Ja, samouniciativno bomo doma. Ker delam v zdravstvu, zelo blizu bolnikom se mi zdi vseeno neprofesionalno, da bi šla tvegat, da koga od starejših okužim.

Mož dela od doma. Tako da smo vsi doma. Brez karantene, ki ni več predpisana.

Joj medoti… To je pa kar stresno, če veš, da lomasti tam okoli. Sicer verjamem, da se medoti umaknejo ljudem, če se le morejo, tako kot vse živali?

Praviloma se umaknejo, ni pa fajn občutek, če veš, da ga lahko kjerkoli srečaš. Še posebno spomladi, ko so medvedke z mladiči naokoli.

Ko bi bilo le več tako odgovornih s korono pri hiši. Se mi zdi, da je sedaj korona že čisto postranska zadeva, zato pa se tako veselo širi…

Kako se držiš po svojem postu? Oblačila so kaj bolj ohlapna, ane?

Hej, pri nas ostaja samo 1 koronček v družini. Kar mi je čudno, glede na to da je že skoraj 5 dni mimo. Bomo videli…

Mi se imamo doma prav fajn. Res fajn. Dopoldne mala dva v šoli, mož v službi, jaz pa delam spomladansko reorganizacijo in čiščenje. Pa seveda kuhanje in pomoč pri učenju.

Popoldne pa družinsko gledamo Ja, chef! nanizanko. Prav super vse skupaj.

Ja, moji kilogrami so prišli malo nazaj, kar je seveda normalno. Ni pa sile. Itak bo treba jesti normalno. Obleke so ok, malo bolj ohlapno je vseeno. Toliko da imam volje za naprej.

Migam ta teden ne, zarad morebitne bolezni. In bom spet prekinila dobro navado… Jao meni, vedno po 14 dneh 🙈

Kar naj ostane pri enem korončku, ane? Super, da izkoriščaš ta čas aktivno – saj spomladansko čiščenje in reorganizacije so konkretno miganje. 🙂

Jaz se pa sprašujem, kdo me je prisilil v to bedasto odrekanje. Trenutno jezna sama nase, sploh v popoldanskem času, ker jaz k kavi reeeees raaabiiiiiim nekaj sladkega, še posebej v času PMS.  Jabolka trenutno res niso primeren substitut…. 🙁

Thja, krize in krizice… 🙂

Ta teden že dve kljukici za jogo.

Hehe, sta že dva korončka. Ampak pozno, 5 dni po prvem.

Jaz nadaljujem s preurejanjem omar, vhod sem že uredila in očistila v nulo. Bomo videli koliko bo še energije naprej.

Drugače pa tvoji piškotki.. Zakaj si pa ne spečeš kakih domačih, zdravih? Če nimaš recepta, ti ga jaz napišem. Mam ene čisto preveč zdrave. Ampak so dobro, ravno za h kavi. Ali pa namesto zajtrka. Brez cukra

Pol pa že Štefka – se priporočam za recept zdravih (neredilnih), ampak okusnih piškotkov 🙂

Ovseni piškotki

1 skodelica (sk) polnozrnate moke

1 in pol sk ovsenih kosmičev

Pol skodelice kokosovega sladkorja

1 žlička cimeta

1/2 žličke pecilni prasek

1/2 žličke soli

1/3 skodelice masla

1/3 skodelice jabolčne čežane

1 jajce

3 žlice vode

1 žlička vanilijev ekstrakt

1/3 skodelice nasekljanih orehov

1/2 skodelice rozin/brusnic

180°c 10 minut

Ni res, da ni sladkorja 🤣 Sori za zavajanje. So pa dobri in zdravi 💪

Skodelica = cup = 240 ml

uau, tole pa je je ziht odlično – same dobre sestavine

Hvala!

Lep materinski dan 🙂

*zihr 🙂

Pozdravljene.

Pred časom sem sodelovala tukaj, a ker se nisem nikamor premaknila, sem forum pustila. Sem še vedno v nihanjih, trenutno v dobrih 🙂

Danes imam nekaj čisto drugega, ker ste tukaj fajn, bom prosila vas za mnenje, starševski je grozen.

Bom zelo na kratko, čeprav je zgodba bolj poglobljena, kot sem si tudi sama mislila.

Pred časom sem s sodelavcem po sms-ih opravljala nekoga. In zgodila se je nočna mora, še danes ne vem, kako – sms je od mene prišel po pomoti k tej ženski. Seveda je takoj odreagirala v stilu “hvala za sms”, odtlej se samo pozdravljava (služba). Sporočilo je bilo res kar brutalno (tisto z moje strani). A dejansko so to stvari, ki jih o njej marsikdo govori. V službi ni preveč priljubljena, če vprašaš ljudi, se je že tudi precej glasno s kom skregala, a hkrati ima  pozo, da ji vsi sledijo kot kužki. Ima povsem nerealne predstave o življenju, finančno več kot odlično preskrbljena (tako zelo, da vsi mislimo, da ji tudi starši precej pomagajo in od njenega partnerja). Pretirano samozavestna in zahtevna. Naj povem, da je tudi z mano nekako “prijateljevala”, čeprav sem imela jaz vedno malo kepe v želodcu. Pa je mlajša več kot 15 let. Tega ne znam razložit. Včasih sem uspela rečt, da se ne bi dobila iz takih in drugačnih razlogov, kadar pa sva se, sem bila kar v stiski. Kaj bom oblekla itd. Morda, morda pravim, tudi zaradi teh občutkov nisem uspela obdržat motivacije za hujšanje, saj sem se s kilogrami ščitila. Res. In se po drugi strani sramovala svoje podobe.

Edina pozitivna stvar vsega tega je, in to mi je rekla tudi prijateljica, ki sem ji to zgodbo zaupala – da se zdaj niti ne bo več želela družit z mano. In da naj si oddahnem! Pravi, naj se ne sekiram, se je pač moralo zgoditi.

Prosim za kakšno prijazno besedo, pa tudi kregate me lahko. 🙂

Živjo ena stara, sem mislila, da sem že v petek oddala moj post, pa vidim da ni šlo čez 🤔..

Bom poskusila obnovit..

Malo si ga usračkala, itak sama veš in itak ti moralni maček dela. Mogoče izkušnja za naprej. Ampak..

S to žensko imaš očitno zgodbo. Vidim, po napisanem, da v tebi zbuja en kup enih občutkov, ki pa so v resnici del tebe in jih je fino malo bolj pogledat. Če si pripravljena. Določeni ljudje v nas zbujajo “nekaj” in če smo se pripravljeni poglobiti je lahko to super šola.

Jaz bi rekla tudi enako. Da se je moralo zgoditi. Poskusi kaj izvleči iz tega. In ne tolči se po glavi in ne obtožuj se preveč, pokaži sočutje najprej do sebe. Vsi delamo napake, si je treba znat oprostit. No, če ti je v osnovi žal.

Če želiš, napiši še kaj, kako je zdaj med vama?

Kako pa gre tvoje hujšanje zdaj? Midve s prvi alt bi bile vesele družbe 🤣. Da ne bova tako same v tej borbi💪.

Štefka, nisem pekla piškotkov, ampak eno drugo pecivo, ki sem ga imela včeraj za sladico. Zadnja dva dneva je bilo na soncu za kratke rokave in prav lepo je grelo v zatišju… To bi morala bit motivacija, ane? Ta vikend nisem niti prav veliko hodila, sem pa pol sobote delala okoli hiše in bila zvečer konkretno zdelana. Štefka, s čim si pomagaš, ko si lačna, pa ni še pravi čas za hrano? Jaz v službi s čajem in jabolki. Doma pa velikokrat dobesedno pozabim na ti dve rešitvi…

Za eno čisto x vprašanje – se strinjam s Štefko… Opravljanje je nekaj, kar nikomur ni v ponos, pa vendar večina od nas to vsaj kdaj pa kdaj počne. Si pa težko predstavljam, kako hudo ti mora nekdo  “it v nos”, da celo preko SMS-jev pošiljaš tovrstna sporočila… Če bi se znašla v tvoji situaciji, bi se z dotično osebo vsaj poskušala pomeniti. Če je bil SMS žaljiv (praviš, da brutalen), bi se ji opravičila za izraze ter ji pojasnila, kaj me tako moti pri tej osebi. Sama osebno sicer menim, da s sodelavci ni potrebno prijateljevati, je pa za normalno delo v kolektivu obvezen korekten odnos in prizadevanje za zrelo odraslo obnašanje (to delodajalec zagotovo pričakuje). Ga pa seveda vsak lahko kdaj pokrona…

Hvala obema!

Da si dopisujemo, ni tako posebno pri nas, velikokrat si kaj napišemo, vmes malo poklepetamo. Dotični sms je bil pravzaprav nadaljevanje enega pogovora par dni prej.

Prav imata obe, res pa je, ta zgodba ima dolgo brado in so vmes še druge stvari, ki jih nameravam pojasniti dotični. Prav ima tudi Stefka, tak odziv kaže na neke moje travme, se trudim z njimi, malo si pa pri skorajšnjih 50-ih tudi ne pustim več. In ja, služba je služba, družba pa družba, zame to drži, vidim pa, da je pri mlajših drugače. Kot da nimajo svojega življenja od prej. Ne vem, ali so bili, preden so prišli v službo, osamljeni? Včasih se mi res tako zdi, ko vidim, kako funkcionirajo zdaj.

Moje kile pa trdno stojijo, zdaj mi ene tri tedne uspeva, da sem dala sladkarije malo na stran in da imam obroke nekako redne, ne mučim se s tem, da ne bi jedla OH. Imam motnjo hranjenja, definitivno, hodila sem k terapevtki, pa me je pahnila v še večjo stisko. Fora je bila v tem, da sem naletela na “vedenjsko-kognitivno terapijo”, ki predvsem analizira “vi ste taki in taki”. In kaj mi to pomaga? Izgledalo je tako, da sem totalna luzerka, ker ne morem z racionalnim mišljenjem prevladati želje po hrani. “Veste, vi ravnate kot 5-letni otrok, ampak vi ste odrasli, vi bi morali reči Ne bom tega, ker mi škoduje.” Kot bi me pohodila in še malo poteptala. Pričakovala sem, da mi bo terapevtka v oporo, da se ne bova ves čas pogovarjali samo o hrani, ampak o drugih stvareh, ki me mučijo, hrana pa je le posledica.

Joj koliko vsega.
Hvala še enkrat, se oglasim.

Ena stara, lepo da si se spet oglasila! Ostani z nama, bomo ziher kakšno fajn rekle 💪.

Tole s terapevtko je pa prav grozno. Ne morem verjet. Je to normalna obravnava za vedenjsko-kognitivno terapijo? Ne poznam.. Če je tako, potem to, po mojem mnenju, ni ok.

Jaz sem ogromno prebrala o “motnjah hranjenja”, tudi sebi sem poskušala kako pripisati, ker če veš “kaj” imaš, se lažje boriš proti temu. Ampak veš kaj… Nič nimam. Razen pomanjkanja ljubezni do sebe, ker pač nisem gor rasla v idealni familiji. Tako kot večina nas. Zdaj se učim o sebi in se spoznavam. Že nekaj časa. Gre počasi, ampak sigurno.

Tudi hrana je povezana s tem, kot si že sama ugotovila, “ena stara” .

Jaz sem dolgo časa govorila sama sebi, pa tudi tukaj na forumu, da ko bom jaz rešila stvari v ozadju, bo hujšanje steklo. Pa so me nekatere napadalce, predvsem tiste “zunanje”, da naj se spravim k sebi in se končno odločim.. Haha, odločim.. To je tako nekako, kot tvoja vedenjsko – kognitivna terapija.

Kakorkoli, bi rada debatirala o tem, če se kateri da. Mi je pa vse to, kar si napisala, nekako znano.

Vama povem svojo zgodbo. Del nje.. Kar se hrane tiče.

Sem bila tista srečnica, ki je mogla sedet za mizo in pojesti do konca. Do takrat ni smela od mize. Ne vedno, ampak se živo spomnim par ekstremnih primerov. Vmes pa takšna ali drugačna prisila s hrano. Vem, da verjetno nisem edina, ki je to doživljala in se ne smilim sama sebi. Pač tako je bilo. In svoje starše imam zelo rada, ni zamer.

Kaj se zgodi takemu otroku? Starš nadvlada otroka, lomi ga, uveljavlja svojo voljo. In posledica tega je (med ostalimi… ), da otrok ne razvije  pravega občutka, kaj njegovo telo želi ali rabi od hrane. Seveda ne, ker so to v otroštvu vedno vedeli drugi “bolje” od njega. Potem pa so v odrasli dobi tu še razna pravila od vseh strokovnjakov in smernic, kaj bi morali jesti, da bi bili zdravi in lepi.. Težko je jesti “prav” zase. Sploh s tako zgodovino. Proces “zdravljenja” je dolg. In mora biti poln ljubezni do sebe (ki se je moraš včasih naprej še naučiti). Ne sme pa biti prepovedi, prepovedanih ali na drugi strani zapovedanih stvari, ki jih je pa treba jesti.

Saj vesta, da se “glas” staršev naseli v nas in je naš tihi spremljevalec, “notranji starš” .. “ne smeš tega, moraš to”. Pa ne govorim samo o hrani. Tako pač je. Starši nas naučijo, mi pa skozi življenje to živimo in vedno vemo kaj je prav in kaj narobe, ker so nas starši to naučili. To je dobra stvar. Razen kadar ni 🙃.

Na nek način je lahko naša odrasla težava s hrano (ali čem drugim) posledica našega “obračuna” s starši/oziroma kasneje našim notranjim staršem..

No, kar sem hotela rečt je to, da poznam 40 letno kolegico, ki (še zdaj) vedno na krožniku pusti vsaj eno grahek. Vsaj nekaj malega. Iz upora.. Upora staršem? Sebi? Še vedno. Ker je kot otrok morala vse pojesti.

No, to z grahom je res kolegica 🤣🤣, to ni moja zgodba, čeprav bi verjetno lahko bila. Moja zgodba je malo drugačna.

Kakorkoli, malo sem se razpisala. Če želita, lahko diskutiramo naprej. Drugače pa samo kot drugačen pogled na “motnje hranjenja”.

Prvi alt, sprašuješ s čim se zamotim, ko sem lačna in še ni čas za hrano. Jem… Hahaha. Pač pojem prej pravi obrok, če je le možno. Če zaradi zunanjih okoliščin ni možnosti, potem pojem nekaj kar mi paše – povezano s tem, kar sem gor pisala.. 😉. Je pa res, da če nimam nič pametnega pripravljenega, bi posegla po najlažji stvari, kruh in nekaj. Kar pa ni vedno, kar si želim.. Tako da imam pripravljene v hladilniku stvari, ki mi ponavadi pašejo – trdo kuhana jajca, avokado namaz, sir.. Pa sadja veliko. Pa kak proteinski puding.

Mogoče bom danes jaz pekla piškote.. Mi paše sladko.. 🤣.

Ena stara (ki v resnici ni še stara ;)) – tale s terapevtko je res kar nekaj… Že itak se sami zavedamo svojih “napak”, potem ti pa nekdo reče, da se pač odraslo obnašaj… Ja, itak. Ker imamo tak knof vgrajen, ki ga samo obrnemo v pravo smer in smo ok. Mislim, da je Štefka boljša terapevtka. 🙂

Sama se nisem kaj dosti “analizirala”, zakaj jem več kot potrebujem, zagotovo pa so za to, da sem, kakršna sem različni vzroki. Marsikaj je v primarni družini, še najbolj se mi zdi, da sem to “podedovala” od mame, ki je bila od vedno obremenjena s svojimi kilami (zame kot otroka je bila vedno “ista”, vedno bolj močne postave, ampak men je bila taka čisto ok). Vem, da je občasno hujšala, pa tudi meni in sestri je “pripisala”, kakšni postavi bova imeli: “ena je bolj po očetovi strani in bo vedno šlank, druga je pa po meni, se bo morala pa vedno s kilami borit, pa ne bo nikoli prav suha”. Ni treba ugibat, katera sem jaz… :))) Očitno mi je pa to tudi v podzavest prišlo in sem od vedno malo obremenjena s kilami, vedno se mi je zdelo, da imam vsaj kakšno preveč al pa vsaj preveliko tazadnjo, tudi takrat ko sem bila dejansko suha. Tudi v svjoih “najslabših” časih nisem bila ravno debela, vseeno pa je razlika v počutju ali je vitek pas ali pa ni. Me pa hrana kar precej okupira – mož rad in dobro kuha, sama rada (in menda tudi dobro) pečem, s hrano se rada nagradim in tudi tolažim. Jem kadar sem lačna, pa tudi kdaj vmes, ča drugega ne, vsaj kaj malega prigriznem, tako da ne more bit drugače kot je – vedno kaka kila preveč. 🙂

Ja kaj pa je zdaj to? Včeraj sem napisala nekaj in vidim, da ni oddalo 🤔 Je možno, da je služben računalnik zablokiran za take stvari? Skratka, zdajle ne morem, kasneje ponovim! Lep dan obema!

Tudi jaz imam težave z objavljanjem včasih.. Sploh na telefonu. Zdajle sem spet pritisnila “back” in izgubila vse napisano. Še dobro da je bil bolj kot ne samo pozdrav.

Skratka “ena stara”, daj si prosim eno drugo ime 🤣. Ful težko pišem “ena stara”, haha. Ne paše ti 😉.

Jaz sem končno nazaj v pogonu in sem čisto vesela! Ni fino bit doma. Predolgo.. Saj malo paše. Naredila sem pomladansko čiščenje in reorganizacijo. Ampak je bilo dovolj. Je treba v službo!

Prvi alt, zate že dolgo “vem”, da nimaš glede hrane nekih travm in se ukvarjaš bolj z detajli, osnovo imaš pa dobro. Kar je odlično! Je pa vseeno zanimivo to kar si napisala. Glede mamine “prerokbe”. Vprašanje koliko je tvoja kila ali dve preveč stvar resnično objektivno preveč in koliko je tukaj tvojega notranjega občutka, da je preveč. V vsakem primeru je to tvoj občutek, tako ti čutiš, ne mislim, da ni realen in da bi mogla mislit drugače. Upam, da se razumeva 🙃. No, saj si sama lepo napisala zgoraj.

V vsakem primeru sem vesela da se ukvarjaš s temi kilami, ker to pomeni da imam super družbo. Ne bi si mogla želeti boljše! Z veseljem bi te v živo spoznala in spila s tabo kako kavo. In pojedla tortico, seveda 🤣🤣.

Štefka, seveda se razumeva 🙂

Super, da si spet nazaj v službi in kar ti kar malo zavidam – pomladansko čiščenje je za tabo. Jaz kar odlašam, čez teden en kup drugih stvari (+pomladanska utrujenost zadnje dni?!?), v soboto se ne da vsega stlačit, ne delje pa ne dam (stara dobra šola 🙂 )

Štefka, hvala za komplimente. 🙂 Se pa bojim, da “v živo” nisem ravno najboljša družba. Po moje bi bila moja nadaljnja diagnoza po psihološki analizi takale: “Oseba je na pol introvert, z rahlo, nezdravljeno fobijo pred novo družbo, ki se bolje znajde v pisnem kot v ustnem izražanju, sicer pa solidno adaptirana v svojem manjšem socialnem krogu…” (tu pa se že kažejo tudi očetovi geni 😉 ).

Je morda to še en razlog, da je vedno treba hujšat?

Res je “ena stara”, dobrodošla v najini družbi, z veseljem sprejmem tudi tvoje “novo” ime. Moj oče bo letos 86, pa ko ga hočemo malo nazaj držat pri obrezovanju dravja pravi: “… kdo je star?”

Hehe, prvi alt, te čisto razumem, glede introvertiranosti. Ti pa povem, da imam tudi prijatelje te sorte in so z mano kar sproščeni. Ampak ja, razumem in ne bom več “silila”. Če boš kdaj za kavo, se boš pa spomnila na tisti moj mail, ki ga 2x na leto preverim…če se je katera iz stare garde foruma opogumila ([email protected]).

Spet je sobota in še deževna. Jaz spet delam take “deževne” stvari. Malo biznisa, malo pospravljanja, malo planiranja.. Pa malo bolj komplicirano kosilo, ker imamo ravno čas.

Škoda, da se je “ena stara” malo skrila. Računam, da jo bo dolgčas v deževnem vikendu spet spomnilo na forum 💪.