To mešetarjenje in ponujanje bombončkov, da bi nas spet potegnili nazaj v svoje zanke, je zelo značilno. Pričakuj, da se bo celo stopnjevalo. Vendar ja, neizbežno sledi spet njihova zmešana spirala navzdol v blato.

Na CSD si že bil, vendar ti priporočam, da greš spet, skušaj najti kakega očeta, ki je kljub nasprotovanju žene dobil skrbništvo nad otroki, namesto da namenjaš energijo trenutno sladki ženi, jo raje šparaj za ločitev. Dobro se pripravi na to!

Upam, da se vam bo čim ugodneje in čim prej razpletlo … Sicer pa traja že toliko časa, da boš zmogel tudi to fazo.

SVO ravnokar so očetje ,ki so zapleteni v težavne ločitve ustanovili društvo. Sama nisem imela še stika z njimi lahko pa preveriš ali lahko kaj najdeš tudi tukaj. Bom vesela feedbacka ali so ok.

http://door.si/

GittaAna

SVO ravnokar so očetje ,ki so zapleteni v težavne ločitve ustanovili društvo. Sama nisem imela še stika z njimi lahko pa preveriš ali morda kaj najdeš tudi tukaj. Bom vesela feedbacka ali so ok.

http://door.si/

GittaAna

Se mi je kar zdelo, kdo stoji za tem. O njem je bilo nekaj govora tudi že na enem od sosednjih forumov.

Ma ne vem, ta društva so ponavadi plod enega zagrizenega in zafrustriranega očeta, ki zna samo hujskati, navaja lažne podatke in jih napihuje, medtem ko ga resničnost bolj malo zanima. Veliko bolje je poiskati očete, ki so uspešno prestali sodno bitko oziroma jim jo je celo uspelo preprečiti. Nekaj takih očetov sodeluje tudi na forumu Ločitve in bi morda bili pripravljeni pomagati s konkretnimi nasveti.

Momovka, se kar strinjam s teboj, Je treba biti previden, tudi sama izkušnjo, ko sem v nekih prejšnih društvih odkrila, da je bila večina teh očetov enako hud primer, kot pa njihove domnevno grozljive žene. Včasih sta se mi zdela oba enako ubrisana. Je bilo pa vmes kar nekaj takšnih, ki so bili res čudoviti in so res potrebovali pomoč in kdaj so jo tudi dobili. Tudi ta forum LOčitve zna biti dober.

GittaAna

Moja zgodba se počasi odvija in jo bom še nadgradil pod “Kako pa zdaj”. Na kratko samo: Končano razmerje pri majhnem otroku. In da resnično se počutim bolje, lepše, srečno… 🙂 Sedaj je potrebno gledati na stike z otrokom in mu dati tisti pravi zdrav odnos…

Glede društva DOOR bi navedel, da sem bil na 2 srečanjih in me vse skupaj navdaja z velikim optimizmom. Sicer sem malce oddaljen od njih, ker imajo srečanja zaenkrat samo v LJ. Ta teden so imeli prvo tiskovno konferenco, bili prisotni v oddaji Dobro jutro na TV SLO v torek in na radiu RTV SLO 1. Zgodbe so podobne, bolj ali manj gre za simptome borderline mater, ki se na vse kriplje prizadevajo onemogočiti stike z očeti. Zraven je še cel sistem, ki to dejansko vzpodbuja. Cilj društva je, da imajo otroci oba starša in uravnotežene stike.

lp

Alek, nekaj o načinu razmišljanja I. I. imaš tukaj v tej temi:

http://med.over.net/forum5/read.php?168,10454535,10456034#msg-10456034

Predvidevam, da sodeluje tudi odvetnik, ki trdi, da je 95 odstotkov ovadb, ki jih v postopku dodeljevanja mld. otrok vlagajo mame zaradi spolnega nadlegovanja, lažnih.

Takšen je pač način njihovega delovanja. Ko pa greš malo preverjat uradne podatke, vidiš, da je slika precej drugačna.

Sodeluje tudi svetovalka na forumu Ločitve. Predvidevam, da vas bodo v društvu pridno napotovali na ti dve imeni za pomoč (proti plačilu).

S takim pristopom, ki temelji na hujskaštvu, ne bodo ničesar premaknili. Saj sodniki niso neumni. Če boš dejansko začel tožbo za dodelitev skrbništva, boš skoraj gotovo vključen v mediacijo. Mislim, da na tak način lahko dosežeš precej več kot prek ljudi, za katere jaz ne bi dala roke v ogenj, da imajo čisto iskrene namene. Resnosti za moje pojme z navajanjem nekih izmišljenih cifer ne kažejo. Skratka, po pameti, in imej aktiviran isti alarm kot pri svoji partnerki.

Se strinjam, da je potrebno biti previden in ja, alarm za tisto kar menim, da ni ok…

Je pa tudi res, da je ravno tale forum velik pokazatelj, česa vse so sposobni ljudje z simptomi osebnostnih motenj pa naj bo to na strani žensk ali moških, mam ali očetov. In ker gredo preko trupel čez vse, so lažne prijave seveda zelo pogosto sredstvo in del njihove drame, katere si želijo in jo igrajo v izživljanju nad bivšim partnerjem/ko.

In če gre partner/ka z simptomi osebnostnih motenj preko vseh meja (katere pač človek sam postavi ali ne) že v času partnerstva potem je jasno, da se boj nadaljuje tudi izven. Je pa plus, da je glava veliko bolj čista ko si izven teh dram kot pa če ostajaš v nezdravem odnosu.

In če se vrnem na avtorja tega članka. Ko/če boš SVO dejansko prekinil partnerstvo se bo zadeva samo premaknila na izven partnersko “bojišče”. Ne bo nič novega, kot ni niti zame.. Tako in tako moraš sam razčistiti in postavljati meje. In glede na tvoje zadnje poste ti gre dobro. Večkrat ko boš postavil meje bolje ti bo šlo. In ja BRAVO zate, da ti uspeva. Ko se bo naveličala (oziroma se ga bo, bolje povedano celo ustrašila) monotonega, umirjenega življenja (beri brez dram) , katerega si ti in otroci zaslužijo, bo našla novo žrtev, novo življenje…na drugem prostoru, z drugimi igralci, le da se bo njena zgodba v temi nadaljevala…. Takrat bodi UMIRJEN IN TRDEN. Uspelo ti bo….

Je pa plus, da je glava veliko bolj čista ko si izven teh dram kot pa če ostajaš v nezdravem odnosu.
[/quote

Resda treutno morda tole zveni kot bolj slaba tolažba, ti pa zagotavljam, da začneš to cenit iz dneva v dan vse bolj, šele čez čas se zaveš kako velik plus je to v resnici.

Se strinjam z Alekom ( odlično napisano) boj bo sedaj zuna in bolj boš trden in miren v sebi , .lažje in hitreje bo šlo ( četudi še vedno ne zlahka). In na koncu boste imeli ti in otroci dobro popotnico v žiljenje – naučil jih boš, kako se pozitivno spopadati s težkimi situacijami ( sem že omenila, da bi bila presrečna, če bi imela vsaj takšnega očeta, kot si ti, ko sem bila majhna). Takšno znanje pa je v življenju kakršno je in kakršno prihaja izjemno pomembno in koristno. Videla sem že kar nekaj odraslih ljudi iz “običajnih” družin, ki jih je že veter odnesel, ker so odraščali v preveč “idealnem okolju”. Nobeena skrajnost ni preveč dobra.

Meni se zdi, da ti gre dobro.

Ja,
hvala za mnenja, se z nekaj casa zavedam, da je vse v meni, da ta mirnost in odlocnost, vse to delam v sebi in tu bom crpal moc.
Kako se bo bojišče spremenilo oz. premaknilo, bomo videli v kratkem, trenutno vidim, da sem se sam v delni fazi realiziacije, kaj vse to sedaj potegne za seboj (morja, dopusti, rojstni dnevi, prazniki…), kako se bvo vse spremenilo in da moram ze sedaj razmisljati, do kje sem pripravljen se drzati stik in koliko. Dvomim, da je zena vse to ze dojela, sprejela… vsekakor to dozivlja drugace kot jaz, ki to predelujem ze dve leti, tako da niti ne bom razmisljal kako to ona dozivlja in gleda na to.

Alek, srečno tudi tebi na tvoji poti in da boš znal prav držati meje in vzeti pravo mero zdravega egoizma za sebe kljub skrbi za otroka.

Aja, moram reči, da opazam, da zadnje case na malce drugacen način gledam na ljudi okrog sebe in da sem bolj pozoren, kdo me “privlaci” in zakaj, in kaj se v meni ob tem dogaja in prebuja. In mislim, da mi moja izkusnja ze prav hodi.

lp SVO

Pozdravljen SVO!
Dokazujete, da ima tale forum svoje mesto in da je koristen. Rešujete težave na najboljši možen način, premišljeno, umirjeno. Pa še več kot to. V zadnjem odstavku generalizirate svojo izkušnjo na druge okoliščine, kar pomeni, da ste bistveno varnejši. Poznavanje sebe je najbolj pomembno.
Želim čim bolj miren razplet in samo tako dalje.
M

Pozdravljeni vsi.

Že dolgo ni nihče napisal kako ste rešili oz rešujete nastalo situacijo.

Lep pozdrav vsem in vse dobro želim

Pozdravljeni,

situacija se rešuje, vendar s to razliko, da ni preostalo drugega, kot da sem si najel stanovanje in se izselil. Kot izgleda, in kot tudi berem tu in drugje, se situacija ne bo nikoli rešila, hočem reci, da drame in ustvarjanje nemira bo ostalo za vedno. To je pač njen svet, njen način, pa če je to samo kapa, katere otrok nima na glavi ko ga prineses v narocju od avta do vrat.

Saj kaj veliko ni za filozofirati, poizkusil sem, si dovolil dve tri leta, ko sem preverjal, poizkusal, postavljal meje, iskal najmanjso moznost, kako bi lahko skupaj sobivali, cetudi ne kot zdrav partnerski odnos in otroci, naceloma sem bil na to se pripravljen, ob predpostavki, da bi zdrzal, psihicno in fizicno. No, ni slo, in ko sem dojel da je trenutek, ko se je potrebno odlociti, ali ostati in propasti – in itak kaj potem kot tak lahko dam otroku – ali pa oditi. “Survive now, cry later” 🙂 sem nekje prebral.

Lahko rečem, da cenim povsem na novo mojo situacijo, sem ponosen da sem storil ta korak, je pa pomenil olajsanje zame, za moj ozji druzinski krog, prijatelje, in upam, da tudi za otroke. Kaj bolj konkretno ne bi, ker je zadeva se na sodiscu v obravnavah. Bi pa ocenil, da seveda, je stres za otroka, ampak zdaj po dolocenem casu – je otrok kar lepo sprejel, da je pri ocetu tako, pri mami pa drugace. In takrat, ko je doloceno, da sem jaz z otrokom, se mu res posvetim, pa naj bo to poldne ali vikend. In ne vem, a se tolazim, ampak verjamem, da bom lahko boljsi ali vsaj enako dober oce, kot nekdo, ki ni locen, pa prezivi s svojim otrokom manj kakovostnega casa.
Kar mi je tezko, je drzati to razmejitev, ločitev – meni se zdi normalno in zivljenjsko, da ko je tik trenutek, ko otroka oddas materi, da bi spregovoril kaksno besedo, kako se je otrok imel, itn..to zal ni mogoce, saj je to lahko idealen cas za iskanje novih “dram in napak”, tako da tu se imam se za nauciti.

Sicer pa prebral sem eno lustno knjigo – Izzivi očetovstva po ločitvi – priporočam vsem očetom, ki so v podobni situaciji. Vidim, da je moje telo navajeno na stres, kortizol, stalno “kaj bo pa zdaj” – in ker zdaj to ni vec prisotno, se kar ne morem umiriti kdaj in prvo nadomestilo tu je recimo hrana. Tako da neke stvari mi je knjiga samo potrdila, treba je poskrbeti za zdravo prehrano, gibanje, dovolj spanja, skratka, odgovornost, ki je sedaj se toliko bolj pomemebna -saj le kot dovolj fit in naspan sem lahko z otrokom, in se lahko odzivam na njegove izpade, ki dostikrat niso nic drugega, kot samo njegovo dozivljanje, ki ga ne zna drugace izraziti. Ko uspem obdrzati stik s seboj, in zdrzati ob otrokovem “izpadu”, se pokazejo lepe stvari. Seveda moram zmanjsati svoja pricakovanja, kako bo ko smo skupaj, kaj vse bomo, ker se dostikrat izkaze cisto drugace. Ampak sedaj je lahko ze obisk trgovine z otrokom cisto lep dogodek in ker ni dram, je vse bolj mirno, sproščeno – in mislim, da je to tisto, zaradi česa se je vse skupaj izplačalo.

Zanimivo se mi zdi, da od takrat, ko sem se odločil, da se ločim, in vse te mesece, niti enkrat ni prišlo do kakšnega dvoma, kaj pa če bi se to ali pa to poizkusil…to mi potrjuje, da je stvar bila zastavljena dobro, tudi z vaso pomocjo tule, in lahko samo gledam naprej. Pogledam kaj imam, pustim za seboj kar sem izgubil, ne zalujem za casom, in gledam naprje, cesa se veselim, delam nacrte kaj bom z otrokom pocel cez vikend, in ja, se naucil, kako se obnasati in dozivljati bivso zeno, da me ne poje kaka zamera.

Imam na polici kar nekaj knjig za prebrati, ena zanimiva tudi o Vzgoja brez drame, bojda je kar hit v knjiznicah. Tudi clanek od Anouk – mislim, da se najbolj me ta hip skrbi, kako, če kdaj, bom vstopal v nov odnos, da se ne ujamem v kaksne podobne barve. S kolegom se pogovarjam, kako bo sploh izgledal tak nov odnos . ali sploh lahko se gres z “all in” v nov odnos – je to sploh iskreno potem, ce ne mores. Si odgovarjam da odnos bo vsekakor drugacen, vendar ce sem se toliko spremenil, da s postavljanjem dolocenih mej, ki so komu samoumevne, meni pa do zdaj niso bile, je to lahko se vedno cisto posten in iskren odnos. Pac nisem vec ista oseba, in prav je tako. Ali kot mi je rekla terapevtka, “a ste se zdaj končno strgali z verige a ne?”:-)

lep pozdrav vsem, pokukam se vedno sem, se bom skusal se kaj vec oglasiti tudi se komu drugemu, prav presenetljivo je, koliko podobnih zgodb slisim, in to v bliznjih krogih, prijateljih, in pojma nimam, kako to, da se odkriva toliko zgodb. Toliko fantov, moskih, ki se ne znajo/zmorejo postaviti zase. Kot ena epidemija ljudi, ki so prijazni, se prilagajajo, na drugi strani pa jih drzi v primezu nekdo, ki spretno izkorisca vse sibke tocke in s pomocjo manipulacij sploh ne dopusca nikakrsne druge moznosti kot tista, ki jo sam ponuja. Vsakemu recem, da se splaca poizkusiti, magari partnersko terapijo, nekaj.. in se potem odlociti.

ma, sem predolg 🙂

lp SVO

SVO, lepo pozdravljen!

Hvala za tvoje sporočilo. Z veseljem spremljam zgodbe o uspehu, čeprav vem, da ne potekajo tako enostavno kot bi se na videz zdelo. Zato ti iskreno čestitam! Naredil si vse, kar je bilo v tvoji moči in ugotovil, da ne moreš ničesar premakniti in spremeniti. Močno pa si spremenil sam sebe in edino to šteje. Najpomembnejše pri vsem je, da greš po svoji poti naprej in se ne zapletaš več v drame in v stanje žrtve. Aktivno iščeš naprej sebe in kdor išče sebe, se tudi najde…

Zelo sem hvaležna za ta forum, ki je močno pomagal tudi meni. Ko smo na poti rasti, se naša pot rasti ne ustavi več. Ne more se več ustaviti, ker se zavedamo pasti, v katere smo zahajali… Vsaj tako kažejo moje izkušnje… Vse zgodbe o uspehu nam dajejo upanje, da se da najti rešitev, pa četudi je ta na videz včasih zelo kruta. Želim si, da bi se nekoč z nekaterimi, ki so iskreno delili svoje zgodbe in znanje z nami na tem forumu, srečali. Mislim, da si imamo veliko za povedati in veliko izkušenj za izmenjati. Vsega žal včasih ni varno objaviti na javnem forumu…

Škoda se mi zdi, ko na forumu ni več tiste dinamike in vetra v naših prizadevanjih in zapisih, kot je bila na samem začetku odprtja foruma. Nekatera novejša vprašanja se ponavljajo in je nanje zapisanih veliko odgovorov in izkušenj že v poprejšnjih postih na forumu. Zato bi bilo dobro, da vsak, ki načenja novo problematiko, prej pogleda predhodne zapise, če ta ni bila mogoče že obravnavana. Povsem razumljivo mi je, da so moči moderatorke omejene… Sprašujem se, če se da skupnimi močmi kaj spremeniti…

Želim ti uspešno pot še naprej in upam, da se še beremo. Lp Odmev

Draga Odmev,
tudi jaz sem že nekajkrat pomislila, kako lepo bi se bilo srečati s par ljudmi, ki smo se večkrat oglašali na tem forumu – in se še. Prav tebe bi rada nekoč osebno spoznala, ker tako lepo pišeš in ponavadi se tudi v vsem popolnoma strinjam s tabo. Tako da bom res vesela, če se mi boš oglasila na zasebno sporočilo in se zmeniva za srečanje.

Tudi meni je bil ta forum v veliko oporo, ko sem se vlekla ven iz najhujšega. Zato ga tudi še vedno spremljam, le oglašam se več ne, ker se mi zdi – kot tudi sama opažaš – da smo veliko situacij že obdelali v preteklosti. Čeprav je tudi res, da se zdi vsakemu, ki se znajde v stiski zaradi osebe z MOM, njegova situacija čisto specifična in si želi dobiti konkreten odgovor. Naša sicer fantastična moderatorka pa seveda ne more odgovarjati sproti na vse.

SVO, upravičeno si ponosen nase in držim pesti, da se bodo tudi vsi uradni postopki razpletli tako, kot si želiš. Tudi jaz sem kar presenečena nad tem, da je v naši družbi toliko takšnih zgodb. Včasih celo pomislim, da je to nekakšen standard v naši družbi – kajti zelo malo je zdravih odnosov. Hm, ali pa jih jaz ne vidim 🙂

Morda je pa tako mišljeno – saj pravijo, da se ravno skozi odnose najbolj razvijamo, rastemo. Torej ti težki odnosi pravzaprav služijo temu, da globoko, globoko razmislimo o sebi in o svojih ravnanjih in da se razvijemo in spremenimo pri sebi, kar se da.

Tako sem zdaj že prišla do faze, ko sem iskreno hvaležna za vse bližnje odnose, ki sem jih imela v preteklosti – partnerske in prijateljske, tudi za tiste najtežje, najbolj boleče. Vsi ljudje, s katerimi sem se zbližala, so mi pomagali na moji poti k sami sebi. Bolje spoznati sebe in živeti bolj pristno, bolj v stiku sama s sabo, brez bolestnega prilagajanja okolici, pa je nekaj, kar mi je zdaj v življenju najbolj pomembno.

Nehala sem tudi obžalovati vsa izgubljena leta, ko sem se mučila v vseh tistih nemogočih razmerjih. Zdaj se zavedam, da ni bilo nič izgubljenega. To je bila pač moja edinstvena življenjska pot in točno tiste ljudi in odnose sem potrebovala za svoj razvoj.
Verjamem v modrost Življenja.
Zdaj pa z novimi spoznanji veselo naprej … no, vseeno pa morda malo bolj previdno kot v mlajših letih 🙂

Lep pozdrav vsem,
Anuk

Tudi jaz verjamem, da je vsaka stvar, vsak odnos, nam dan z nekim namenom, da sa izgubljena leta in stvari ki sem jih vlagal, pomenijo nekaj, če ne drugega, dragocena nalozba v otroka, v svojo rast, v svoj pogled na svet in moja odzivanja v prihodnosti.

Včasih mi je ti to težko sprejeti, kako bi bilo lahko, če ne bi… pa a če ne bi dal skozi odnosa z mojo partnerico, a ne bi mogel z eno “normalno” zensko sedajle ziveti cisto pristen odnos in malo bolj počasi osebnostno (z)rasti…? pa evo, o tem sploh nima smisla razmisljati, ceprav mi ukrade kaksno misel sem in tja.

Kako narediti najvec s tega, kar imamo – mislim, da je GittaAna to enkrat napisala, to je kljucno.

Resno pa me skrbijo vsi ti primeri odnosov, ki jih poznam od blizu, pa kako ti manipulatorji v svojih ranah in zeljah po nemogocem rusijo in unicujejo vse pred seboj, od odraslih do otrok, in zlorabljajo sistem, ki naj bi to prepreceval…ne vem no..to me spravlja v veliko jezo…spet hrano za njih…

Ta forum je res zlata vreden, tudi vsi dosedanji zapisi, in tudi jaz svetujem, da si prislek najprej prebere vsaj par strani tem za nazaj, ker je res zapisanih veliko dobrih stvari. Sam bi se z veseljem s kom od vas srecal osebno na debati ob kavi ali treh, ker ti pogovori ponavadi niso kratki 🙂

lp SVO

Se vedno optimist sploh ne veš kako zelo zelo zelo sem vesela zate!!!! IN če kadarkoli slišim za zgobo podobno tvoji vedo svetujem, naj si gredo pogledat tvoje poste, ker je skorajda knjižni primer, kako lahko nekdo v tako težki situaciji dostojanstveno, sočutno, modro začne sve skupaj reševati in da rešitev zagotovo obstaja, četudi je morda drgačna, kot si jo želiš ali si jo prestavljaš na začetku. In še enkrat ponavaljam: kaj bi dala, da bi imela sama takšnega očeta. Amapk potem verjetno tega foruma ne bi bilo 🙂

Če vi pravite, da je ta forum zlata vreden in da vam je ogromno dal, pa jaz pravim, da brez tebe in Anuk, Odmevke in še nekaj ostalih, ki ste bili in ste še aktivni tu gori ne bi mogel biti tako zelo kvaliteten kot je. Meni je to dalo še večjega zaleta in tudi sedaj, ko se mi včasih ne da več že n-tič pisati ena in iste stvari mi dajete nov zagon 🙂

Kar se pa srečanj tiče, jaz moram ostati anonimna iz več razlogov in tako naj tudi bo. Imate pa zasebna sporočila in najbolje, da se dogovorite za kašno kafe. Prepričana sem, da bo dolga in zanimiva debata.

GittaAna

Na hitro sem obnovila tole temo … priporočam vnovično branje tudi tebi, SVO.

Ločitev je težka stvar v vsakem primeru in tudi sicer čustveno “zdravi” ljudje včasih na začetku težko komunicirajo, pa se stvari pozneje uredijo. Torej za zdaj ne pričakuj preveč, mogoče se bo pa nekoč vendarle popravilo vsaj na znosno.

Žal nimam časa veliko napisat. Na hitro tole. Sem se spet znašla v eni godlji, tokrat z drugega konca, in sicer sem se zaljubila v moškega, katerega bivša žena je (po vsej verjetnosti) NOM. Vmes v tej temi sem v enem od odgovorov prebrala tole:

“Živel v iluziji tistega odnosa, ki bi ga lahko imel oz. sem imel 14 dni ko je sijalo sonce v najinem odnosu. Opravičevanju in racionaliziranju/triviliaziranju dejanj, ki te doletijo. Odnos me je posrkal in zaslepil. Jaz sem bil v žensko smrtno zaljubljen, še zdaj jo imam rad, še zdaj me privlači. Jaz ne vem kaj je z mano narobe, da sem tako zaljubljen v to iluzijo. Ona mene na nasprotni strani smrtno sovraži.”

No, tako čuti ta “moj” moški in sploh ne zna funkcionirat v normalnem odnosu. Po nevem kateri že krizi mi je priznal, da ga vleče nazaj v pekel. Od ločitve sta minili dve leti in pol, ona nima drugega partnerja, za nameček nasilna do otroka, da je za moje pojme počasi že zrelo za prijavo, on bi pa še rinil nazaj k njej in bil z njo. Sem hitro izstopila iz tega vrtiljaka, hočem pa povedat, da se ti bolni vzorci res vžgejo v možgane in se te preteklosti ni tako enostavno znebit, tudi če čutiš olajšanje. Je pa tudi pred njo imel “čudne” zveze, nikoli nič povprečnega in zdravega.

Vso srečo ti želim, optimist, res.

U super, od kod pa si?

Pozdravljeni vsi skupaj

Na začetku bi rad čestital vsem ki ste spoznali MOM/NOM osebo in se uspešno rešili vampirskih krempljev in čestitam tudi vsem, ki so na poti do spoznanja.
Jaz sem le še ena žrtev NOM osebe. Nisem strokovnjak, zato ne morem diagnosticirat ali je NOM ali MOM, mislim pa, da je to precej bolj kompleksna situacija in se najverjetneje prepletajo ta stanja med seboj. Po izkušnjah opažam, da določeni “trigerji” mečejo to osebo iz enega stanja v drugega. Vsi aktivni člani na tej temi se moramo zavedati, da ni naključje, da smo ravno mi žrtve momovcev. Vsi mi smo pričakovali da so “meje” ki bi naj veljale za zdravo odraslo osebo nekaj samo po sebi umevnega in nismo bili pripravljeni na to, da si bomo morali priboriti oz. da bomo morali odraslemu človeku, tistemu ki ga ljubimo govoriti kaj je prav in kaj ne. Najverjetneje vsi mi doživljamo dogodke bolj empatično kot bi morali. Poskušal vam bom razložit svoj primer, da boste lažje razumeli kaj skušam povedat.

Pri svojih 18 letih sem spoznal zdaj že bivšo ženo. Sprva sva se dobivala le občasno kot mladostnika in skupaj počela stvari ki jih pač mladostniki počnejo. Pri svojih 23 letih sem končal eno zvezo, v kateri sem partnerko varal prav s svojo MOM osebo in nekaj tednov po razpadu zveze sem začel novo zvezo z “njo-MOM osebo”. Prvi občutki so bili, kot da nekaj lepšega in čistejšega še nisem videl. Naj poudarim da pri teh letih osebnost še ni popolno razvita in izoblikovana, zato se ne čudim da se je dogajalo to kar se je.
V glavnem najino zvezo sva začela burno, polno še nekih nerešenih razmerij iz njene strani in neiskrenega pogovora. Kaj kmalu sva se razšla in brez slabih občutkov sem prebolel zvezo. Po cca. 3 mesecih je z sms-om obrazložila in priznala vse svoje napake in se zavedala vsega kaj je bilo pri njej narobe. Seveda takrat nisem vedel da MOM oseba sploh obstaja…Prišla je nazaj in živela sva srečno dobro leto. Preselila se je k meni, v hišo mojih staršev, kjer sva si uredila mansardo in hitro po tem je zanosila z najinim 1. otrokom. Takrat so se pa težave začele. Najprej je začela govorit, da se njena tašča do nje obnaša nesramno, da je ne mara in da je hudobna. Obupano je govorila, da ne more več živet pod isto streho kot ona. Seveda sem prvo želel razčistit kaj se je pravzaprav dogajalo med mojo mamo in njo, zato sem ju večkrat posedel skupaj in jima povedal naj se zmenita kaj se mata za zmenit. Moja MOM partnerka je pa z nasmehom govorila, da ni nič narobe, da imam jaz neke težave. To je bila njena 1. faza-osamitev in uničenje odnosa z domačimi.
Zato ker so bile težave z mojo družino sva se odločila, da bova odšla na svoje. Med vsem tem se nama je rodil 2. otrok in poročena sva bila 2 leti… Takrat sem začel opažat, da se z njo nekaj dogaja. Večkrat je imela nočne more, se zbujala v kričanju in skratka grozno za videt. Takrat sem posumil na zlorabo, zato sem vprašal njene starše, če kaj vedo o tem. Sama namreč ni želela govoriti o ničemer. Starši so potrdili, da je bila spolno zlorabljena pri mislim da 13 letih in za to ni zvedel nihče do njenega 18 leta. Jaz sem ta dogodek vzel pretirano empatično in sem želel svoji partnerki stati ob strani in ji pomagat na vse možne načine. Vse kaj se je kasneje dogajalo sem povezoval s tem dogodkom in verjel da ravna na način kot ravna ravno zaradi te nepredelane travme.
Torej da nadaljujem. Po prepričevanju njenih staršev in želje da ostane njuna hči doma, da bo lahko poskrbela za svoje starše ko bodo pomoči potrebni, sva se odločila, da greva živet k njenim. Vzel sem kredit, obnovil hišo, rodil se je še 3 otrok, začele so se še večje težave. Naj poudarim da ne opisujem tipičnih manipulacij MOM osebe, ker so skoraj identične, ki so že opisane v drugih postih. Kasneje, po cca. 4 letih zakona sem ugotovil, da je partnerka živela v težkih družinskih odnosih, z dnevno manipulacijo in tudi nasiljem. V družini je 5 otrok in vsi so MOM. Med vsemi temi dogodki, ji je uspelo, da sem se osamil pred svojo družino, pred prijatelji, da sem karierno popustil, začel sem dvomiti v samega sebe. Vsa moja prepričanja v katera sem verjel pred njo sem zanemaril, ker nisem več vedel kaj je prav in kaj ne. Seveda se še vedno nisem zavedal, da bi lahko bilo z njo kaj narobe. Verjel sem da sem kriv za vse jaz.

Zadnjih nekaj let je bilo izredno mučnih. Bilo je varanja in zaničevanja, zanemarjanja otrok in družinskih vrednot. Otroci so me rabili, zato sem ostajal pri njih. Predlagal sem družinsko terapijo, vendar sem bil deležen žaljivk naj jaz obiskujem terapije ker jih nujno rabim, z njo je vse v redu in ona ne bo hodla na terapije. V tistem času sem res nujno potreboval terapije, saj sem bil na tleh. Izdan, prevaran, zaničevan,…Po končanih terapijah sem zasledil ta forum in ko sem prebral članek nekega moškega sem bil zgrožen da je to mogoče. Opisoval je identične težave in manipulacije MOM partnerke. Takrat sem se odločil, da bom temu naredil konec. Večkrat sva se razšla in se kasneje ponovno vrnila skupaj. Zato dobro razumem tudi vse tiste osebe, ki se še vračajo nazaj v ta pekel. Moja odločitev, da se še enkrat vrnem je bila izključno zaradi otrok. Vedel sem, da jaz ne želim biti več s to žensko, vedel sem da rabi pomoč in da mora to spoznati zaradi otrok, da ne bo prenašala manipulacij na njih. Moram omenit, da me je nazadnje prepričala z dejstvom in besedami, da se zaveda da ima težave, da manipulira in da se bo udeležila terapij. To sva tudi naredila, odšla na terapije, vendar je po mislim da 3 srečanjih odnehala. Ob prvem izbruhu sem odšel, čeprav sem bil z vsemi skregan, brez zaposlitve in brez solidne izobrazbe. Bil sem brez vsega in brez podpore svojih staršev bi pristal na cesti. Pripeljala me je tako daleč, da mi ni bilo več mar za nič na svetu. Izpila mi je življenjsko energijo.

Sedaj se pobiram iz nule, doživel sem depresijo, samozavest je bila na dnu… Iz tega stanja sem prišel s pomočjo športa, druženja s prijatelji, tudi branje mi je veliko pomagalo. Na grbi imam še kredit, ki ga plačujem za njeno hišo, nimam ničesar, pa vendarle sem vesel, da sem se tega rešil. Zdaj ko je slika jasnejša se bom lahko osredotočil na pravne stvari, da uredim tako, da ne bo v mojo škodo. Na mojo smolo je bivša žena uspešna pravnica, ki ima v svojem krogu pomembne odvetnike in sodnike…Da je dolga pot do popolne rešitve se zavedam, manipulacije se nadaljujejo, vendar tokrat preko otrok. Vsaka manipulacija me pretrese in se s težavo obvladujem da ne ponorim.

Sprejel sem tudi dejstvo, da otrok v tem trenutku ne morem pomagat na drugačen način, kot da jim stojim ob strani. Pomagal jim bom lahko le na tak način, da jih napotim k psihiatru, ko bodo to potrebovali. Na žalost je tako, da ne moreš zmagat proti mlinu na veter. Tako, kot je bilo že omenjeno, je treba otroke čimprej umaknit iz takega okolje.
V mojem primeru je zadeva za njih toliko bolj težavna, ker ne živijo samo z MOM mamo ampak tudi z MOM starimi starši…

Zavedajmo se, da smo OK, da pred spoznanjem MOM osebe nismo razmišljali tako nesamozavestno. To je samo obleka v katero te je silil MOM partner…
USPELO NAM BO!

Lep pozdrav T