Ali je to vrtec s koncesijo, ali so starši plačniki celotne cene?

Če povem še svoje mnenje glede teh vrtcev.

Mislim da se tako kot se med seboj razlikujejo javni vrtci, ravno tako med seboj razlikujejo M vrtci. Pri vseh sploh ni nujno, da so v okviru Cerkve in zato nekateri sploh nimajo nobene krščanske vzgoje, molitev ipd. ampak samo delajo po metodi M.M. In seveda je res odvisno od vzgojiteljic, tako kot pri javnih vrtcih. Osebno poznam eno od vzgojiteljic, ki dela v M vrtcu in vem, da bi ji mojega otroka z veseljem dala tudi če bi delala v javnem vrtcu. Nasprotno pa so se mi zdele vzgojiteljice v drugem M vrtcu preveč hladne, nesimpatične… Da se ne spominjam svojih vzgojiteljic! Ampak to je tako ali tako odvisno od vsakega človeka posebej.
Pri M vrtcih se mi zdi v redu, da delajo z drugačnimi igračami kot v navadnih vrtcih. Saj sami lahko vidimo, da otroku kupiš gore igrač, na koncu pa bo še vedno najbolj zanimiva kuhalnica in jogurtov lonček! Poanta M metode je tudi v tem, da otrok doseže globoko koncentracijo, s katero res dojema stvari. In taki preposti materiali pa sam način, da si samostojno izbira, s čim se bo tisti trenutke ukvarjal, naj bi privedli do te koncentracije. Drugače pa lahko otrok bega od ene igrače do druge, nobena pa ga ne zanima dovolj in mu niti ne da izziva. Na obisku enega od M vrtcev sva s kolegico opazovale fantka (ki je bil tudi prisoten samo na dnevu odprtih vrat), kako se je ukvarjal s prestavljanjem semen iz ene posodice v drugo, z žlico je semena zajemal in jih dajala v roko, pa spet v lonček…. In to je delal veliko časa, poleg tega pa si je nekaj momljal, in si kar videl, da tako nekaj globoko razmišlja, preučuje… Verjetno z neko plastično igračo ne bi imel toliko proste domišljije (ali pač, morda se motim).

Vsekakor, vsak vrtec je lahko dober, javni ali privatni. Vsekakor pa verjamem, da je to predšolsko obdobje res najpomembnejše, kakšen bo človek postal. In tak način delovanja in mišljenja kot ga bo ustvaril v tem obobju, takšnega bo imel tudi kasneje v življenju. Ampak hvala bogu, da imamo različne vzgoje in da smo si kot odrasli tako različni, drugače bi bilo hudo!

Aja pa še cene, mislim da nimajo državne pomoči, cene pa se vseeno razlikujejo (tako kot konec koncev pri javnih – nas bi npr. vseeno manj stal M vrtec kot javni subvencionirano).

Samo resnično radi jih imejmo, naše otroke, pa bodo zrasli v dobre ljudi, z M vrtcem ali brez!

tam nisem bila še nikoli, a slišala sem, da je v redu! vas kmalu pridem pogledat1

Drugače pa lahko otrok bega od ene igrače do druge, nobena pa ga ne zanima dovolj in mu niti ne da izziva. Na obisku enega od M vrtcev sva s kolegico opazovale fantka (ki je bil tudi prisoten samo na dnevu odprtih vrat), kako se je ukvarjal s prestavljanjem semen iz ene posodice v drugo, z žlico je semena zajemal in jih dajala v roko, pa spet v lonček…. In to je delal veliko časa, poleg tega pa si je nekaj momljal, in si kar videl, da tako nekaj globoko razmišlja, preučuje… Verjetno z neko plastično igračo ne bi imel toliko proste domišljije (ali pač, morda se motim).

mislim da se motis.. ta fantek je lahko bil avtist in je to njegova igra ne glede na to s cim bi se igral.

Mislim, da ni treba zamenjati otroka, ki je sposoben globoke koncentracije ob prenosu semen iz enega lončka v drugega z avtistom. Ne bi verjeli, kako preproste ‘igrače’ potrebujejo naši otroci.

Se strinjam. Res je o Montessori vrtcih tudi rečeno, da so bili ali so boljši prav za avtistične otroke, ker težijo k večjemu redu kot v navadnih, pa vseeno. Saj je dovolj, da pogledam svojo 10 mesečno hčerko, ki lahko večno prelaga nogavice po postelji (če jih le jaz ne bi pospravila). Pa mislim, da nima kakšnih avtističnih znakov. 😉

Če dobro premisliš, imajo najbolj preproste stvari največ daljnosežnih ciljev. Meni se je na primer zdelo hecno pikanje po črtah (imajo obris ene živalce, vzamejo eno tako ostrejšo zadevo – kvazi svinčnik v roke in pikajo točno po črti). Razvijajo koncentracijo, držanje pisala, natančno zadevanje – fina motorika, in najbolj zanimivo je, kako radi to delajo. Potrebuješ tako rekoč zelo malo materiala za tako vajo. Moja hči je tega naredila ogromno. Pikice so bile vedno bolj točne in ko je presegla to vajo, gre naprej. Takrat je tudi zanima ne več. V bistvu se pa igra. Je pa to individualna igra.

Ali pa doma, ko ti pomaga dajati mokro perilo iz stroja – krpico za krpico. Uživajo zraven. Tudi če bi jaz rada, da mi da več naenkrat. Ne, eno po eno in pika.

Ali pa pri oblačenju, kdo bi čakal enoinpolletnika, da si da slinček okoli vratu, ampak uspe. In potem uspeva vedno hitreje – če damo možnost otroku. Princip je – vedno mi malo manj pomagaj, kot potrebujem. Starši bi vse naredili namesto otrok, s čimer jih oropamo, hendikepiramo, ne omogočamo, da se razvijajo v svojem ritmu.

Jaz sem se od tega vrtca preko otrok že zelo veliko naučila in sem jim hvaležna za vsa spoznanja.

Potem ima tudi prelaganje nogavic svoj smisel, vse elektronske igrače so samo mašilo. Pozdravček.

hm…zanimiva debata se po enem letu…

danes bi rekla da je bistvena razlika v tem, da jih(vzgojitelje) zanima otrokov razvoj in se zato zelo pozorno pripravijo prostor, igrace in delajo na sebi, da bi lahko sami vnasali v prostor mir, veselje, spoštovanje…

in imajo tudi veliko (vcasih ze neobvadljivo) pripomočkov za sledenje otroku.

je pa zelo odvisno od tega kaj starsi pričakujejo za svoje otroke in me nič ne čudi, da se nekateri ne strinjajo s tem.

Meni je zelo všeč načelo da se spodbuja proces učenja, ne pa produkta. tako je lahko nek “zmazek” ki ga je otrok naredil samostojno veliko dragocenejši kot lepo sestavljeni listki ki jih je vzgojiteljica narezala in se narisala šablono po kateri naj otrok lepi…

ah pa saj te,u ni konca…primerov je toliko kot dni in otrok 🙂

Kako zanimivo je brat vse te pro et contra komentarje. Razumem ene in druge. Tudi sama sem bila proti tej metodi, saj mi je bila na pedagoški fakulteti zelo površno predstavljena, pa še to so bili izpostavljeni primeri, ki so na metodo metali negativno luč. Imela sem to srečo, da sem se s to metodo kasneje tudi poklicno srečala in jo dodobra spoznala, tko da sem sedaj sposobna argumentirane debate in ne nekega “prepucavanja” kaj je dobro in kaj slabo. Res pa je da tako, kot imamo dobre in slabe javne vrtce, so tudi dobri in slabi montessori vrtci oz. zaposleni v teh vrtcih. Simple as that.

Če koga še kaj zanima….

P.s.: montessori vrtci lahko obstajajo tudi brez verske vzgoje!

ve gdo kaj o igrah in igračah v montessori vrtcih?

za odgovore se že vnaprej zahvaljujem 😀

Igrač skorajda ni, je pa množica super del in materialov. Npr:
Začne se s prelivanjem vode iz kozarca v kozarec – in to x-krat. Otroci ‘meditirajo’ ob zvokih, oblikah, fizikalnih pojavih, lastnostih, barvah, … dogajanja v kozarcu. Sledi prelaganje zrn, semen prav tako iz posode v posodo. Pa risanje s kapalkami in barvano vodo, urejanje likov, teles, reševanje ključavnic in zaponk, nizanje perlic, šivanje gumbov, zavezovanje vezalk. Otroci so sposobni pikati po črtah tako zaverovano, da “spikajo” obrise živali, kontinente, države, znajo poimenovati VSE države na kontinentih. Za njih to ni muka ampak pesmica in uživajo v miselnih dosežkih. Naučijo se uporabljati mini, pa vendar prave STATVE. Rezultat tega so uporabni etuiji in torbice iz volne, ki jih podarijo staršem. Poseba vaja je sledenje s prsti po hrapavih pisanih črkah. Ko to počnejo več mesecev, se sami od sebe naučijo pisati in brati – PISANE ČRKE. Pri 3,5 – 4 letih! Brez vsakega napora in pomoči staršev. Vzgojiteljice jih samo spremljajo, da prav začnejo. Skratka – vse se dela po motu: pomagaj mi, da naredim sam. Pomemben del dneva so gospodinjska dela: pometanje tal, pomivanje posode, strežba, ribanje miz … Uporabljajo steklene kozarce in keramične krožnike – in začuda je malo razbitega, mokri so pa dostikrat, kot normalni otroci.

Če bi lahko, bi se jim z veseljem takoj sam pridružil, ker je tak vrtec ena sama avantura v raziskovanju sebe, okolice in vsega kar obstaja. Edini, ki trpijo, so otroci, ki jih nič ne zanima, oz. že od doma tega niso dobili. Ponavadi se kmalu poslovijo – predvsem njihovi starši.

Ob vsem, kar ste že povedali o montessori vrtcih, bi dodala še to, da v teh vrtcih ne poznajo hiperaktivnih in problematičnih otrok.

Recept je preprost – ko daš otroku red, prostor in čas, da se izrazi v tem kar je in da dela, to kar v tistem trenutku čuti, da mora delati, je v sebi miren.

Pomirjujoče dejstvo v tem času, ko se v javnem “vzgojno-izobraževalnem” sistemu vsi pogovarjajo o “problematičnih” otrocih in ko beremo, da že 40% ameriških otrok (raziskav za evropske še nisem zasledila) jemlje pomirjevala proti hiperaktivnosti.

M. vrtci in šole so v svetu zelo cenjene in uveljavljene. Stvar spotike so le v ideološko prizadeti Sloveniji, kjer je potrebno vse na novo odkriti in predvsem nalepke nalepiti vsemu, kar bi lahko dišalo po krščanstvu.

V mojem naselju kjer živim je Montessori vrtec. Meni osebno ni kaj dosti všeč z balkona sem videla da se je en otrok imel polulane hlače vzgojiteljica tega ni opazila 15 minut je hodil na okoli ves polulan ko pa je mamica prišla po svojega otroka je pa vzgojiteljica povedala ” ja nam je glih ušlo”.

biba339,
na podlagi enega incidenta, ki ste ga opazili vi, je pa zares zelo težko 🙂 soditi o tem ali je Montessori vrtec na sploh, ali pa dotični vrtec v vaši bližini, v redu ali ne. Pa brez zamere.

ODLICNO MOJA SINKA GRESTA OBA….

sosedje so imeli v tujini 3 otroke v vrtcu in potem vse tri v euro school in so neverjetni, odlicnjaki, same pohvale , uspesni pridni v vsemu….3. je deklica ;
deklica je bila presrecna ko sem ji povedala da grejo nasi v Montessori…. je rekla , da ji je ta
vrtec dal voljo za ucenje in da bi zelela ko bo sama imela otroke da grejo tja v vrtec… NO meni je bilo to dovolj…..

lepo pozdravljene in pozitivne misli , svet je lep

Ne gre za “tečajček”, ampak za dve do tri letno usposabljanje, z veliko lastnega dela, ki ima v tujini težko podiplomske izobrazbe.

Go figure!

–

– to je enostavno smešno pričakovanje in posploševanje, da je to odlično in da se pričakuje, da bo otrok odličnjak … glede na situacijo montessori, ki jo jaznam, lahko potrdim, da so otroci totalni individualisti (ok, nič slabega; samo šolski sistem tega ne podpira – vse je na teamu). Odgovor enega izmed staršev teh otrok: ja naši otroci se že zdaj šolajo za direktorska mesta … ???????). Dva otroka poznam iz tega vrtca in oba sta popolnoma nevzgojena. Vsako igračo si prilastita (berite: izpulita drugemu otroku na grd način iz rok), sta za moje pojme precej agresivna in nič se jima ne da dopovedat. Marsikdo iz javnega vrtca se lepše obnaša.

Mi smo se odlocili za Montessori vrtec. Zakaj? Zato, ker pac verjameva v Montessori filozofijo. V njo sem se konkretno poglobila in prebrala zajeten kupcek knjig, obiskala tudi izobrazevanje. Ne trdim, da je javni vrtec boljsi ali slabi, midva sva si enostavno izbrala tisto, kar pase v najino zivljensko filozofijo.

Bi pa na tem mestu pozvala tiste, ki kritizirate vse povpreko: vzamete si cas, preberete kaksno knjigo, ki je vezana na Montessori pristop (so tudi prevedene v slovenscino, ce ze anglescina ne gre), obiscite kaksen Montessori vrtec. Potem obiscite se kaksen javni vrtec, si morda preberite se njihov nacrt dela in potem kritizirajte. Na podlagi rekla – kazala pac ne gre!

No, da še nekaj dodam..
Montessori pedagogika je super, res se razvija otrokov srkajoči um, kot pravi knjiga.
Po moje pa je težava v tem, da je pristop individualen in se vzgaja individualiste. Otrok dela z materiali, se ne igra, dela po večini sam. Res se odlično in neprisiljeno nauči reda in discipline. Ampak slej ko prej pa pride v okolje, kjer je potrebno sodelovanje in ogromno interakcije z drugimi otroki.
V Montessoriju se otroka nič ne sili, če rad računa, se mu ponudi številke oziroma si sam izbere kar ga zanima. Potem pride pa v “javno” šolo, kjer je treba tudi brat. To ga pa niti približno ne zanima. Po pripovedovanjih učiteljic znajo biti takšni otroci kar problematični.
Seveda ni za posploševat, ogromno je odvisno od karakterja otroka, vzgojiteljice, “strogosti” režima,…
Moja izkušnja: otroka imam v javnem vrtcu, hodimo pa enkrat na teden na Montessori urice, kjer zelo uživa. Za moj primer in karakter mojega otroka se mi zdi prava kombinacija.
Moj otrok ne mara večjih skupin in nenadnih dogodkov/sprememb. Si predstavljam, da bi res užival, če bi bil vsak dan v Montessoriju. Ampak ravno to bi bil pogrom zanj. Kljub temu, da ima sprva težave in se upira, potem ugotovi, da rabi prijatelje, da si želi družbe, da komaj čaka, da se bo igral s svojimi prijatelji v javnem vrtcu. Socializacija je nujna, razen če želimo vzgojiti intelektualnega individualista.

Imam otroke v montessori vrtcu in moj strah na začetku je bil tudi ta, da ne bo dovolj interakcije. Pa me sploh ne skrbi več – je je več kot dovolj. Samo ne ves čas – del dneva je namenjen samostojnemu delu, preostanek pa je ali skupinska igra, sprehod, igrala, telovadba in še in še. To o individualizmu je zgolj mit … Hčerka je zdaj že v (javni) šoli in nima nobenih težav zaradi tega, ker je bila v montessori vrtcu.