Do odvetnikov sem prišel preko vez kot 90 % stvari ki se dogajajo v tej ljubi deželi saj sem hotel objektivno in realno mnenje.

Saj so vsi rekli razen na CSD da nič ni nemogoče samo da se naj pripravim da ta takoimenovana igra kot ji oni pravijo ni nedolžna in pomeni veliko psihične obremenitve.
Če povzamem enega odvetnika ki je rekel če je ločitev na sodišču je drek in na sodišču se ta drek meša in seveda le to pomeni da smrdi-

Nisem puške vrgel v koruzo sploh ne hvala za spodbudo samo pač če si moški si v zgubi.

Pač se aktivno pripravljam na boj in prišel sem do zaključka da ne bom zmogel čakati da otroci vsaj malo odrastejo ker ko je v naletu je nasilna in ne dovoljuje da se z otroci odmaknemo- na začetku mi je ratovalo, sedaj pa je spremenila taktiko in se fizično postavi pred njih ni vrešči proti meni kaj vse sem. To še ne boli toliko kot to da se potem umaknem sam in se ven pred vrata sliši preden se obujem da otrokom razlaga kaj vse sem jaz in kaj vse so moji sorodniki. To pa žal ne morem poslušati. Tudi če ignoriraš ven izbruhne čez dan dva in boli kot sam hudič. Naj me raje z desko po glavi kot pa to.

Morda le še tole za razmislek…..

S kakšno lahkoto sami sebi postavimo mejo v smislu, da se nekaj ne da. Pri tem našem prepričanju oziroma mišljenju nam pomagajo vsi tisti, ki nekako “tulijo” v isti rog z nami. Naj si bo to odvetniki, CSD, splošno mnenje o tem, da se ne da, naši strahovi…. V bistvu želimo slišati odgovor okolice oziroma pojasnila, da je zelo težko, da se ne da, da je to velik psihični pritisk….. Osredotočimo se na njihove negativne odgovore, ki pa so za nas v tistem trenutku pozitivni, saj podkrepijo našo neodločnost v smislu, da ostajamo “v coni udobja”. Na podlagi tega pa iščemo bližnjice. V bistvu bi bilo za nas najlažje, da bi se partner spremenil.

in zdaj še drugo razmišljanje na temo….

S kakšno težavo oziroma kako težko samim sebi postavimo mejo in se te mej držimo, do katere bomo dovolili vedenje osebi s katero smo čustveno prepleteni. V tem primeru si mejo sicer poskušamo in želimo postaviti, pa jo non-stop višamo in višamo.Nasprotna oseba, ki se tega zaveda pa to pridno izkorišča. Zato pa je veliko psihične obremenitve v odnosu oziroma ni ta nič manjša, kot na sodišču oziroma na sodišču ni nič večja kot je doma. Je pa res, da je bolj javna in ne tako zaprta med štiri stene. Vendar se na sodišču enkrat zaključi, v odnosu pa lahko traja celo življenje.
In ja, gre za mešanje dreka na sodišču ampak v odnosu doma ni nič bolje. Tu je še celo tako, da tudi če ga ne mešaš vedno bolj smrdi.

Kaj pa če bi razmišljali tako, da bi zamenjali besedo težko in lahko v prejšnjih dveh odstavkih in sicer:

– S kakšno težavo oziroma kako je težko samim sebi postaviti mejo v smislu, da se nekaj ne da.
(če želimo biti z momsterjem najdemo vse vrste izgovorov od premoženja, do otrok. Za mejo “se ne da biti z njim” hitro najdemo rešitve (v bistvu izgovore)

– S kakšno lahkoto sami sebi postavimo mejo, do katere bomo dovolili vedenje osebi s katero smo čustveno prepleteni.
( če želimo biti z momsterjem najdemo vse vrste izgovorov od premoženja, do otrok. Za mejo ” se ne da biti z njim” hitro najdemo rešitve oziroma izgovore oziroma to mejo višamo in višamo).

Na koncu pridemo do spoznanja, da smo edino mi osebno tisti, ki ne želimo spremembe. Okolica je le odraz tega, kar sami izžarevamo.

Meje sem premikal v življenju in to konstantno. Kaj je tu drugače. Obe potj so dolge. Kar se najine zveze je mrtva že 3 mesece. Ni bližine, vedno so oklepi gor in distanca. Vsaki bližini se izogibam ker je nekamo tako kot je rekla Dr. Dernovšek tako hrepeni po bližini, dotikih, objemanju in pocukranosti in ko od mene to dobi začne iskati napake, razlog za prepir in bes.
Kolebam le še zato ker ja ne vem kako bo v primeru poraza in otrok ne bom videl vsak dan. Pač mi dajeta voljo do življenja in sta redka svetla točka ki me dnevno razveselita.

Kričač praviš, da ti je odvetnik rekel, da je to bolj za terapevta, kot pa za odvetnika. Sama bi najprej ženi predlagala, da gresta oba do terapevta ( vsak do svojega in potem z obema skupaj) Verjetno bi rekla, da ne gre. Potem bi šla na csd in rekla, da imamo težave in da prosiš za pomoč, da ti pomagajo in vse te tete prijazno poslušaj kakroliko ti bodo že mlele in zahtevaj zapisnik, kjer bodo zapisane tvoje skrbi in tvoj trud. Povej, da si ženi že predlagal strokovno pomoč in da je odklonila.. Če ne drugega bo na csd vsaj zapis, kaj se je dogajalo in da aktivno iščeš pomoč za vso družino. Kar ti bo kasneje prišlo prav.

Potem bi sama šla k terapevti ( ne privoli, da bi skupaj hodila, najprej mora vsak sam iti, če pa že skupaj, potem se dogovorite ti, žena in vsak svojega terapevta na skupnem sestankau). Delaj s terapevtom nekaj časa, ker ti bo koristilo, pomagal ti bo ojačati, poleg tega pa ti lahko kasneje na sodišču ( tega ne delajo vsi, najdi takšnega, ki je pripravljen to storiti, kar nekaj je takšnih ,ki se ne želijo vpletati)

Začni dokumentirati vse, kar se dogaja.Kakršen koli dokaz boš imel kasneje na sodišču bolje bo. Skrita snemanja niso dokaz, ker niso dovoljena, je pa dobro, če imaš kakšnega na zalogi. Če ne drugega, da boš dal takart, ko bo “vojna”ženi vedeti, da imaš konkreten dokaz, kaj počne in lahko prav pride tudi pri sorodnikih in podobno, če jih bo poskušala potegniti v vojno. Pazi, da pri tem ne vpleteš otrok, ker to ni prav ( torej naj bo gor njeno kričanje, ne pa jok otrok).

Lahko morda poskusiš tudi tako, da ji daš vedeti, da boš posnel njene izpade in kadar jih ima pomahaj s kasetofonom pred njenim nosom in sem prepričana, da bo znižala ton in prenehala, ker ne samo, da večinoma obupno želijo pred drugimi obdržati idealen obraz, temveč se tudi nočejo soočiti sami s seboj. Lahko da ji bo v tistem momtentu čisto vseeno če snemaš in ji potem , kose bo malo pomirila predvajaj kaj počne, Vse zgoraj opisano uporabljaj previdno in zgolj primerno situaciji.

Že to, da bo videla, da si ne more privščiti vsega, ker je lahko to zabeleženo ali pa da so drugi ljudje vpleteni ki lahko zvedo, kaj se dogaja ( četudi tvoj terapevt) jo bo malo umirilo. Tudi srečanje pri csd jo bo malo streznilo.

Na tvojem mestu bi vsaj kar se tiče csd to čimprej nareidla ( in vedno zahteavla pisni zapisnik in njegovo kopijo) ker jo bo malo streznilo tudi to. Vendar bodi pazljiv, lahko se zgodi, da bo tudi ona šla v vojno in začela na csd sama sprožati lažne prijave tvojega “grozljivega” vedenja. Vedno, ampak res vedno ohrani mirnost, pogovarjaj se, nikoli ne padi ven, vedno bodo pripravljen na pogovor. Žal je na csd res pogosto kup precej zmedenih babšet, ki nimajo pojma ali pa so tudi same v zakonu tako frustrirane, da avtomatično potegnejo z ženo. Ni pa nujno, ker je sedaj že mnogo moških utrjevalo tvojo pot in so sedaj že bolj previdni. Če vidiš, da se začenajo na csd dogajati čudne stvari jih prijavi na socialno inšpekcijo. Imeli so že kar nekaj prijav in nekaj njih se je končalo slabo za csd, so morale delavke na p onovno izobraževanje in podobno…zato jih ne mečejo zgolj v predal, kot se je zgodilo to še pred leti.

Vem, vse skupaj se sliši grozno, vendar se je bolje čimprej soočiti s situacijo takšno kot je, kot pa da čakaš na čudežno rešitev problema ali še hujše, da se tvoja žena spomni, da lahko malo zaigra na svoje strune pri inštitucijah. Vsaj malo več možnosti imaš če k njim prideš prej in da je tvoj iskren trud za iskanje rešitev že kje pisno zabeležen.

GittaAna

Hvala za dobro voljo in spodbudne besedo

Glede hoje k terapevtu pa sva poskusila in ona je tudi že hodila in še bi hodila saj si tam lajša dušo. Samo ko ti terapevt reče – Glejte imate le eno plačo in vaša žena hodi k meni lajšat svojo dušo na sebi pa ne naredi nič. lahko leta hodiva k terapevtu. Kot že dostikrat zapisano za zvezo sta potrebna dva in trud obeh. Trenutno pa sem tudi sam na distanci in se ne trudim več. Zvezo sem dal na klin in ona to vidi in naprej meče da sem revež ki hitro obupa in da če se jaz ne bom trudil ne ve kdo se bo. Ona bi se kregala in me zvlekla na svoj teren in to je kreganje oz dokazovanje svojega prova za vsako ceno. Toda jaz imam delo, odgovornost do otrok, družine in nisem cele dneve doma in ne razmišljam samo o tem. Ona pa ima možnost celodnevnega razmiska.

Ampak zaključek je tu – Tako ne gre naprej – Jaz ne zmorem pa če sem res za vsak kamenček na tem svetu kriv da je tako kot je – mi ne gre nin ne zmorem
To ni življenje to je životarjenje

Kričač…….razumljivo da si izgubil moč, tako kot večina.Rada bi ti pa povedala samo to, njim ni za otroke in niso sposobni nobenih odgovornosti, za otroke se borijo samo toliko časa dokler imajo občutek, da te s tem ranijo, takoj ko jim ponudiš možnost, oz kar zaigraj, in jo prosi, da prevzame vso odgovornost in skrb za otroke bo reakcija čisto drugačna. To poznam vsaj v petih primerih med njimi je tudi oče treh otrok, po štirih letih so vsi pri njemu brez kompliciranja. Velika možnost pa je da boš dobil otroke a preživnino si bo pa še vedno želela, tako je naredil moj prijatelj a preživnino za enega otroka ji še vedno plačuje s tem si je kupil mir.

Ma, mislim, da bo treba dati eno limito, koliko postov se lahko na dan napise, ker tole je prehitro 🙂

Skratka, veliko idej in stvari za premisliti, najprej mogoce cisto konkretni stavki dr. Dernovskove. Zelo se najdem v vzorcih, ki jih je opisala, o distanci, ki jo vzpostavljam, in ki jo zena zdaj dozivlja po svoje in se nanjo odziva. Zalostno, tega prej nisem zasledil, spoznal, ampak ta distanca je res, verjetno, edino, kar lahko omogoca, da jaz zaenkrat zivim v tem kvaziodnosu. Kot spoznavam, je vsako vlaganje v odnos, vsak input, vsako odpiranje sebe, sprasevanje nje po obcutkih, lahko zanjo hrana in moram biti v primeru, da bom te stvari se delal oz. kdaj zmanjsal svojo distanco, pripravljen, da dobim nazaj eno jezo, dramo, tantrum.

Kot sem ze prej napisal, ce se ne bom nasel, da bom nekako miren znotraj vsega, potem ni velikega smisla, ne zame, ne za otroke. In kar sem tudi razmisljal te dni, da se vsekakor zaradi MOM zene in njenih izpadov, jaz sam drugace vedem do otrok, v smislu, jim kdaj kaj vec dopustim, se jim jaz prilagodim, se jim se vec posvetim, kar kdaj verjetno niti ni vec prav, ampak tako cutim, ko pa pri mami tega ne dobijo. In vztrajanje v tem bo sigurno dalo tudi malce popaceno sliko mene otrokom, cesar si pa res ne zelim.

Zgleda da je za vsa ta spoznanja potreben cas, in mislim, ce bi odsel zdajle, bi odsel zelo drugacen kot pa pred pol leta.. kaj vse se bo zgodilo v meni v naslednjega pol leta, v dveh letih?

Grem po enih stopnicah, nekam, cesar ne poznam, in vedno, ko si upam tule gor kaj napisati, pa se mi zdi, da bom dobil se malo potrditve, pa se odpirajo samo se “vecja brezna”, kamor si (se) ne zelim ali ne zmorem iti. Pa verjetno bo res treba.

Gitta, pises “strasne” stvari, pa csdje, pa sodisca, pa si mislim, pa tega pa res nocem, ampak ob nedavnih dramah in besih zene in njenem obnasanju do otrok, spoznavam in si priznavam, da je sposobna mnogo, da sploh se ni pokazala svojega obraza, pravega tistega, ki ga bo uporabila, ko bo enkrat dokocno spoznala, da me bo izgubila oz da ji bom nehal sluziti.

Kar se otrok tice, @BZ, nisem tako preprican, da bi jih izpustila, ko bi jih ponudil – saj jih noce in ne mara in so ji v breme, ampak to je njej super material, s katerim bo lahko okoli hodila, se kazala, bila uboga, in kako ona skrbi za otroke.

Zdaj verjetno me caka to, da bom enkrat odsel, upal, da so otroci toliko, da bodo preziveli njene drame, in bodo nekaj casa ziveli pri njej, kaj to pomeni, par mesec, leto dve tri par let, pojma nimam, v tem casu se bomo pa sli po csdjih pa sodiscih… v to smer zdaj aktivno raziskujem… kako se tu stvari odvijajo… najprej pa moram najti eno sluzbo, saj kot ta hip brez sluzbe sem se toliko bolj v slabem polozaju napram celotni zadevi… ampak kot je rekla ze dr. Dernovskova, to zopet ni nek osebni poraz, to je samo trenutni odraz situacije… sem pa v veliki dilemi tu, ker boriti se na dveh frontah je tezko, hkrati pa se celotna drama doma odraza tudi v meni in v iskanju nove zaposlitve… velika dilema…

@CNN ja, nekatere stvari si ze pisala pred meseci, pa zal je tako, da glava moja mora res se doziveti in sprejeti, da potem lahko se strinja… to, da otrok nekaj cuti, in da mu jaz potrdim, ne pa da delam meglo, to je 100% res, ampak jaz sem moral najti v sebi moc, da zdaj to lahko naredim, prej tega ne bi mogel storiti, cetudi bi izgovarjal besede, ne bi bilo isto, kot danes.,..

@kricac, drzi se, misli nase, potem na druge… imava res tako zeno, ki si zeli blizine, a hkrati te takoj pohodi, ko se ji priblizas. Potem si egoist, ker se ne priblizas in si egoist, ker se hoces priblizati, in evo, drama, in ona se usper pocuti, ti pa slabo. Torej, zaenkrat je tule resitev distanca, mogoce se pojavi se kaksna. In upanje, da se mogoce pri njej kaj premakne, diamant, pravis, ali pa bo pac sama spoznala da to ni to in odsla ali pa se bova midva toliko ojacala, in odsla in prezivela stalo na sodiscih…

eh, dragi moji, treba se bo tudi malo oddaljiti na momente od vsega tega, moja naslednja knjiga po Vampirjih bo nekaj na temo Tappinga ali stresa, da se malo odklopim… saj vem, da moram ostati pozoren, bom, ampak malo manj… je super tale osebna rast, pozre ful energije, kako super si bom pa lahko izbral naslednjo partnerko! :-), ampak do tja bo se nekaj korakov….

in biti res zadovoljen sam s seboj, kljub vsemu sranju, biti ponosem na sebe, se spostovati, se veseliti tega vsega, si dati potrditev. Saj je fino, ce pride tudi od drugih, ampak najprej iz sebe.

srecno, SVO

To je bilo meni pri moji materi najtežje. Najbolj grozno je bilo meni to, da je bil edini način, da sem ji lahko pomagala, da se ni popolnoma uničila, da sem se dala povsem na distanco. Že košček sočutja ali čemorkoli temu blizu podobnega je zavohala in takoj se je ves napredek porušil in je bila spet v starih dramah. Ti imaš to “srečo” da se lahko od nje ločiš, od matere je še malo težje 🙂

Gre pa tudi to in pri meni smo našli nekako ravnovesje, kjer sem jaz ok, ona pa tudi kolikor je le možno varna “pred sama seboj”. Je pa res, da sem morala sprejeti, da mame pač nimam in je nikoli nisem imela ( kljub njenim dramatičnim uprizoritvam Matere) , da tako pač je, ker tega dejansko ni sposobna in v bistvu nima kaj dosti opraviti ne z menoj, ne s tem, kar storim, ker se te drame v njej odvijajo ne glede na realnost.

S takšnimi stvarmi se soočiti je res zelo težko in dokler nismo zaras v totalni riti, večinoma ni šans, da bi se jih lotili, temveč se raje izmojstrimo v tem, kako ne videti. Potem pa moreš, hočeš nočeš, če ne drugega zaradi otrok.

Vendar, če pomislim, kje bi še vedno bila in kako bi z nerešenimi odnosi še vedno cepetala na mestu ali celo drsela še goblje in koliko let bi spet tako zapravila – mi je ok, da se je vse kar se je moralo zgoditi zgodilo, obnem pa se še danes kdaj čudim, kako mi je sploh uspelo.

Bom pa še enkrat ponovila že nekoč napisano, hiter si kot munja v teh korakih naprej, četudi se tebi to morda sedaj to ne zdi. Užitek je brati tvoja razmišljanja in te spremljati v tvojem napredku ( skupaj s temnimi dnevi vred..:-). In dala bi vse na tem svetu, da bi imela takrat takšnega očeta, kot ti ( moj narcis, čustven invalid in prikrit alkoholik) ! Še veš ne koliko pomeni otroku ujetemu v mejnemu svetu, ne da bi sploh dojel, kaj se dogaja , temveč samo čuti, da nekaj ni prav pa mu vsi govorijo, da si on to domišlja, …da je ob tebi pa četudi samo kdaj pa kdaj nekdo, ki te objame, ti pove, da te ima rad, da s teboj ni nič narobe, da je res nekaj stvari, ki jih je treba v red spravit .

Odklop od vsega kdaj pa kdaj je nujen, ker drugače tudi zgubljaš potrebno distanco, pa še mal se moraš napolnit, da gre vse skupaj lažje.

Tempo pisanja tukaj je pa takšen, kolikor komu paše ali zmore :-). Veseli te bomo kadarkoli boš tukaj.

GittaAna

Po drugi strani pa, če je za koga vredno žrtvovati del svojega življenja (in pozabiti na lastno), so to otroci. Ne vem sicer, kaj po 20 letih z momovcem ostane od človeka, ali se sploh še zna sprostiti v bližnjih odnosih z drugimi, a se mi zdi, da cena nemara vseeno ni previsoka. Ljudje, ki imajo otroka s PP, mu morajo posvetiti vse svoje življenje in skrbijo zanj praktično 24 ur na dan vse do svoje smrti. To je lahko tudi 50 ali celo 60 let. Moj sosed je star več kot 80, pa skrbi za psihično bolnega sina, njegovo bolehno ženo in dva vnuka s PP. Recimo, da sin in žena zmoreta dve uri efektivnega dela na dan, toliko da za silo poskrbita za otroka in skuhata.

Jaz sem ločena in odločitev je zorela nekaj let, preden je dozorela. Pa bivši mož ni bil momovec in otroci so ostali pri meni. Vseeno pa sem se zelo zelo težko odločila in zelo težko naredila ta korak. To ni preprosta odločitev, tudi če je hudo. Nekateri (verjetno se niso še nikoli ločili) rečejo, da je lažje oditi kot popravljati odnos, pa se ne morem strinjat. Skratka, ne čaka vaju lahko delo in ne mislit, da bodo potem samo ptički in rožice. Edino prav je, da res dobro premislita, kaj delata, se oborožita s čim več informacijami, iščeta ljudi, ki bi vama lahko bili v oporo … Še vedno se lahko odločita vztrajati in nihče vama tega ne sme očitati, če ne ostajata zaradi lastnega udobja ali letargičnosti.

Zavedam se, da karkoli se bo zgodilo, ne bo prijetno, treba bo samo izbrati tisto pot, kjer bom jaz lahko bolj jaz in bom lahko bil z otroki tak kot si zelim in jim dajal to, kar jim zelim dati. Zdaj ce bom lahko ostal, in poiskal smisel ne v odnosu ampak drugje, pa bom zivel, potem ok, ce pa ne bo slo tako, pa bo treba oditi. Kdaj, kako…?

Po pogovoru s prijateljem sva skupaj nekako se strinjala, da vsaj en zacetni pogovor na CSDju, res samo toliko, da se odpre zadeva, da imam tudi en uraden zaznamek, da se trudim, da opazam, da se nekaj cudnega tukaj odvija, da mi mogoce tam dajo kaksen nasvet, ceprav priznam malo dvomim, potem pa naprej, po korakih.

tudi me je spomnil na to, da moja pristna ljubezen, objemi, potrditve, igre, vse to otrok cuti, cuti pravo energijo in sploh ni pomemebno kaj jim mama govori in kaka darila jim daje. Vemo vsi, da se majhne otroke zna lepo voditi, ampak na dolgi rok, se splaca moj trud in vse. Pa naj bo to na katerikoli strani.

In ja, ce se bo ze slo tako dalec, vstopati v to igro csdjev in sodisc z mislijo, “Jaz hocem da so otroci pri meni in se zavedati, da to je mozno.”

lp SVO

Nočem te strašiti in ne poznam tvojih domačih razmer v detajle.

Ampak moje informacije

Sodišče ni nek film in kako bi bilo prav.
Jaz sem se s tvojim vprašanjem o tem da so otroci pri meni preveč ukvarjal in meglil in dvigoval mejo plus sebe spravljal v negotovost in pod pritisk.
Dejstvo je da se ukvarjaj z vprašanjem ZAKAJ JE ONA SLABA MATI OZ. NEPRIMERNA
Ne dokazuj kako se obnaša do tebe ampak kako do otrok.

Kricac, hvala za nasvet.

Tudi kako je sodisce, ne vem, nisem bil se nikoli. Ampak trenutno se mi je malo skadilo, sem dobil nekaj zagona, da se da, da se da iti v neko odlocitev, da mogoce res celo da dobim otroke, da pa so zdajle se eni predkoraki, ki jih lahko naredim, se se malo okrepim, potem pa naprej.

Zdaj zakaj je pa ona slaba mati, ti nastejem nebroj stvari tule, fizicnega nasilja seveda ni, ampak vse drugo – res da si nekje napisal, da je nekdo dodelil taki materi otroke – lej, mislim da bo res treba sprejeti to tveganje. Oz. – sprejeti pri sebi, da lahko da gre v to maloro, da bom res enkrat videl otroke samo dva vikenda pa se kdaj med tednom, biti mocan za to, potem pa iti z vsemi topovi v to, da jaz pa hocem otroke za polno skrbnistvo. Pa bomo videli…

ker pazi – ce bo teba zena iz enga KRICACA spremenila v enga k r i c .a.a, malo heca, hocem reci, da ti ali jaz postaneva samo se bledi senci od moskega, ko tuid vec ne ves, ce imas jaj.., potem kot ena taka lupina – kaj bos se dal otrokom? Takrat bo idealno da zena odpeketa ker s tabo/mano res ne bo nic.

tako da mislim, da je zdaj tisti cas, ko moram nekaj naresti ali vsaj stremeti z mojimi dejanji in razmisljanji tja, da imam neko usmeritev. To mi daje smisel in tudi voljo in energijo ta hip.

ker nazaj v tisti washing machine, ko ne ves kje je gor, kje je dol, kaj je narobe, in kdaj bo naslednja drama, ne grem vec.

lp SVO

ps. kdaj greva na tisti pir? 🙂

Če jaz kot odrasli otrok mom, nom staršev pogledam nazaj – sem prosila, naj se ločita, da bo vsaj malo miru. Bila bi dala vse takrat, da bi imela nek varen, normalen kraj, kamor bi se lahko kdaj umaknila in imela malo miru in bi bil vsaj nekdo, ki bi potrdil mojo stisko in me vsaj malo zaščitil, pa četudi bi to bilo zgolj občasno.

Drugače se je pa dobro spomnit na nasvet, ki ti ga dajo na letalu, da če zmanjka kisika moraš najprej sebi dat masko na obraz in šele potem otroku, ker nezavesten ali mrtev starš otroku ne bo mogel več pomagati. In podobno je v starševstu, če si ti ves zmahan in uničen, brezvokljen otroku ne moreš pomagati in ker so otroci zelo senzibilni se potem pogosto zgodi, da začnejo oni zate skrbeti namesto ti za njih, pa četudi tako, da ti začenjo prikrivati svoje težave in se delati bolj srečne, kot so-

GittaAna

Pozdravljeni!

Vprašanje za dr. Drnovškovo!

Mi lahko pojasnite ali je mogoče v okviru enega pregleda pri strokovnjaku, kot ste vi, oceniti oz. podati mnenje ali ima oseba MOM in kakšne vrste?

Za odgovor se vam zahvaljujem

Pozdravljeni ponovno,

pred kratkim sem napisal prispevek v drugi temi glede situacije, ki se mi dogaja vendar moram sedaj pisati tu. Sedaj je dokončno poknilo med mano in mojo partnerko. Po mojem prejšnjem prispevku so mi svetovali terapevtko in sem tudi šel na na razgovor, vmes si prebral knjigo Ne stopajte več po prstih, pogledal še enkrat polnočni klub itd..
Po tistem sem poskušal nekako postavljati meje vendar preprosto stvar ni zdržala. Pred približno tremi tedni sva imela spet spor v katerem se je spet spustila na najnižjo možno raven in me tudi fizično napadla. Jaz sem spakiral stvari in odšel (seveda ob njenem kričanju naj spiz**** iz njenega življenja). Zvečer pa me je že klicala, da naj za voljo otroka pridem nazaj, da ona tega ne zmore, ipd. Vrnil sem se in zahteval, da greva skupaj h terapevtki v LJ. Ona se ni dala in neprestano zavračala to z razlogom, da jo moram vprašati ko bova pomirjena. To sem sprejel in jo praktično vsak dan večkrat vprašal če bi šla z mano. To je vztrajno zavračala. Sledilo je 14 dni sonca in pomirjenosti do ponedeljka, ko je sledil nov izbruh jeze. Čez vikend nam je crknila peč in sem jaz naročil serviserja za ponedeljek. In ona je tudi to vedela oz. sva se pogovarjala o tem. Gospod mi je povedal, da se bo oglasil v ponedeljek dopoldne, ko bo končal nekje drugje. Me pokliče okoli enajste ure, da je pred blokom, če lahko pride. Jaz se odpravim iz pisarne in seveda egoist kot sem o tem ne obvestim partnerke. Z gospodom prideva v stanovanje malo čez enajsto, ona še v pižami dela nekaj na računalniku. Vse lepo in prav, še ponudi pijačo mojstru in še jaz jo prosim, če mi skuha kavico. Situacija normalna. Pridem čez 10 minut iz kopalnice kjer sva z mojstrom gledala peč in me iznenada začne obtoževati kako sem egoističen, da mislim samo nase, ona je še v pižami in se je želela prej umit preden pride, da ji nisem sporočil da pride, da ona sploh ni vedela da pride, itd. Padejo besede, da je dopoldan to njeno stanovanje, njena pisarna, da naj imam več spoštovanja in da naj se takoj opravičim. Jaz sem ji odvrnil, da je vedela, da se bo enkrat v ponedeljek mojster oglasil in da pač nisem študiral o tem, da jo moram o tem obvestiti. Partnerka še naprej bruha očitke o tem kakšen sem in ji odvrnem, da če vse to njeno naj drugič ona pokliče serviserja in tudi plača strošek. In v tistem me napade, da ji vedno očitam denar, da delam to vse odkar mi je rodila sina (jaz namreč bolj kot ne finančno zalagam naše gospodinjstvo že več kot 4 leta, tudi jaz zaslužim za njeno plačo, ker je zaposlena pri meni že 6 mesecev, njeni posel do sedaj 0 €, oziroma vsake toliko časa s kakšnimi priložnostnimi deli 20 do 30 €. Jaz pa trošim cca 2000 € mesečno, da sploh pridemo čez mesec). Nakar mi primaže tako klofuto, da se mi je kar zasvetilo. Jaz se obrnem in grem. Spakiram serviserja, plačam strošek servisa in grem nazaj v pisarno.
Pridem popoldne domov in me prvo vpraša kako dolgo še mislim biti nataknjen in skregan z njo. Jaz ji pojasnim, da če misli, če bo to spet kar tako šlo v pozabo se moti. Dobiva neke obiske in je cela sladka, me sprašuje za mnenje itd. Drug dan dopoldne, odpeljem otroka v vrtec in grem nazaj domov, da se pogovoriva in vse kar se je zgodilo je bilo, da bilo ogromno kričanja in spet fizični napad name (udarila me je večkrat), obtoževanje, da jo tepem, psihično zlorabljam, ipd. Naj omenim, da je ponovno noseča, v četrtek naj bi imela pregled – nuhalno v LJ. Seveda mi je prepovedala, da bi šel z njo in mi zabrusi, da bo sama plačala pregled.
Jaz sem vzel stvari in sem zapustil stanovanje.
No zdaj se pa prava drama šele začne odvijati. Otroka seveda nisem smel videti. V sredo grem na CSD na informativni pogovor. Vsega sranja nisem omenjal, sem pa omenil, da mislim, da ima partnerka probleme z obvladovanjem jeze in komunikacijo.
V četrtek zjutraj ji pripeljem avto, da lahko ona in sinek gresta na pregled v LJ. Prvo stvar me vpraša, če imam kaj denarja, da ona ga nima dovolj. Avto sem ji natankal in ji odvrnem, da vse kar imam v denarnici je 10 €, ki jih ji izročim. Ampak da zdaj zjutraj nimam kaj zraven in da bi mi morala pa malo prej povedati, da nima denarja saj jaz ne berem misli. Seveda odvihra z otrokom v LJ, ob neprestanem psovanju mene, da kakšen sem, da sem imel denar za serviserja, za pregled pa ga nimam. Kako mi je bila servis za peč bolj važen kot to, ipd…
Od takrat sem videl otroka 2x po eno urco v stanovanju. Odpeljati ga ne smem nikamor, ker bom seveda ga peljal k babici na obisk (moji mami, ki jo sovraži že kar nekaj časa, vedno ko jo v sporu z mano označuje za k****, pra**** in še ne vem kakšnimi besedami).
V petek, ko sem se vrnil po avto mi začne govoriti, da moram vsak dan avto nazaj v garažo pripeljati, da bo garažiran, da bo boljše ohranjen, ker ga ona misli odkupit, ko bom jaz seveda cel kredit odplačal. (Nakup avta sem jaz izpeljal, vzdržujem ga vse skozi jaz, tankam ga vse skozi jaz). In da naj jaz vsak dan če ga rabim pridem peš po njega zjutraj in zvečer vrnem nazaj, jaz pa naj grem peš do hiše mojih staršev.
Jaz se seveda s tem nisem strinjal in sem rekel da tako ne bo.
Želel sem tudi da en dan v vikendu, sinek preživi z mano. Takoj začne, da ne, ker ga bom peljal svoji k****, da ona ga pa že ne bo vzgajala, da ona ga obrača proti njej, ipd.
Naj omenim, da ta mali je zelo rad preživlja čas mi mojih starših in noče iti domov. Ona vse to dojema kot napad na njo, in da moja mama otroka obrača proti njej. Do zdaj je bil recimo 3x pri mojih na počitnicah za par dni, enkrat z njo na morju 5 dni, drugače pa greva s tamalim vsake par dni na obisk za par urc. Nakar še jaz pristanem, da bom preživel čas s sinom v stanovanju (to je ona zahtevala) in ga ne bom peljal k staršem (tam namreč jaz sedaj stanujem) vendar ji rečem, da ne želim , da je ona prisotna, ker če bo bodo skoz neke opazke, kašen sem, poniževanja pred sinom, podjebavanja, itd. Predlagam naj ona vzame avto in gre nekam za tisti čas.
No in takrat ona pograbi ključe od avta, se odpelje direkt na dom mojih staršev in tam verbalno napade mojo mamo (tudi moja mama že zdaj ve kaj se dogaja, je tudi prebrala knjigo, se informirala o tem). Iz nje so menda bruhale kletvice, obrtoževanja, mama se odmikala in pla nazaj v hišo, ona za njo in ne popušča, dokler mama ne zagrozi, da bo oče poklical policijo.
Ta incident tudi ni bil edini, ko je ona prišla do hiše mojih staršev in izvajala takšen teror. Ampak prej nismo vedeli zakaj se to dogaja.
No sedaj mi ne pusti videti otroka, mi grozi s sodiščem, s svojo družino (ki naj bi prišla in nam vse razbila) in pravi, da sedaj ko sta sama je vse lepo in prav.
Kasneje sem poklical njene starše in prosil, če lahko pridem na pogovor. V bistvu sem želel organizirati neke vrste intervencijo, da bi ji odprli oči vendar izjavijo, da ne želijo oni nič imeti s tem. Zraven sem želel plačati terapevta, da bi prišel in bi neke vrste objektivni opazovalec oz pomagal, da vse skupaj ne prestopi mej, vendar njen oče reče, da ne bo nikamor hodil, da naj če mi grozi pokličem policijo in center. S tem je bil pogovor zaključen in sem ji zaželel mirno življenje. Rekli so, da ji ne bodo več finančno pomagali, vendar mislim da ne bo temu tako, saj je le njihov otrok. Jaz pa sem itak uni ta grdi, ki je zapustil družino. Na tem mestu naj omenim, da smo to že enkrat poskušali z njenimi starši. Moja starša sta se dobila z njenimi, da bi probali rešiti to situacijo in predočiti probleme, ki jih ima. To se je zgodilo po tem, ko me je spet nagnala iz stanovanja in sem bil primoran prespati v hiši. Od takrat naprej ona mene vedno zmerja s tem kakšno sramoto sem ji jaz in moji starši naredili. da smo ponižali njene starše, da nam ne bo nikdar oprostila. Njeni starši tudi takrat niso bili za kakšno proaktivno reševanje problema. Kasneje po tem se je seveda ponovno skregala s svojimi starši in jo je oče nagnal iz njihovega stanovanja z dejansko brco v rit, ko je zmerjala svojo mamo. Kasneje smo spet nekako začeli hoditi na obisk, da so lahko videli vnuka. Sinek bo star 3 leta in do zdaj sta bila že 2 obdobja, ko njeni starši niso vidli vnuka po par mesecev, ker je imela spor z njimi. Sinek ne hodi rad k njim verjetno tudi zaradi takšnih incidentov.
Jaz niti ne vem kaj naj si mislim o tem, ker ona meni govori nekaj kako so se njeni starši takrat počutili in kaj smo jim in njej povzročili. Ampak iz pogovora sem nekako dojel, da njeni starši ne želijo imeti s tem nobenega opravka vendar v resnici ne vem kaj govorijo njej ko je sama z njimi.
Sicer sem se malo razpisal vendar sedaj bistvo.
Kako naj postopam naprej? Kako se naj zaščitim sebe in kasneje otroka pred njenimi manipuliranji, ker pričakujem, da bo tudi na CSDju šla na nož. Kako so na teh centrih seznanjeni s temi motnjami in ali mi bo sploh kdo verjel. Zadnje par izbruhov sem tudi nekako avdio/vizualno zabeležil zgolj zaradi tega, da imam vsaj nekaj. Imam tudi par slik določenih materialnih stvari, ki jih je razbila.
Ona mi grozi s tem, da nas bo dala vse psihiatrično oceniti. Mene zanima ali lahko zahtevam to jaz in kakšen je uspeh pri tem. Ali so strokovni ljudje sploh seznanjeni s temi motnjami, ker me je strah, da jih bo zmanipulirala in bom na koncu jaz tisti, ki sem bil zmaj.
Moja mati me je danes resno vprašala, če lahko gre na center in poda kakšno izjavo, saj se želi zaščititi pred njo.
Včeraj sem ji tudi posredoval link do polnočnega kluba in ji položil na srce, da naj mirno pogleda in razmisli o sebi. Zjutraj me je že pričakal jezni klic, da ona ni taka, da sem jaz in moja mati taka. Da naj najdem pomoč za mojo mati.
Prosim, če je kdo že kdo od moških reševal to naj mi posreduje kakšen koristen napotek, ker se bojim, da bo naredila 3 svetovno vojno.

Lp,

Pozdravljen block!

Bojim se, da tretjo svetovno vojno že imaš- Sicer vsi skupaj vsak po malem poskušate to reševati, vendar ji tudi zaradi svoje neodločnosti, kaj sedaj, svojih strahov in vsega ostalega še vedno puščate prostor za njene izpade.

Kaj boš storil je seveda na tebi. Sama bi v takšni situaciji najprej sama odšla do terapevta, ki takšne stvari obvlada ( na tem forumu je kar nekaj predlogov za terapevte, ki imajo pojma o MOM in so dobri, imamo pa zelo dobro izkukšnjo z [email protected], ki že dela z nekaj svojci tudi s tega foruma). Najprej zato, da bi spravila v red svoj kaos ( strahovi, skrbi, nebogljenost ,skupaj ali narazen…) in nato skupaj naredila konkreten načrt kako naprej.

Potem bi sklicala vse vpletene, ki so še kolikor toliko pri sebi in naredila načrt – kaj točno boste dovoliil in česa ne več in kaj boste naredili, če bo šla čez. Tudi sama bi šla na center za socilano delo in povedala za situacijo, na centrih se osebnostnih motenj in kaj prinesejo s seboj čedalje bolj zavedajo, vendar je še vedno vprašanje ali boš naletel na takšno delavko ali ne. V vsakem primeru bo to, da iščeš pomoč, vsaj zabeleženo. Poleg tega bi v primerih, kot jih opisuješ vedno poklicala policijo, saj bo tudi to zabeleženo, poleg tega pa se takrat, ko vidijo, da gre zares, te osebe vsaj malo umaknejo Če pa se ne, pa kmalu tudi ostalim inštitucijam postane jasno, da je z njimi nekaj hudo narobe. Z vašim strahom, da potem ne boste več videli otrok sedaj očitno zelo uspešno manipulira, da ji dopuščate stvari, ki jih ne bi smeli.

Načeloma se inštitucije ne morejo, niti nočejo vpletati v medosebne spore, razen kadar morajo to zaradi službene dolžnosti, torej, če gre za ločitev in dodelitev skrbništva in vse ostalo. V tem primeru lahko tudi oni zahtevajo psihološko oceno obeh staršev in tam bi se znalo videti, kakšne problema ima, vendar je spet vprašanje ali bo prevladala stroka in zdrava pamet ali pa pri nas še vedno zabetonirani predsodki, da je tudi totalno zmešan starš boljši za otroka, kot da bi otroka iz tako nezdravega okolja umaknili.

V vsakem primeru je veliko stvari, ki jih lahko narediš, na končni rezulatat pa ne moreš povsem vplivati, vendar, če ne drugega, lahko vsaj veš, da si naredil vse, kar je možno.

Še pred tem pa bi tudi začela urejati finačne zadeve. Dokler bo lahko nemoteno črpala denar ( in energijo) od tebe, te ne bo tako zlahka spustila , niti ne bo imela razlog za spremembe. Takšne osebe so se pripravjlene spremeniti le, če jim grozi izguba nečesa, kar jim je pomembno ( vendar le, če gre za konkretno stvar, ne samo grožnje pred izgubo). Če ne dela zares v tvojem podjetju jo odpusti ( kot odrasla je sama odgovorna za svoje življenje in tudi finance) , dogovori se koliko bo preživnina ( v vsakem primer bo manj, kot sedaj, ko od tebe nemoteno črpa veliko količino denarja) , ne popuščaj njenim dramam -če na primer pravi, da nima denarja za bencin, da bi šla na pregled za otroka, kamor te ne pusti, potem ji tega denarja ne daj ( drži se prvotnega dogovora, koliko denarja in za kaj ga bo dobila) , temveč ji ponudi, da jo sam pelješ in da boš seveda prisoten pri pregledu.

Kadar takole na novo vzpostavljaš sistem je za tisto osebo, ki je že globoko utirjena v svojem svetu in ki si je že zagotovila brezplačno energijo, denar , pozornost od vseh okoli, ki so še kolikor toliko pri sebi, seveda velik šok. Najprej poskusijo vse pristope, ki so do sedaj delovali, da so lahko oklico prisilii, da je plesala tako, kot so hoteli oni. Ponavadi z vsemi topovi. Takrat ponavadi misliš, da vse te prej opisane strategije ne delujejo, ker je vedno najprej huje, da je potem bolje. Vendar, če ne bi delovalo, se sploh ne bi razburjali.

Šele ko uvidijo, da nič od tega kar je delovalo do sedaj ne deluje, se malo umaknejo in začnejo razmišljati o novi strategiji in takrat je čas za pogajanja o novem načinu skupnega bivanja ali skupnega skrbništva nad otroci. Pogosto takat napravimo napako, ker mislimo, da so končno “spregledali” in da bo od sedaj naprej vse drugače in se ponovno vrnemo v stari red, ko pa se to zgodi večkrat, pa običajno dojamemo, da je res treba z njimi delovati čisto drugače in da se ne bo zgodil čudež.

Četudi se ti zdi, da nimaš tu kaj dosti vpliva in moči, pa si v bistvu ti tisti, ki imaš resnično moč, ne samo zaradi tega, ker je, če pogledaš z distance, povsem odvisna od tebe in to ne samo finančno temveč tudi čustveno ( pa četudi zato, da si lahko njena čustvena boksarksa vreča ali pa da lahko ohranja navidezno normalnost) in od tebe je odvisno, koliko od tega ji boš dajal in na kakšen način. To je dobesedno v tvojih rokah. Poleg tega velja, da se osebe, ki imajo poteze osebnostnih motenj, niso sposobne učiti iz svojih napak, ki jih ponavljajo vedno znova in da za “normlano” delovanje potrebujejo strukturo ( jasna pravila in jasne posledice), ti pa si tu na boljšem, saj si se sposoben učiti, sposoben spremeniti. Ne moreš spremeniti nje, lahko pa spremeniš svoj odziv na njeno vedenje in vse ostalo in tako postaneš bolj učinkovit.

Toliko samo na kratko, več ti bo morda povedal še kateri moški iz tega foruma.

GittaAna

Hvala za izčrpen odgovor.
Drugače pa mislim, da se rešiti več ne da nič. Mi je že vse spakirala v vrečke in me čaka v stanovanju.
Z go. Leonido sem bil v kontaktu.
Glede denarja ji ga nisem dajal vendar me igra na moje čustva s tem, da otrok nima kaj za jest. Jaz sem ji ponudil, da naj napiše kaj potrebuje in bom šel kupit. Rekla je, da je to miloščina.
Nisem pa razumel kaj ste mislili s tem, da bi sklical vse vpletene? To mislite mojo družino ali tudi njeno al kako?
Ker drugače se jaz z mojo družino o tem pogovarjam že cel teden.

Block, hudo…

ampak res je, da ti imas niti v rokah…

ne vem, koliko si me bral zadnjega pol leta, ampak do sedaj sem uspel doumeti, da nekaterih stvari pac ne morem spremeniti, imam zeno/partnerko, kakrsno ze imam, in ona bo vedno mati mojih otrok. to, da je tvoja noseca, je samo se dodatna teza, sori.

Torej – glede na napisano, mislim, da ni realne moznosti, da jo spremenis, in pac moras verjeti, da kakorkoli bo, bos ti otroku lahko dal tisto dobro, kolikor mu bos dal, kakrsnokoli ze bo skrbnistvo in stiki. Z njo na tak nacin, S TAKIMI DRAMAMI, PAC NE MORES ZIVETI IN NI NORMALNO, DA BI TAKO ZIVEL. To je zame zdaj golo dejstvo.
Menim, da clovek ne more ob takem pritisku in takih vnaprejsnih dogovorih, ko porabis cas in energijo, da nekaj zorganiziras, sporocis, objasnis, in mislis, uh, zdaj bo vse ok, pa je neka majhna malenkost dovolj za novo dramo. Tako ne gre, to ti kuri zivce, energijo, vse…

Sam sem “skoraj” sprijaznjen, da ja, lahko ona obdrzi otroka, na zacetku zelo verjetno, ampak tudi ni nujno, kasneje pa ja – psiholoske ocene, obeh zaradi mene. Tudi moja ima slabo kontrolo nad jezo, slabo komunikacijo, nikakav vpogled v svoje custveno pocutje, nicelno toleranco in potrpezljivost, zmoznost razmisljanja dva koraka vnaprej, da bi recimo sel dan lepo naprej…. ampak funkcionira pa v tem svetu nekako…

Skratka, ce si sele zdaj pri Ne stopajte po prstih in Polnocnem klubu, ti tudi jaz toplo priporocam dobrega sogovornik, terapevta, karkoli, da stopis par korakov naprej od svojega strahu, tesnobe, mogoce resiteljskega nagona?

Pa bos videl…nisi pa tu, da jo spreminjas, si tu zaradi sebe in zaradi otroka… ampak ce nimas Jokerja v roki, ki ti zagotavlja, da dobis polno skrbnistvo in si reces, ok, potem ji moram popuscati, mislim, da bos storil narobe.

Ampak ze, to, da si spokal iz hise, s tem si ji nekaj pokazal, ampak razmisli tudi vnaprej, naj ne bo samo odhod za dan dva in vrnitev… naj bo konkretno.

Jaz vem, da ko mi je ze pred leti ob neki drami zena kao izginila od doma, in me potem klicala, da naj jo pridem iskati, in sem seveda sel, danes, z mojim vedenjem, pa cetudi bi odpeljala otroke s seboj, ne bi sel. Bi lepo zastartal pravno pot in se sel tako… to je pac cista manipulacija.

lp SVO

Vrnitve ni.

Nisem te pa razumel pri tem stavku? Torej naj zahtevam polno skrbništvo ali ne?

Jaz sem vsekakor mnenja, da ce imas rad otroka, si rad z njim, lahko uskladis vrtce, sluzbo, znas nekaj skuhati, imas mnenje, da ce bo otrok zivel ob taki mami, kot jo opisujes, da bo to slabo zanj, potem, ITAK da hoces polno skrbnistvo.

Mene ta hip drzi v odnosu samo se to, da nastudiram kako in kaj… tudi pri meni, mislim, da neke hude vrnitve nazaj ni vec… kolikor razmisljam, tudi ce gre ona v terapijo, pa da se umiri in da zacne se uciti primernega odzivanja, ne vem, ce lahko z njo zivim…

in ti odzivi so na toliko nivojih, saj ves…starsi, obiski, instalaterji, kroznik tako, hisa pospravljena tako, tvoj pircek zvecer s prijateljem, nenapovedan obisk…. vse to so normalne zivljenjske stvari… ti pa se za njih boris do kosti… vsakokrat…

lp SVO