Pozdravljeni,

Že nekaj časa prebiram forum in si tudi s pomočjo teh informacij poskušam nekako razložiti svojo situacijo. Z ženo sva par preko 20 let in oba greva naproti sredini 40-ih. Sam se imam za družinskega človeka, ki rad preživi čas z bližnjimi in aktivno pomaga otrokom odrasti v zrele osebnosti. Navzven urejena družina, oba sva recimo temu skrbna starša. Glede ženine vloge matere najinih otrok nimam nikakršnih pripomb in sem ji tudi povedal da je krasna mama. Gledano iz čisto operativnega vidika delovanja družine nekako zadeve funkcionirajo. Kar se tiče delitev dela in zadolžitev imamo zadeve recimo temu urejene, ni mi težko primit ne za sesalec , kuhalnico ali pa likalnik. Kar se tiče nakupov špecerije jih večinoma jaz opravljam. Finančno gledano sam prispevam levji delež v družinski proračun. Kar se pa tiče pomoči otrokom za šolske zadeve pa ima žena levji delež zaslug saj ji je to tudi profesionalno in bliže in logistično lažje.

Glede najinega odnosa z ženo pa zadeve nekako ne štimajo. Imam občutek kot da smo/sva postali interesna skupnost. Da smo skupaj ker je pač tako prav in ker je potrebno, na hitro povedano, otroke spravit do kruha brez, da jih na poti do tam travmatiziramo z neko razpadlo vezo in vsemi slabimi posledicami ki sledijo. Še tisto malo časa, katerega bi ga lahko preživela skupaj nekako zapolniva s TV, internetom ipd. mašilom. Žena se je vedno nekako izmikala tašnim in drugačnim dotikom, v kolikor ji pridem blizu si takoj začne ali brisati očala ali pa že kaj, da le ne bi bilo možnosti dotika. Pač tako jaz občutim, morda ni vedno, ampak je pogosto. Primankuje mi topline in tistega ženskega dotika/stika. Očitno sam tako sprejemam ljubezen oz. hrepenim po njej. Intima je nekaj kar se dogaja ob velikih praznikih, pač to je moje videnje, ženino pa je, da bi jaz kar naprej. Ženini odhodi v posteljo segajo v dve skrajnosti a) ob 21h in zaspi preden jaz pridem ali b) ob 1h ko sam že spim. Torej se intima lahko samo zgodi v primeru ko jo počakam ali pa se prebudim ob njenem prihodu. Naj omenim, da ko se nekako lotiva, sam uživam v dajanju užitka, torej pazim, da ne bi bila »prikrajšana«.

V zadnjem času pa sem nekako obupal nad tem, da bi zadeve sploh kdaj prišle v neke bolj recimo temu normalne okvire. Sit sem tistega slabega občutka ob čakanju na ženo ko slišiš vsak premik in si misliš mogoče pa zdaj prihaja ali pa občutka, da na nek način skoraj izsiliš intimo in da se pač nekako uda v to.

Mogoče v bežanju pred takšnimi slabimi občutki sem postal bolj hladen in se oddaljujem od tistega mene ko želim nekaj lepega. V zadnjem času sem si začel iskati neke nadomestke za zapolnitev te praznine tako v raznih aktivnostih kot v službi.

Ko premlevam najino razmerje se spominjam začetkov, ko je nikakor nisem mogel prepričati, da gre z menoj na obisk k mojim sorodnikom in to kljub jasnemu sporočilu, da bi mi to nekaj pomenilo. Občutek imam, kot da ji nisem dovolj pomemben za to, da bi uživala v tem da mi ugodi oz. da me razveseli.

Nekje sem zasledil, da znajo kasneje v nekem razmerju motiti prav karakterne poteze, ki nam na začetku pašejo. Kot mladem možu mi je ustrezalo to, da sem lahko sam z družbo šel zvečer ven ne da bi bil doma s strani punce potem kregan, sedaj na to gledam malo drugače.

In vsa ta situacija me je na koncu pripeljala, do tega da razmišljam ali je sploh vredno to edino življenje, ki ga imam tako zapraviti in da si zaslužim kaj več in da če tega pač tu ne morem dobiti da je potrebno reči bobu bob in poiskati svojo pravo sorodno dušo. Vem oz. vsaj si mislim da vem kaj to vse za seboj povleče, vendar se mi ta situacija počasi zazdeva nemogoča.

Zadnjič mi je neka oseba povedala da sem pač moški, ki ostaja v določenih ozirih praznih rok glede svojih najglobljih človeških potreb in iščem pot k rešitvi in da je pomembno, da sem ozavestil situacijo, da vem, česa si želim in da je sedaj potrebno poiskati le še pot k izpolnitvi.

Mislim da že to ubesedenje lastnih misli in čustev pusti za seboj boljše občutke. Iščem kakšna razmišljanja dobrih ljudi, da mi pomagajo iz tega stanja.

Mogoče bom pa tudi ženi dal za prebrat.

A je vredno poskusiti še enkrat?

Spoštovani paradoX,

zapisali ste: »Mogoče bom pa tudi ženi dal za prebrat.« In zdi se, da ta stavek zelo dobro povzame bistvo problema v vajinem odnosu: odsotnost vajinih besed, namreč vajinega dialoga.

Kar opisujete, so namreč skoraj samo dejanja/dejavnosti ali odsotnost le-teh. Prisotne so dejavnosti, ki so značilne za interesno skupnost, pa še TV, internet kot mašili. Odsotne so dejavnosti, ki (za vas) zaznamujejo čustveno povezanost: toplina, dotik kot stik (namesto tega spet nekaj neverbalnega: brisanje očal), seks, telesni užitek. Nikjer pa ne omenjate pogovora, besednega izražanja občutkov, čustev, misli – razen na koncu, ko ugotavljate, da »že to ubesedenje lastnih misli in čustev pusti za seboj boljše občutke«. In seveda v predzadnjem odstavku, v katerem – paradoksno, res – omenjate »osebo«, ki vam je povedala, »da sem pač moški, ki ostaja v določenih ozirih praznih rok glede svojih najglobljih človeških potreb in iščem pot k rešitvi in da je pomembno, da sem ozavestil situacijo, da vem, česa si želim in da je sedaj potrebno poiskati le še pot k izpolnitvi«. Ali je to tisto, česar ne zmorete povedati ženi in bi za to raje uporabili forum? Ali pa ste ji to že povedali in čutite, da vas ne sliši, vas ne jemlje dovolj resno?

V tem je toliko bolečine, ki dobesedno rjovi. Želim vam, da bi prisluhnili grozi prepada, ki zija med vama, in iskreno ubesedili bes, zamere, žalost in strah, vsa ta čutenja, ki so zamenjala dialog. Pravite, da otrok na poti do odraslosti ne želite »travmatizirati z neko razpadlo vezo in vsemi slabimi posledicami ki sledijo«. A tu ne gre za »neko« zvezo, ampak za vajino, in velik del te zvede je že razpadel. Ampak: kadar nekaj razpade, mi pa si želimo, da bi delovalo, potem to popravimo. Kadar imamo granulom, gremo k zobozdravniku, z zlomljeno stegnenico si želimo čim prej priti na urgenco. Ne razmišljamo o tem, kdo bo travmatiziran, ko nas bo videl v mavcu do pasu. Logika prioritet nam narekuje, da je edino pametno poskrbeti za zlomljeno kost, potem pa bomo otrokom že razložili, kako se bomo pozdravili in spet igrali z njimi nogomet.

Če si torej želite, da bi vaš zakon spet deloval, poiščita strokovno podporo, tule imate naslove terapevtov[/url] po vsej Sloveniji. Če pa ste obupali, začnite razmišljati zunaj okvirov. Otroci – in zmeraj bom pri parih, ki razmišljajo o ločitvi, na prvo mesto postavila interes otrok – so veliko bolj travmatizirani ob starših, ki se delajo, da je vse v redu, v sebi pa leta in leta trpijo, se zatajujejo, po tihem sovražijo in se prezirajo, si ne priznajo, kaj bi radi oziroma da ne vedo, kaj v resnici hočejo. Strah pred tem, kaj bodo rekli drugi, je med najhujšimi uničevalci družin. Otroci pa vse vidijo, slišijo in predvsem čutijo. In prevzemajo zglede, po katerih bodo uravnavali svoje življenje. Raziti se v sovraštvu in zamerah je seveda lahko za otroke še slabše. Tako da bi vam resnično želela, da bi bil vaš cilj – razumeti sebe, razumeti svoj odnos z ženo. Potem boste lahko zastavili drugače, kar koli že to bo.

Želim vam srečno – v naslednjem letu in tudi še naprej!