moteči zvoki
Spoštovani
Potrebujem nasvet oz. pomoč. Stara sem 21 let in v zadnjem letu sem opazila, da me izredno moti (pre)glasno hranjenje ljudi v moji okolici. Ko zaslišim srkanje juhe, kave ali čaja, začutim neznosen občutek, ki ga pravzaprav ne znam dobro opisat. Nepopisno me motijo tudi pretirano glasni zvoki, ki jih nekateri ljudje oddajajo ob hrustljavi hrani npr. jabolko, kokice(pop corn), čips, palčke in podobno! Posebej to pride do izraza v kinu, ko nekateri zares glasno cmokajo in žvečijo. Ne vem zakaj sem kar na enkrat postala tako pozorna na najmanjše meni moteče zvoke. Rada bi, da ko smo za mizo, ne bi bila pozorna na vsak grižljaj, ki ga naredi okolica in na to kako glasno je njihovo hranjenje. Sama sem mnenja, da naj bi pri hranjenju bilo slišati čim manj zvokov, a nekateri se prav požvižgajo na to. Rada bi se znebila tega neznosnega občutka, ki me prevzame, ko zaslišim glasno hranjenje. Lep pozdrav
Spoštovana Jagoda,
očitno pri vas ne gre za pretirano občutljivost sluha ( saj bi vas sicer motil vsak ropot) ampak za spremenjen pdnos do prehranjevanja, predvsem njegovih okoliščin.Spomnite se svojih najzgodnejših informacij s tega področja, prehrambneih navad v družini ni morda” hierarhije svoboščin” na primer da je nekomu dovoljeno nekaj, kar se pri drugem ošteva, in,ali ste kdaj ob tem doživeli zavračanje ali posmeh.Ker evropski bonton seveda srebanje in cmokanje obsoja, je njegovo upoštevanje stvar dobre vzgoje in vljudnosti do okolice.Če ste med jedjo v družbi dobrih znancev, vam diskretne pripombe čez moteče zvoke ne bodo zamerili, na kakšni javni veselici pa bi ob takšni pripombi utegnili doživeti povsem nasprotno, zelo nezaželeno reakcijo.Če dosegajo vaši občutki nivo prisilnega razmišljanja oz. vedenja, ga je možno ublažiti tudi z zdravili.
Spoštovani g. doktor
Najlepša hvala za vaš odgovor. Zanima me, kje je meja med še normalnim in prisilnim razmišljanjem oz. vedenjem. Kako vedeti, kdaj je potrebno zdravljenje? Naj vam opišem še dogodek iz mojega otroštva, ki bi morda lahko bil razlog mojemu problemu.
Ko sem bila še majhna deklica (približno 10 let) sem jedi z žlico jedla na malo poseben oz. drugačen način. Vedno sem “nastavila” jezik in nanj položila žlico. To je bilo seveda nekoliko vidno in moja “skrbna” mati je to opazila. Demonstrirala mi je moje hranjenje, a zraven ga je še precej popačila. To sem vedela že takrat. Vsej družini je pokazala, kako jem. Tak je bil njen pristop k temu, da bi me naučila, da se tako ne je. Še sedaj se živo spominjam tega dogodka, ki pa ni bil eden in edini. To se je še nekajkrat ponovilo in moja mati je vedno z nekoliko posmeha prikazala postopek, ko žlica iz krožnika pride na jezik. Resnično dobro se spominjam, kako neprijetno mi je bilo takrat in kako jezna sem bila na mamo. Ona je mislila da to počnem nalašč, češ da se “afnam”. A jaz se dobro spominjam, da sem to počela nevede, kaj šele da bi se pačila. Seveda, sem se zavestno začela kontrolirati pri hranjenju. Vedno sem bila pozorna, kako dajem žlico v usta, da le ne bi bila več deležna maminega posmeha. Seveda sem se polaganja žlice na jezik kmalu odvadila.
Sedaj pa mene moti, če kdo ne je “lepo”. Srkanje, srebanje, glasno žvečenje, cmokanje,…, vse to me spravlja ob živce. Vsakič, ko vidim koga ki se prehranjuje, ga začnem opazovat oz. poslušat. Če zaslišim preglasne zvoke, se v meni prebudi neznosen občutek, nemir, ki ga ne prenašam zlahka. Mislim le na to, kako grdo ta oseba je. Najraje bi odšla iz prostora in to tudi naredim, kadar je mogoče. Je možno, da so moji neznosni občutki le obrambni mehanizem, ki izvira iz neljubega dogodka v otroštvu? Prosim, svetujte mi! Lep pozdrav
Spoštovana Jagoda,
čestitam, sami ste razkrili asociativno povezavo med neprijetnostjo ki jih prestajate ob nekulturnem prehranjevanju drugih in posmehom, ki ste ga bili deležni v povezavi z vašim načinom hranjenja v vašem otroštvu .
Prisilne misli so tiste, ki jih prepoznamo kot neustrezne, a se jih kljub temu ne moremo iznebiti, prisilo pomeni nenehno ponavljanje.
Pozdravljeni
So moje misli torej prisilne? Zanima me ali bo ta nevšečnost s časom minila in ali je potrebna strokovna pomoč. Ali si lahko morda tudi sama pomagam na kakšen način? Morda le še tole; se vam zdi, da moja težava sodi k “resnim težavam”, katerih ni moč rešiti brez strokovnjaka ali menite, da je problem le prehodnega značaja in mu ni treba posvečati pretirane pozornosti? Hvala za vaše odgovore, lep pozdrav!
Spoštovana Jagoda,
Pozornost, ki jo posvečate takšni malenkosti, dejansko govori prej za prisilno simptomatiko, kot za nekaj obrobnega. Mnogi ljudje se naučijo motečih področij izogibati na ta ali oni način. Če pa boste kljub vsemu v tako situacijo prišli in bi vaše vstajanje od mize povzročilo nevšečnosti in dodatna vprašanja, bi nemara ne bilo slabo, ko bi za tisti čas uporabili zamaške za ušesa. Če pa boste morali o tem, ali kdo cmoka kljub temu nenehno razmišljati, potem bo pač treba uporabiti zdravila.
Nekaj podobnega se dogaja tudi meni- že od vrtca dalje. Vzgojiteljica nas je opozarjala naj ne srkamo.Nikakršnega grdega spomina-le opozorila in še to splošna. Mene sprovocira mlaskanje in srkanje do te mere, da iščem izgovore, da se ne usedem h kosilu s človekom, ki grdo je. Če nekdo mlaska pa mislim, da bom skočila iz kože.Kar naježim se.