Lepo prosim, če lahko pokomentirate moje občutke: Opažam, da se njegovo vedenje poslabša (povečana ignoranca, narcistične in poniževalne pripombe) v prisotnosti oseb za katere predvidevam, da se jih zelo boji.
Ali ima kdo podobni izkušnjo.

LP BZ

Ja tudi pri meni se to dogaja..na KAKO PA ZDAJ poglej sem ravno podobno napisal, kako se je dogajalo včeraj in danes v mojem odnosu.
Se mi je pa zelo zelo velikokrat dogajalo ravno to kar pišeš ob prisotnosti mojih staršev, moje sestre, fanta moje sestre, moje tete, moje sestrične, mojih prijateljev (ne vseh), mojih sodelavcev, mojih znancev..skratka predvsem oziroma zgolj ob prisotnosti ljudeh, ki so vidno meni ljubi. Pravzaprav nikoli tega ni bilo ob stikih, druženjih z ljudmi, ki so v najino vezo prišli z njene strani… O tem sem veliko razmišljal…in verjamem da bi ona imela marsikaj za povedat, če bi se jaz enako obnašal ob “njenih” kot se ona ob “mojih” vendar jaz pač nisem tak in se tako “butasto” ne znam in ne morem obnašati.

lpalek

Pa še tule moje mnenje in “prevod” situacije.

Karkoli se dogaja oziroma kakorkoli je vedenje takšne osebe milo rečeno čudno ob prisotnosti vam ljubih ljudi oziroma ljudi, ki so evidentno na vaši strani, gre za njihov “preživetveni nagon” – gre za manipulacije z namenom postaviti se nad vami (pa tudi nad nekaterimi drugimi, če mu le ti ne odgovarjajo oziroma so premalo dovzetni za njihove manipulacije). To vedenje je lahko v obliki poniževanj, norčevanj, “brihtnih” besed ( besedna agresivnost) ali pa ignorance, kujanja (pasivna agresivnost). Vse to pa z namenom ljudem, ki po momsterjevem mnenju niso na njihovi strani pokazati moč in prevlado nad določeno osebo- vami in dvigovanje svoje lastne pa vendar lažne samozavesti.To vse velja v tistem trenutku, ko se to dogaja. Vsekakor pa posledice segajo dlje, saj si s tem momster pripravlja teren izoliranja “svoje” osebe od njej bližnjih ljudi. Ljudje, čedalje redkeje prihajajo, saj jim je neprijetno, ali pa ne želijo vas osebno spravljati v neprijeten položaj in izolacija se počasi začne. Lahko pa se začne tudi tako, da je vam neprijetno, ker ne veste, kaj bo momster v takšni družbi spet ušpičil in se vedno redkeje dogovarjate za obiske ali pa ste vedno redkeje v družbi teh ljudi. Pri tem imate sto in en izgovor za te ljudi, zakaj na njihovo povabilo s svojim momsterjem ne morete priti. Tako momsterju pomagate tudi sami pri njegovem postopku izolacije. In na koncu se izolacija zelo pritlehno prikrade. Na tak način pa vas momster lažje nadzira in vam”pere” možgane.

Ne, ne v mojem primeru so to njegovi bližnji, vedno je bil nesramen in poniževalen, ko so bili prisotni, v prisotnosti mojih prijateljev in domačih zelo sproščen in prijazen in to še vedno tudi po ločitvi.

Podoben primer. Četrto leto po izbruhu prihajam počasi k sebi. Prej bilo precej hudo. Žalitve in zmerjanja pred otroci, poniževanja, izolacije od vseh izletov, potovanj, počitnic, tudi od skupnih obedov. V družbi izpadi ljubosumja, ignoriranje, konstantno vpadanje v besedo, obrekovanja. Si omislila ljubimca in otroka vzela za zaupnika. Potem večmesečne depresije, ko samo leži in cele noči preždi na FB.

Zaradi napetosti psihične težave tudi pri enem od otrok. Zaradi otrok sem tudi ostal. Otroci me spoštujejo in imam vpiv na njih, posebej na starejšega, ki potrebuje posebno skrb in podporo.
Kaj naj ti rečem? Jaz sem smisel našel v otrocih. Če se hočeš rešiti, moraš delati na tem, da se kljub vsemu čimbolj normalno razvijejo, potrebujejo veliko podporo in jasne, ambiciozne cilje, ki vključujejo selitev v času študija.Čimveč taborov, obšolskih dejavnosti, tekmovanj, obvezno športa. Potrebujejo dosledno podporo. Posebna težave zna biti pri adolescentih zasvojenost z računalnikom in alkoholizem kot beg pred napetim, brezupnim, odtujenim ozračjem v družini.

Imeti moraš dolgoročen karierni plan, načine za razgradnjo stresa (tek, plavanje, vrt, taichi) Pokopati moraš iluzijo srečne družine, to je najtežje. Včasih se zdi, da se bo končno spravila k pameti in par dni je “kot v dobrih starih časih” Vsi dobesedno zacvetite. Potem pa iznenada spet kričanje, zmerjanje, loputanje z vrati in grožnja da “smo pa lahko tudi tiho”. Se pravi spet vsak v svoji sobi, brez komunikacije, brez veselja.

Pazi nase predvsem se strogo izogibaj alkohola. Sčasoma boš po izpadih hitreje okreval, tudi če zdaj to ne verjameš. Moraš se začeti spoštovat, to bo jemala kot tvojo aroganco in jo bo še bolj razbesnelo, ampak to ne sme biti poza ampak resnično samospoštovanje. Potrebuješ nekaj časa. Zaželi si dobro jutro vsako jutro za začetek, pazi na prehrano, higieno, beri knjige, skratka skrbi zase.

Situacija realno zgleda nerešljiva in to je tisto kar te spravlja v obup. Ampak z vztrajnostjo, posvečenostjo, koncentracijo in prodornostjo rešiš lahko tudi ta problem, Pa reči temu zen ali pa nadrealizem.
Počasi a vztrajno ji odvzemaj izključne pristojnosti na vseh vitalnih področjih, ne izogibaj se je, ne boj se je, ne pokaži da ti njeni izpadi gredo do živega, ne rešuj njenih težav, ne zaupaj ji preveč svojih. Ne govori ji o svojih načrtih in dvomih. Skratka, bodi svoj človek. Ravno zaradi tega tudi izvaja tak teror, ker čuti, da si šibak.

Meni je zdaj lahko, ker sem ven iz najhujšega. Ona je ostala ista, jaz sem se spremenil. Zaradi otrok verjetno ne boš nikoli popolnoma prekinil z njo, spremenijo se lahko samo razmerja moči. Če te bo zlomila bo srečna in bo plesala na tvojem grobu( tudi to sem že videl) Če boš postal mož, bo ostala nergajoč, bevskajoč cucek, grizla pa ne bo več. Tudi smilila se ti ne bo, ker bo hitro postala spet ista, v kolikor ji boš popustil, le da boš ti imel moč in se boš lahko kadarkoli umaknil.
Moč ti bo dala distanco, humor, pogum, veselje do življenja, samostojnost in vztrajnost za vzgojo otrok. Moč ti bo dala tudi spoznanje da niso vse ženske na svetu mom.
Delaj na tem.

Ne, ne v mojem primeru so to njegovi bližnji, vedno je bil nesramen in poniževalen, ko so bili prisotni, v prisotnosti mojih prijateljev in domačih zelo sproščen in prijazen in to še vedno tudi po ločitvi.[/quote]

BZ, tukaj meni nekaj ne štima. A si prepričana, da se jih zelo boji ali je kaj drugega?
Morda so “njegovi” na tvoji strani in jim s tem želi dokazati, kako si ti v njegovih očeh “totalna nula”, s tem pa želi prepričati še njih. In ker so “njegovi” točno ve, da se mu nekako ne bodo izneverili (če drugega ne, bodo vsaj v javnosti tiho).
V kolikor pa “njegovi” držijo z njim je pa to lahko neke vrste petelinjenje v smislu poglejte me kakšen dec sem.In kasneje, ko tebe ni več zraven od njih dobi pritrjevanja, kako prav je ravnal in ga to hrani.

No ne vem, samo šikaniranje tebe pred nekom, ki se ga momster zelo boji mi ne gre skupaj. Največkrat se pred ljudmi, ki se jih momsterji bojijo oziroma čutijo, da jim na svoj način niso kos oziroma od njih nimajo in se zavedajo, da nikoli ne bodo dobili željenega odziva, od teh ljudi distancirajo oziroma se pri stiku z njimi močno nadzorujejo, ker jih je strah, da so jih ali jih bodo spregledali. In , če je to tako, se momster zaveda, da ti ljudje tudi v javnosti ne bodo tiho glede njegovega obnašanja.

Je pa še nekaj, ali je morda v takšnih primerih vmes tudi alkohol, ker takrat se pa tudi momsterji ne znajo več brzdati in zadrževati pred ljudmi, ki se jih bojijo.

“Čvrsto na nogah”, točno tako razmišljam tudi jaz. Nekaj mi ne gre skupaj pri tem, kar pravi BZ. No, vsaj moje izkušnje niso bile takšne. Moji momsterji in momsterke so bili izredno previdni in vljudni v komunikaciji, ko je bil v bližini kdo tak, ki so ga kolikor toliko cenili. Na take so seveda hoteli narediti dober vtis in so zato komunicirali kulturno. Od tistih pa, ki so jim vzbujali strah ali pa so se zavedali, da od njih ne bodo nikoli dobili željenega odziva oz. narcisistične hrane, so se v glavnem zelo hitro umaknili oz. so bili do njih ves čas distancirani, niso jim pustili blizu, še celo če je bil morda izražen kak interes na drugi strani.
Zbližali so se lahko samo s prijaznimi, uslužnimi in podredljivimi ljudmi. Kakršna sem vsekakor bila jaz 🙁
Zadnja momsterka je bila do mene poniževalna in kruta v glavnem samo takrat, ko sva bili sami, in tudi takrat, ko je bila zraven njena zelo dobra prijateljica, s katero se je poznala veliko dalj časa kot z mano. Kot da bi mi hotela pokazati, da ji je čisto vseeno zame, ker ima tisto drugo prijateljico, s katero sta veliko bolj na frekvenci kot z mano. Tega njenega impulza še danes ne razumem… ampak kdo bi to sploh razumel? Včasih sem jo vprašala, zakaj je kaj rekla ali naredila in jo je to zjezilo in mi je rekla, da nima pojma in da naj jo neham spraševati take neumnosti. Ona je bila po njeno samo spontana in iskrena in pristna, mene pa je bila baje ena sama izumetničenost. Da o moji neizmerni aroganci in sebičnosti sploh ne govorimo. To dvoje sem dobivala servirano velikokrat. Zdaj skoraj težko verjamem, da sem to kar prenašala. In še vedno bi, če ne bi doživela razsvetljenja v obliki informacije o MOM.

Dolgo že nisem pisal, pa se malo javljam.
SVO. Vidim da hodiš mojo pot…
Jaz ti samo svetujem da se nehaj obremenjevati s partnerko. Ko boš to dojel v sebi in nehal sebe prilagajati drugim boš naredil veliko. Ja imaš kar imas. Sam sem raziskal veliko poti. In zaključki:
– Odvetnik bil je fer do mene in mi je vzel samo 50 eur za 2 urni pogovor.
Zakljucki Zena bo na sodišču prikazana kot diagnoza medosebno motena neopredeljeno. Ker fizično ne škoduje sebi ali otrokom. To kar imava midva s partnerko je najino in po negovem mnenju je to za terapevta in ne ločitev. Glede otrok dokler niso nad 10 let stari ima ona absolutno pravico nad njimi in jo moraš ti blatiti da je nesposobna mati. To da so kregi med vama in vpliva na otroke si delno sam kriv ker za kreg sta vedno potrebna bva. Si pripravljen partnerko blatiti tako grdo da dobiš otroke? Jaz sem ocenil da nisem. Tukaj se gleda pravno in ne čustveno ,zanemarjanje otrok. In bori se tvoja beseda proti njeni skratka 3-4 leta na sodišču in pol bo še vedno imela stike z njimi minimalno1/3 časa in nad tem ne boš imel nadzora.
– Nisem nek terapevt a vem da imam mir odkar sem konstruktivno in odločno na distanci. Je težko ker ni sprostitve ampak nekako se miri. Tukaj brez doslednosti ne bo nič zgodilo. To da se odgovarja nazaj v nekem nenapadalnem in v oblaku zavitem odgovoru meni ne rata. Po 2 mescih vaje s terapevtom pač ugotoviš da to nisi ti. In tudi da bom skos govoril ” verjamem da sem te vrgel iz tira ko nisem odnesel smeti, katere si iz pulta prestavila pred vhodna vrata, vendar mislim da bi se temu prepircku izognila če bi si nadela krokse in vrgla smeti v kanto , ki je 4 korake od vhodnih vrat.” Glej to nisem jaz.
Ti pa povem oni so odvisni od nas. Oni nas bolj potrebujejo kot mi njih.
Postavil sem prvo mejo od katere ne odstopam .
Krega med mano in njo pred otroci ni. Ce začne se takoj reče Prekinjam pogovor , z otroci se premaknemo v sobo in jasno povedano. Kadar bom v sobo slišal neprimerne besede in kreg napravim otroke in gremo za 30 minut ven ne glede na uro.
Prvič je probala kot pricakovano. Popokal otroke in odsel ven. Prišel res v 30 min nazaj. Mi je zagrozila s policijo da sem ji odpeljal otroke. Vendar se je v tem času pomirila in njihova jeza hvala bogu traja 5 min max če se nima na nikogar dreti. Pa sem mirno odgovoril z veseljem jih skupaj pokličeva da jim poveva da si razgrajala sam sem se z otroci zato odmaknil in tudi povedal sem ti da bom čez 30 min nazaj.
Nehaj se ukvarjati kaj ima ona. Poglej vase in terapevta vprašaj kaj imaš ti. Delaj na tem kaj boš ti spremenil da se boš počutil ok. Ko boš prišel do tega oz ti postavim vprašanje.
Zakaj se ji prilagajaš na vseh frontah oz kot osebnost kaj iščeš od nje da vstrajaš z njo? Malo boš tukaj moral pobrskati po svoji mladosti od kje takobčutek krivde da te vrti okoli prsta in s pomočjo krivde manipulira s tabo.
Ali se bom ločil ali ne , kdo ve , samo vidim da z ločitvijo več zgubiš kot dobiš – vsaj ce si moski in ti je mar za otroke

Anuk in Čvrsto na nogah se strinjam nenavadno zato tudi sprašujem, ko pa preberem zadnji del prispevka od Anuk pa ugotovim ja to je to, to počne pred svojo mamo, sodelavcem zaposlenim v najinem podjetju, skratka pred ljudmi od katerih nekaj pričakuje oz. se zaveda da so trenutno njegov podaljšek ki mu verjame. Konkretno mame se v resnici boji že celo življenje, še nikoli ji ni v življenju ji ni rekel ne , četudi so bile njene zahteve in pričakovanja škodljive za njega, ta odnos ko ga spoznaš od blizu deluje zelo kruto, tako, da se mi zaradi tega zelo smili in vem, da je ta odnos vzrok njegovim težavam.Zaradi njenega bolezenskega odnosa dejansko trpi vendar podobno ravna s svojimi otroki in menoj dokler sva bila še partnerja.Vse kar naredi dobrega za nas mora biti skrito pred mamo in temi ljudmi, ko pa naredi nekaj kaj zelo bolečega pa z veseljem obelodani pred njo., dejansko ji prikaže še bolj kruto kot je bilo v resnici.
Upam, da je zdaj bolj razumljivo, v resnici se teh ljudi na nek način boji navzven pa prikazuje da so mu blizu in jim je predan.

BZ

Pozdravljeni vsi!
Brala sem vaše poste in razmišljala, kako bi svoj komentrar strnila v nekaj alinej.
Meni se zdi najbolj pomembno tole:
1. ločevanje iluzij od realnosti – je boleče, zlasti če človek misli, da ga iluzije določajo kot posameznika in da so iluzije bistvene za pogled v prihodnost. Olajšanje je, ko ugotovimo, da so iluzije samo iluzije in da jih ne rabimo, tako kot popotnik v puščavi ne rabi fatamorgane. Ne bo ga nasitila, osvežila in napojila. Samo čas bo izgubljal z njo, če se ji bo psovečal. Lahko pa se navdušuje nad njeno lepoto, ob tem pa ve, da ni resnična. Iluzije padajo od nas počasi – več ko imamo izkušenj, manj iluzij bomo imeli in bolj realno bomo znali oceniti, kaj se dogaja. Primer iluzije: no zdaj je MOMster slabe volje – če bom malo hodil po prstih, bo v redu in se bomo spet imeli takooo dobro, kot še nikoli prej. Realno: MOMster je slabe volje, to je njegova odločitev, jaz vzamem otroke in gremo na igrišče, da bomo potem vsi dobro spali. Seveda jih bomo slišali, da smo čisto “usrani” prišli domov in se bomo seveda stranjali in pohiteli v kopalnico, zaprli vrata za sabo in se umili, preoblekliv pižamice in potem smuk v posteljo. MOMster komentira, da vzgajamo podivjane otroke in se s tem strinjami, saj je divjost nekaj dobrega v tem divjem svetu. Uspeh se na primer vidi iz stavka MOMsterja, ki ga nameni znanki: Joj – naši otroci so pa čisto navezani na očeta, isti divjaki so kot on, joj, jaz sem jaz sem jih smela samo roditi, …
Iluzija – vse naredim za otroke jaz, naj MOMster gre saj v šolo in skrbi za te reši. Realno: MOMster bo v šoli govoril in deloval po svoje, probleme ne bo znal reševati, bolje da grem jaz.
2. Atribucija – o tem se bom razpisala drugič – me malo baše čas
3. Emocionalna investicija – tudi o tem drugič

LP
M

Rino, tole se bere kot kak zakonik, skratka brez nepotrebnih besed in samo cista dejstva. In ogromno resnice najdem tu. Dejstvo je, da najtezje bo pozabiti pojem srecne druzine, ker pac ni mozen v taki obliki, kot sem si jaz ali vecina predstavlja. To, da bo treba poleg branja in delu na sebi uvesti res redno rekreacijo, kar na sreco ze delam, in pa biti dosleden do sebe, v vsem, ce se bom hotel tu boriti zame in otroke in jim omogociti vsaj nekako priblizek kar jima zelim. Spremenim se lahko jaz, sem se ze, se se naprej, in zena to v veliki meri spoznava, pravi da sem postal hladen, leden, ampak DEJSTVO JE, da mom lahko tudi povabilo z moje strani v objem obrne tako, da se zgodi drama, in potem se teh stvari pac ne lotevam oziroma minimalno. Me zanima, glede na @dr Drnovskovo – ali bo ona to sprejela ali pa lahko tudi “spozna”, da ta odnos ne stima.
Otroci v dejavnosti, v studij drugje, v cimvec stikov z drugimi otroki, cimvec zunaj… ja, to bo vse zahtevalo mojo veliko angaziranost, pa menim ta hip da se splaca. Vprasanje je, ali bo moje telo to zmoglo, to bo se pokazalo. Pred man je solo terapija, iscem eno dobro terapevtko, ki me nauci oblei se v teflon, ne jemati osebno in kako se obnasati sploh sedaj do zene. Vesel sem, da si se ti umiril, to se bere tudi tudi iz tvojeg zapisa.

@Kricas lepo, da si se spet oglasil, skoda mi je, ko berem tvoje zapise, ja, greva podobno pot, in nekako vsi gremo po lijaku, ki pelje v sprejetje in delanje na sebi. Super da uspes narediti tako ostro mejo, tudi sam bom moral v dolocenih primerih tako ukrepati, ze recimo ob prehitri in nevarni voznji, ko ona vozi, preprosto reci da naj ustavi in da grem jaz iz avta ven. To s sodisci – verjamem, da se tam res kaj tezko doseze, ker mama res ne tepe otrok in jih fizicno ne poskoduje, ampak skoda je drugje… blatenje in dokazovanje po vec let… pa tudi ne vidim velikega smisla v tem….

“”Po 2 mescih vaje s terapevtom pač ugotoviš da to nisi ti. In tudi da bom skos govoril ” verjamem da sem te vrgel iz tira ko nisem odnesel smeti, katere si iz pulta prestavila pred vhodna vrata, vendar mislim da bi se temu prepircku izognila če bi si nadela krokse in vrgla smeti v kanto , ki je 4 korake od vhodnih vrat.” Glej to nisem jaz. “”

tukaj jaz preprosto uporabim stavek – “Zal mi je, da tako vidis to stvar, da tako dozivljas moje dejanje” in sploh ne razpredam naprej. Deluje.

Vsekakor, lepo vas je brati, nisem edini, da se, ce ne tako, pa drugace.

@Dernovšek tudi vas je lepo brati, klinicno analitsko in brez osebne note – moram najti se vcerajsni zapis na val202. Iluzije ja… najprej se jih moram(o) zavesti, a ne? Vsekakor mi pomaga razmisljanje, kaj imam, cesa se lahko veselim, kaj lahko potegnem iz dane situacije, to lahko naredim ko sem na sprehodu, teku, doma v cirkusu ne. In zanimivo, kako je takrat lahko zadihati, in verjetno je to prava pot, da se spremeni moj pogled na situacijo in se veseliti stvari, ki jih imam, otrok, casa z njimi, kaj sam lahko naredim, dosezem… zal ne srecne in polne druzine, ampak je se veliko drugega.

lp SVO

Svo še vedno je fora da je pri nas prepozno karkoli reči . Ker je že vse v ognju. Pomiriti jo ne znam saj je takrat v efektu ko jo vse moti. Veš vedno sem se imel za otročjega in če je bila kaka neumnost za narediti sem bil sam vedno zraven samo toliko otroka kot je moj partner pa nisem.
Mi pa distanca pomaga ker tako postavljam tiste majhne meje katere želim postaviti. Obnašanje katero pa ne tolereram pa se odzovem ostro. In tiste meje držijo. Vendar je to dvorezni meč ker take meje lahko postaviš dve tri. Če jih več ni efekta zaenkrat se obrestuje ta meja . Dretja pred otroci ni vsaj tistega zverinskega in zaljenja. Danes črtam 25 dan brez žal besede o moji familji in mojih možganih

Malo v gneči zadnje dneve, pa se ne oglašam toliko, čeprav vas redno berem in moram rečt, da sem res ponosna na vas, ker v bistvu nimam kaj pripomnit, še preden zajamem sapo, že kdo drug odgovori približno tako, kot bi sama in se še sama kdaj kaj novega naučim :). Mislim, da postajamo po kvaliteti pogovorov eden boljših forumov v slo ( malce se je treba tudi pohvalit…)

Tole je pa val202 – pogovor z Dr. Dernovškovo:
http://val202.rtvslo.si/avtor/danilahradil/

GittaAna

zadnje čase vas samo berem… moram res pohvalit zadnje zapise, čudovito napisano in podkrepljeno s konkretnimi nasveti. srečno

Pozdravljeni vsi!
Obljubila sem še nekaj o Atribuciji in Emocionalnih investicijah …

Atribucija v prevodu pomeni pripisovanje pomena. Iz naše osebne zgodovine, izkušenj in znanja, pa temperamenta in osebnih značilnosti navadno sestavimo cel pušeljc raznih atribucij. Mi namreč pripisjujemo lahko zelo velik pomen družini, pa delu, zdravju, prijateljem, avtomobilom, hišam, … ni da ni. Ni torej problem, da pripišemo nečemu nek pomen, da se razumemo, Težave nastanejo, kadar so atribucije med seboj neusklajene ali pa pretiravamo in je pretirana oziroma je napačna. Primer pretirane atribucije, ki je v našem sociokulturnem okolju prisotna je: če izgubim službo, je to poraz in nisem vreden… Še nekaj takih atribucij, ki so pretirane, je mogoče pripisati naši kulturi – izjemen pomen ima vsak meterček zemlje in se je treba med seboj zelo kregati. Seveda pa so atribucije lahko čisto napačne – take imajo na primer ljudje z osebnostnimi motnjami in zelo grdo je slišati, kako so ves čas drugi krivi za nesrečo in seveda drugi odgovorni za njihovo srečo. Zase smo namreč odgovorni sami.
Iz atribucij je seveda brez težav mogoče ugotoviti, v kaj bo nekdo čustveno investiral. Čustvene investicije so nekaj podobnega kot finančne in ravno tako se nam vložek lahko povrne ali pa imamo izgubo. Če smo morda s finančnimi investicijami bolj previdni, pa čustveni management ni preveč razvit.

NOM in MOM okolica zna delovati samo na način, da se oprime teh vsebin, saj nima druge opreme za preživetje.

Vsi ostali pa imamo še druge moči in prav je, da jih razvijemo. Z leti padajo iluzije, spreminjajo se in prilagajajo atribucije in previdnejši smo pri čustvenih investicijah.
Pa da ne boste mislili, da se moja malenkost nikoli ne opeče – seveda se. Le poberem se bistveno hitreje kot sem se v rani mladosti in imam kar nekaj oblik podpore na zalogi, ko se zalomi.

LP
M

Zivjo,

bi rekel, da postaja tale cakalna faza ena taka aktivna faza, ki se spreminja v filozofijo mene in mene samega in mojega pogleda na svet.
Zdaj vem, da na drugi strani tistega cloveka, katerega sem mislil da imam, ni.
Da se ta clovek ne bo spremenil.
Da moja zena v bistvu ne obstaja, no, da nimam zene, nimam partnerja.
Da ostajam tu sam, z otrokoma.
Sedaj vem, da ima drugacen pogled na svet, da se dolocenih stvari ne zaveda, da mi dela skodo, da se moram sam zascititi.
Da ji je na nek nacin vsec, da mi privosci, da sem v slabi poziciji, da sem izoliran, da se bolan, etc… ker ima s tem lako pot manipulacije.
Da moram poskrbeti za sebe najprej, in da sem odgovoren tudi za otroke.
Da to, da sem v taki situaciji, je hudič in da so jeze normalne in dovoljene, ampak to ni dovolj, moram razmišljati naprej, kaj lahko ven iz tega potegnem.
Da je tole trenutna ena velika milost in priloznost zame, da naredim toliko korakov osebnostno naprej, kot jih kdo mogoce ne bo naredil ohoho let.
Da je mogoce se najvaznejse vprasanje, NE, ALI JAZ LAHKO PREZIVIM V TEJ “NEZVEZI, ODNOSU”, AMPAK ALI LAHKO ZIVIM IN MOGOCE TUDI SE KAJ DAJEM V TA ODNOS. Ko si bom znal na to odgovoriti, pa bom nekje na fazi tehtanja staying/going….
Da imam opcije ostati, ostati par let da so otroci iz najbolj ranljivi obdobij, da pocakam da se bo otrok lahko sam odlocil s kom bo zivel etc…
Da je moje delo trenutno spanje, miganje, zdrava prehrana, iti med ljudi, vzeti s seboj otroke, povabiti ljudi k nam na obisk, da vnesem celotno barvo meni in otrokom, ki lahko vidijo, da ni treba da so samo CB stvari in slaba volja stalno.

na kratko…

z veseljem berem se naprej plus komentarje, da tole mojo filozofijo se malo razsirim…

lp SVO

Vau, SVO!

Za tole sem jaz rabila leta, očitno napreduješ s svetlobno hitrostjo ( četudi se ti morda ne zdi ..) Kapo dol!
GittaAna

Pozdravljen SVO!
Polepšali ste mi dan – to je to. Aktivno čakanje je predvsem najprej zelo aktivno – navznoter v sebi, pa opazovanje in sprejemanje sveta – kot je, pa stran z iluzijami in razočaranji, ki jih prinesejo iluzije.
Ljudje smo nagnjeni k malim zdrsom in velikim padcem – to je povsme normalno. Več ko imamo izkušenj, hitreje se ujamemo in poberemo.
Še enkrat bravo
LP
M

Tudi sama sem to dojela po enem letu ampak čisto vse, sicer po nenadni zapustitvi…..vse delo že opravljam migam, spim, meditiram, hodim z otroki med ljudi, vsi trije doživljamo krasne spremembe na bolj, a NOMček nebi bil nomček , če bi odnehal svoje izživljanje nad nami, ne glede na to, da ima že eno leto novo prekrasno družinico smo mi ostali za uporabni fitnes, ali kot mu pravim smo njegova boksarska vreča, še vedno okrog ljudi straši za krutimi lažmi o meni….tudi prizna, da to počne in je vedno počel in menda bo počel, dokler bo menda na ta račun kaj finančno pridobil.Ljudje me kličejo in me prosijo, da naj ne bom tako kruta, ker bodo izgubili veliko vsoto in jaz tisto pridihano energijo, ki drugače kar vre iz mene v trenutku porabim za dokazovanje ljudem, da ne vem o čem govorijo……a nič zato spet diham meditiram in se spomnim, da so me včasih ljudje tudi fizično napadali , ker sem jim nekaj hudega naredila, hodili smo po sodiščih a sama nisem vedela za ta moja zlobna dejanja…..a in to je zdaj v redu zdaj vsaj vem, kaj groznega delam oz sem delala ljudem…..diham tečem hodim, se smejem….in jutri grem na CSD obrazložit, da znova ne zlorabljam otrok in nikakor se ne spomnim, da sem menda pred mojimi otroki žalila njegovo novo partnerico, menda bom morala zaradi tega tudi na policijo, gospod NOM zahteva ponovno zaslišanje otrok, otroci spet jokajo, ker jih je strah, spet jim govorim…še tokrat pa govorite tako kot čutite pri srcu, kakorkoli se boste odločili se ne bo nič spremenilo, vedno vaja bom imela neizmerno rada ker dihata ob meni, hodita v šolo, pridno trenirata…..a poprček mora biti, vajin oči tem opozarja, da še obstaja…..moja filozofija spremembe življenja je tukaj….zdaj s polno paro naprej nič nas ni strah….dihaj, teci, počivaj jej, smej se in nabiraj energijo za naprej…….ne morem biti več resna ker potem me več nebi bilo in ne bi uživala z otroki tako novega lepega življenja…. Veš SVO za to se splača, moji sta v rosni puberteti in sta zlati nimata niti 1% pubertetniških težav kot njun oče.

Lahko noč

SVO,

Ni se ti potrebno dolgoročno obremenjevat. Opcija, da ostaneš dokler se otroci sami ne odločijo, se mi zdi najboljša ta trenutek. Otroci res dajo moč za vse, a ne da!!
Jaz sem sla tudi iz trenutka v trenutek, dokler je bilo za otroke še vedno bolje, da ostanem. Potem, ko je zadeva napredovala (negativno), sem odšla,
Vlaganje v tak “odnos” se mi zdi smiselno, če resnično ne pričakuješ ničesar. Če ja, potem boš vedno razočaran. To pa prej ali slej vodi v bolezen. Jeza je tukaj problem. Živeti v jezi iz dneva v dan je neznosno enako, če je upravičena ali ne. Je pa seveda potreben čas. No, vsaj jaz sem rabila kar nekaj časa, da sem se umirila…