Pozdravljene,

morda katera med vami ve, kaj ze zgodi z našimi pikicami, ki jih izgubimo zaradi spontanega splava? V mislih imam ljubljansko porodnišnico oz. ginekološko kliniko.

Takrat sem si govorila, da je to sedaj moj angelček, ampak vseeno me je sčasoma začelo glodati tudi to vprašanje.

Hvala za odgovor in veliko toplega sonca v vaših srcih,

sirius*

Svoje mesto najdejo na Lj. Žalah v Parku zvončkov.

Kako to veš? Sem čisto presunjena. So vsi tam?

Park zvončkov je skupno pokopališče vseh prezgodaj rojenih otrok. Zame najlepši in najmilejši del Žal. Tudi vajini pikici naj bi bili tam.
Lep dan, M.

Moca, res me zanima, če veš, kaj naredijo z našimi otroci? Jih kdo odnese na Žale? Se mi zdi skoraj nemogoče.

Sama sem izgubila svojo deklico ob koncu petega meseca nosečnosti. Kolikor je meni znano, so na moji pikici naredili genetske preiskave, potem pa naj bi jo upepelili in pepel raztrosili v Parku zvončkov. Jaz verjamem, da to res naredijo, ker sicer vse skupaj ne bi imelo smisla. Spraševala in preverjala pa nisem nikoli. Ker sem oddaljena od Ljubljane, nisem pogosto na Žalah, vsak večer pa doma prižgem svečko za mojo pikico in vse ostale angelčke. Lepo pa je, ker veš, da imajo tudi naši angelčki nekje svoje mesto. Toliko ti o tem lahko napišem sama, morda pa ima katera mamica še kakšno bolj natančno informacijo.
Lep dan ti želim, M.

Hudo mi je zate. Jaz sem imela spontani splav v 3 mesecu, potem ko sem končno zanosila z IVF-jem.

Jaz sem ji naredila namišljeni grobek na družinskem grobu. Tako sem se nekako potolažila, ker vem kje je.

Sem pa pred 14 dnevi našla zapuščenega mucka, ki je bil povržen približno takrat, ko je bila spočeta najina pikica. Seveda si domišljam, da mi ga je poslala moja pikica. Ker boljše tolažbe ne bi mogla dobiti. Je popolnoma jasno, da ga pedenam od spredaj in od zadaj.

Upam, da se naši angelčki imajo lepo, pravzaprav vsak dan bolje… In da bodo lepši časi prišli tudi za nas.

Pošiljam ti topel objem.

Iskreno sožalje!
Ne morem razumeti, le čutim lahko, kako težko je izgubiti otroka, ki ti je poslan s pomočjo medicine in je verjetno težko pričakovan. Tudi meni se sedaj drugič dogaja, da nikakor ne morem zanositi. Moj možek pravi, da verjetno še ni prišel pravi čas za naju. Vendar pa se vsak dan učim česa novega – sprejemanja, potrpežljivosti, zaupanja v načrt življenja, predvsem pa ljubezni. To kar je bilo včasih zame samoumevno, danes dobiva globlji pomen in smisel. Naučila sem se ceniti majhne svari, predvsem pa imam rada vse in v vsakem trenutku!!
Veliko sem si pomagala z branjem različne literature, v največjo uteho sta mi bili knjigi Potovanje duš in Usoda duš. Zdaj šele razumem (na nek način) smisel življenja.
Vem, da ne bi rada ponovila izkušnje, vem pa tudi, da sem jo morala preizkusiti, da sem danes to, kar sem.
Prižigam svečko tudi za tvojega angelčka, tebi pa pošiljam veliko pozitivne enegrije in ti želim lep dan. Topel objem, M.

Drage moje, oprostite kar bom zdajle vprašala, ampak tudi mene bega to vprašanje.

Kaj pa mlajši otročki (6. ali malo več tednov), tisti, ki ne pustijo kaj dosti pepela za seboj?

Kam gredo ti malčki, ki se jih v kupu krvi niti ne da dobro videti, pa smo jih vseeno iz srca ljubili oz. jih še ljubimo.

Kdo pa da dovoljenje za vse tiste otročke, ki so v formalinu na anatomskem inštitutu Medicinske fakultete?

Še enkrat, oprostite za to vprašanje, ampak to me res bega.

Mogoce vas bo malo pomirilo to, da vstopi dusica v telo otrocka iz astralnega sveta takrat, ko zacne brcat, se gibat, prej je zgolj telo.

To sem prebrala v knjigi priznanega duhovnega zdravitelja, ki tudi astralno potuje.

Ne morem se strinjat s teboj, žal.

Otrok brca oz. se premika že prej in ne šele, ko ga mama začuti.
To ti lahko dokaže vsak ultrazvok.

Ah, to so še take male pikice, da se jih ne da videt. Po moji logiki gre vse to skupaj v koš. Tako kot vsi odvečni deli pri operacijah.

Oprostite, ne želim kakorkoli vznemiriti nikogar, ampak mene je groza, ko se spomnim nekih kozmetičnih izdelkov s placento.
Saj vem, da nima nobene zveze s tem, ampak da človeku mislit, da ne počnejo vedno tisto, kar si mi želimo.
Mene tudi zanima, če se kdo mogoče kaj uči na njih ali če gredo vsaj za kakšen drugi dober namen, kot na primer za to, da nekdo drugi preživi, ne vem.

Govorim za našo bolnišnico – vse odstranjene dele telesa po operacijah, placente, … se spravljajo v vreče, v zamrzovanlne skrinje in potem jih pridejo iskat iz Žal, kjer jih upepelijo.
LP,T