Najdi forum

Sem že dolgo v situaciji, ko se ne premaknem in kot oseba samo vegetiram v borbah sama s seboj in nezadovoljstvu za katerega vem tudi od kod izhaja. Ne ljubim moža. Ne vem, če sem ga sploh kdaj, sem si pa spretno lagala, da bi lažje sprejela svojo napako izpred 16 let. Bila sem premlada, popolnoma neizkušena, a z veliko željo po tradicijonalni družini. Vmes je bilo res vsega, nepredstavljive situacije za eno povprečno družino, ki so me dotolkle in od katerih sem se več let pobirala, a smo na koncu vse premagali. Zamere in prepad, občutek da nisva za skupaj se je začel že pred poroko, a bila sem že v veselem pričakovanju in sem naredila kar se je od mene pričakovalo. Bila sem odgovorna in mislila, da delam prav, ker ostajam z očetom svojega otroka, kljub temu, da sem imela podporo s strani mame, da si lahko brez slabe vesti premislim, če tako čutim.

Kakorkoli. Je kar je in ne obžalujem ničesar, saj me je vse pripeljalo do tega, kar sem danes. Mi pa že vrsto let ne da spati misel, da bi se rada ločila. O tem razmišljam neprestano. V enem daljšem obdobju sva tudi živela ločeno, takrat sem se počitila svobodno in spet tista stara jaz, polna energije in sonca v sebi. Ne sovražim ga, ne zamerim mu nič, enostavno rada bi, da ostaneva v “starševskih vlogah prijatelja” za dobro otrok in nič več. Ne moti me niti misel, da bi bil z drugo, kvečjemu bi bila srečna zanj, če bi našel sebi primerno žensko, ki bi ga ljubila. Si zasluži vse najboljše, ne glede na vse. Ampak jaz tudi, pa četudi bi ostala sama, me tega ni več strah. Pogrešam sebe.
Otroci so dovolj stari, ta hujše smo dali skozi in vem, da imam sedaj realno možnost se odseliti, saj me v rojstnem kraju čaka služba. Sedanjemu delodajalcu sem napisala odpoved, a je še nisem oddala, saj me je strah. Strah, da se ne bo izšlo kot sem si začrtala in uničim vse. Hkrati pa ne zdržim več tega občutka, da sem na napačnem kraju in z napačnim človekom. Nikoli to ni bil moj dom in vedno me je vleklo drugam. Domov.

Kaj me najbolj skrbi? Nič konkretno, ker ko si zapišem vse pomisleke in skrbi, hkrati najdem tudi rešitve in ko potegnem črto, izgovorov ni več. Dozorelo je vse kar je moralo v meni, da znam sama sebi argumentirati in dokazati, da je to prav in da se ne čutim kriva, ker želim to storiti. Ne bojim se, da bom koga razočarala, ker vem, da bom še najbolj razočarala sebe, če ne bom končno odšla na svoje.

Potrebovala bom mesec, morda dva, da uredim formalnosti in se odselim, začasno k staršem potem v najem verjetno. Otroka bi imela 4 dni v tednu, od petka do nedelje bi bila pri očetu pa počitnice po dogovoru. Najraje imam pol pol, da se nihče ne počuti za kaj prikrajšan. Želim, da sta otroka skupaj, kjerkoli že. Preživnine ne želim, ampak bi si delila stroške mesečno.

Ne vem zakaj vse to pišem. Nekomu enostavno moram povedati, če ne se bom razpočila, a ne želim obremenjevati nikogar s svojimi težavami.

 

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.

V primeru mladoletnih otrok je treba skrbništvo, preživnino in stike urediti in potrditi na sodišču, drugače ne gre. Ti se ne moreš odpovedati preživnini, ker je za otroka. Saj si tudi s preživnino v bistvu delita stroške – prav tako iz čisto birokratskih zapletov uradno ne priporočam skupnega skrbništva, sploh če imaš nižje dohodke in sta otroka upravičena do OD oziroma štipendije.
Pa v srednji šoli ju boš težko prepričala v takšno ureditev, kot si si jo zamislila, ker se bosta želela družiti s prijatelji, imela jih bosta pa v kraju šolanja oziroma domačem kraju, ne pri očetu. To boste morali doreči drugače. Pri 16, 17 so itak že sami dovolj stari, da se odločajo, koliko druženja s starši si želijo (in se tudi s tabo, če so zdravi najstniki, ne bodo družili non stop).

Upam, da ti je odleglo, ko si videla vse tako napisano. Nenavadno mi je, da si se odločila v skladu s tujimi pričakovanji, hkrati pa si napisala, da ti je mama že takrat govorila, da se odloči, kot čutiš … Ta razdvojenost te očitno matra še zdaj. Naj ti povem, da je to glede “zunanjega sveta” precej lažje, kot misliš, ker kolikor toliko dojemljivi ljudje že zdavnaj vedo, da nista za skupaj, in so presenečeni, da si zdržala toliko časa.
Zdaj moraš svoje razmišljanje samo še predstaviti možu. Držim pesti, da se bosta lahko vse lepo dogovorila.

Preprosto naredi,vedno nas je najbolj strah sprememb.Jaz sem tud sel po dolgih letih,pa vse tam pustil da bofo otroci imeli. Neverjetno je kako pol zadihas spet z polnimi pljuci.V najem,pa skupno skrbnistvo. Je pa res da marsikomu je pa zal po zlati kletki,mal se mogoce pogovori z kaksno kolegico k je to ze naredila.

Hvala vama za mnenji. Zdaj je uradno in upam, da bo kmalu mimo. Veliko slabe volje je bilo te dni s strani njegovih in mojih staršev, on je tudi vse živo obljubljal, samo naj ostanem, ampak jaz ne vidim minute, da se odselim. Službo trenutno opravljam še staro do konca odpovednega roka, žal se ni dalo zmeniti drugače, zato bo treba potrpeti še ta mesec. Sem pa v iskanju stanovanja, saj domov k staršem ne želim.

Ne bo se mi kolcalo po zlati kletki, nikoli mi materijalno ni predstavljalo sreče, bo pa nekoliko drugače kot sem vajena, zagotovo bo prehodna faza bolj stresna, dokler se ne uteče vse skupaj. Glede otrok ostaja problem in dogovora glede preživnine, on se ne želi o tem pogovoriti, ker upa da si bom premislila, zato bo vse skupaj drugače kot sem upala jaz. Kakorkoli bo, se že sedaj čutim bolje in si samo želim, da grem čim prej od tu. Da mine ta mesec in bom na svojem. Potem bo vse lažje

Hvala še enkrat za odgovore

Ko bo šlo zares in bo dobil vabilo s CSD in sodišča, se bo pač moral začeti pogovarjati tudi o preživnini. Če ti ne gre za nohte glede denarja, sploh pa, če je pripravljen prispevati prostovoljno, je pravzaprav vseeno, kdaj uredita formalnosti – na narok na sodišču je navsezadnje treba kak mesec ali dva počakati (odvisno od pristojnega sodišča). Ti kljub vsemu lahko že danes pokličeš na CSD in poveš, da se ločujeta in prosiš za napotke, kaj sledi.
Vse dobro. Najpomembnejši korak je za tabo.

Jaz tudi svoje žene nikoli nisem ljubil. Bil sem zaljubljen, zelo, hitro sva se poročila in postala starša. Nažalost mi je ona že med samo nosečnostjo šla tako zelo na živce, da sem res komaj čakal, da se otrok rodi, da vidim, če mi bo to kaj čustveno pomagalo. Mi pa ni. Ločil sem se, svojega otroka obožujem, res ga, in se imava fino ko sva skupaj. Jaz njo pokličem le, če je kaj v vezi z otrokom, ona bi se pa kar pogovarjala in me res vsakič spomne zakaj se lahko res zahvalim, da sem se je znebil. Vsi delamo napake, nimaš kej, le pogumno naprej!

Če ne boš tvegala, ne boš ničesar pridobila.
Lepo je, da si ugotovila da si tega zakona ne želiš, sedaj je pač drugi korak da to poveš partnerju.
Vse bo ok! 🙂
Sreča je na strani pogumnih!

Hej. Popolnoma razumem… zacetek zgodbe je bil pri meni soorajda identicen, le da sem si 1 mesec pred poroko res premislila, po dolgem pogovoru je tudi partner videl, da je tako bolje in da naju razlike prevec locujejo.
Kot prijatelja sva vedno odlicno funkcionirala, tudi skupaj kot starsa. Zato sva se odlocila za skupno skrbnistvo (2 otroka) in zaenkrat funkcionira bp. Sproti se dogovarjamo. Vsak ima otroka 1 teden. Za stroske sva zmenjena, sproti se dogovoriva za kaksne izredne… je pa tako, da sem jaz ostala v ozjem okolisu in se nisem selila nazaj “domov” (sicer prihajam iz druge regije, 150 km stran) tako da sem sprejela to “zrtev”, zarad otrok…
res je tudi, da nekako moras biti v rednem stiku z bivsim. Drugace ne gre.
Ampak meni je vredno. Otroka sta super sprejela. Zdaj po 3 letih imava oba tudi nova partnerja in mislim, da sva zdaj bolj pozitivna cloveka in zato tudi boljsa starsa s pravimi nauki za svoja otroka.
Vso sreco vam zelim. In svetujem, da se sama pogovorita in gresta cez vse scenarije ter tako izbereta najboljsega za vaju.

Pozdravljena Moraš dati ven
nisi ti nekaj zamolčala,oz pozabila povedati ali pa samo misliš,da ni pomembno.
O pa je je pomembno in še kako,če je res tako.
Predvidevam,da obstaja nekdo zaradi katerega si se odločila za tako drastično potezo.
Saj se le redko zares redko kdorkoli odloči samo tako zaradi ljubega mira,da gre po svoje.
Torej?
Vse dobro pa naj bo tako ali drugače-m20

Mario, drži. Res je nekje nekdo, ki ga ljubim tako, kot moža nisem in ne bom nikoli. Žal se takrat ni izšlo po mojih željah, ljubezen ni bila obojestranska. Sedaj je srečno poročen in nikoli mu nisem nič pomenila. Sem pa takrat dojela, da če lahko “napačnemu” torej nekomu ki mi ljubezni ne vrača, jaz dam toliko ljubezni za katero nisem niti vedela, da jo imam in zmorem tako ljubiti, kako bi šele lahko nekoga “pravega”, ki mi bo v enaki meri to ljubezen vračal. V vsakem primeru priželim tudi očetu svojih otrok enako, ker jaz njemu nisem “prava” in mu tega ne morem dati.

Zakaj pa si se potem poročila z njim,če ga nisi ljubila?Sama ne veš kaj bi rada in se tu pomiluješ!

Odgovor na objavo uporabnika
Anonimno 6003, 05.07.2021 ob 11:04

Zakaj pa si se potem poročila z njim,če ga nisi ljubila?Sama ne veš kaj bi rada in se tu pomiluješ!

Takrat sem mislila, da je to ljubezen. Bila sem mlada in neizkušena.

Kako se je končalo? 🙂

New Report

Close