugo. Sam sebe izpodbije v enem stavku. Ne spomne se niti tega, kaj je rekel pred 1 minuto in strastno zanika tako svoja dejanja kot besede. Na koncu te prepriča, da si nor ti, ne on.V bistvu se obnaša tako, kot da bi bil dvojna osebnost. Ko je v dobrem stanju, vendar je to res poredko, je najboljši človek na svetu,nežen, pozoren, čeprav nekoliko molčeč, ko pa je v svojem zdaj že skoraj konstantnem stanju, se obnaša kot najhujša žival, laže, si izmišlja stvari, besede, ki naj bi jih recimo rekla, je izredno sovražen, popolnoma neusmiljen, ukazuje, se ne pogovarja.Vedno pravi, da ne more normalno živeti, ker je z vsem, kar mi je storil v preteklosti, uničil tisto, kar bi lahko imela. In sevda zatrjuje, da on hoče živeti v pšreteklosti, zraven pa mirno dela iste svinjarije, o katerih mi zagotavlja, da jih neskončno obžaluje. Prosila sem ga neštetokrat, da greva narazen kot kulturni ljudje, vendar me ne pusti na miru. Če ga sprejmem, je do mene sovražen, če ga ne, je še bolj. Vse to pospeši še alkohol, ki ga je veliko, čeprav spada med tiste, ki to skrivajo. Vem, koliko lahko spije, da ni popolnoma nič pijan, in to je najmanj ena buteljka, lahko pa rečem, da je najmnaj vsak drugi dan pripit, kar pomeni, da to dozo definitivno prekorači ali pa zmeša še s pivom in žganimi pijačami. Vmes ne pije zaradi službe, tega se drži.In pomembno, laže glede pijače. Če ga mirno vprašam, če je pil, bo ravno tako mirno odgovoril, da ne, da kaj si predstavljam, zraven pa smrdi po alkoholu.Mislim, da je pomemben podatek, da vedno pije sam.Če ni v službi, ni problem za zajtrk spiti pivo.Kot rečeno, alkohol pospeši tisto neusmiljenost v njem. Ni sočuten do nikogar, ne priznava pravic nikogar okoli sebe, za vse so drugi krivi. Tako hudo je že z njim, da sem jaz izgubila občutek za normalno. Če kje vidim dva človeka, ki se normalno pogovarjata, se mi to ne zdi normalno, temveč nekaj nemogoče popolnega.Zvezo sem sicer prekinila, vendar me zanima, kaj je lahko vzrok za tako asocialno obnašanje, za to, da človek nima v sebi niti morale, niti vesti, niti kulture? Moram povedati, da mirno počenja stvari, za katere ve, da človeka psihično ubijajo, vse to pa ponavlja. Vest se mu nikoli ne vključi. Je to normalno obnašanje? Sama mislim, da ne, in da ni vzrok samo egoizem, temveč da mora biti nekaj drugega.Ker sem precej na tleh, potrebujem odgovore na ta vprašanja, ker sem človek, ki mu ni problem spraviti se k sebi, ko nekaj razumem. Vendar pa bi res rada razumela. Ne verjamem, da enostavno obstajajo hudobni ljudje, kot me želijo prepričati nekateri znanci. Mislim, da so vzroki za tako obnašanje še kje drugje, kot pa v samih genih. Je možno, da je človek bolan, duševno bolan? Ti dve osebnosti v eni osebi me ubijata. Katera je prava?
Prosim za odgovor.

Spoštovana Aleksandra,
upadanje etičnih in moralnih principov, laži in racionalizacije glede ptitja,pomanjkanje empatije in surovost so znamenja osebnostne depravacije, to je propada, ki ločuje alkoholno zasvojenost on družabnega pitja.Ostane vam torej dvoje: ali energična zahteva po zdravljenju ali slovo, brez tuje spodbude se namreč sam ne bo odločil za zdravljenje, četudi sam sluti, da propada.

Pozdravljeni,

imam podobno izkušnjo, le da brez prisotnosti alkohola. Kako je človek lahko tako dvoličen; za vse težave, probleme,…krivi mene, da pa bi šla narazen pa nikakor ne sliši. On govori, da se je, se in se vedno bo trudil da bomo “družina”, čeprav vam ni treba razlagati kakšna družina smo to. Lahko bi naštevala kaj vse počne, vendar mislim,da so vam taki primeri znani. Zanima me, kaj lahko storim, kajti zdravnika ali drugega terapevta popolno odkalnja. On pravi, da ga ne potrebuje, po njegovorm mnenju ga potrebujem jaz, a kaj ko mi ne more nihče več pomagati, kajti jaz sem po njegovih kriterijih že tako zabredla, da mi ni več pomoči.
Hvala za odgovor
Nena