Ne bi se rad hvalil za to naj bodo drugi. A moja terapevtka me je ocenila kot osebo z močno intuicijo. Po naravi pa sem tudi tak, da ne odneham zlepa. Hočem stvari pridet do dna in tudi v tem primeru je tako. Res da sem nekoliko zanemaril sebe kar sedaj popravljam a hkrati si želim pomagati tudi njej in sicer z mojim drugačnim pristopom.
Priznam, da sem v tem obdobju tudi preizkusil nekaj stvari iz literature in tako dobil potrditev da sem na pravi poti.
Zdravilstvo:
Za tole sem vprašal zato ker sem zasledil da v nekaterih deželah, kjer so bolj odprti uradna psihiatrija sodeluje z alternativo in baje imajo kar lepe rezultate.
V premislek samo moja osebna izkušnja: Ko sem bil s partnerko v najhujšem kaosu oz. vrtiljaku sem bil priznam tesnoben, anksiozen in najbrž kot že povedal v blažji depresiji. Večkrat sem vzel tudi helex. Ob obisku alternativca so simptiomi v neverjetno kratkem času izginili. Ostala pa je seveda glede na situacijo žalost.
Za alternativo sem spraševal kot pomoč partnerki.

Mogoče sem spet provokativen. Zakaj nam je treba tega? Vsi prijemi odgovori, stopanje po prstih da lažje funkcioniramo s takim partnerjem. Zakaj ga poskušamo preuzgojiti z mehkimi metodami? Konec koncev je to preuzgoja. Pri osebi pri kateri karkoli narediš je narobe. Pri taki osebi je težko imeti mir. Pri nas je sedaj 3 mesece brezposelna in delat ne more. 1001 izgovor od bolezni do razmer na trgu. In kaj dela doma se sprašujete. Bere romane. Kot je dr. Mojca povedala če pritisneš nanjo naredi ogen v strehi da sem brezčuten do nje in njene bolezni. Tako uničajoče vedenje ne uničuje samo nje ampak v dno vleče kompletno družino. Zakaj že vstrajati

Hoj Kricac, tudi mene vcasih odnese v to vprasanje, pa zakaj se sploh trudim? Logicno, normalno, zivljenjsko, bi rekel, obadva se vedno zeliva tisti odnos, tistega, katerega verjetno sploh nikoli ni bilo… in zdaj, a bova lahko sprejela da tega ni in ne bo, in ziveti naprej, najti v sebi eno sreco in zadovoljstvo… verjetno je to boljse vprasanje in smer, kjer puscati energijo in razmisljanja…

Itak pa da MOM bo vsako stvar obrnil tako, da bo on ubogi, drugi kriv, …
Kot pa si ze prebral na tem forumu, saj si ze dalj casa v tem, da jamranje in smiljenje in razlaganje okoli, kako si v grozni situaciji, ne bo prav nic pomagalo, zal. Mogoce tisti hip ti je/mi je lazje, ampak stvari pa ne spremeni. In sam sem ugotovil, da je res cas, da neham z
– njej razlagati zakaj je nekaj narobe naredila in da bo sprevidela
– se obnasati isto kot ona in da bo sprevidela
– okoli razlagati kako je in da se preko tega kaj spremeni…
– padati v drame in upati da bom tam kaj racionalno spremenil…

Bi rekel, da sem se ta hip tako odmaknil od nje, da je to prevec, ampak ta hip rabim cas za svojo skrb, za raziskovanje, za najti sebe. A ves o cem govorim? Normalno je, da v odnosu povprasas drugega, kako je, kako je bilo v sluzbi, kaj ima kaksne nacrte za vikend… tega ta hip ne delam, pa bi si zelel, da bi lahko to naredil, kljub temu, da ze vnaprej vem, da bom “povozen”, da bo lahko ze stavek “Ali si imela prijeten dan v sluzbi” obrnjen v “Kako sem jaz lahko tak egoist in ali ne vem, da mi je en teden nazaj povedala da imajo veliko dela?”

Ampak se mi zdi prav in potrebno, da bom vzdrzeval z moje strani tak odnos do nje, saj to gledajo otroci in se s tega ucijo. Ce do tega ne bom uspel priti, potem se res bojim, da je vse zaman.

Tako da – mislim, da ti ni treba stopati po prstih, jaz sem nehal, in se sigurno naredi parkrat na teden, da jaz zapustim prostor, da jaz prekinem telefonski pogovor, ker krici, ker zali, ker dela stvari, katerih ne dopuscam vec. In napredek zame je, hura!, da ohranjam svoje spostovanje, da ona vidi, da tega tako ne pustim, da na nek nacin tudi otroci to vidijo, in cetudi to zgleda grobo z moje strani, ona cisto ok funkcionira cez par ur oz ko se srecava…. v bistvu res kot da delam z enim triletnikom… ki ga imas rad, si ne vzames osebno ko krici nate, mu postavis mejo… skoda je le to, da sem mislil, da je to moja zena, ki ni, hodi pa v sluzbo in prispeva k skupnemu kreditu 🙂

drzi se… jaz grem iz dneva v dan… aktivno…

lp SVO

zivjo Mr. D.

Tole sem premisljeval cez vikend – verjamem in ti cestitam, da se toliko zavedas sebe in delas na sebi.

Mogoce pa razmisli o tem, da stvari do dna mogoce kdaj ni mozno priti. Bi rekel, da nas vse, mogoce moske se bolj, zene to, da odkrijemo, kaj , kako bomo resili, in ce je v nas se malo RESITELJA, potem je to ogromna energija, ki nas zene in nas v koncni fazi tudi napolnjuje in potrjuje. Ampak pri MOM ni konca, in to mocno izcrpava tistega, ki to skusa vseeno najti. In vsak drobec odkritja te spet zazene in da se novo energijo… ampak po mojem mnenju to ne more iti v neskoncnost…v leta, desetletja… tu se je moja logika zaletela, kar sem verjel moje celo zivljenje. Preprosto se ne da resiti avta, ki ga vozis h kleparju, ce pa je nekaj narobe z motorjem. Cetudi ima klepar super ideje, kako bo tam se nekaj popravil na karoseriji. Zal.

lep dan, SVO

Hvala za vsa vaša mnenja in komentarje.

Sam pri sebi vem, da sem storil pravilno potezo. Ne grem se več rešitelja. Se pa moram SVO strinjat s tabo, da smo moški morda bolj nagnjeni k reševanju nastalih problemov in da nas pač to žene naprej in kakor praviš nam daje nekakšno energijo. Je pa tudi res, da ti jo MOM konstantno črpa in jaz več nisem zdržal. Ne na takšen način.
Zaradi lastnega zdravja sem se moral umakniti. V dani situaciji je težko le to, ko ne moreš otroku tega razložit na ta način ( odvisno od starosti ). Ne vem če bi razumel. Tako poizkušam otroka nekaj naučiti s svojimi dejanji. Saj veš kaj pravijo” dejanja ne besede”. Ali so pravilna pa tudi ne vem. Nekatera, ki se tičejo mojega osebnega zdravja, sem prepričan da ja. No pa tako ali tako vsi delamo napake. Upam, da mi nekoč otroka oprostita moje.
Morda pa me žene tudi misel, da sam sebi ne bom mogel nikoli očitati, da nisem storil vsega kar se je dalo, čeprav že sedaj mislim, da sem storil že več od tega.

Končno si laho vzamem čas da pokomentiram (ne tipkam na telefon)

Evo Mogoče še kakšno doda kakšna strokovna oseba. (razgaljamo čustva)

Aktivno čakanje. Full dobra kratkoročna rešitev. Vendar jaz že aktivno čakam 3 leta in življenje se mi ustavlja. Mogoče je kriva kriza srednjih let čeprav sem še premlad zanjo.
Boriš se s partnerjem, in po treh letih vidiš, da stopaš na mestu. Tvoje aktivno čakanje se vrti okoli nje (njega). Nisem bogat vendar z lastnimi rokami lahko kar veliko postorim okoli hiše.
Vendar ne, zakaj ker aktivno čakam in leta minevajo. Ni ustvarjanja ni napredka, kaj se bom pri 60 praskal zakaj nisem kaj naredil ko sem lahko pa nisem ker niso bile razmire. Sedaj sem popoldne z otroci in ko gredo otroci spat vzamem reflektor in svetim okoli bajte in sosedje me že zbadajo da sem zagnan, da kar ponoči delam. Ampak ironija ker sva v zvezi in v primeru razveze bom še za to plačeval (ona seveda ta čas gleda televizijo ali bere knjige).
In taka misel je destruktivna. Potem takem ni ustvarjenja in vlaganja tudi v hišo ki nam bi omogočalo kvalitetnejše življenje ne pa da imamo izgled kot da živimo sredi gradbišča oz da sem vse za silo popravil. Koga briga bi si mislil. Mene tudi sam bi rad imel urejeno. Ni, Če si spreten z rokami in kupiš material se ti znesek da je določen delo opravljeno razpolovi če ne celo raztveri.
Kaj pa jaz – Aktivno čakam in se čustveno krepim – tudi to je dobro super – vendar me ne izpolnjuje in mi nekaj manjka.
Distanca. Sam sem jo tudi zadovoljivo držal v vajeti ampak veš kje se zatakne. Nisem še v upokoju. Moški sem – želim si dotikov pri katerih posledično ne mislim kaj mi bo to zbližanje pokvarilo sobivanje. Spolnost – sej gre nekaj časa ampak potem pa ti zmanka tal pod nogami kako pa izgleda da jo imaš a distanci ob enem pa se tolažiš z dotiki ženske roke kateri so tako nesramno dobri. Ampak ne ne ne smeš uživati ker to pomeni da jo spuščaš z distance k sebi in ona to čuti in to pomeni ko je lepih trenutkov konec pekel.
Ona pač prek teh čutenjov ve koliko lahko pritiska name. Tukaj se mi podira distanca sem človek in iščm bližino drugega človeka ali naj si omislim ljubico za to ?
Sem klical tudi že varuha reda zaradi norenja in uničevanje lastnine in to pred otroci. Te zanima epilog, 600 eur kazni, pisana na oba. Plačal pa jaz, saj ona nima denarja, ona jih ni klicala.. Na njo ni itak nič pisano pa naj ti rubežniki rubijo – je prišlo iz njenih ust.
Saj se je ta uničevalni pohod ublažil oz skoraj ustavil ampak za kakšno ceno.
Tukaj se vidi njihovo otroštvo in izsiljevanje za vsako ceno in da ona ni nič kriva.
Nedojemanje stvarnosti, da za vsako naše dejanje stoji posledica.

Po treh letih od kar je diagnoza postavljena in se aktivno učim dela s tako osebo mi rezultati ne dajejo neke oprejemlive samopodobe in ugodja. Ekcesi so trajali že dalj časa a nisem vedel kako in zakaj.

In kot sem napisal že večkrat. Jaz lahko čakam, a so se mi mesci spremenili v leta, razmere so stabilnejše, sam sem se marsikaj naučil o sebi ampak kje za vraga je moja lučka na koncu tunela. Če ni cilja ni zadovoljstva in ni neke motivacije. Kot že napisano prisotnost blage oblike depresije. Zadnjič sem hodil ponoči 6 ur in naredil cca 18 km da sem se postavil na noge in da sem ves gnev dal iz sebe. Dva dni sem hodil kot robot ko so me tako noge bolele.

Verjamem da so moji posti raztreseni in nestabilni vendar moram dati ven iz sebe in nekomu reči, Prijatelji kolikor mi jih je ostalo, bi me že imeli poln kufer če bi jim razlagal o njej – pa tudi sem človek, ki načeloma nočem pluvati čez druge sploh če te osebe ni zraven. Pustimo tukaj ko si lajšam dušo. ja sorry vsem samo si lajšam dušo . Mogoče b bilo bolje v prihodnosti da pač spišem na papir

LP

Kričač tale prostor je prav namenjen temu, da pišemo gor tudi takrat, ko nam plafon vzdiguje in da ne pišemo zgolj samemu sebi, ker so tu večinoma takšni, ki razumejo o čem govoriš ( kar je večinoma težko reči za okolico) ker se podobno dogaja tudi njim.

Praviš, da aktivno čakaš, do kdaj še nameravaš ali morda moraš ( zaradi otrok morda) ?

Sama sem mnjenja, da je ni zakona, hiše ali česarkoli drugega, kar bi bilo vredno, da gre življenje mimo, ker živiš nekje ali z nekom, kjer gre vse navzdol, namesto, da bi se oplajalo. Edini razlog bi mi bil otroci, pa še to zgolj do tistega trenutka, ko bi se lahko sami odločali s kom bodo živeli. Sedaj ni več tako nemogoče kot nekoč, da bi oče dobil skrbništvo.

Če si se odločil, da boš čakal z namenom ni drugega, kot da stisneš zobe, če zgolj ne veš ali bi se s situacijo dokončno soočil in poiskal konrektne rešitve , ker tako preprosto ne zmoreš več, potem pa je čas za akcijo in iskanje konkretnih rešitev, ker ti zna takšna sitaucija posrkati energijo kot vesoljska črna luknja. Tudi če so otroci tukaj – še v letalu pravijo, da moraš kisikovo masko najprej dati sebi na obraz, če hočeš da otrok preživi, ker na pol mrtev starš za otroka ne more ustrezno poskrbeti.

Momsterji najbolj odreagirajo, kot si že opazil, na energijo človeka, ne na zunaje okoliščine. Sama sem pri enem enem mosterskem partnerju, ki me je zalezoval, grozil…, potem ko sem zadevo zaključila imela res mir šele potem, ko mi je nekega dne totalno odneslo plafon ( prej sem se ga bala, ker je bil fizično močnejši in čedalje bolj nor) in sem bila verjetno v tistem trnutku jst še bolj ubrisana kot on. Je pa začutil mojo moč in da grem lahko tudi jaz daleč, če je treba in sem imela dobesedno od tistega dne naprej skoraj čudežno mir. Vloge so se povsem zamenjale in od takrat dalje je bil samo še kup stokajočega ,boječega…in počasi mi je potem uspelo, da je dokončno šel iz mojega življenja.

Zdi se mi, da mora pri momsterjih priti do nekega plafona, dokler res ne moremo več, da zberemo tisto potrebno energijo in rečemo dovolj tako glasno in močno, da to tudi momster sliši IN če tudi to ne zaleže, nam pomaga, da začnemo živeti svoje življenje ne glede na momsterja in njegove drame, ne glede na to ali ostanemo ali gremo stran.

GittaAna

Pozdravljeni!

Poročam! Gitta stvari gredo res na bolje. Sploh kadar nimam komunikacije s partnerko. Je pa dejstvo, da se je v zadnjem obdobju umirila ( psihično ), da komunicira z normalnim tonom ( po tem ko sem ji rekel, da z njo ne bom komuniciral v kolikor bo kričala, vpila ).
Sedaj pa opažam, da ko smo zaradi otrok v kontaku, da me pozdravlja s strahom kot da ima slabo vest ali kaj podobnega. Kaj je sedaj to? Spet v dilemi? Je to njena igra ali pa proces samozavedanja, da ga je užgačkala in da njeno obnašanje ni bilo normalno. Tudi do otrok je sedaj kolikor imam priložnost videti in slišati, popolnoma drugačna.

Vprašanje imam?

Kot kolega, ki je odprl tole temo “Še vedno optimist” bi rekel, da sem tudi sam optimist, a kljub temu želim biti previden.

Kdor je prebral knjigo ” Ne stopajte več po prstih” me zanima; v knjigi sem na neki strani zasledil, da stanja lahko trajajo nekaj dni, mesecev ali let. Kaj pa potem?

Vprašanje za dr. Drnovškovo; Je mogoče, da se stanje ( kot sem ga opisoval v enem od mojih zgornjih pisanj ) pri partnerki umirja in da bo počasi prišla na realna tla, ozavestila svoja ravnanja, dejanja in se po nekem čudežu morda odločila za pomoč.

LP

Didyer prav iz srca ti želim, da se je res zgodil čudežen preobrat in je spregledala in bo začela delati na sebi in se bosta nekako uspela super skupaj vozit.

Če pa ostanem pri dejstvih, takšnega primera ne poznam. POznam koga ( njo ali njega) ki se mu je “dogajalo” potem pa ga je življenje postalo na trdna tla in je začel s preobrazbo. Vendar to za ljudi, ki imajo osebnostno motnjo ali podobne značajske poteze večinoma ne velja ( razen ob kakšni res hudi izgubi in z dolgoletno nekajdni na teden terapijo)

Težava pri takih ljudeh je, da se niso sposobni učiti iz svojih napak, zato vedno znova in znova ponavljajo vedno iste in iste. Ponavadi se v primeru, da ti pokažeš moč in postaviš jasne in trdne meje najprej umaknejo in na novo preštudirajo situacijo. Večinoma ne v smeri, hm, kaj narobe delam, temveč – kaj pa je sedaj z njim? kako naj ga naj ( jo naj) spet v svojo brazdo spravim, da se bo vedel, tako kot želim ..itd. Pogosto po takih zatišjih pride nov “napad” najprej z vsemi topovi ali pa kakšno novo taktiko. Poznam en primer, ko je po hudih dramah postalo totalno zatišje in sem očetu ves čas govorila naj bo previden, da se ne more nekdo tako čez noč kar naenkrat spremenit, naj ukrene vse, kar je potrebno ,da se zaščiti, posvetuje pri odvetniku, kakšne so možnosti, če ona udari z vso silo…itd. Pa si ni želel verjeti, da je lahko mater njegovih otrok tako ubrisana in zlobna, kot se je kasneje izkazalo, ko smo videli, da je bilo zatišje zgolj teren, da je zbirala podatke, ki bi mu lahko škodovali, hodila po celem svetu in govorila grde stvari, da bi pripravila teren in ko je bila priložnost, je udarila z vso silo s prej nabranimi podatki, ki naj bi kazali na spolno zlorabo otroka ( kar je bila čista laž, kar je priznala tudi sama,). Trajalo je nekaj let, da se je izvlekel in da je ona sestopila in sicer posredno priznala, da nič od tega ni bilo res. In tudi tu je zaleglo le to, da je začutila mejo, zid preko katerega ni mogla več. Potem so obtožbe nekako čudežno izginile.

V knjigi Ne stopajte več po prstih o teh obdobjih piše nekako takole ( če se prav spomnim, vsaj jaz sem tako dojela) da lahko nihajo v enem dnevu n-krat ali pa posamezna odbodba trjajo mesece preden preidejo v kakšno drugo fazo. Ampak tam je bilo nekako tako rečeno, da je lahko nekaj časa navidezen mir, potem pa kar naenkrat izbruhne cel hudič.

Ampak morda je pri tebi drugače, nikoli ne smemo stvari jemati kot da so zabetonirane ( četudi je pri teh ljudeh potreno biti vedno na preži) in morda je res prišla do kakšnih udvidov. Ali je to res ali ne boš videl sam, preko dejstev ( ne njenih besed ali navidezne prijaznosti) . Če se bo v konkretnih situacijah konkretno drugače obnašala ( izzvami kaj govori, le kar počne) in bo to res dolgo trajalo in bo šlo vsaj počasi zgolj navzgor in ne zgolj gor, dol, gor, dol , torej ne bo začaran krog, temeveč navzgor rastoča spirala potem je kaj upanja.

Upam, da bo šlo tako tudi pri tebi, vendar lahko iz opreznosti sestopiš šele čez nekaj let konkretnih sprememb. Do takrat pa bodi raje previden in ne upaj zgolj na čudeže, temveč iz tistega, kar je potegni največ.

GittaAna

malo na odmev Kricacu in pa tudi moje dogajanje…

vprasanje zakaj sploh se vztrajati… zakaj ja…mogoce stvar ni tako slaba…mogoce zaradi otrok…mogoce zaradi skupne hise, kreditov…vera?

Sam se zadnje pol leta vrtim predvsem okrog “zaradi otrok”… in sem prisel do preprostega mesta-koraka, ko ugotavljam, da ja, sem lahko tu, z otroki in jim nudim mene in scitim in pravim kaj je “normalno” in kaj je slo čez na zenini strani. Tega definitivno ne bom mogel delati, ce me ne bo stalno zraven. Ampak, kaj je pa kljucno za mene, to – da sem miren, srecen, da sem zadovoljen in da otrokom to kazem in dajem. Saj mislim da z drugacnimi besedami je to napisala ze ga. Dernovsek – aktivno cakanje, in potem gledati, kako sem jaz, je to ok, mi gre dobro, zivim, ali kvecjemu zivotarim in ce sem tak, to gotovo ni dobro ne zame, ne za otroke, kvecjemu samo za zeno, ki je tam, kjer zeli biti. Kao.

Tako da tudi po enem predavanju, ki sem ga poslusal, kjer sta mi najbolj ostali bededi ZIVLJENJE in pa SVOBODA, kako ti svobodno dajes, kaksna je prava ljubezen, kaj prava ljubezen ni, cetudi zmanjka samo ena komponenta…moram zal priznati, da moj optimizem kopni kot sneg na mocnem soncu. Cetudi se oblecem v teflon, pa me ne vrze iz tira zenina drama, pa v momentu pridrvi se z neko novo finto, idejo, odmikom, ki me zamaje popolnoma, cetudi tega ne pokazem, ji ne dam nove energije, ampak sam sebe sprasujem in ne morem verjeti, a je to mozno. In cesa vsega je se clovek sposoben, od razmisljanja, pogovora, podarjanja, prilagoditve, osrecevanja, kaj vse je se tu, na svetu, kar bi jaz rad dozivel, jaz dal nekomu, skupaj dozivel…

In potem se sprasujem, pa dobro, koliko casa naj bom se v temle? Mogoce obstajajo moski, ki lahko sprejmejo, da ni pogovora, da ni spolnosti, da moras biti vse vnaprej definirano kar se tice obiskov, izletov, da ni dovoljena spontanost, da se objames samo se z otroki, da se smejes samo se sam ali z otroki, ampak kot kaze, je v meni vecja potreba in hrepenenje.

In moje misli gredo vse bolj v smer, kdaj to koncati, kako to koncati, kdaj bo najboljs za otroke, zelim jim dati cimvecjo popotnico zdaj v teh njihovih prvih letih in nekako si recem, da ko bo najmlajsi 4 leta, pa grem. In upam, da vse nadaljne krize, drame in spletke s to popotnico bolje prezivijo. Zanimivo mi je rekla moja zdravnica, da naj se ne cudim, ce bodo otroci imeli mamico tudi radi. Ja, seveda jo bodo imeli radi, vedno bo njihova mama, ampak verjamem, moram verjeti, da enkrat se jim bo tudi odprlo in bodo znali videti, kaksna mama je na drugi strani. In kaksen oce. Tudi ideja, da bi pocakal do takrat, ko se lahko otrok sam odloci, kje bo zivel, je v meni, ampak do takrat je se deset let in moje zivljenje bo odbrzelo mimo. Mogoce bi to slo, ce bi bil jaz srecen in miren v trenutni situaciji, pa nisem, to si pac moram priznati. In ne vem, ali je to opravicevanje ali kaj, ampak kot tak kot trenutno sem, sigurno ne morem dati otrokom tega, kar jima zelim pokazati in dati.

Berem se custvene vampirje nekje proti koncu knjige, ampak nekako se mi zdi, da po teh kar nekaj knjigah in forumih in vseh pogovorih in clankih o MOM je prisel cas, da grem se pozanimati tudi o razvezah, skrbnistvih, nadomestilih… tu bom vesel, ce mi kdo priporoci kaksno dobro stran ali kaj podobnega. Teme o tem, kako pomagati MOM in kaksne tehnike in etc… me v bistvu sploh ne zanimajo. Ker dejansko vidim, kolikokrat sem ji ponudil, ponujal roko, nasvet, pisal pisma – ravno sem nasel eno 7 stransko pismo:-), ampak iz te moke ni bilo kruha. Se kar nasmejem, ko se spomnim – ce nimas nog, pac ne mores plesati. Evo.

Dopuscam seveda se moznost, da je tole samo ena faza v mojem dozivljanju, ampak zdi se mi zelo resna in konkretna in ko sebe opazujem, zdaj o taki mozni odlocitvi razmisljam veliko bolj mirno in ne vec s solzami na oceh, kot pa februarja. Itak da nimam pojma, kako bi izgledalo skupno skrbnistvo, pa delitev premozenja, pa pobiranje in seljenje otrok, pa nagajanje, pa kako mogoce ob vsem tem spoznati nekoga, pa kako potem to skupaj dati… ampak si recem – glej, ne mores tega vsega nastudirati pa potem iti v to. Korak za korakom. Potrebujem pa informacije ja…

Tudi stalno “jamranje” in raziskovanje tule gor – mislim, da to res ni pot. Na nek grob nacin – ali sprejmem situacijo in jo zivim, ali pa naredim korak naprej. Kot da sem pa zdajle v eni fazi med peklom in nebesi:-) Ta faza je sicer zanimiva, ker se zelo veliko naucim, ampak dvomim,da lahko clovek to dela konstantno, prevec energije, casa gre za to. Tudi druge komponente zivljenja so se pomembne. Bi rekel, da bi bilo to kot da bi stanovanjski problem s hiso ali najemom stanovanja ali ostati doma pri starsih ali iti v tujino ali… resevel 30 let… to ne gre, a ne?

ej, fejst ste, ko tole berete:-)

lp SVO

Ej, SVO!

En topel virtualni objem. Razumem te, močno te podpiram in hkrati rastem s teboj… Izzid bo v vsakem primeru optimalen, čeprav vem, da ti ta čas ni lahko… Življenje očitno hoče od tebe več in prepričana sem, da boš čez čas rekel, splačalo se je. Se še slišimo. Lp Odmev

Ja SVO dobro ti gre…podobna razmišljanja imam tudi sam..študiram ali naj sedaj že med časom nosečnosti prekinem odnos ali vzdržim še nekaj časa, kako bom otroku dal več – ali v zvezi z njo ali če bom sam….pa potem tista tvoja dva zadnja odstavka…hja… če boš kaj našel pametnega le sporoči…
drži se

Kaj pa če je pojem otrok(vsi jih imamo radi in jim želimo najboljše) le naš izgovor da ne delamo koraka naprej. Da vstrajamo v zvezi še naprej ker nepremoremo odločitve – naša šibkost ki jo mom ali nom izkorišča saj ve da bomo z njim vstrajali. Malo še podkrepi z izjavami da smo nesposobni samostojnega življenja in nam noge zatresejo. Poglejmo malo črnogledo. Kje piše da če vstrajamo da je tista prava pot. Ni zagotovila da bo otrok vzel zgled nas. Primer. Prvi otrok opazuje nas in se distancira od materinega obnašanja vendar pa prenese vzorec primatne družine da mora biti oče potrpežljiv, ustrežljiv, prenašati partnerjeve travme insi izbere za partnerko žensko s podobnimi simptomi in zgodovina se ponavlja saj se bori z istimi mislimi kot mi sedajle. Drrugi otrok pa ugotovi da je mamino obnašanje uspešnejše in da na njen način veliko dobi oz. Iztrži od človeka( bolje biti lovec kot plen) in čisto prevzame mamino obnašanje.

Sem dolgo razmišljal in bil za otroke in v njih videl sončke nedolžne ki jih je treba ščititi. Toda kaj če je pravi vzgled to da ko partner žali, izvaja takšno ali drugačno nasilje se mu reče to je meja ki presega mejo zdravega okusa hvala lepa in nasvidenje. Da iz tega potegne da če ti kaj ni všeč takoj preventivn prekineš oz narediš red. Ne pa to kar mi delamo skušamo zdraviti sebe in svoje travme ob mom osebi ki to izkorišča.
To je misel

Pozdravljeni Dydjer!

“Vprašanje za dr. Drnovškovo; Je mogoče, da se stanje ( kot sem ga opisoval v enem od mojih zgornjih pisanj ) pri partnerki umirja in da bo počasi prišla na realna tla, ozavestila svoja ravnanja, dejanja in se po nekem čudežu morda odločila za pomoč.”

Vprašanje, ki ste miga zastavili, enostavno.
Pred tem pa ste v postu opisali, da je sedaj mirno obdobje in da ni znašanj nad otroci, vi pa ste na distanci.
To je odličen znak in pomeni, da delate povsem prav.
Stanje je mogoče razložiti na več načinov – mogoče se prepoznate v kateri od razlag:
1 Distanca med vama z ženo je ravno dovolj velika, da v njej ne vzbuja nelagodja in drugih burnih čustev. MOM so res tragična bitja – tako zelo si želijo bližine, a je v resnici ne zmorejo prensti, saj so čisto čustveno nestabilni. V tem primeru bo trajalo, dokler ste na distanci in če se približate, bo spet grdo. Nato se morate vprašati, ali je to način, ki vam dolgorečno ustreza.
2 Distanca je dovolj velika, da se žena zaveda, da je odnos med vama šel v njej neznane vode in se je ustrašila, da jo boste zapustili, pa se je poboljšala in se trudi pridobiti vas nazaj. V tem primeru se utegne po jasnem nebu hitro priplaziti nevihta in bo vse po starem ali pa še slabše, če se približate. Grožnja zapustitve veliko ljudi pripelje v terapijo. Ni dovolj, da samo rečete, da boste odšli, najbolj koristno je vaditi distanco zlasti glede čustev, ki jih izkazujete in preusmerjati pozornost na otroke. To MOM prej ali slej opazi in si celo želi nazaj v bližino. Pogoj – najprej en dober terapevt, pa da vidimo po kakšnih 6 mesecih, kako se odvijajo zadeve.

Partnerju, staršu ali otroku – je najtežje vzpostaviti distanco – sploh če bivajo skupaj. Zakaj vstrajati na distanci – zelo preprosto. če se podredimo zahtevam in muham MOM, pravzaprav podaljšujemo svoje in njegovo trpljenje.

Otroci v taki zgodbi se lahko obrnejo v več smeri:
1. vgojijo se v sužnje in strežejo željam MOM, samo da bo mir
2. vzgojijo se v MOM
3. so uporniki in delajo staršem razne vragolije, tudi nevarne zanje, ker so starši enotni le takrat, ko so težave
4. se zelo hitro osamosvojijo in odletijo iz gnezda in ni sledu o njih
5. prevzamejo nekaj MOM vedenja, čeprav niso MOM – temu pojavu rečemo bolhe. otrok se pač nauči tistega, kar vidi in če ne vidi nič drugega, potem je težava.

V katero smer bo šel otrok, se ne da predvideti vedno. Odvisno je od energetske opremljenosti, temperamenta, senzitivnosti, inteligence in še od česa.

Ali kdaj preberete svoje poste izpred mesecev? Privoščite si in poglejte svoj napredek.
LP
M

Nekateri otroci so dodeljeni očetom. Imam občutek, da moški o tej možnosti sploh ne razmišljate. Če že razmišljate o ločitvi, zbirajte tudi podatke, nasvete o tem, kako dobiti skrbništvo nad otroki. Ali vsaj skupno skrbništvo.
Če se že za koga splača žrtvovati svoje življenje, so to naši otroci. Novo življenje lahko začnete tudi čez deset let, nikoli ni prepozno in tudi ločitev ne pomeni, da bodo potem samo rožice in ptički. Ampak če mislite, da so otroci ob takšnem človeku, naj bo mama ali oče, ogroženi in nesrečni, je treba nekaj naredit.

Po na srečo končani zvezi s pravim mom bi rekla, da so zatišja oziroma kolikor toliko lepa obdobja samo igra oziroma to verjetno ni pravi izraz. Lahko gre celo za iskren poskus, vendar iz svoje kože ne morejo. Pri meni je bila torej druga točka, kot jo je opisala gospa Dernovšek. Partnerju se je na primer neka moja poslovna ideja, ko me je šele osvajal, zdela dobra in se je normalno pogovarjal o njej. Ko sva bila par, ko se je počutil močan in na oblasti, jo je gladko in grobo zavrnil kot največjo možno traparijo, mi napovedoval žalosten propad, pred katerim me lahko reši samo on (stalno sem mu morala posojati denar). Ko sem prekinila zvezo, se mu je zdela spet dobra in celo plemenita zamisel.
Tako kot vse ostalo. Imela sem občutek, da si je napisal seznam stvari, ki jih je med zvezo vehementno zavračal in omalovaževal, in nato skušal eno za drugo izrabiti kot možnost popravnega izpita. Bilo bi naravnost smešno, če ne bi bilo vse skušaj tako zelo žalostno.

Pozdravljen SVO

Lahko ti opišem svojo pot, vem sem ženska a mislim, da to ne spremeni kaj dosti. Po dveh letih dela na sebi opažam prve pozitivne rezultate. Ne razmišljaj predolgo in začni premike z majhnimi koraki. Sama sem prepozno spoznala, da moram najprej urediti oz počistiti svoje lastno življenje, v trenutku, ko sem spoznala in naredila prve korake v to smer se je začelo popravljati vse ostalo. Dokler ne uredimo sami sebe ne moremo pomagati nikomur sploh pa ne otrokom. Naši otroci so veliko bolj pametni in sposobni kot si mi predstavljamo, ko spoznaš to se začneš učiti ti od njih in ugotoviš, da ti oni lahko veliko več ponudijo kot pa ti njim. Moja naloga je bila samo dajanje brezpogojne ljubezni, toda najprej se moraš z ljubeznijo nahraniti sam, šele takrat jo lahko ponudiš drugim. Nas so učili, da nam lahko samo drugi nudijo ljubezen in to nam ustvarja probleme pomanjkanja, ko si boš skozi delo na sebi sam sebi dajal dovolj ljubezni ( ne ega) takrat boš ugotovil, da ne potrebuješ potrditve od zunaj.Ta faza je pri meni pomenila odskočno desko, od tega trenutka nudim otrokom samo ljubezen in prisotnost v trenutkih ko me potrebujejo. Ni pomembno kje živiš. čeprav priporočam odstranitev vsaj toliko časa, da sam urediš svoje življenje, začni pa pri koreninah in svojem otroštvu.Takrat ko nisem več čutila osamljenosti in zapuščenosti sem skozi opažanja in pogovore….čisto vsakdanje začela učiti otroke. Nikoli nisem pokazala nobenega obsojanja, sploh pa ne sovraštva do njihovega očeta, vedno jim govorim, da jih ima izredno rad vendar v določenih trenutkih ni zmožen pokazati tako kot mi pričakujemo, seveda tako početje zahteva mesece oz. leta, da pridemo do rezultatov ki jih pričakujemo, nič se ne spremeni v enem dnevu. Najprej odpravi, razmišljanje, da je za karkoli prepozno, sama sem otroke rodila pri štiridesetih, sedaj jih imam čez petdeset a vem, da ni nikoli prepozno. Moji prvi rezultati so to, da so otroci premagali strah, da sta postale samozavestnejše, da mi veliko več zaupata kot prej, da sta v šoli vsak dan uspešnejše, da imata očeta neizmerno radi a ga ne pogrešata tako močno, da bi trpeli in , da takrat ko si vzame čas za njiju neizmerno uživata in se veselita. Do teh veselih stikov smo prišli tako, da sem razbremenila tudi njega in mu ves čas dopovedovala, da naj ima stike z otroki takrat, ko se počuti dobro in ko čuti, da mu stiki ne povzročajo neke prisile ali obveznosti, ker takrat lahko da največ dobrega svojim otrokom .Nihče več ne čuti pretiranih obremenitev in ne strahu, nič več ni prepirov in ustrahovanj in manipulacij. Tako življenje ni razbremenjujoče samo za otroke ampak tudi za naju.

LP

SVO, Kričač,

uau. Tole je pa velik preskok. V bistvu sem prav ponosna na vaju. To je to, o čemer sem govorila v svojih postih, ko sem poskušala razložiti, kakšno težo pri izboljšanju načina življenja posameznika daje distanca od MOM osebe.
Ful sem ponosna na vaju. Sem pa vesela tudi strokovnega komentarja dr. Dernovškove, ki je še potrdil vse poste, v katerih sem distanco vseskozi zagovarjala.
Zdaj smo prišli do tega, da se edino na tak način lahko upreš momsterju. Vesela sem, da so se razjasnili pojmi, da si ob skupnem življenju z MOM zelo težko na čustveni distanci, saj to na dolgi rok nikakor ne gre. V bistvu se na dolgi rok še bolj podrejaš , saj se zavedaš, kakšni izpadi lahko nastanejo brez podrejanja. Zadeve se le še poslabšujejo, kljub temu, da so vmes krajši svetli trenutki, ki dajejo upanje. Vendar je to upanje resnično samo upanje brez pravih dokončnih in stabilnih rezultatov. V bistvu upaš ti, da bo bolje in bo potem vse ok in upa tudi momster, da te spet pridobi nazaj pod svoje okrilje in bo potem vse ok. Svetli trenutki so zanj le obdobje zapeljevanja svoje “žrtve”, zate pa le neke vrste uresničevanje svoje iluzije oziroma v realnosti zatišje pred naslednjim viharjem.

Tudi kar se tiče otrok, sem enkrat že nakazala možnost, kaj če se zgodi, da se otrok v takšni zvezi nauči delovanja tako momsterja (njegovih izpadov, manipuliranja za dosego cilja…) in, kaj če se zgodi, da se nauči osnovnih principov drugega “zdravega” starša po sistemu čustvenega distanciranja in posledično odzivanja (na primer, žal mi je da tako misliš…). Kot sem že enkrat zapisala, lahko v odrasli dobi otrok deluje na ta način pri partnerju, ki bo “zdrav”, vendar s takšnim načinom njegovega delovanja zveza verjetno ne bo uspešna, saj se bo partnerju zdel čustveno odmaknjen.
Dejstvo je, da nikakor ne moremo predvideti vseh mogočih situacij, ki se bodo otroku v nadaljnjem življenju zgodile. vendar mu kot rečeno lahko damo vzgled. In po mojem mnenju je vzgled distancirati se od partnerja – momsterja najboljša popotnica za nadaljnje življenje otroka. Kar se zdaj dogaja v družini otrok srka vase in tako in tako ve, kdo je “good” in kdo je “bad guy” ne glede na starost otroka. Otrok to čuti. In če mu starš s svojimi dejanji ne potrdi njegovih občutkov, otrok postane zmeden, se nauči, da v bistvu ne ve kaj je prav in kaj ne, se navadi na takšno družinsko okolje in na tak način razvija svojo osebnost, ki pa jo iz primarne disfunkcionalne družine, prenaša naprej v svoje odnose z drugimi osebami v nadaljnjem življenju.
Kar se tiče področja skrbništva oziroma deljenega skrbništva vam še enkrat polagam na srce. Ne zavračajte že vseh možnosti na začetku z mislijo, da se ne da, saj si s tem sami sebi postavljate meje in že vnaprej osredotočate na to, da se res ne bo dalo. Če se odločite za takšno pot je nujno, da verjamete sami vase in naredite vse, da se čimbolj približate svojim ciljem. Ne bo lahko, bodo vzponi in padci, bodo momsterjeve obljube, bodo njegova zapeljevanja, kasneje tudi nagajanje, grožnje in še vse kar k temu sodi, ampak bo šlo. Šlo bo le, če boste vso energijo, ki jo premorete posvetili tem ciljem. Če ne boste odnehali pri prvi oviri (na primer, morda kakšna slaba izkušnja z CSD ali kašnim drugim organom) in boste trdoživi še naprej.
V obdobju, ko pa človek bi nekaj rad naredil pa hkrati ne bi nekaj rad naredil, s tem, da se poleg te neodločnosti ukvarja še s tem, da bi se čustveno distanciral od momsterja, pa verjetno ne bo šlo, saj bo podzavestno šla vsa energija k momsterju, ne pa za dosego svojih zadanih ciljev.
Življenje je šola. Ko uspešno zaključiš en razred greš v naslednjega. Če ga ne ponavljaš. Na vas samih pa je ali boste “doktorirali” iz trenutne situacije in potem želi dobro, ker ste sejali dobro ali boste razrede ponavljali ter s tem vse življenje ostajali na določeni valovni dolžini, kjer bo vaše življenje odvisno od določenih patronov v tem primeru momsterjev. odločitev je tako in tako vaša.
In še enkrat, ful sem vesela vajinih “novih” spoznanj.

Jaz sem se pozanimal
4 odvetniki s referencami in CSD

Njihovo prvo vprašanje je koliko so stari otroci in ko poveš da so majn kot 7 ti njihov pogled izpod oči vse pove. Seveda nadaljujejo nič ni nemogoče ampak smo še vedno na nivoju 5 % otrok katerih moški dobijo pred 7 letom

Njihov naslednjo vprašanje je zakaj ste boljši oče kot ona?
Poveš zgodbe pripetljaje in slike uničenih stvari.
Pa ti gladko odgovori. Kje je dokaz da je ona slabi mati vi imate samo dokaze kaj se med vami dogaja in to kar jim pripovedujem je bolj zrelo za terapevta kot pravnika.

Fora je da moraš dokazati da je ona nesposobna mati.
2 Odvetnika, pravnika sta mi prebrala spis – brez imen seveda kjer je sodni izvedenec spisal medosebnostno motnjo – neopredeljeno a spodaj zapisal. Ker mati fizično ne ogroža sebe in svojih otrok in razmišlja razsodno in glede na starost otrok priporočam mamo za skrbnika .

Ko sem povedal kaj mi svetuje kot pravnik da imam več možnosti – se je odgovor glasil
Počakajte da bodo otroci dovolj stari da se sami odločijo pa še takrat imate 50:50 možnosti

Če želiš preko sodišča doseči kaj moraš blatiti svojo ženo do onemoglosti in to so baje mesarska klanja ki trajajo 3-5 let. Potem pa je tukaj še materialna razveza in glede na to da si hotel vzeti otroke in ker je ženska vsaj mom v večini primerov kar maščevalna ti še tukaj ne uidejo 3 leta razen če se z vsako njeno stvarjo ne strinjaš.

A ja CDS mi je že v startu povedal da oni so za mater brez kakršnihkoli argumentov in poslušanja o razmerah doma. V bistvu mi je prijazna teta na CSD povedala da imajo matere pijanke in odvisnice katerim raje dodeljujejo otroke kot očetom

Pač na vseh ustanovah sem dobil negativen občutek glede otrok

Jaz sem se pozanimal
4 odvetniki s referencami in CSD

Njihovo prvo vprašanje je koliko so stari otroci in ko poveš da so majn kot 7 ti njihov pogled izpod oči vse pove. Seveda nadaljujejo nič ni nemogoče ampak smo še vedno na nivoju 5 % otrok katerih moški dobijo pred 7 letom

Njihov naslednjo vprašanje je zakaj ste boljši oče kot ona?
Poveš zgodbe pripetljaje in slike uničenih stvari.
Pa ti gladko odgovori. Kje je dokaz da je ona slabi mati vi imate samo dokaze kaj se med vami dogaja in to kar jim pripovedujem je bolj zrelo za terapevta kot pravnika.

Fora je da moraš dokazati da je ona nesposobna mati.
2 Odvetnika, pravnika sta mi prebrala spis – brez imen seveda kjer je sodni izvedenec spisal medosebnostno motnjo – neopredeljeno a spodaj zapisal. Ker mati fizično ne ogroža sebe in svojih otrok in razmišlja razsodno in glede na starost otrok priporočam mamo za skrbnika .

Ko sem povedal kaj mi svetuje kot pravnik da imam več možnosti – se je odgovor glasil
Počakajte da bodo otroci dovolj stari da se sami odločijo pa še takrat imate 50:50 možnosti

Če želiš preko sodišča doseči kaj moraš blatiti svojo ženo do onemoglosti in to so baje mesarska klanja ki trajajo 3-5 let. Potem pa je tukaj še materialna razveza in glede na to da si hotel vzeti otroke in ker je ženska vsaj mom v večini primerov kar maščevalna ti še tukaj ne uidejo 3 leta razen če se z vsako njeno stvarjo ne strinjaš.

A ja CDS mi je že v startu povedal da oni so za mater brez kakršnihkoli argumentov in poslušanja o razmerah doma. V bistvu mi je prijazna teta na CSD povedala da imajo matere pijanke in odvisnice katerim raje dodeljujejo otroke kot očetom

Pač na vseh ustanovah sem dobil negativen občutek glede otrok[/quote]

Ej, kričač, nisi ti tisti, ki si pri odvetniku zaradi njega samega. Odvetnik je tam in je odvetnik zato, da pomaga tebi. Torej, najdi takšnega, ki se bo na vse kriplje potegoval zate in za tvoje cilje. Povprašaj na društvih za nenasilno komunikacijo, kdo bi bil primeren. Vsekakor pa odvetnik, ob katerem že pri prvem pogovoru dobiš vtis, da se mu ne da kaj dosti, da že vnaprej verjame, da ti ne bo uspelo ni dober odvetnik in pri njemu nimaš kaj iskati. Precedenčni primeri na sodišču orjejo ledino in dajejo podlago za nadaljnje sodne odločitve. Časi se spreminjajo tudi na tem področju, čeprav res bolj počasi, pa vendar se. Če je odvetnik zagnan (ne pa da je samo zastopnik, ki bo pokasiral svoje udejstvovanje na podlagi odvetniške tarife) se bo v primer stranke poglobil in tudi preko svojega znanja na področju nasilnih družinskih odnosov na sodišču vehementno predstavil določene argumente.

Prav tako je s CSD. Nisi ti oziroma ne obstajaš ti zaradi njih, temveč obstajajo oni zaradi tebe. Torej, ne dovoli, da tvoj primer posplošujejo na vse primere, saj je vsaka družinska zgodba sicer res podobna, vendar v svojem bistvu vsaka drugačna. Bodo odločen, povej soc. delavki, da ne dovoliš, da se te tako obravnava, povej, da se boš obrnil na druge institucije, bodi močen, samozavesten in vztrajen.
Ne daj se poteptati ob tem, kaj pravijo drugi, v tem primeru odvetniki in CSD. Ali oni živijo tvoje življenje ? Ne. Torej zaključkov ne prepusti njihovemu posploševanju in temu, da te na hitro odpravijo. Bori se zase in bori se za otroke. Raziskuj še katera društva se ukvarjajo s takšnimi situacijami in se obrni z vprašanji in prošnjo za podporo tudi na njih. Ciljaj na najboljši možni rezultat, ki si ga lahko zamisliš. Verjetno bo v fazi dogajanja potreben tudi kakšen kompromis s tvoje strani o tem se boš odločal takrat, ko bo do tega prišlo. V življenju se vse da, le, da so borbe včasih težke. Vsak sam pa mora prit do tega, kaj je zanj lažje (čeprav v bistvu grozno) in kaj je težje doseči, vendar ko dosežeš se ti vse poplača za nazaj.

Tudi tem petim odstotkom očetov ne bi uspelo, če se ne bi odločili in začeli.
Ne trdim pa, da je lahko.

Če k tem pičlim možnostim prištejemo še materialno plat in zmanjšanje blaginje, potem se seveda tehtnica prepričljivo prevesi. In ne mislit, da omalovažujem tvoje razmišljanje glede materiala. Denar je pač pomembna stvar v življenju. Samo potem bodi pošten do sebe in svojih najbližjih. Mogoče bo potem tudi tebi lažje.