Pozdravljeni vsi!

Oglašam se z nekaj pogledi glede razveze zakonske zveze, ki sem jih obljubila v poprejšnjem postu:

Mislim, da ni potrebno posebej poudariti, da je razveza zakonske zveze (ZZ) je zelo pomembno dejanje med partnerjema, iz katerega nastanejo posledice tako za oba prizadeta partnerja in posebej še za otroke. Razveza je za prizadetega zakonca poseben in odgovoren projekt, za katerega je zelo dobro, da se ga že v naprej loti z veliko mero skrbnosti. Vsi, ki sodelujete na tem forumu, se tega zagotovo zavedate. Za svojca oseb z MOM, NOM ali oseb s podobnimi ravnanji, se mi zdi, da je posebej pomembno, da v sebi zelo podrobno razdela svojo odločitev in izhodišča kaj želi z razvezo doseči (kako namerava rešiti stanovanjski problem, kako si zamišlja delitev skupnega premoženja, kako glede dodelitve in skrbništva skupnih otrok, kako glede stikov z otroci in v kakšnih okvirih želi nadalje imeti komunikacijo z bivšim partnerjem, sploh pa še glede morebitnega skupnega dogovarjanja pri vzgoji otrok).

O vsem si je dobro pisati dnevnik. To ni zanemarljiva zadeva, saj se vam bodo rezultati pokazali predvsem na koncu vseh postopkov. Zavedati se moramo, da namesto nas ne more nihče odločati, sploh pa ne iskati namesto nas rešitev. Zato je najpomembnejše, da v sebi dodelamo svoje JASNE CILJE IN ŽELJE. Ravno dnevnik nas prisili da poglobljeno o vsem razmislimo. Ko se odločamo za razvezo, se ne moremo več ujčkati v svoji neodločenosti in čakati kaj bo kdo naredil namesto nas. Življenje nas takrat resno pokliče k lastni kreaciji. Kar je pri tem najpomembnejše je, da smo v vseh postopkih (pri odvetniku, na CSD, na sodišču, pred sodnim izvedencem) kar se da jasni, prepričljivi, dosledni in da jasno izražamo kaj bi radi.

Misel, da nam bo pomagal odvetnik je včasih zelo zmotna, če še sami ne vemo kaj bi radi. Tudi pri odvetniku moramo vedeti za jasne cilje. Dober odvetnik nam mora tudi jasno povedati kaj lahko dosežemo in česa ne moremo doseči.

Kljub morebitni laičnosti na področju prava, si je dobro pred tem ogledati Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (prilagam link prečiščenega besedila zakona :
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/zzzdr_upb.pdf) in pa Pravilnik o postopku in vsebini izvajanja svetovalnega razgovora (tudi dostopen na internetu!).

Zelo pomembno je, da si ogledamo poglavje „Premoženjska razmerja med zakonci“ od 51. člena do 62. člena ZZZDR) in poglavje o Prenehanju ZZ, to je 64. in 65. člen ZZZDR.

Vse predvsem tudi z namenom, da lažje postavljamo vprašanja odvetniku.

Razveza ZZ je možna s sporazumom med zakoncema (sporazumna razveza – glej določbe 64. člena ZZZDR). Za sporazumno razvezo bi si lahko kdo milslil, da je v naših primerih lahko znanstvena fantastika. Vendar ni vedno tako. V kolikor si zakonca najdeta vrhunskega družinskega mediatorja, ki ju zna pritegniti k sodelovanju v mediacijo, lahko zadeva celo dobro steče. Usposobljen in vešč mediator lahko udeleženca ob spornih dogodkih sproti seznanja tudi z vzporednimi negativnostmi, ki jih na primer prinašajo dolgotrajni sodni postopki (to je z vsemi pravdnimi stroški, s stroški odvetnika, s stroški sodnih izvedencev, ki na sodišču vstopajo glede dodelitve otrok, ipd.). Temeljni pogoj za mediacijo je seveda ta, da sta oba udeleženca pri tem soglasna in da se ob tem tudi jasno zavedata, da pot na sodišče tudi ni vedno jamstvo za ustrezno rešitev njunih razmerij. Seznanjena sem z veliko primeri dobre prakse mediacij na raznih področjih, niso pa mi poznani na področju družinske mediacije. Dobra družinska mediacija pomeni tudi optimalno uspešno razvezo. Mogoče se je dobro pozanimati o tem, če ima kakšen mediator (ali odvetnik!) posebno uspešne reference tudi na tem področju.

Smiselno se je o tem posvetovati tudi z notarjem, saj poznam kar nekaj primerov pozitivne vloge oz. dobre notarske prakse na tem področju. En primer je bil celo opisan na tem forumu.

Vložitev zahteve za razvezo zakonske zveze (65. člen ZZZDR!) na sodišče, nam kljub temu še vedno ostane na razpolago.

Sama sem se morala poslužiti zadnje omenjene poti, to je tožbe za razvezo. Kljub grožnjam in nagajanju ex, pa mi je vseeno uspelo, da sem s pomočjo odvetnika, ki je odigral vlogo mediatorja, uspela uspešno razdeliti premoženje s pomočjo mediacije.

Za svojca oseb z MOM, NOM ali oseb s podobnimi ravnanji je tudi pomembno, da si daljše časovno obdobje beleži vse izpade, manipulacije, laži…. momsterja. Zakaj? Izkušnje so me poučile o dveh dobrih plateh takega ravnanja:
1.) Ko mi je bilo najhujše, sem začela vse norosti ex moža kronološko pisati na papir. Menda sem rabila celo svoj „pismen dokaz“ vsega, da sem pospešeno zorela. Moje notranje iluzije in moja naklonjenost do njega so s tem pospešeno bledele. Tako sem na hitro prišla do uvida, da mi je vsako njegovo negativno dejanje vedno znova potrdilo, da s tem ko se odločam za razvezo, da sem na pravi poti.
2.) Zanimivo je bilo, da mi je od tedaj naprej z vsako njegovo negativno potezo, samo še bolj „pomagal“ pri trdni odločitvi za razvezo in tudi v zvezi s skrbništvom za otroka. Vsega zapisanega mi ni bilo potrebno nikjer kazati, mi je pa odločilno pomagalo. Zelo pomembno je bilo, da sem bila pri uveljavljanju svojih pravic na vseh institucijah odločna, auitentična, prepričljiva in zelo samozavestna. DOVOLJ MI JE, je kričalo v meni in ni je bilo moči, ki bi me v moji nameri (razvezi, delitvi premoženja, dodelitvi otroka) ustavila. In ni me ustavila. Vse to sem rabila, da sem se dvignila in tudi to je bila med drugim pot do povrnitve samospoštovanja.

Upam, da sem bila dovolj razumljiva. Vesela bom, če bo komu kaj pomagalo. Srečno vsem. LP Odmev

Pozdravljena!

Glede na vaš odgovor, da je velikokrat poleg MOM še kakšna duševna motnja je moje vprašanje:

Ali je mogoče na podlagi opisa obnašanja osebe sklepati ali gre za duševno motnjo in ali lahko pride do t.i. zloma, da oseba pade in je potrebna hospitalizacija. Namreč po mnenju psihologinje, ki jo obiskujem naj bi se stanje moje “bivše” partnerke slabšalo. ( na podlagi tega kar povem v smislu njenega obnašanja in fizičnega stanja- zelo je shujšala, grizenje ustnice, nenavadnega obnašanja, predvsem zame nepojasnjen strah z njene strani kadar sva v bližini )
Besede, ki so pojavljajo na podlagi mojega zaznavanja so: dekompenzacija, psihoza, regresija, izguba stika z realnostjo, ne živeti v toku s časom…

Nekaj malega sem si prebral.

Hvala za odgovor

Pozdravljeni!
Samo na podlagi opisa ni mogoče postaviti diagnoze, je pa opis nadvse v pomoč. Diagnozo postavimo na podlagi sprememb mišljenja, čustvovanja in vedenja, ki so značilne za določene motnje. Značilni niso posamezni simptomi, ampak njihova kombinacija, izraženost in seveda časovna komponenta. Zato je nujno imeti podatke z obeh strani. Oseba z NOM/MOM v okviru diagnostičnega postopka pojasni, kako čuti, misli, razloži vedenja – vse to pa rabimo za diagnostiko.
Vedno je poleg MOM/NOM mogoče imeti druge duševne motnje – vse od organskih duševnih motenj, posledic zlorab substanc in odvisnosti od njih, psihoze, motnje razpoloženja, anksiozne motnje, … cela psihiatrija je lahko.
Vendar je najpomembnejše, da izključimo nekatera stanja, ki so MOM/NOM lahko podobna.
Svojcem vedno svetujemo skoraj enako – ne glede na duševno motnjo. Tudi pri psihozi namreč ni dobro, če cela družina hodi po prstih in doma vlada popoln kaos, zadeve pa dirigira nekdo, ki je pod vplivom blodenj in halucinacij. Vedno se svetuje, da svojci poskrbijo za otroke, zase in da jasno povedo in pokažejo, da določenega vedenja ne bodo tolerirali.
LP
M

Glej, trenutno ne racunam na drugo druzino, ampak racunam kako iz tega ven v neko normalno okolje, z veliko zeljo da v tako okolje postavim tudi otroke.

Si pa vsekakor zelim nekoga ob meni, odraslega, ki mi bo blizu, kateremu bom lahko kaj povedal, … ja, si zelim nekoga. Ti ne? Razmisljas, da je to to oz. ce bos uspel narediti korak stran da bo to to? Nikoli ne pomislis o novi, neMOM osebi, s katero bi se kot socialno bitje lahko imel lepo in bi se dopolnjeval?

Te ne uspem dobiti na gsm…

@Odmev – hvala za vse napisano, veliko je sedaj novih informacij, katerim posvecam pozornost.

Neverjetno, kako lazje je, ko odklopim MOMpartnerja in se z njim minimalno ukvarjam in vlagam vanj, kaj vse lahko razmisljam in katerim dramam se vse izognem. Ampak zalujem..za odnosom…ki ga ni…bilo.. kot kaze…

lp SVO

Ma v službi imamo paniko delam po 12 ur in imam gsm v kotu.

Če b brala tole kaka dama me bo hitro ozmirjala s šovinstom. Vendar svet se je spremenil in zveze trajajo od 8-10let v povprečju. Malo odpri oči in ne gledati samo na to moja ima mom. Tudi drugi pari imajo težave mogoče te bi partnerka zapustila danes pa je tvoja mom odvisna od tvojih čustev in se jo ne znebiš. Malo tragokomike. Ker sem polno zaposlen v tem obdobju imam mir. Vikendi so majnpestri ker sem jo dal pred dejstvo ali se prilagodi ali pa molči. Če ne grem ven in opazila je da je njejtežje. Vidim pa da ko smo postali enakopravni z ženskim spolom se je porušil sistem in dekleta niso to kar so naše mame da o babicah ne govorimo. Smo enakopravni in moramo več postoriti doma,, gospodinjska dela. Ok se strinjam . Samo ko grem na streho cegel zamejat pa je to je delo za moškega. Da o kakšnem drugem delu ne govorim. In veliko punc je zgubilo odgovornost do družine in partnerja saj ve da ji zadaj stojijo starši ki jo bodo ujeli oz rešili v prmeru napačne odločitve. Tak da kot so ti že svetovali premisli tudi če ne najdeš partnerk al lahko preneseš.. in ni ve zlato kar se sveti. Glej nase insvoe potrebe da v sanjanju o boljš zvezi na koncu še kako razočaranje in depresijo fasal

Kričač , zagotavljam ti, da bi zelo učinkovito zamenjala tudi cegel na strehi, če ne bi bilo mojstrov, ki bi to storili ali pa bi to počela z njimi ( to sem celo že počela nekoč). Če bom še jaz malo “šovinistična” včasih raje sama kak žebelj pribijem v steno ali sestavim omaro, kot da to traja stoletja in še primerno občudovanje do Mojstra moram izraziti..:-)))

Šalim se, da ne boš tega vzel preveč resno. Res je, da so se prej trdno določene vloge ( s tradicijo, vero in še c čim) pošteno zamajale in so tako moški, kot ženske včasih pošteno zmedeni, To lahko vzameš kot tragedijo ( sedaj res noben ne ve kje mu je mesto ) ali pa kot izziv ( posikati nove, še boljše načine življenja skupaj, kjer vzamemo dobro in zamenjamo slabo). Tako, da jaz ne bi tako zelo posploševala.

Poznam kar nekaj čisto zadovovljnih parov, kjer so tradicionalne vloge povsem zamenjane, pa sta zadovoljna, poznam tudi tradicionalne pare, ki so prav tako srečni in poznam mnogo parov, ki so povsem zmedeni, ker iščejo rešitev drug v drugem ali v iskanju jasno napisanih pravil medsebojnih odnosov. Rešitev je ( na srečo) vedno v nas samih, najbolj zdrava in učinkovita pravila v medsebojnih odnosih pa si tudi postavljamo sami, če upoštavmo karakter, želje, potrebe tako sebe, kot partnerja in jih znamo uskladiti.

GittaAna

Mogoče sem sam bolj spreten pa gledam preveč s svojega kota . Ampak mislim da prav to kar si rekla ruši zvezo. Stavek saj to ni nič kaj takega kaj moj partner dela to tudi jaz znam. Ne gle de na to kdo nosi hlače v družini.
Tudi če on kuha in ona organizira ni nič narobe dokler eden ne začne jaz delam več v zvezi kot ti ali ka se kdo začne šlepati z tapridnim. Gledam soseda in sosedo ki sta južnega izvora in še bolj tradicionalne vzgoje . Ona dela notri. Vse je pospravljeno skuhano in zlikano. On dela zunaj, ureja okolico., malo fuša. In se imata rada in funkcionirata. Zakaj on hvali kok je ona doma pridna in kako se dobro počuti v pospravljenem stanovanju. Ona pa njega hvali kako je sedaj garaža boljsa ker ima nadstrešek in iz trgovine posuhem nese vrečke iz avta. In to mislim da je uspeh vsak dela svoje in se trudi po svojih močeh. Pri nas doma pa je drugače. Jaz napolnim vodo v radijatorje pred zimo da ko mraz pritisne sesamo gumb pritisne. Paje treba radiatorje odzračit vedno poslušam . Panebo ti to drugače zrihtu. Ce bise jaz tega lotila bi sigurno bolje naredila in mi nebi nobena kaplica dol padla. Na zdej je flek k nisi dobro pobrisal. Sam delo mi delaš in tuki je dokaz kako me spoštuješ

Evo neki spet preko telefona stipkano

Kričač imaš prav, vsak naj naredi tisto, kar zna in če drugi spoštuje njegov trud in to tudi upošteva in pokaže in je skoraj zagotovljeno sožitje. Tisto, kar sem hotela tudi sama povedat je, da ni dobro, če razmišjaš preko stereotipov in sem potem tudi na tak način del posta odgovorila.

Ne glede na to, da sem tudi tehnično spretna, če je treba, ti Kričač zagotavljam, da če bi mi omaro sestavil , radiatorje zrithal, da sploh ne omenim ciglov na strehi…:-)…ti zagotavljam, da pri meni ne bi imel samo spoštovanja, pohvale, temveč še kakšen priboljšek zraven :-))))

Tako kot praviš, gre za odnos do drugega, ne za to, katero od vlog partner prevzame.

GittaAna

Tako redko slišim, da mož pohvali ženo in obratno, da je prav lepo prebrat no.

In imaš prav, to dajanje v nič je res zlo.

Pozdravljeni,

filozofsko aktivna faza se kar traja, pojavljajo se mi mnoga vprasanja, cesa se bojim, kaj se lahko zgodi, zakaj se vedno v nekaterih pogledih hodim po prstih, a je to sploh se odnos ki ga lahko zivim? A se sploh zavedam, koliko mi je vse to meglenje v zadnjih letih zameglilo mojo presojo in temperaturo, koliko je voda prakticno ze vroca??

Custvena oddaljitev pomaga, da se odvija manj drama, cetudi zena se vedno zna najti razloge, zakaj se razburi. Pa cetudi so tako banalni, pa vendar, vnasa nemir. Pritiska na vse nacine, na krivdo, na odgovornost saj sem vendar njen moz, na strah…da bo kar ona sla, ker sem jaz tak…

Ob custveni nepovezanosti in odnosu, ki ga v bistvu ni, je to zdaj stanje, ki skoraj zagotovo ne more trajati. Tako da tu je samo se varianta, da se jaz se toliko spremenim, da najdem nek smisel v vsem tem (kaksen?), ali pa pac zacetek poti za razvezo.

CSD mi daje dobre ideje, besede, in vzpodbudo, da otroci lahko ostanejo tudi ocetu, vendar to je samo CSD.

Tehtanje, kaj je za otroka najbolje, se vedno bolj nagiba v smer, da ta vrtiljak in ves moj trud zame in za otroka, ne bo dobra popotnica in da je slabse kot pa da se zavrtimo v krogu razveze in dogovoriti se kako bo s stiki. In sem potem pristen in vesel z njimi. Opazam, da se moja utrujenost, trud, nemir, nepriznanje, neupostevanost kot moz, oce, moski…vse to se odraza tudi v mojem odnosu do otrok, ki, sem preprican, to zelo dobro cutijo.

In ko se sam znajdem v stiki, ali mi bo zena namenila nekaj denarja za nujne osebne stvari, za tiste, ki pomenijo tudi varnost in zdravje zame in otroka, in ko odrece to, kot da nisem vreden nic, potem res ne vem vec. Oz. vem – nastudirati pot ven iz tega.

Kolikor bi rekel, se bo pocasi obrnilo eno leto od vsega spoznanja in delanja na sebi. In kdo mi je ze napisal – bodi tak kot si, zahtevaj tiste stvari ki ti pripadajo, kot rekreacija, pijaca s kolegom, kosilo pri starsih, v realnih okvirih seveda, pa bos videl, kaj bo cez eno leto. So to bolhe, je to nekaj vec. In kot kaze, je res nekaj vec.

In kaj se opazam. Da v bistvu tudi sam nisem, ne morem biti tak kot sem, kot bi zelel biti. Saj ko me nekaj skrbi, tega ne izrazim. Ko me nekaj razjezi, povem z drugimi besedami. Vem, ne morem kricati, ko zena nekaj anredi narobe, ampak formulacija, ki jo sedaj uporabljam, ni nekaj, kar bi peljalo, oz. tudi ze ljudje okoli naju opazijo, da je to hecno.

Se najveca tezava pa bi rekel da je, da se prav iz nobenega primera zena ne nauci, ne zraste, si ne zapomni, ne uporabi nekega dogodka, da bi ga lahko drugic uporabila v dobro.

Ja, to torej ni bolezen, je motnja, in to ni samo malo prevec sladkorja v krvi, to je narobe sestavljen sistem ozilja. Ne mores kaj veliko naresti.

Dobro mi je rekla na CSD – borim se preziveti dan, skusam poskrbeti zase, skusam poskrbeti za otroke, in ob vsem tem nazadnje se priti “domov”. Ma to je res hard work. Sploh obstaja kdo, ki to lahko fura? Ja, bil je oce od “Koncno”, ce se prav spomnim, pa vendar, situacije so razlicne…

Velikokrat mi pride na misel “@Rino”, ki kot pise, je nasel smisel, nacin, kako lociti custva od zene, biti z otroki in da mu pelje to. Je to mozen nacin zame, kako biti z otroki, jim dati sebe, jih voditi, biti brez partnerja, brez pogovora, brez intime – in ne samo to – zena ti ob vsem tem SE RUŠI VSE NACRTE IN IDEJE, saj ve, da bo s tem dosegla drame… torej ne gre samo zato, da imas veliko tezjo nalogo, ker si sam za vse in delas za dva, nekdo te pri tem spretno ovira. To.

tako da – mesec december je cas za tiste, ki ti pomenijo, da si z njimi, da se jim zahvalis za vse kar ti dajejo in ti se potrudis, da das kaj njim. Sem hvalezen vsem tule, ki si vzamete cas za branje in tudi za dobre zelje in ideje. Imam manj casa zadnje case, zato manj napisem, ampak se vedno spremljam…sem pa srecal veliko novih ljudi v mojem zivljenju, okrepil vez s primarno druzino, s prijatelji, in razvil mnogo debat, z nekaterimi tudi o temle tule… tako da… pot je, se premika, mogoce mi ni vsec kam, ampak je dobro.

lep december vsem

SVO

SVO srečno……….

Srečno želim tudi vsem ostalim in hvaležna sem da vas imam.

Pozdravljeni,

nedavno sem prebral eno dobro knjigo, ki govori o delanju megle, avtor je Stern, Gaslight effect, in moram reci, da so notri ene stvari me precej nagovorile. Oz postavile stvari v bolj metodicen pogled, to meni pomaga pri razumevanju in lazjem delovanju.

Kot avtorica omenja, se ljudje ob takih manipulacijah razlicno odzivamo, glede na stopnjo, kako globoko smo ze zabredli. Tako bi lahko rekli, da gre najprej za
1. faza – ko smo samo zacudeni nad dejanji in odzivi osebe z MOM ali kakorkoli ji pac recemo, in niti ne posvecamo prevelike pozornoti vsemu skupaj. Ce se pac razburi, zaradi majhne stvari, seveda opazimo, da je to nekaj iz konteksta, vendar smo pripravljeni to tolerirati, zaradi “drugih” dobrih stvari.
2.faza je, ki nastopi, ce prva traja dlje casa, in se zacnemo potem pocasi braniti, zagovarjati, dokazovati, da kako pa nekaj ni tako pomemebno, da bi se recimo moral tako razburjati, gremo torej v dokazovanja, razlaganja, in za to porabljamo veliko energije. Ponavadi smo mi tisti ta grdi, ki ne razumemo, ki smo napadalni, ki se ne vzivljamo…
3. faza pa je, ko pa smo ze cisto na tleh, ko v nase misli ze hodi ideja, kaj pa ce je vse res tako, kaj pa cem sem jaz prevec obcutljiv, kaj pa ce sem res prevec s svojimi prijatelji.. itn, in tako se pocasi niti vec aktivno ne vkljucujemo v dokazovanja, ali da bi zastopali svoje stalisce.

vsekakor je prehod iz vsake faze nazaj precej tezaven, dolgotrajen in zahteva veliko dela. Tudi knjiga omenja, da se vprasamo, ali lahko na tak, “drugacen” nacin zivimo, kaj lahko spremenimo, se lahko partner kaj spremeni.. to me res pomirja, da sem na pravi poti, ker tocno to delam zadnje leto…

Zanimivo mi je bilo tudi, vsi vemo za FOG (strah, dolznost in krivda), da avtorica omenja tudi se eno poslednjo manipulacijo, ki jo taka oseba ponavadi ima na zalogi – temu rece emocionalna apokalipsa. Recimo da mi zberemo neko moc in stojimo za svojim mnenjem, za svojim pogledom, dtimo svojo mejo. Vendar dotisna oseba zelo dobro ve, kaj je nas najglobji strah, (npr ne bo govorila z nami, bo kricala, grozila z odhodom – nekaj kar nam predstavlja res nekaj kot da zdaj bo pa vsega konec), takrat pa ponavadi spet zmrznemi in podlezemo manipulaciji.
Se kar precej najdem v teh opisih, in moram priznati, ko se zadnje case otresam teh strahov, in dejansko ne cutim strahu, kaj pa ce bo zdaj doma dva dni tisina, mi je precej lazje stati za neko mejo.

Ena zelo dobra stvar je tudi, da imamo zunane neodvisne opazovalce. Primer na letalu, ko te je ponavadi malo strah, ampak ok, to je normalno. Vendar ce pa opazujes stevardese, in ko so one zaskrbljene, potem je smiselno, da si zaskrbljen tudi ti.
To je vecna manipulacija s strani moje zene – “Kaj pa se ti rabis pogovarjati z drugimi, a mi ne verjames kar ti govorim, kaksen moz pa si, a ti nisem dovolj pomembna, a nisem dovolj vredna da bi se o vseh stvareh pogovoril z mano – kako spretno je tu notri zavit FOG 🙂 ” Skratka, kar hocem reci, pomemebno je najti zunanje neodvisne ljudi, jih/ga seveda pametno izbrati in od casa do casa preveriti zadevo, kako nekdo drug vidi moj odnos.

Tretja stvar pa je tudi odlicna, namrec:
– oseba, ki nam je ljuba in bi z njo radi bili povezani, bi radi da nas ima rada, ker jo imamo mi radi itn… pa naj bo to partner, mama, brat, dober prijatelj – ni treba da smo URGE TO MERGE – ni treba da se strinjamo o vsem, da imamo isto mnenje in da se podredimo, da recemo ok, mogoce je pa res tako. Mislim da je to problem nas resiteljev, da skusamo tako ugajati in upamo, da bo tako najbolje za odnos. No, ni 🙂 mi smo zagrenjeni in podrejeni.
– in se ena isto pomembna stvar – seveda si zelim/o, da nam ljuba oseba razume neko situacijo tako kot mi. Ce vidimo vse razloge, zakaj je bila neka njena reakcija neprimerna, lahko to ponazorimo na 5 nacinov, s crnobelimi razlogi, ampak druga oseba tega se vedno ne bo razumela, (bo nasla hecne izgovore) NI POTREBNO TO RAZLAGATI IN VLAGATI ENERGIJO V NEKONCNOST – pac, ne bo nikoli tako gledala na stvar. In pika. gremo dalje. Zdaj ali bos se naprej zivel s to osebo ali ne, sploh nima veze. Zase lahko recem, da sem pogosto razmisljal, “pa kako naj ji se to razlozim, saj potem bo pa videla..”.e, ne bo:-)

Skratka knjigo mocno priporocam, saj vidim, da se ne samo v odnosu do partnerja, ampak tudi drugje dostikrat ponavljajo ti tipi manipulacij in nasih strahov.

Kar se pa mene osebno tice, lahko recem, da custvena distanca dejansko deluje, oz. mi omogoca, da lahko nekako trenutno zivim v odnosu. Ki ni odnos po mojem mnenju, ampak neko cimrstvo, drzanje mej, skrb za otroke itn…ampak temu se vedno recem aktivno cakanje, ce se kaj premakne na drugi strani. Bo pa vsekakor odlocitev na moji strani, a to lahko zivim, koliko casa se mislim v tej fazi cakati ali najbolje, da grem ze naslednji teden na CSD na skupne pogovore.

Je pa vprasanje, kako ziveti z MOM za mene nekako tako, da moram biti v vsakem trenutku pripravljen, kot da sem za vse sam. Poskrbeti za otroke, pospraviti, nekaj organizirati, imeti vedno pri sebi nekaj denarja in kljuc od hise, ce se slucajno ob neki apkalipsi moram umakniti ali iti ven iz avta…torej moram skrbeti, da sem naspan, da lahko poksrbim za sebe, za otroka…kar je, ce se vnaprej pripravis – mozno, seveda pa je vprasanje, ali zelim tako ziveti.
V neke ideje, kako bi bila ona lahko bolj spocita, bolj potpezljiva do otrok, kako da necesa ni storila ceprav je obljubila, kdo bo gledal zvecer svojo nadaljevanko po tv…to so stvari, v katere se sploh ne spuscam vec. Pa sem pomislil, a je to faza III, kot sem zgoraj omenjal, pa mislim, da si lahko recem, da to ni neka moja blodnja kaj ce je vse to ok, ampak res neka faza sprejetja, da ne moram vplivati na to, da to ni ok, ampak da tako je.

In moram reci, da ceprav sem mislil, da sem ze pred pol leta nehal hoditi po prstih, moram priznati, da se zdalec ni bilo tako, da sem sele zdaj mogoce na 3/4 poti, da ne hodim po prstih. Ampak, si lahko recem, super!

Tudi to, da sem nekako dojel, da otrok ne mroem zascititi stalno, da ko me ni, ko so z njenimi starsi, kjer je vedno DRAMA, PREPOVEDI, ko otroka prakticno samo vegetirata, ampak ko pridem jaz nazaj v njuno druzbo, ozivita in delamo traparije. Mogoce je to res se bolje, ko se bo otrok naucil, da obstajajo razlicni ljudje, razlicni vzorci, in bo lahko tudi kasneje v zivljenju znal bolje ragirati na take ljudi. Samo da jim zagovotim v rednih dozah to varnost, ljubezen in nagajivost, pa bo vse Ok. Verjamem. In v bistvu a bo to skupaj takole ali posebej, vse bo ok. Dovolj v redu.

Misel ki mi je tudi prisla, takole, ko kdaj ni otrok zraven – kaj pa je se pomemebno, kaj bo pomebno cez 15-20 let, ko gredo otroci po svoje? Ja, jaz seveda. Torej delaj veliko na tem ze zdaj, ce bom takrat zacel, bo prepozno.

Kar potrebujem, je samo se nekaj razlocevanja in dober nacrt – a si recem, po pameti, iz dneva v dan, tudi mislim, da potrebujem se nekaj vec osebne stabilnosti, ki si jo zdaj nabiram.

kako pa vam drugim fantom gre?

lp SVO

Vse to kar je napisal @SeVednoOptimist in ga. Dernovšek poznam iz lastne zgodbe. Težko je opisati in dopovedati nekomu, ki tega ni dal skozi, vse žalitve in poniževanja, ki sem jih dal skozi na CSD v stilu (“ahhh … dajte no dajte, poglejte se kakšen dedec ste, saj ni mogoče, da bi vas vaša bivša žena napadla”, pa bi lahko mi pred njimi držala nož na grlu :)) ). Tega, nasilja nad moškimi s strani žensk, je veliko, a o tem nihče ne govori.

Borba s CSD-ji, sodišči, možmi uprave, odvetniki, … že samo za redne stike z otroki te izčrpa do konca.

Meni, osebno, sta do konca odprle oči dve stvari, povsem naključni (žal že po ločitvi):

– Knjiga od Dr. Kisička (O.k., mnenja so deljena o njem, pa tudi morda si kdo misli da je že malo “out”), “Ne boj se ljubezni”, kjer sem si prebral nekatere simptome (MOM) in si rekel … pa saj to se je meni dogajalo pred očmi 15 let, kako tega nisem videl, zaznal (ja, tudi moški smo od ljubezni lahko včasih slepi)
– Nekaj mesečno redno obiskovanje zakonske svetovalke in družinske (psiho)terapevtke, kjer sem res lahko brez dlake na jeziku povedal kaj in kako se mi je dogajalo in v zakonu in ob ločitvi in mi je pojasnila marsikaj, kar se je mojemu racionalnemu umu upiralo

In ja … “obnova” duševnega miru traja 4 – 5 let, žal.

Pozdravljen SVO,

glede na to da se veliko sprasujes o otrocih bi zelela deliti del svoje zgodbe in dozivetja ob dveh dokaj razlicnih polih.

Sama sem (zdaj ze odrasel) otrok mame z mom in normalnega oceta. Moja dva sta se locila ze v mojih zgodnjih letih, tako da locitve nisem niti cutila, saj sem oceta se vedno normalno videvala. Celo se vec kot je bilo na csd dogovorjeno, saj je mati uzivala ob prostih dnevih, oce pa ocitno ob dnevih z mano.

Z mami sva vedno nekaj planirali in hodili naokoli, pri ocetu sem se igrala na ulici, kartala in prezivljala cas z druzino. Z mami se je vedno nekaj dogajalo, z ocetom je bilo vedno umirjeno. Mati me je znala grdo poteptati in ozmerjati, pri ocetu sem dobivala razumevanje in spostovanje. Mati je govorila cez oceta, ces zdaj sem pa spet razvajena in porejena prisla domov. Oce me je vedno sprejel taksno kot sem in nikoli cez mami govoril. Mati je menjala partnerje in skoraj nobenega nisem marala, kar sem jim znala dostikrat tudi jasno povedati. Oce do mojega 25 leta sploh ni imel nobene punce, no vsaj ne da bi jaz vedela za njo. Se pa zelo jasno spomnim, se ko sem bila ca 5 let stara, ko sta se locila, da sem ocetu rekla, da ne zelim/dovolim da ima drugo punco. Sem nazalost kar velikokrat ponovila, dokler nisem imela prvega fanta. Takrat sem prvic dojela, da je dejansko lepo ce imas nekoga.

V osmem razredu osnovne sole, sem bila za vikend ze sama doma brez nadzora. Mami je rekla samo kdaj moram biti doma in preverila tako, da me je poklicala na stacionarni telefon. V srednji soli je poleg “depresije” (z danasnjega stanja diagnostike pa cisti mom) in alkohola, jedla raznorazna pomirjevala v vecjih kolicinah. Hvala Bogu sem srednjo solo delala izven svojega kraja in sem bila cez teden v internatu. Ko sem prisla za vikend domov, ko sem zivela se pri mami, sem cel vikend prezurala, samo da mi ni bilo potrebno biti z matero doma. Zacela sem razmisljat, da je z mano nekaj narobe in prosila ocita naj mi najde psihologinjo za strokoven pogovor. Mi seveda mati najde eno nesposobno s katero sem po prvem razgovoru zakljucila. Nato najde oce eno normalno, katera mi je ze v prvi uri svetovala naj spokam kovcke in grem k ocetu.

Kot zgleda je vse to pogovarjanje in ukvarjanje pozitivno vplivalo name, saj sem v norih najstniskih letih (sredina srednje sole) imela enkrat dosti komplikacij, dram in nestabilnosti pri materi in se odlocila preseliti k ocetu. V mirno, ljubece in stabilno okolje. Iz mojega zornega kota sem se takrat odrekla popolni svobobi, saj sem imela vse diskoteke na dosegu roke, vse prijatelje na enem kupu, lahko sem sla ven do kadar sem hotela, vse ulice sem poznala. Pri ocetu je bilo bolj spalno okolje, vec bi se morala voziti z avtobusom, med pocitnicami slabse placano delo pa tudi prijatelji so v kraju kjer mati zivi, kar pomeni vec stroskov da jih sploh vidim. Ah ja, pa prva in edina diskoteka v ocetovem kraju je bila oddaljena ca 5 km s kolesom. Za najstnika res velika in zelo boleca odlocitev. Je bila pa odlocitev v pravo smer.

Pri ocetu se mi kar naenkrat sploh ni vec dalo hodit zvecer ven na zur. Vikende sem prezivljala doma z ocetom, babico in dedijem. Dejansko sem uzivala ob ucenju med vikendom, saj smo ob pondeljkih imeli nenapovedano sprasevanje. Kdaj so prisle prijateljice k meni prespat in smo gledale film, se pogovarjale. Seveda smo sle tudi kdaj ven, samo nikoli vec tako pogosto kot pri mami. V soli so se mi izboljsale ocene, vzgojiteljice v internatu so me sprasevale kaj se mi je zgodilo, saj sem se spremenila in nekako bolj umirjena. Sama sebi sem se zdela ista, samo bolje sem se pocutila, lazje sem se koncentrirala, bolj me je zanimala sola in lepse ocene… Pri ocetu so stvari enostavno normalno in umirjeno tekle naprej, kot naj bi zivljenje tudi teklo.

Se spomnim ko sva se v srednji soli s prijateljico odlocili, da bi si dali uhan v jezik. Seveda ocitu tega nisem nic omenila, saj sem ze vedela kaj bo rekel. Tako sva s prijateljico sredi tedna po pouku sedli na Bus in odsli v Lj v kozmeticni salon si preluknjat jezik. Po tem poklicem oceta, presenecenje oci, s prijateljico sva tu, imava uhan v jeziku in lepo prosim ce naju lahko prides iskat. Ocka pride, bogi ves sokiran, saj bi morali biti v soli in se uhan na napacnem mestu. Je izrazil svoje nestrinjanje in ocenil dejanje kot nespametno in to je bilo to. No naslednje jutro sva imeli zatecene jezike in se eno uro prej sva morali ustati, da prideva pravocasno v solo. Seveda naju je oci takoj zjutraj peljal v solo. No uhancek sem po parih letih prostovoljno odstranila, saj so mi moji zobki pomembnejsi.

Vem da mora biti tezko z nekom, ki ima mom. Samo je pa tudi zelo veliko vredno, ce je vsaj eden od starsev normalen, stabilen ali pa vsaj poskusa ostati stabilen ko so otroci v blizini. 🙂 Tako dobimo otroci na vpogled se drugi nacin obnasanja, reagiranja, odlocanja, dejanja…..in in in… Sigurno ne bomo v zivljenju vedno pravilno postopali, bomo pa vsaj vedeli da obstaja se drugi nacin in enkrat sigurno “postekamo”. Vcasih pocnemo res velike neumnosti, v kaksnem se vam bomo zdeli brezupni. A ne moremo pomagati, saj smo se ucili od mom-a, ki nam je pokazal kako priti do svojega cilja pa cetudi preko trupel, kako efektivno uzaliti, kako se spretno izraziti, obrniti besede in okriviti drugega, kako manipulirati. Zase lahko recem i´ve learned from the best. Ko sem enkrat (in nazalost ne edinkrat) ocita zelo grdo uzalila in res nesramno zmerjala, mi je bilo kasneje tako hudo, ker sem ga tako prizadela. Izgovorila sem besede, ki jih sploh nisem dejansko mislila in niso resnicne. Uzalila sem nekoga ki me je vedno podpiral, mi stal ob strani in naredil vse samo da njegov otrok lahko napreduje v zivljenju. Po premisleku sem dojela, da to kar sem naredila, kar bi moja mami naredila, ni pravilno. Se tisoce taksnih situacij bi lahko nastela. Si sploh ne morem predstavljati kaj si je moral oci misliti. Kako mu je moralo biti hudo ko gleda svojega otroka, kako se grdo in zaljivo obnasa do njega, kako uporablja iste taktike kot bivsa zena, samo da doseze svoj cilj. Nekaj kar prezira dobi teleportirano preko svojega lastnega otroka, puncico svojega ocesa za katero bi storil vse.

Za mojega oceta lahko recem da ima ocitno neverjetno veliko potrpezljivosti. Tokom mojega zorenja je dozivel lepe, cudne in pa tudi dobesedno bolne situacije. Ampak je “zdrzal”, ostal je vedno isti kot je. Ostal je moj oci ki je svojemu otroku v podporo in pomoc na poti zivljenja. Lahko recem da se je definitivno obrestovalo, saj mi je dal dokaj prave smernice za zivljenje. Verjamem pa, da je dolgo trajalo predno se je lahko kot stars pomiril 😀

SVO mi je zal za tvojo situacijo! Ampak je kakor je, ostani kot si, delaj na sebi in ukravjaj ter pogovarjaj se z otroci. Dejansko se ucimo iz dejanj starsev in lepo je ce se z ocetom lahko razumes, pogovarjas, hodis na sprehode, kartas, se igras… skratka karkoli skupaj. Ti trenutki ostanejo v spominu, ceprav vcasih ne zgleda tako. Bo najbrz kar nekaj casa minilo preden si bos lahko resnicno oddahnil. Samo ko bodo otroci enkrat starejsi ti bodo sigurno zelo hvalezni. Jaz vem da mojemu ocetu sem!
In se morda malo v tolazbo. Ze to da prebiras literaturo in da si opazil problem je ze veliko. Moj oce te moznosti ni imel in je moral nekako po obcutku. Na vsak nacin si en korak pred njim!
Kar pa tudi nekaj pomeni kajne?

Zelim vsem berocim lep soncen dan in do naslednjic,

a.

ad infinitum, iz vsega srca hvala! Kar solze so se mi ulile, ko sem te brala. Na ta forum sem že napisala vse, kar sem imela napisati, in samo še berem. Ampak tokrat sem se odločila, da se vseeno oglasim, ker so tvoje besede segle zelo globoko.
Tudi jaz imam normalnega očeta – vse tako, kot opisuješ, do pike isto, le ločila se nista.
Dopovedati pa so mi hoteli, da kdor je z MOM, je tudi z njim nekaj narobe (po principu “there’s always two to tango”). Pojasnjevanje, da ni vedno tako, da je eden lahko čisto ok, je največkrat naletelo na gluha ušesa, nejevero, obsojanje, da sem naivna, da me je zmanipuliral ipd. ipd. To je bilo na nek način še težje kot povedati okolici, da je z materjo nekaj narobe. Če so to, da mati ni ok, nekateri celo lahko verjeli, niti slučajno niso želeli verjeti, da oče je. Imam srečo, da sem bila otrok, ki je vedno neomajno sledil svojemu srcu, ne okolici, in da sem tudi odrasla v tako osebo, sicer bi me pritiski – največkrat celo s strani strokovnjakov za psiho – že zdavnaj oddaljili od očeta. Tako pa sem dosegla podobno kot ti: umirjeno življenje z ljubljenimi, brez mom zdrah. Na tem forumu in tudi na tujih forumih ni veliko takih primerov, zato je o vsakem posameznem človeku s tako preteklostjo, kot jo imam sama, še toliko bolj dragoceno brati.
Hvala še enkrat, ker si se javila in pokazala, da taka plat vsekakor obstaja.

SVO, tebi pa vse dobro. Te spremljam in občudujem tvoj napredek. Odlično ti gre! Sledi svojemu srcu, pa ne boš nikoli zgrešil.

@Ad infinitum, iz srca sem ti hvalezen za napisano, to je res veliko darilo, da je mozno v tej dobi racunalnikov priti do takih ljudi, kot si ti, in gledati na mozne scenarije in posledice, katere bom jaz v resnici lahko ocenil sele cez 20 in vec let.
Vedno bolj se zavedam, da ves moj trud do otrok, do mene, moja reagiranja, ki so dobronamerna, moje postavljanje zame, postavljanje mej, in to pred otroki, vse to je nalozba naprej. In tudi iskanje prave mere ljubezni, zavetja, igre, ki jih dajem otrokoma, vse to jima ostaja in jima bo v veliko pomoc in najverjetneje bosta se bolje pripravljena na resnicno zivljenje, ce kdaj naletita na take osebe v svojem kasnejsem zivljenju. Preprosto moram verjeti, da je dovolj dobro, da sem do njiju jaz tak kot sem, in da bosta znala videti, cetudi “oportunisticno”, kaj je tukaj dobro in kaj ne stima. Zdaj ne glede na to, ali ostanem v tem odnosu ali ne. A na meni je, da ocenim, ali jaz dovolj “ne hodim po jajcih”, ali jasno pokazem, ko je nekaj narobe itn…

Vendar ze ideja, da ce bi imel zdajle free pass, da lahko poberem otroka in lahko oddidem iz odnosa, in da bi tako opcijo pograbil takoj, mi pove, da se je moja odlocitev ze prakticno zgodila. In z zavedanjem, da meni ni potrebno z zeno prav nicesar vec razjasnjevati, dokazovati, razlagati, tega je bilo v zadnjih dveh letih in prejsnih parih letih terapij vec kot dovolj, je stvar v bistvu precej enostavna. Moja predstava, da bova z zeno preko pogovora, preko empaticnega pogovora ugotovila, kako stvar stoji, kaj lahko narediva, itn.. to je pac samo neka utvara v moji situaciji. To ni mozno. To bo moja odlocitev in to dejanje bo hipno. In takrat ne bo vec opcij kaj bova se naredila, kaj se lahko narediva…Pac, oddidem. Saj mi se pride vprasanje, kaj se lahko naredim? in tudi tisti drobec upanja, da se bo ona spremenila, vendar to ugasa… vsaj po tem letu in pol aktivnega dela je pac to to. To je realnost.

Ta custvena odmaknjenost mi pusca veliko energije, kijo, kot opazam, vse bolj usmerjam kako zdaj, kako lahko to speljem najbolj elegantno, da bo najbolje za otroka in zame. Torej? Kje je zdaj Prirocnik za uporabo v takih primerih? 🙂 Razmisljam, da bi se enkrat oglasil na CSD in povprasal za njihovo mnenje.

Verjamem, da je tebi ogromno pomenilo, da je bil oce zraven – @AI, vendar, kot razumem, je on ostajal isti, ta pritisk ga ni zlomil, ni ga pahnil v bolezen, v neracionalno obnasanje, kjer bi kompenziral, v neprimerno obnasanje do otroka. Mene vcasih njena dejanja pahnejo v moja reagiranja, ki mi niso vsec, ki jih nocem delati, naprimer do otrok. Seveda se jim opravicim, in oboji tako zrastemo, pa vendar, to je moja odlocitev, ali hocem ziveti tak odnos.

Se me caka nekaj tehtanja in bildanja moje stabilnosti…vsekakor pa obcutim neizmerno lahkotnost, ko sem ponotranjil, da na situacijo pac ne morem v celoti vplivati, od mene ni vse odvisno, za otroka ne morem pricarati idealne mame in ata, in to kar delam, je dovolj dobro. Dovolj.

pa lep pozdrav SVO

Ja..lep pozdrav vsem skupaj

Na kratko lahko rečem, da je prišlo pri meni do novega dogajanja, ob novem izbruhu obtoževanj in fizičnega obračunavanja je kot kaže pri meni prišlo do tistega platoja in ob vseh teh tehtanjih ali je se vredno in kaj je najbolje za otroke, sem preprosto rekel tega odnosa je konec, jaz se ne grem več.
V bistvu zelo mirno, brez kričanju, brez dokazovanj…
Bi rekel da je dojela, začutila, začutila mene in mojo energijo in da gre zares.
Sedaj gledam popolnoma drugačno ženo, ki se trudi, ki obljublja da se bo spremenila, sploh nobenih obtoževanj več itn… Čudež, boste rekli ne, sprememba čez noč?

Ne vem zakaj, ampak temu pač ne verjamem in stojim za svojo odločitvijo.
In je dobro, je mirno, spim, ne razmišljam več cele dneve kako in kaj…

Razmišljam seveda kako bo z otroki, ampak hotel sem vam vsem samo reci da diham sedaj s polnimi pljuči in je osvobajajoče.

Pred mano je bitka, oziroma, pripravljen sem na njo, če je ne bo, toliko bolj super, ampak verjamem da preizkušnje se pridejo.

Ampak hej, model jaz, koliko sem se moral in sem se spremenil, da sem po dveh letih lahko rekel konec je, ko pred leti se pomisliti nisem upal na ločitev. Bravo jaz!

In hvala vam vsem tule za vse misli in podporo ob razmišljanjih, da je do tega lahko prišlo.

Se se beremo SVO
Sem se vedno optimist, ne v moj zakon, ki ga v bistvu ni več OZ ga sploh nikoli ni bilo takega, kot sem jaz mislil, seveda, tudi sam sem k temu pripomogel, sploh s svojimi rešiteljskimi nagnjenji, ampak, pred mano je se nekaj let življenja in dajmo to izkoristiti v najboljši meri in biti hvaležen za dva super otroka in jima pokazati, kaj je lepo, za kaj smo lahko hvaležni in da so na tem svetu tudi ljudje ki drugače doživljajo stvari in drugače gledajo na druge ljudi okrog sebe.

Vau CVO, to pa je bil premik. Veselja, pravzaprav celo ponosna sem zate, da ti je uspelo in obenem mi žal zate in za otroke, da je do tega spoh moralo priti. Bom ponovila, kar sem že enkrat napisala: kapo dol pred tem kako si se in se še s tem soočaš. Ni stvari, ki je ne bi naredil, da bi rešil zakon, obenem pa imaš dovolj notranje moči, da se umakneš, ko vidiš da ne gre. Kaj bi jaz dala, da bi imela takšnega očeta v mojem borderline otroštvu!
Drrži se in ostani z nami, saj lahko s svojo izkušnjo pomgaš mnogim, ki so še globoko v borederlandu!

GittaAna

SVO!
Zelo sem vesela za tvoj osebni razvoj. Čestitam in hvala, da deliš svojo zgodbo z nami. Kapo dol! Srečno! Lp Odmev