Tudi sama sem to dojela po enem letu ampak čisto vse, sicer po nenadni zapustitvi…..vse delo že opravljam migam, spim, meditiram, hodim z otroki med ljudi, vsi trije doživljamo krasne spremembe na bolj, a NOMček nebi bil nomček , če bi odnehal svoje izživljanje nad nami, ne glede na to, da ima že eno leto novo prekrasno družinico smo mi ostali za uporabni fitnes, ali kot mu pravim smo njegova boksarska vreča, še vedno okrog ljudi straši za krutimi lažmi o meni….tudi prizna, da to počne in je vedno počel in menda bo počel, dokler bo menda na ta račun kaj finančno pridobil.Ljudje me kličejo in me prosijo, da naj ne bom tako kruta, ker bodo izgubili veliko vsoto in jaz tisto pridihano energijo, ki drugače kar vre iz mene v trenutku porabim za dokazovanje ljudem, da ne vem o čem govorijo……a nič zato spet diham meditiram in se spomnim, da so me včasih ljudje tudi fizično napadali , ker sem jim nekaj hudega naredila, hodili smo po sodiščih a sama nisem vedela za ta moja zlobna dejanja…..a in to je zdaj v redu zdaj vsaj vem, kaj groznega delam oz sem delala ljudem…..diham tečem hodim, se smejem….in jutri grem na CSD obrazložit, da znova ne zlorabljam otrok in nikakor se ne spomnim, da sem menda pred mojimi otroki žalila njegovo novo partnerico, menda bom morala zaradi tega tudi na policijo, gospod NOM zahteva ponovno zaslišanje otrok, otroci spet jokajo, ker jih je strah, spet jim govorim…še tokrat pa govorite tako kot čutite pri srcu, kakorkoli se boste odločili se ne bo nič spremenilo, vedno vaja bom imela neizmerno rada ker dihata ob meni, hodita v šolo, pridno trenirata…..a poprček mora biti, vajin oči tem opozarja, da še obstaja…..moja filozofija spremembe življenja je tukaj….zdaj s polno paro naprej nič nas ni strah….dihaj, teci, počivaj jej, smej se in nabiraj energijo za naprej…….ne morem biti več resna ker potem me več nebi bilo in ne bi uživala z otroki tako novega lepega življenja…. Veš SVO za to se splača, moji sta v rosni puberteti in sta zlati nimata niti 1% pubertetniških težav kot njun oče.

Lahko noč[/quote]

Oj oprosti…..takele zgodbe mi kar odpihnejo pokrovko….
Ne, da se vtikam, ne da ti pamet solim, samo res me zanima, (če ne moreš, ne odgovarjaj…)

A se RES ne da takegale monstruma ustaviti? Saj (menda) obstaja kaznivo dejanje “krive
ovadbe” ali “obrekovanja” ali “lažnega prijavljanja”….s katerim bi se dalo taka dejanja v bodoče
preprečiti? Ko se izkaže, da si bila n-tič po krivici prijavljena, pa slučajno od istega človeka…
ali res ni odvetnika pod soncem, ki bi takega človeka pošteno prišraufal s kakšno odškodnino?

Glej, popolnoma razumem, da se ti ne da izgubljati energije z njim, ampak odvetniki so plačani
za to, po vrhu je lahko plačan direktno od odškodnine….ker če ne narediš nič, si lepo “sedeča
tarča” za njegove izbruhe, vsakič, ko mu rata malo dolgčas….in jaz ne verjamem, da se
bo zlepa naveličal….mogoče bi se pa zgrda?

Z veseljem ti odgovorim Skela

Hodili smo po sodiščih in še tisto malo denarja sem porabil za odvetnika, moram priznati izbrala sem slabega. Trenutno me verjetno čaka še kar nekaj pravdanja , žal sem prešibka finančno , tudi sama sem pričakovala da resnica vedno zmaga in dobiš odškodnino a ni čisto tako. Pravde imava zaradi privat življenja , otrok in službe iz katere me je odpustil kazensko, ter o skupnem podjetju. On obvladuje vse premoženje, dohodek v podjetju si vzame koliko pač potrebuje, vse račune njegovih odvetnikov plačuje skupno podjetje otroki živimo kot podnajemniki v stanovanju katerega je lastnik spet podjetje se pravi on,Na to zgodbo se je skrbno pripravil z več desetimi sorodniki, sam nam ni storil toliko gorja kot njegova primarna družina, ki jo je vodila mati, ki je menda vodja klana…………Stela dolga in zapletena zgodba, taka kot španske nadaljevanke ne morem opisati tako , da bi bilo razumljivo. Pomembno je, da smo zdravi, in v MIIIIIIRU, kar nam pomeni z otroki največ. Navkljub dogodkom, ki se še vedno dogajajo se nam je življenje poboljšalo milijonkrat.

Lep dan

Hvala, mogoce sem zgresil poklic ke nisem sel studirati filozofije 🙂

Sem pa razmisljal – kaj sploh je zdaj na drugi strani, kako se obnasati?
To ni zena, niti ni partner – torej odpade veliko stvari, sprasevanja, dajanja, preverjanja, vlaganja…
To niti ni 4 letni otrok – se od mojega otroka dobim vec feedbacka, ima vec vpogleda vase in v to, kaj se mu je dogajalo cez dan, kaj mu je vsec, kaj si zeli, kaj mu ni vsec…v otroka lahko vlagam, ker mi VRACA NEKAJ… torej je ne morem tretirati niti kot otroka.

Kaj torej je ta zenska, ki se šlepa v tem kvazi odnosu, ki opazi, da ji ne recem vec 10X na dan da jo imam rad, da je ne objamem ko jo vidim, da ji ne govorim stvari ki jih dozivljam, kako se pocutim, ki je ne sprasujem kako je ona…. to postaja/ostaja samo se nek objekt v tej nasi hisi… in kot kaze, njej to ustreza… vsaj zaenkrat… “pustite me pri miru” in ko pa enkrat nekaj potrebuje, bo pa drama, ampak je ne bom peljal naprej…

Drugo pa – na kaksen nacin si “odpustiti”, ker ne morem biti 100% z otroki in jih scititi… ker vem, da bo drama, ko jih bo ona dala spati, ker jih bo ona oblekla v pizamo, ker bo ona oprala zobe, in se bodo skregali po 1 minuti, ker “saj nic ne ubogajo” naslednji hip pa “kok te imam jaz rada…” Ampak jaz moram kdaj zvecer ven, na rekreacijo, se dobiti s prijateljem… cetudi je to lahko samo en vecer v tednu, pa se mi javlja neka krivda, zakaj nisem se takrat tam, z otroki, in na pravi nacin speljati stvari… pa si recem, ok – saj to niso take velike rane, bodo otroci ze videli preko ostalih vecerov, da se da iti mirno in igrivo spati, ampak vseeno, si mislim, skoda mi jih je, da morata take stvari dozivljati…

razmisljam…

lp SVO

Dejstvo je, da enih stvari ne moreš in ne boš mogel preprečiti. Tako mamo imajo in tako si konec koncev tudi sam izbral. To je to. Narediš kar lahko. Ne se ubadat kaj je bilo in kako. Živi sedaj in zadeve pusti za sabo. Otroci bodo vedeli, da imajo oporo v tebi. Zaščiti jih vedno, ko si tam in to lahko storiš. Ko te ni, ne moreš vplivat. To moraš sprejet, drugače ne gre. Potreben je čas. Če imaš možnost kam oditi sam z otroci na kak izlet, obisk; to stori čim bolj pogosto (pod pretvezo, da se ona malo odpočije, kam gre s kolegicami itd…).
Kako pa glede intime rešiš zadevo, kaj nič ne skonta?

tu ima zanimiv “varovalni” mehanizem . – pa zakaj ne morete biti doma in se igrati, a res morate (mislim name in na otroke) res vedno nekam hoditi…. itak, ko ima pa doma s tem vedno kontrolo in lahko z vsem manipulira….

glede intime, sklepam da skontati pomeni dojeti, ja, oz. ne – ne posteka, oz. si verjetno razlaga, da jaz po dveh letih prosjacenja in iskanja tistih 15 minut, ki jih je “odobrila” na vsake kvatre, da zdaj pac meni ni vec do tega ali da sem cuden ali pa najverjetneje – ce bi sla na kako skupno terapijo, bi bila njena verzija da si je pa itak ne zelim vec saj nikoli ne dam pobude… tako da …

to me res vedno presneti, kako MOM osebe znajo se tako ocitno zadevo obrniti tako, da zgleda, da si ti odgovoren…

ampak, stavek “Zal mi je, da tako mislis, jaz sem drugacnega mnenja,”, uspesno zakljuci take poskuse…

lp SVO

SVO otroke ne moreš nikoli povsem zaščititi pred težkimi platmi življenja. Tudi ni prav, ker jim tako onemogočiš učenje in prilagajanje na svet, kakrkšen pač je.

Raziskave so pokazale, da tisti otroci, ki imajo nekoga ob sebi, ki je ok, ki jim nudi stabilnost in oporo še najbolje odnesejo.Marsikateri otrok MOM bi dal vse, samo da bi imel v otroštvu nekaj takšnih trenutkov, ki jih ti svojim otrokom nudiš v izobilju. Dal jim boš največ kar lahko, da se naučijo, kako preživeti v težkih situacijah, to je nekaj, kjer lahko spodletijo tudi najbolj “super” starši.

Na forumu za odrasle otroke sem dostikrat prebirala, kako jih je rešilo že nekaj trenutkov, včasih s popolnimi neznanci, da jih je vsaj toliko potegnilo iz borderline sveta, da so dojeli, da je možno tudi drugače in da z njimi ni nič narobe. Oni pa imajo s teboj tega v izobilju 🙂

GittaAna

SVO….vidim, da te pozna “u nulo” in ti glede na tvoje občutke odgovornosti za otroke veselo
nabija občutke krivde…
Otroci bodo ok, če boš ti za njih sidro, protiutež, laksmus papir, odsev realnosti. Samo tega ne
potrebujejo 24 ur na dan, a veš? Otroci so vse prej, kot neumni in predvsem so (grdo rečeno)
oportunisti….lepše rečeno – znajo poskrbeti zase. Kar pomeni, da se obrnejo na človeka, ki
jim nudi najprej VARNOST, (to je tista varnost, ko veš, da si sprejet ne glede na karkoli), potem
ZANESLJIVOST (otroci, starejši ljudje imajo radi rutino, ki jih pomirja) in LJUBEZEN…(to je pa
tisto neoprijemljivo čustvo, ki nas zajame, recimo kadar se zvečer skupaj hihitamo pod odejo)
Torej pazi, da jim stalno, enakomerno in zanesljivo vse to nudiš, prav gotovo pa bodo od tebe
“pobrali” tudi obrambne mehanizme, ki si se jih ti z muko naučil, njim pa bodo tako rekoč
“položeni v zibko”….

Super, taki odgvoori tudi mene pomirjajo…. moram verjeti, da bodo dovolj prejeli od mene in da tisto zenino pac ne bo pretehtalo…

kar se pa ljubezni varnosti in reda tice, to je res… borderline pa je stalno spremenljiv… to je njegova edina stalnost…

in pa – zvecer pod odejo, ja, itak jih zdaj jaz vecinoma dajem spati, pac ne gledam dnevnika, fuzbala, studia city, nadaljevank zvecer… in se imamo fino, in kako je zanimivo, da zena skusa oponasati te nase “igre”, ko se res nasmejimo, pa zgeckamo in skrivamo, ampak meni to zgleda tako, kot da nas vidi, opazuje, pa potem skusa narediti isto, ampak ne kot oseba, ampak kot en robotek, ki si rece, aha, tale pesmica je zabavna otrokom, in jo potem uporablja v neskoncnost, ceprav niti ne zacuti, da recimo takrat ne pali… ah, smesno..

itak pa otroci ze tako hitro rastejo, da bo takole samo se kaksno leto dve, potem bo veliko manj dela zvecer, temelj pa bo postavljen….

lp SVO

Ja ljubusumni so 100 na uro. Tudi iz lastnih izkušenj povem. Vendar mi nimamo navadnih družin in otroci se temu ustrezno vedejo. Do nas se različno vedejo kot mama in kot oče. Če je pa mom prisoten je pa še toliko težje. Jaz vidim da jo otroka kdaj sprovocirata, starejši še toliko več samo zato da na njej sprosti ventilček jeze. Ker ve da bo pol nekaj časa ok in mami ga bo po cca10 min jeze objela kot opravičilo. In to je nezdrav odnos ki ga žal mi ne moremo preprečiti.
Druga kar me moti pa je da nas ima mom preštudirane v piko in tudi če smo še tako močni pušča posledice na podzavesti. Čez ene stvari se pač ne gre. To mislim da je zdrava meja.
Osebno ne morem iti čez to da sem 1minuto največje zlo na tem svetu in da jo ubijam. Čez 5 minut ko svojo jezo sprosti pa dobim da sem za vse kriv ampak da ona rabi mene, moje objeme, mečkala bi se – ne seksualno. Skratka kot največja zalubljenca v Tv noveli. Čez to mi notranji jaz ne gre. SVO po napisanem ona otrok ne bo izpustila. Če sodim iz mojih izkušenj, bo takoj ko se bo pučutila ogroženo, začela manipulirat z njimi in jih podkupovati na tak ali drugačen način. Vem da otroci spregledajo ko odrastejo a trentno boli tak odnos. In še ali boš zdržal vse te napade naslednjih 6-8 let. Je bolje ločitev in da si otroci pri tebi polnjo baterije in pri mami trošijo. Ali to kar je sedaj gledajo vajine vojne vihre še ves ta čas?

Kricac, polno resnic si napisal, pa tale tvoj zapis se mi zdi nekako bolj “stabilen”, tako da upam da ti gre ok. In mislim, da bova v prihodnosti sla enkrat na eno pivo. daj se registriraj prosim.

Res je, tudi jaz se tezko potem objamem, ko pred pol ure naredi sceno, ampak hej – zdaj ce se pocutim, da se ne bi objel, se pa pac ne objamem in ne kljunckam, mogoce bo doumela, da je njena drama izpred pol ure res bila prehuda in da je sama odgovorna, ce pa ne bo doumela, pa pac ne bo objema, bom jaz “hladen”, bo mogoce doumela, da ta veza ne stima in bo ona sla… tega me nekako ni vec strah… to je pot, ki se mogoce mora zgoditi… tako da tukaj ni vec popuscanja z moje strani, torej ni objemov, ni intime, ni pogovora…
In zanimivo, teh tisin je ze toliko, sem se ze navadil nanje, se pac raje z otroki pogovarjam in se imamo fino. AMpak ko pa potem vseeno kaj zeno pobaram, recimo “kaj pa cesta, a je bilo kaj prometa?” je to zanjo ze dovolj povoda, da se razjezi. Hehe.

In res je, koliko jaz vec vlagam v otroke, se z njimi vec igram, dejansko v tem uzivam, ona – bi rekel, da je to res samo nek objekt zanjo, s katerim se pokaze, potrdi, manipulira…Vcasih bi rekel, da ji je ze pol ure sama z njimi biti naporno oz ji sploh ni do tega… govorim o pol ure na dan. Tudi rada jih nima, ker niti ne ve kaj je to “imeti rad”… in sigurno jih bo podkupila, ce ne z oblekico, pa s cimdrugim, toliko jih bo sigurno prebrala. Ampak hej, kljub temu, da me ze zdaj to boli, in me se bo, hej, to ni moja bitka.

Ne vem kdo, ampak ena je ze tu gori pisala, da se s tem sploh ne obremenjuje vec. Da bi sel zdaj recimo njej dokazovati ali pa kaj…Dela na sebi, da otroku daje svoj vzgled, ne govori grdo o drugem starsu, in upa, da bo otrok spregledal. Enkrat bo, oz. jaz mu bom dal kolikor mu bom lahko, da bo. In mislim, da je to dovolj.

Se nekaj – opazam zadnje case, res koliko zena vlaga v zunanjo podobo, bo nekaj pospravila doma, ko nekdo pride na obisk, ceprav prej mogoce to pol leta ni bilo pomemebno, noro res.
Koliko mora njen life biti v nekih strogih okvirih, vecerja takrat, pogovor takrat, otrok to in to imeti za ss eboj, – hocem reci, ti ljudje NE MOREJO SE PRILAGAJTI SPROTI, biti spontani, imeti nek buffer okoli sebe, ga nimajo, in zato so zelo rigidni in takoj potem zacnejo dramo. In ce tega ne dobijo, so pa se bolj ubogi.

Sem pa imel danes zjutraj eno tako zanimivo izkusnjo, ko sem bil sam doma, z otroki, in me je preplavil en tak feeling, brez vseh teh obremenjevanj kaj ona, kako ona, kaj bo rekla, preprosto sem obcutil, kako se da ziveti brez stalnih misli kaj se bo zgodilo ko bo prisla, kje bo nasla neko pikico, da se bo jezila… in ta feeling je bil res tako dober, da sem si rekel, ce se lahko v to obcutje spravim veckrat, ali pa stalno, potem se bo dalo.

ah, lahko noc, pa radi se imejte. Najprej sebe 🙂

SVO

Uf registracija. Verjetno res nebi škodila.

Mogoče so bili moji prejšni posti malo provokativni. Pač sem prišel do spoznanja, čeprav sem imel upanje, da je moj momster ozdravljiv, oz. vsaj malo diamantski in da si bo pustil pobrusiti robove. Glede sebe pa sem opazil da sem občutljiv in da sem že žrtev nasilja kar se izraža v moji nesigurnosti in mnenju, da sam nisem zmožen družinskega življenja. Pri meni se dogaja da sva s terapevtom nekako prišla do zaključka, da se sam odnos oz. frekvenca izbruhov povečuje in da se je začela pojavljati obsesivna- kompulziva motnja. In ta motnja se povečuje. Smešno je edino, da se to nanaša na osebno higijeno oz način kako se operejo določene stvari sadje, zelenjava – to mamo cel postopek kako moram delati ali pa otroci kako se postopa, da nebi otroci dobili niti pikico bacilov – da nebi zboleli ker ona ne misli imeti bolane otroke doma ko bo lepo vreme oz. je lepo vreme. Če ne sprejmeš njenih pogojev je ogen v strehi, napadanja, poniževanja. Po drugi strani pa če se tuškad umije 1x na mesec je ok, da o vodnem kamnu katerega sam čistim 1x na 14 dni ne govorim (pipe, toaleta). Pač če sem prav razumel terapevta je to način ki ga ima da kompenzira svoj notranji nered.
Veš in take stvari me razžirajo v dno duše po eni strani smo pikolovski, po drugi strani pa se ta red pozabi. Tukaj ti ne pomagajo nobene besede nič, ker karkoli narediš je narobe.

Pozdravljeni!

Prebiram forum in sem se odločil, da kakor se da na kratko podam svojo zgodbo in moje trenutne odločitve v pričakovanju, da dobim še kakšno dodatno razmišljanje in komentar na moje trenutne odločitve.
Morda me bo ga. Drnovškova v čem popravila ali pa mi ponudila kakšen strokovni nasvet.
Zaradi lažjega razumevanja bom zgodbo navajal kar v krajših alinejaha, lahko pa bi napisal roman.

– odnos s partnerko (zdravnica) 11 let, ki je bil poln nihanj razpoloženja in nenavadnih reakcij,
izjav in dejanj ob določenih trenutkih. Slednjim sem navadno pripisal kot vzrok slab dan oz.
je ona za vsak dogodek, njeno ravnanje našla nekako razumljiv izgovor, ki me je zadovoljil.
Njena potreba: vsaj na 14 dni izzvati konflikt zaradi skoraj neopomembne stvari ( sedaj vem,
da to potrebuje ) Moja napaka: neupoštevanje lastnega »šestega čuta«, intuicije da se
nekaj dogaja in neizražanje jeze oz. svojih meja
– po približno 8 letih sem se začel postavljati zase, jo opozarjati na njeno ravnanje in
postavljati meje ( a prepozno ), kar je v njej povzročilo še večjo jezo
– začeli so se konstantni nekontrolirani izbruhi jeze in besa ( do mene in do otrok )
– prepričala me je da sem depresiven in da stvari ne dojemam pravilno in mi predpisala
antidepresive, ki sem jih jemal leto dni ( sedaj vem-manipulacija in priznam zaradi njenega
ravnanja najbrž dejansko blažja depresija )
– v tem obdobju sem ugotovil, da se kljub jemanju antidepresivov »njeno« ravnanje do mene in
projekcija njenih vsebin name ni prav nič spremenila
– obiščem terapevta, ker več nisem vedel komu se v tem odnosu meša oz. kdo s kom
manipulira, kdo v odnosu lepo ravna z otroci in kdo ne ter sum, da ima partnerka ljubezensko
razmerje v službi kar kasneje tudi potrdim ( pri terapevtu dobim potrditev, da sem krasen
človek in čustveno zrela oseba ter v realnem svetu, ZANJO ( na podlagi moje percepcije
dogodkov ) : izguba stika z realnostjo, dekompenzacija oz. regresija, neke vrste »psihoza« )
– začnem brskati po spletu, prebirati literaturo, se izobraževati in iskati potrditve pri najinih
prijateljih ( po knjigi: sam sem se odmaknil od vseh saj mi nihče ni verjel )
– predlagam ji obisk terapevta in povem ( kot sem kasneje prebral – napaka), da menim, da
trpi za narcistično osebnostno motnjo ( njena reakcija: sprva strinjanje in spraševanje po
času terapije in o njenem uspehu, čez tri dni pa popolnoma druga zgodba in napad name )
– potrditev ljubezenskega razmerja, je botrovalo mojemu odhodu pred 8 meseci, kateremu z
njene strani sledijo…nekontrolirana jeza, bes, zanikanje njenega ravnanja, obtoževanje ( tudi
njenih staršev ), manipuliranje, projeciranje….lahko bi rekel po knjigi ( Ne stopajte več po
prstih ), izkrivljanje dejanskih dogodkov ( primer: ko sem v jezi rekel izgini tja in je to tudi
ubogljivo storila ….sama je interpretirala dogodek kot, da sem jo zagrabil za nadlaht in jo
vlekel iz točke A na točko B kot kakšnega psa,)
– lažna prijava o fizičnem napadu in poškodovanju ( sama se je telesno poškodovala, zavedla
v zdravniški karton in podala prijavo na CSD, sledi prijava policiji nato pa njena izjava, da ne
želi, da se me kazensko preganja…noro )
– z izražanjem jeze in nekonstatnim odnosom nadaljuje tudi doma, do otrok ( ne fizično,
govorim o psihični zlorabi ), do lastnih staršev, babic. Po pričanju okolice pa jo na delovnem
mestu dojemajo kot zelo arogantno, vzvišeno osebo s katero je nemogoče delati.
– sedaj sva v fazi nekomuniciranja ( menim, da je to njen poizkus, da bi me še bolj prizadela).
Kljub temu poizkuša vsakih toliko časa vzpostaviti kontakt, da izrazi svojo jezo name. Zadnje
tedne vsem poudarja, da sem visoko inteligentna oseba in da z vsemi manipuliram ter da
nihče ne ve kaj se je dogajalo za »štirimi stenami«. S tem se moram strinjat, a z razliko, da
jaz znam in tudi povem kaj se je dogajalo, a mi nihče ne verjame, sama pa o tem ne pove
nič.
Ob »prekinitvi odnosa« je prijateljem in bližnjim razlagala, da sem v močni depresiji, da sem
psihotičen, da ne ve kaj se z menoj dogaja in celo govorila z mojo terapevtko ter se
poizkušala sestati z njo.
V tem obdobju sem kljub čustveni prizadetosti, ki ni majhna, ohranil svoje dostojanstvo in s
svojim odnosom pokazal, da se sam v ničemer nisem spremenil, da imam zelo rad svoja
otroka ( in tudi njo da ne bo pomote ) ter da kakor je okolica videla že prej, lepo delam z
njima in jima namenjam svoj čas.

Na ta način so tudi njeni starši uvideli in doumeli, da se je z partnerko pričelo nekaj dogajati in da njeno ravnanje ni pravilno ter mi »stojita ob strani«, čeprav na začetku ni bilo tako. Saj veste najprej se verjame lastnemu otroku. Kljub temu tudi sama poizkušata sprejeti situacijo.
Poizkusi staršev, da bi se stanje spremenilo je stvar samo poslabšalo. Partnerka ni sposobna doumeti vsakdanjih logičnih stvari in ne dojema koncepta vzrok in posledica in za svoja dejanja ne sprejema odgovornosti. Sprašujem se samo, kako funkcionira v službi.

Njena starša jo dojemata kot zelo hladno, pokvarjeno v dno duše, lažnjivo in manipulativno, brez občutka za skrb do otrok. Saj pravim fizičnega nasilja ni, je pa nedvomno prisotno psihično, katerega pa nikakor ne morem dokazati. Sedaj pa sploh ne, ker več nisem prisoten doma.

Tako kot predhodniki sem se spraševal, razmišljam in še vedno nisem sprejel končne odločitve ali naj se podam v boj za otroka po sodni poti ali ne. V pogovorih z delavci CSD, odvetnikom in predstavniki policije, ki imajo izkušnje na tem področju sem s ciničnim nasmehom dobil odgovor, da glede na njen družbeni status in dejstvo, da je ženska »mati« otrok ne bom dobil v skrb in varstvo nikoli ( razen ko bosta dovolj stara in bosta sama to izrazila ).

Skrb zase:
– predelati pri sebi, kdo sem, kaj si zaslužim, kaj je prav in kaj narobe, kaj dajem in kaj si
želim prejemati in to ozavestiti
– premagati čustveno bolečino ( s pomočjo terapevta, družine, samostojenga dela na sebi ) in
sprejeti situacijo takšno kot je t.j., da sem jo izgubil, čeprav nisem storil »nič« narobe in da
sem izgubil stik z otrokoma ( tu se vame vedno naseli žalost in priteče solza ), čeprav jima
dajem več ( ne v materialnem smislu ) Pač nisem mačo. Grdo rečeno, a lažje bi predelal
bolečino če bi umrla kot tako, da te ob vsej ljubezni, ki jo daješ bližnji »zapusti«.
– otresti – očistiti se se vseh njenih vsebin, ki jih je pridno projecirala name jaz pa sem jih
prevzemal

Otroci:
Ker je partnerka trenutno podredila svoje življenje službi ( lahko bi rekel, da je prevzela identiteto službenega položaja, kot da lastne sploh nima ) sem si glede na dobre odnose z njenima staršema zagotovil, da sem lahko z otrokoma tudi, ko naj po najinem dogovoru ne bi bila otroka z menoj in sta v varstvu pri starih starših.
Tako izkoriščam poleg dni, ko sta otroka v varstvu pri meni tudi vse dneve, ko je ona v službi in sta otroka pri starih starših. Upam, da jima tako maksimalno ponujam sebe in jima dajem varnost, mirnost, ljubezen in občutek, da kljub temu da sem zapustil odnos, ki zame ni sprejemljiv nisem zapustil njiju. Travma sigurno je, posledice tudi bodo a upam, da na takšen način manjše kot pa bi jih dodatno povzročila agonija v sodnih postopkih in postopkih preko CSD in ostalih inštitucij.

Pot nikakor še ni končana in ne vem kdaj se bom popolnoma postavil na noge.

Kljub vsemu pa sedaj poizkušam na partnerko gledati drugače in sicer kot na osebo, ki jo je doletela bolezen za katero ni sama kriva, da v sebi zelo trpi in da kljub projeciranju njenih lastnih vsebin na najbližje ( seveda na meni/nam neprimeren in boleč način ), njej ni nič lažje ali pa je olajšanje kratkotrajno. Njena bolečina ostaja le »žrtve« se menjajo. Tako tudi na ljubezensko razmerje gledam drugače in vem, da je obsojeno na propad.

Vprašanje za dr. Drnovškovo !

Ali verjamete oz. imate izkušnje z delovanjem alternative oz. zdravilcev na tem področju in ali so znani kakšni rezultati?

Hvaležen bom za vsak odgovor, mnenje, nasvet

–

Dyder kot praviš – “knjižni primer”. Po letih spremljanja usod svojcev ( in lastne) me še vedno začudi kako zelo identične so nekatere situacije in pogovori. Tisto, kar pri tebi izstopa je, da si precej zgodaj spoznal, da je problem in začel iskati rešitve, vključno z delom na sebi. Pri večini traja dosti dlje, da pridejo do istega.

Super je, da si sposoben uvideti situacijo takšno kot je ( četudi čustveno ni nič dosti lažje) vendar se včasih v tvojem zgornjem citatu skriva tudi past. Seveda ima tvoja partnerka težavo in gre za “bolezen”, vendar moraš vedeti, da ni povsem nemočna, da ima še vedno možnosti, da spremeni svojo pot in predvsem, da so poti, ki jih izbira njena odločitev in njena odgovornost.

Sama sem po letih “razumevanja” dojela, da s tem včasih celo podaljšujem agonijo, saj ljudje s takšnimi značilnostmi, kot je MOM; NOM ali podobno, svojo identiteto pogosto izgradijo kot Žrtve in razumevanje in sočutje celo izkoriščajo v svoj prid. Po mojih izkušnjah pride do resnične spremebe šele potem, ko nimajo več nobenega izhoda, ko se nimajo kje več napajati z razumevanjem drugih in svojo vlogo žrtve ( ali ko ne morejo več manipulirati s teboj, ker ne deluje več) . To se mi poleg kakšnih res dramatičnih ali trgičnih dogodkov ali strahu pred izgubo zdi skoraj edini motiv, da se zamislijo in spremenijo svoj kurz.

Meni je sicer zelo pomagalo, ko sem dojela, da je moja mati v bistvu bolna, da tako deluje in da taka pač je in da zares nima pojma, kaj je to sočutje, empatija in da je sposobna totalne zlobe z najbolj prijaznim nasmeškom..itd. Vendar je do konce razrešitve prišlo šele tedaj, ko sem jo “prepustila” njeni usodi, ko sem dopustila, da se sooči s posledicami svojih dejanj in ji nisem več popuščala, ne glede na to, kako zelo se mi je včasih smilila ( živeti v mejnem svetu se mi zdi groza in zapravljanje življenja zaradi notranjih dram, s katerimi se nočeš ali ne upaš spopasti četudi za ceno sebe in najbljižljih).

Šele, ko je šla do skrajnosti in celo delala lažni samomor in je videla, da me tudi to ne bo premakanilo, da bi se uklonila njenim dramam, se je nekaj spremenilo in me je končno začela jemati kot nekoga, s katerim celo direktno komunicira ( sicer na njej precej izkrivljen način, ampak vseeno) in (skoraj) prenehala z manipulacijami. Res je tudi, da je potem tudi izgubila skoraj vse zanimanje zame ( razen, kadar kaj potrebuje ali pa da ohranja zunanjo podobo) ampak meni je to čisto ok. Vse je bolje, kot pa tisto prej.

Ampak, to so moje izkušnje, ljudje in situacije smo različni, tako da ni za posploševati. Tisto, kar sem hotela reči, da je pri ljudeh, ki znajo pošteno izkoristiti vlogo Žrtve biti zelo pazljiv v svoji pomoči in sočutju.

GittaAna

Svoji partnerki ne kažem razumevanja in sočutja. Tega je bilo preveč in dovolj v 11 letih. Terapevtka mi je celo rekla, da sem glede ne moje razmišljanje in kako sem kumuniciral z njo bil njen paiholog celih 11 let. A sem se očitno izčrpal ona pa je v svojih dejanjih tudi odšla predaleč.
S tem da jo sedaj razumem sem hotel povedat, da je meni lažje, da vem da trpi, a da ji sam ne morem pomagati če si sama noče. V enem delu se ina tega celo zaveda a je očitno strah pred spremembo prevelik.
Sedaj ji pač ne ustrežem v nobeni stvari več. Zanimivo pa je, da sedaj ko sem sprejel situacijo, ko sem veliko bolj miren, ko s svojim življenjem nekako nadaljujem je njena jeza do mene še toliko večja.
To je dejansko kaos. Karkoli narediš ni prav.
In prepustil sem ji njeno življenje naj živi kakor hoče, jaz pa moram poskrbeti zase in otroka.

Zivjo

sem prebral tvojo zgodbo, hudo ne. Socustvujem.

Jaz sem na podobni poti, sem se zavedel in umiril, hm, umiril?, po 10 letih. Zaenkrat zivimo skupaj, jaz imam po njenem “krizo srednjih let”, ona pa… niti ne vem kaj je ona in kje je. Dva otroka sta v igri.

Kako naprej? Pojma nimam. Tudi jaz sedaj mislim nase in otroka, njej ne kazem vec neke velike naklonjenosti in socutja, izpade, ki se sedaj jasno povecujejo in stopnjujejo, ignoriram. Skusam zascititi in odmakniti otroka in verjamem, da bosta znala mojo toplino zacutiti in da bo prevladala nad njeno jezo in nepotrpezljivostjo.

Ti imas za sabo ze csdje, pogovre, policijo ce sem prav prebral.. pa ni haska… ona je mama, ima sluzbo, je se celo zdravnica, ugledna oseba… in moski tu zal ne more veliko…

sprejetje da tega odnosa ni, ga mogoce nikoli ni bilo, moznost za tebe, da zrastes, veliko, in da najdes druge stvari v zivljenju, ki so pomembne. Otroci, hobiji, prijatelji… mogoce nov partner… ti si ze na svojem, mi smo se skuaj in mene tezi tudi to, da v bistvu zivim iz dneva v dan in se vedno znova odlocam, da zaenkrat (se) ostajam…

kaj naj ti recem? mislim, da si na dobri poti… za sebe, za otroke, se trudis…

glede spreminjanja MOM osebe – prebral sem nekaj knjig, clankov, forumov – nisem se zasledil kaj takega, po cemer bi sklepal, da bo kako zdravilstvo pomagalo. Ona sama je kljuc in njen uvid, ce se zgodi. ampak tega ne bos povzročil ti, mogoce tvoja sprememba sebe.

se beremo

SVO

Pozdravljeni vsi!
Nekako takole se zadeve dovijajo – to je vse povsem normalno. Je pa res, da ko greste po novi poti, se odzivate drugače in skrbite za stvari, ki so res pomembne, MOM najprej poveča pritiske. Novost je zanje stresna in navajeni so, da na pritiske popustite in bo spet po starem in slabo.
Ko se torej stvari obrnejo v še slabšo različico, je treba definitivno vstrajati. Komaj čakam, da napišete, da je počasi malo bolje. To je stvar časa in vstrajanja. Ni pa treba v času, ko je pritisk s strani MOM povečan zaradi vaše spremembe, povečevati pritisk tudi z vaše strani. Nekaj časa mirujte in samo držite položaj. Ko se MOM malo unese, imate domišljeno že novo varianto. Tako počasi odpletate in odvijate vozle in zavoje.
Zdravilstvo – Jaz sem zdravnica, imam licenco za delo iz področja psihiatrije in vam lahko dajem utemeljene nasvete zgolj iz mojega ozkega področja. Speicalizirani smo res za ozko področje in dobro je, da se zavedamo svojih omejitev. O zdravisltvu zato sploh ne morem utemeljeno razpravljati.
Mi je pa super brati, kako ste vsak zase našli odlične stavke, s katerimi se ne pustite zvleči v kaos in umirite situacijo – bravo. Ko to slišijo otroci – to je zanje prava šola življenja. Imajo dobre pogoje, da se razvijejo v socialno spretne in čustveno zrele ljudi. To pa seveda ni nujno brez bolečine.
LP
M

Pozdravljena dr Drnovškova in vsi ostali

Dobro se zavedam, da ste zdravnica z licenco in , da se moramo sami usmerjati glede zdravilstva in učenja življenja, vsega tistega kar nas niso naučili naši starši, ker preprosto niso znali drugače, zato so se tudi sami lovili in padli v lovke podobnih ljudi kot mi. Vsaj pri moji mami je bilo tako, z leti trpljenja in bojevanja je postala tudi sama žal še hujša kot ljudje s katerimi je bila na vrtiljaku. Ko sem vse to spoznala in odkrila je postalo moje dojemanje in razumevanje veliko lažje. Posegam po vseh prijemih , razmišljanjih meditaciji, jogi, dihalnih vajah, vse te stvari so me pripeljale do neverjetnih odkritij resnice, o svojem življenju, če bi mi to nekdo razlagal prej bi mu rekla da je za luno.Najbolj uspešen prijem oz moje vedenje je, sprejemanje zadeve take kot je, ob napadu se trudim reagirati brez upora, to ljudem , ki me prosijo za nasvet obrazložim, da je to tako kot ob hudih poplavah, nastopijo še hujše poplave takrat, ko se v strugi nabere svinarija iz bregov in povzroča premočan upor toku in ta se spremeni v rušilnega. Ja vstrajam pri urejanju struge in odstranjujem upor, mislim oz opažam, da nam je to prineslo velik uspeh….ja zelo pomembno, ko začutim močnejši tok se pa kar odstranim. Ob branju vašega prispevka sem pa ugotovila, da premalokrat pišem oz pišemo o uspehih, ki so lahko čisto majhni a zelo pomembni. Pišem pa takrat ko se spet ujamem v plaz in sem prizadeta, ko si priznam, da sem se spet pustila zapeljati na vrtiljak.

LP BZ

Dyder zdi se, kot da imaš res veliko uvida v vse skupaj. In tale karkoli narediš nič ni prav je tudi ena od najbolj pogostih stvari s katerimi se mora človek spopadati, kadar ima blizu nekoga, ki ima MOM ali takšne značajske poteze.

Prav nič ti ne zavidam tvoje situacije, vem kako je, če je vpleten še otrok in veš, da moraš zvoziti nekaj let svojega in njegovega življenja preden boš situacijo res lahko dokončno razrešil.

Ostani tak kot si in zagotavljam ti, da bo šlo vseeno vse zgolj na boljše, pa četudi bo vse skupaj trajalo dlje, kot pa bi si želel..
GittaAna

Mislim, da smo ljudje različni in da nam pomagajo različne stvari. Nekaterim tek, branje, slikanje, drugim kakšne alternativne zadeve, tretjim glasba..

Sama imam zelo dobre izkušnje z meditacijo, jogo, vizualizacijo in še kup drugimi podobnimi zadevami, še posebej pa priporočam eft, mi je prav žal, da sem ga odkrila šele sedaj, ko ga ne ptrebujem več toliko.

Gre za zelo preprosto tehniko, ki se jo zlahka naučiš ( še najbolje na kakšni uvodni delavnici pri kakšnem izučenem eft terapevtu) in ki jo lahko uporabljaš sam. Gre za tehniko, ki je navidezno precej hecna, vendar zelo močna, saj lahko sprošča čustvene napetosti na zelo hiter in učinkovit način in z njo lahko narediš kar nekaj sprememb na sebi. Meni se je najprej zdela “kar nekaj” potem pa sem slišala, da so jo preizkusili na vietnamskih veteranih, prI ptsd, postravmatski sidnrom, do katerega pa lahko pride tudi če si dolgo v čustvenih stresih in pritiskih. In je delovalo. Sem probala in deluje tudi na meni, kadar sem zelo utrujena, razdražljiva, me zajame kak čustveni vihar ali malodušje….potapkam in v pol ure lahko spet mirno zadiham. Če so ti pa vsaj malo jasni notranji procesi, ti pa lahko zelo pomaga pri globljih uvidih samega sebe, svoje sitaucjie in morebitnih rešitvah.

Takšne so pač moje izkušnje, verjamem pa, da ni za posploševati.

GittaAna

Glede alternative:
Sodelovala sem v programu “Nara” Inštituta A. Marušiča- šlo je za učenje čuječnosti. Program vodijo psihologi, tako da ne gre ravno za neke “alternativce”. To ni bila skupina za samopomoč in v njej smo bili zelo različni ljudje z zelo različnimi težavami. Vsak od nas je odnesel od tam nekaj drugega, vsi pa smo se naučili boljšega zavedanja sebe in sveta.
Glede na to, da je ob “momovcu” potrebno biti ves čas buden, čuječ, da je vedno treba paziti na nianse, na svoje odzive, program toplo priporočam vsem, ki imate ali ste imeli opravka s takšnimi ljudmi.
Sama sem se udeležila programa že po ločitvi. Šele po udeležbi na teh srečanjih sem lahko prepoznala, kaj se je v mojem zakonu v resnici dogajalo (prej sem za vse krivila sebe), lahko sem se sprejela in razumela, bolje razumem bivšega moža in lahko tudi drugače komunicirava (naučila sem se postavljati meje, prepoznam njegove napade in se jih lahko ubranim ali se jim izognem).
Pa na teh srečanjih nismo nikoli govorili o momovcih in niti ne kaj dosti o težavah, ki smo jih imeli sami. Šlo je le za to, da smo se naučili bolj jasnega pogleda na svet, da smo odgrnili zaveso in pogledali tako v sončen dan kot tudi v zmaje v naši notranjosti.
Ali bi lahko program pomagal tudi osebam z osebnostnimi motnjami- tega pa ne vem, kajti zaveso lahko odgrne le vsak sam.