Obracam se na vas in upam da ima kdo kako pametno idejo stara sem 32 in partner 40. Partner ima z bivšo 8 letnega otroka in imata skupno skrbnistvo. Otroka imam res rada, ampak me moti poseganje bivse v nase zivljenje. Bivsa je v mojem vsak danjem zivljenju,skos klice, skos pise in tudi stvari ki se ne ticejo otroka. Ne zeli se sprijaznit da smo zdaj 3je. Meša se mi. Normalno da sem to vedela od samega zacetka, ampak dokler ne probas, ne ves! In me res boli, ker to ekstremno vpliva na moje mislenje “kako bo ko boma imela otroka, a bomo sploh imel privat zivljenje… A si res zelim moza deliti z bivso, ker furata druzinco na” dalec”? “… Hotla sem se umaknit iz njegovega zivljenja, povedla sem mu vso resnico kaj cutim, da me to energisko in psihicno pije, ampak on vstraja, da bo omejiv do dolocene meje.. Ampak se ze vlece 2 leti in je se zmeraj isto. Jaz pa vedno bolj zivcna vsakic ko dobi samo sms od nje,tut ce se gre samo zarat otroka. Naj se dodam da smsi prihajajo tudi sred noci. Ne vem kaj naj naredim.. Srce se mi para ker smo res SUPER skupi.
In ko ima hudic mlade, jih ima 100. Konstanto se mesa v nase zivljenje njegova mama ter brat. Ne sprejemajo me v njihov krog. Ko je kaksno praznovanje, sem jaz izključena. Delezna sem tudi razno raznih osebnih žaljivk ki so dalec od resnice. Z partnerjem sma zivela v bratovi hisi, z dnem ko sma se porocila, me je vrgu iz hise, ker me ne zeli videt v njegovi hisi. Neki casa sem bila se gor, ampak sem se pocutila dost neprijetno in ker domu ne mores reci dom kjer nisi dobrodosel, sem se odselila nazaj k mami. Da bi kupila stanovanje, je v trenutni situaciji nemogoce, v najem pa moj partner ne zeli it, ker je to “isto kot da bi denar metal v luft”.

Spoštovani,

oprostite, če vas nisem prav razumela, da sta namreč poročena, vendar vi živite pri svoji mami. Kje pa potem stanuje vaš mož?

Zbodle so me vaše besede »smo res SUPER skupi«. Kaj natanko to pomeni? Ko živite, stanujete skupaj – ali ko greste skupaj kam ven – ali kako?

Ampak ne glede na moja vprašanja – bistveno je, da si nanja odgovorite predvsem sami – sem kot zmeraj prepričana, da se rešitev mnogih naših problemov skriva v preprostem in, če mi dovolite ta izraz, brutalnem soočenju z realnostjo; z jasnim uvidom, da bi vas partnerjeva bivša motila bistveno manj, če bi ji on postavil ustrezne meje in vam s tem pokazal, da vas spoštuje in jemlje resno. Realnost vašega zakona oz. partnerstva se mi zdi prav boleča. Toliko udarcev – in vi jih še kar prenašate. Tako zelo prenašate, da se vam zdi »super« biti skupaj. Kaj vidi partner v vas? Primerno partnerko, ki prenaša vse: rada ima njega in njegovega otroka, prenaša napade sorodnikov in obleganje bivše žene, da lahko on še naprej sedi na dveh stolih in ne meče denarja »v luft«. Poročena sta, on pa ne kaže resne namere, da bi vidva imela svoje zasebno življenje. Bivša žena je mati njegovega otroka, ki je tako odlično orodje manipuliranja, in njun odnos je izredno trden, pa če je še tako nezdrav. Se boste res spustili v večno tekmovanje s tem, da boste imeli otroka z njim tudi vi? Saj veste, kakšno pogodbo bi s tem podpisali.

Kaj je tisto v vas, zaradi česar kar nekako ne zmorete poskrbeti zase, zaradi česar morate prenašati partnerjevo sorodstvo in bivšo ženo? Kot da bi čakali, da bo od nekod prišel nekdo in stvari postavil na svoje mesto. Vendar boste ta nekdo morali biti kar vi. Iskreno vam svetujem individualno terapijo, zanesljivo pa vam bodo dali uporabne ideje še drugi bralci foruma.

Pri prepoznavanju svoje vrednosti in začrtovanju jasnih meja vam želim vso srečo.

Iz srca se vam zahvaljujem za odgovor.

Zivela sem cca 1 leto skupaj z možem. Ko sma se porocila (lani), me je njegov brat vrgel iz hise,da jaz gor nesmem bit (hisa je od brata) . Kaksne 4 mesece sem vstrajala, ampak me je vedno bolj psihicno unicevalo. Januarja letos sem se pa preselila nazaj k mami. Moj moz se zmeraj zivi v bratovi hisi, odseliti se pa nemore ker je dozivel financno krizo zaradi korone, v najem pa ne želi,vedno mi rece “prid gor in potrpi, 1x bomo na svojem” . Ko ima na obisko sina, gremo na kaksen sprehod, kosilo ali pa na kaksen izlet in ko smo skupaj, se res odlicno razumemo in 100% izkoristimo cas. Ampak taksno funkcjoniranje na dolgi rok ne gre.
Kar se tice bivse. Ko sma se spoznala, sem dala zeljo, da me bivsa spozna, da bi imeli normalne odnose in da vidi z kom je otrok ampak to še danes zavraca.

Bom komentiral ker sem imel isti Problem.skupno skrbnistvo temelji na druzini na >>daljavo

…. Se strinjam

AVTORICA
Kolikor jaz vidim, so tvoje možnosti takšne
1) Greš živeti k svaku.
Ker ljubiš moža, greš živeti k svaku, čeprav te je on vrgel ven iz njegove lastne bajte. Torej se podrediš ti, greš nekam, kjer nisi zaželjena. Po mojem mnenju je to pot v katastrofo. Možu bo vseeno, on ima streho nad glavo, finančno je preskrbljen, tebe bo psihično uničevalo, pričkala se bosta za vsako najmanjšo stvar. Na dolgi rok najverjetneje to ne bo šlo.
2) Postaviš moža pred dejstvo oziroma mu postaviš ultimat.
Ali gresta živeti nekam skupaj ali se on preseli samo za čas koronakrize k tvojim staršem.
V kolikor bo pristal, boš videla, kako bo zveza funkcionirala, ko bosta dejansko sama. V kolikor te ne bo resno jemal, se lahko posloviš od njega, saj te ni vreden.
3) Pustiš situacijo tako kakšna je in čakaš na kakšno višjo silo, ki jo bo razpletla ali dodatno zapletla (ti zanosiš, nekdo umre). Najverjetneje te bo razžiralo, zato na dolgi rok tudi tale ni pametna.

To je to, kar sem jaz našla.
Je pa seveda meni dosti lažje napisati, kot pa tebi to realizirati. Kakorkoli, želim ti, da se odločiš ti, kakor si ti želiš. Mogoče je prišel čas, da moraš začeti gledati na sebe in ne toliko na druge. Pa srečno!

Jaz sem imela zelo podoben primer. Odločila sem se, da grem iz take zveze, ker sem se počutila ujeta s strani partnerjeve bivše. Nisem živela svojega življenja, ampak takšnega, kot je ona narekovala. Odločala nama je, kdaj lahko kaj počneva, kdaj bo otrok pri nama … Ker je od takrat preteklo že nekaj časa, lahko rečem, da sem se odločila pravilno.
Svetujem ti, da se temeljito pogovoriš sama s seboj, kakšno življenje si želiš. Vem, da ni lahko zapustiti nekoga, ki ga imaš rada, ampak včasih pa se je treba postaviti na 1. mesto.

Sočustvujem. Sem brala z zanimanjem in čakala, da naletim na bolj direkten komentar. Bom povedala jaz, čeprav ne želim biti nesramna, bo verjetno izpadlo tako.

Ti nimaš moža, imaš mevžo, ki sedi na dveh stolih. To ni moški s karakterjem, ampak ena mala egoistična… Zdi se, da imaš tudi velike težave s samospoštovanjem. Kaj je v tem odnosu super?
Je popolnoma nespoštljiv, egoističen in nikoli ni postavil mej. Samo ko sem brala opis, me je prijelo, da bi ga sunla nekam. Kak mož? To je na nivoju… ma nimam besed.

Pojdi stran, takoj ko boš zmogla čustveno in se ne obračaj nazaj. Pa pojdi ZDAJ pred ogledalo in si povej, da se imaš rada. Tebi manjka imeti se rada, sicer si takega sranja ne bi dovolila.

Pejdi na terapijo, da si dvigneš samozavest in razčistiš pojme pri sebi. To kar ti počne ta kreten, ni dostojno – bi ga moralo biti sram.