Pozdrav

Ponovno se oglašam, s konkretnim problemom. Spori z družino so prerasli vse moje meje in ne vidim izhoda (en starš MOM, sorojenec še večji MOM/NOM, drugi starš ju na vse kriplje zagovarja in išče izgovore, občasno mi pritrjuje, da so oni res hudobni, svojega dela pa tudi ne vidi).

V enem od postov sem že omenila, da imam 35 let, partner, 2 otroka, živimo na svojem, na srečo ne preblizu njim, stiki so bili že zdaj zelo okrnjeni, s staršem »berglo« sva se sicer slišala po telefonu, to pa je vse (nisva si ful zaupljiva).

Že desetletje nazaj me 1x ni bilo par mesecev domov – z jasnim sporočilom, da se ne vračam, v kolikor se ne spremenijo. Po tem je nekako med nami nastala distanca, pa starš se je brzdal kolikor toliko (upanje umre zadnje, kajne). Vmes so še bile manjše scene, pa smo šli nekako mimo. Za razliko od sorojenca, s katerim ni bilo za zdržat in smo se ga namensko izogibali (v primeru te osebe pamet odpove: podtikanja, laži, sprenevedanja, grdo obnašanje do mojih otrok).
Vmes sem poiskala strokovno pomoč, ki je pomagala (recimo zavedanje, da prekinitev stikov ni nujno rešitev, to, da moram zaščitit otroke), samo očitno rabim generalni servis. Po odkritju tega foruma vedno bolj čutim, da njim trem ni pomoči, razumsko razumem VSE kar pišete tukaj gor, posebej moderatorji. Jasne so mi vse zveze, samo srce me boli in boli.

Spet me ni bilo 3 mesece domov, zgodilo se je več hudih zadev, ki jih ne upam razlagat niti prijateljem, predvsem okoli sorojenca. Kako mi lahko kaj takega naredijo? Kako se sedaj delajo da ni nič? Kako sedaj lahko starš »bergla« zdaj klicari in izsiljuje obiske, ker bodo »prazniki«. Le temu staršu sem jasno povedala, da nas ne bo in ne vidim več smisla v druženju, da mi vsi 3 zavestno škodijo. Ta drugi starš je tolk pameten, da ve, za kaj se gre, a ne kliče in bi raje umrl kot da bi karkoli priznal.

Toliko misli, scenarijev, a vse se vrnejo sem: njim ni pomoči. Če bi mene imeli radi ali vnuke, bi zmogli drugače. Nočem njihovega opravičila, denarja ali obljub, da bodo boljši. Samo povprečno konverzacijo. Pa ne zmorejo in nočejo. Bolni so.

Tako sem si rekla, da pač ne grem domov, dokler drugače ne začutim. Zakaj bi se družila z bolniki? Če me pa namerno žalijo, ne upoštevajo. Po 3 mesecih je isto. »Bergla« me razkuri vsakič ko me kliče po telefonu (na 14 dni), potem ga pošljem nekam, grdo govorim, takrat slabo spim, jočem, sem besna, jih sovražim in se jezim nase, da nasedam, to sploh dopuščam. (Bergla itak kliče samo zato, da spet dobi od mene kar rabi on, seveda in računa, da pometemo pod preprogo, saj se ja nič takega ni zgodilo). Po svojem odzivu vem, da z mano ni vse ok, duša me boli. V resnici se nimam časa ustavit in predelat (služba je naporna, mali otroci, dodatno delam prekvalifikacijo), ne najdem veselja v sebi.

Kaj naj naredim? Prekinem stike? Se sploh še kaj javim, blokiram njihove cifre? Jasno mi je, da tja ne grem, tudi njih si na obisku ne želim- da se mi posmehujejo? Da starša posadim za mizo in jih okaram? Če ne boste »pridni«, bom….(kaj jim nisem že grozila, da me ne bo, a naj zdaj gazim po lastnih besedah)… Bolno. Nočem več govorit. Sem jim svoje povedala že leta nazaj. Sorojenec je tako odpisan, ne vem kaj bi se moralo zgodit, da bi se mi lahko odkupil. Res ne vem. Že sama misel, da so v mojem domu, mi je bolna. Nimam jim kaj povedat. Iz njihovih ust pa ne morem slišat niti 1 traparije več. Ne morem več.

Morda pa bi mi koristilo, da jim povem direktno v obraz?
Jim napišem jedrnato poslovilno pismo in zahtevam mir? Na kaj naj čakam? Do kdaj naj čakam? Mi bo z vsakim mesecem lažja misel, da ni staršev?

Pri drugih je tako lahko »videt« rešitev problema, pri sebi pa … (brez besed). Te vam prepuščam. Rabim besede nekoga, ki razume kaj prestajam z dvema MOM. Nasvet, kako še srce distancirat.
Razum ste mi že spravili k red, sanja se vam ne, kako zelo mi je pomagal ta forum (Hvala)!

LP
Medouhec

Oni so preprosto drugačni. Ramišljajo, čustvujejo, delujejo povsem drugače kot ostali. To je zelo težko sprejeti, še posebej če gre za nekoga, ki ti ji starš ali partner in če je toliko okupiran sam s seboj, da mu ni važno, da pogazi in škoduje svojemu otroku ali partnerju. Ampak tako pač je in če se želiš zaščititi, potem moraš sprejeti, da so drugačni in začetu glede na to z njimi tudi drugače delovati.

Ja, tale je težka, tudi sama sem porebovala nekaj let, da sem to prekinila. Čez nekaj časa, ko jih ne vidiš in že malo pozabiš kako zelo škodljivi in egocentrični so lahko se ti spet malo zasmilijo, pa si misliš, sej si ne morejo pomagat…itd in pokličeš in te nato v nekaj minutah s svojim vedenjem, besedami, toni in podtoni, podikovanji, obtoževanji, ki ti jemljejo sapo…spravijo iz tira, bes, žalost…itd. in potem se nemesto njih spet ti sekiraš …itd.

Meni je pomagalo, ko mi je nekdo rekel, da me ima moja mater s tem, ko me namenoma spravi ob živce da norim točno tam, kjer me želi imeti. Ima mojo pozornost, energijo in ker me spravi ob živce da norim ima poleg še več moje energije tudi razlog, da sama sebe še naprej doživlja kot Žrtev in da je v bistvu moja eksplozija točno to, kar si v resnici želi.

Sem se zamislila in pri sebi raziskala, koliko dejansko je sploh želim videti, slišati če odmislim vse kaj pa če, morala bi, uboga ona, saj si ne more pomagati….itd in ko sem prišla do rezulatat koliko in na kak način jo prenesem, ne da bi mi to škodovalo sem to začela prakticirat in se nisem ozirala na njene poskuse, da bi me ponovno dobila tam, kjer me je hotela.

Najprej je napadla z vsemi topovi, da bi me ponovno spravaila iz tira, ker pa sem izbrala dovolj pametno in zame zdravo dozo stikov se nisem dala spraviti iz tira, če je norela, sem rekla da se ne bom pogovorjala doklre je takšna in da se slišimo prihodnjič ( po urniku, ki sem ga določila). Če je bila užaljena in ni hotela govoriti z menoj sem mirno prekinila in se oglasila šele potem, ko je bila spet na “urniku” ( enkrat na teden – telefon + nekaj obiskov na leto). Trajalo je nekaj časa, da se je sprijaznila, da me ima lahko vso, vendar le takrat, ko jaz lahko in potem, ko sva začeli imeti čisto ok pogovore povsem izgubila zanimanje zame, ker ni bilo več dram.

Ne gre torej za to, kaj narditi z njimi , temveč kaj narediti s seboj. Koliko si dejasnko želiš stikov z njimi. Lahko izbereš tudi povsem nič , če čutiš, da je za nekaj časa ali dokončno tako bolje. Ali pa morda enkrat na teden, mesec…….nato postavi pravila, da se boš z njimi pogovarjala zgolj, če bo pogovot normalen, drugače boš prekinila z zvezo ali odšla. Pri tem se ne zapletaj, preprosto – Če vpiješ name ( me obtožuješ…) se ne bom pogovarjala s teboj…..se vidimo, ko se umriš in ko bo pogovor možen. IN nato greš ne da bi se kakorkoli še zapletala v zakaj, kako lahko, kdo pa si, tako pa že ne, ostani, da se pogovorimo…..itd.
Po nekaj ponovitvah bodo dojeli, da so sedaj taka nova pravila in jih bodo sprejeli ( še najbolj verjetno ) ali pa tudi oni ne bodo več hoteli imeti stikov s teboj.

Zavedati se moraš, da je tvoja pravica in odgovornost za sebe, da sama izbereš koliko stikov in kakšnih je za tebe zdravih in koliko jih dejansko zmoreš ne da bi te pri tem odneslo. Nekaj je biti roditej , nekaj pa staraš in starševstvo si je treba zaslužiti.

Pri odločanju o tem, koliko bi dejansko imela stike z njimi si lahko pomagaš tudi s tem, da se vprašaš koliko in kakšne stike bi imela z nekim človekom, če bi se obnašal tako kot se oni. Kaj bi naredila, če bi bil to tvoj prijatelj, znanec, sosed, sodelavec ? To da si starš nekomu ti ne daje kakšne posebne pravice, da svojega otroka zlorabljaš, napadaš, izkoriščaš…ali karkoli drugega. In ni tvoja odgovornost, da skrbiš zanje, to je na njih, pa če hočejo to odgovornost sprejeti ali pač ne. To kaj počenjo s svojim življenjem preprosto ni tvoja stvar, ne tvoja odgovornost. Je pa tvoje življenje.

GittaAna

Hvala medouhec za vprašanje, sama sem si postavljala podobna vprašanja. In hvala GittaAna za odgovor, tudi meni je zelo pomagal.
Pogosto se sprašujem ali bo kdaj v mojem srcu konec s to slabo vestjo, kadar sebe in svojo sedanjo družino postavim na prvo mesto… Bom kdaj v resnici čutila da sem tega vredna… Vse to sicer razumem, kaj pa čutim… ne vem… Vsa leta pranja možganov in psihičnega nasilja so pač pustila posledice… no, pa saj šeni konec. Se mi zdi, da nam je otrokom takšnih mom roditeljev precej težje (kot partnerjem ali sodelavcem, …), saj večinoma nismo imeli podpore nikjer – ne pri mom roditelju, zdravemu” roditelju, sorojencih, sorodnikih, učiteljih, v resnici niso razumeli niti prijatelji… Prva in edina moja opora je moj mož, pa tudi on je vse skupaj spregledal šele čez čas. Še vedno me bolijo tudi očitki okolice, ki ne more videti ali pa enostavno ne spregleda – niti od nje tega ne pričakujem, ne morem pričakovati in ne razlagam, saj razlage niti ne bi imele pozitivnega učinka, prej negativnega. Ob komentarjih okolice se vsakič znova sprašujem ali sploh počnem prav, ko se postavim zase. Ali imam sploh to pravico? Sem sama zmaj in ne oni? Sem nehvaležna hči, trdosrčna, pretiravam za prazen nič, si narobe predstavljam…? In potem pridejo prazniki, prelomnice v življenju, stiske, veselja, karkoli… vedno, pa naj bodo lepi, manj lepi, žalostni, vsi z dodatno grenkobo v ozadju: lepi – saj si ne zaslužim, slabi – vidiš sama si si kriva, ker si ti tista slaba.
Sprejela sem marsikaj, pa se bom kdaj sprijaznila? Bo kdaj lažje, brez večne slabe vesti… Sem sploh prišla “normalna” iz tega? Kolikšnemu deležu otrok (nam?) je sploh uspelo, da so (smo?) odrasli kolikor toliko “normalni”? Sem uspela ali sem se na poti izgubila?

V vsakem primeru hvala obema in vsem na forumu. Knjige sicer pomagajo, forum pa je nekako bolj živ in resničen.

Otroci mom staršev (pa tudi v drugih disfunkcionalnih družinah) so vzgojeni tako, da njihove potrebe niso važne, da morajo zanikati svoja čutenja, videnja, mišljenje, pogosto tudi tako, da so v bistvu oni skbniki svojih staršev in odgovorni za njihovo počutje in ne obratno. Otroci takšnih staršev so pogosto dobesedno vzgojeni v sužnje in lastnino svojih staršev in so v resnici čustvene sirote.

Ker to vsrkaš vase odkar pomniš zase to ponotranjiš in je zelo težko priti ven, se pa da. Najprej ste odgovorni zase in za svoje (mladoletne) otoke in šele nato za kaj drugega. IN to velja tudi za starše, oni so odgovorni zase , svoja (ne)dejanja in za posledice. Če namesto njih odgovornost za njihovo počutje, dejanja…prevzememo mi s tem samo podpiramo njihovo nezdravo vedenje. Tako kot nisi odgovorna za svojega sodelavca, soseda, teto, prijatelja nisi odgovorna za svojga starša.

Okolica tega včasih ne more dojeti, ker je to v resnici tako sprevženo, da si sploh ne morejo predstavljati, kaj se v resnici dogaja. Poleg tega pa pri tem trčimo ob tabuje – mama (oče) je vedno dobra, vedno hoče najoblje za svojega otroka, biti dobra (mama) je prirojeno…..kar pa ni res. Poleg tega se okolica večinoma ne želi soočati z negtavnimi stvarmi, saj to tudi pomeni, da ne morejo brez slabe vesti ostati nevtralni.

Pogosto pa je tudi tako, da se okolica še kako dobro zaveda, da je nekaj hudo narobe, vendar si zatiska oči, ker vedo ali čutijo, da bi v primeru, če ne boste vi strelovod za momsterja to lahko postali oni in zato celo aktivno podpira, da bi vi ostali v vlogi, ki so vam jo že določili starši, saj se tako ni treba ukvarajati njiim z njimi.

Tukaj gre, se mi zdi, za ponotranjene glasove staršev. Saj se spominš kaj so ti ali ti še vedno govorijo. Če ti nekdo to govori odkar pomniš, potem to ponotranjiš in če od nekdaj prelagajo krivdo in odgovornost nate ( tudi za tiste stvari, ki nimajo nobene veze s teboj, torej njihovo odgovornost) se to nekako zažre vate in kljub pameti “čutiš” drugače.

Seveda se da iz tega, na srečo je to odvisno zgolj in zgolj od tebe in ne od njih. Vsak ima v svojem življenju temna obdobja, temne izkušnje s katerimi se mora spoprijeti in to je v bistvu izjemno dobro gnojilo za osebnostno rast. Nikoli ne boš takšen kot nekdo, ki je odraščal z “normalnimi” starši, vendar si lahko zaradi tega še boljši. Vse je odvisno od tebe ali boš vzela dobro iz tega ali slabo. In tudi od tega da boš s seboj začela ravnati drugače, kot so ali še s teboj ravnajo tvoji starši.

Morda ti bo blizu tudi kakšna literatura o notranjem otroku, ko greš nazaj v svojo preteklost in srečaš svojega notranjega otroka takrat, ga potolažiš, se pogovoriš z njim, mu daš ti varnost….tudi to trajal, da pa dobre rezultate.

Zelo pa pomaga tudi skupina za samopomoč za tiste, ki imajo v bližini momsterja. IN kolikor vem, se zaradi uspeha in čedalje večjega števila, ki si želijo pomoči že ustanavlja druga.

GittaAna

Pozdravljeni!
Omenjate praznike in zato želim napisati par besed na to temo.
Kaj kmalu sem ugotovila, da je za ljudi, s katerimi delam, obdobje božično novoletnih praznikov nadvse zahtevno. Če si vzamem dopust, je to malo prej ali pa malo kasneje. Za praznike pa raje delam. Veliko ran se namreč odpre prav v tem času. Veselje je poudarjeno, bolečine pa prav tako.
Ljudje, ki so kot otroci doma doživljali to in ono, se lahko praznikov naravnost bojijo. Berem, da pričakujete dobršno porcijo manipulacije (FOG – fear, obligation, quilt) – po naše meglenje z namenom sprožati strah, odgovornost in krivdo.
Novo leto je znano tudi po novoletnih obljubah in mogoče si lahko privoščite darilo sebi v obliki obljube, da boste pri skrbi zase in obvladovanju MOMsterja tako dobri ali pa še boljši kot je GittaAna.
Zaradi prazničnega časa sebi in otrokom preberite kakšno pravljico.
Kot otrok sem vedno strašno rada brala pravljice in še danes jih rada berem. Prijateljica me je pred časom vprašala za strokovno mnenje, ali so pravljice, kjer nastopajo zmaji, pa junaki jim režejo glave in čarovnice in volkovi koga pohrustajo, sploh primerni za otroke. Seveda so, sem ji zagotovila, a jih moramo predvsem odrasli prav razumeti.
Ker dobro vedno zmaga, daje upanje in varnost. Prepreke, ki jih doživlja glavni junak med potjo do cilja, so podobne tistim, ki se nam dogajajo – kar poglejte koliko zmajev, čarovnic, vampirjev, vilinskih bitij in junakov, pa seveda drugih pravljičnih bitij je okrog nas – kot v pravljici, le da so iz krvi in mesa in zelo ljudje. Pravljice nas naučijo čustvene odpornosti in stabilnosti ob preprekah v življenju, ko se nam gre za tisto, kar nam je najbolj pomembno. In da ne bo kdo narobe razumel – nikogar ne spodbujam, da bi posegel po načinih reševanja težav, ki jih je tam v izobilju in so kar krvavi. Vsebino razumite v metaforičnem smislu, ne konkretno.
Zdaj ob koncu leta si zamislite, koliko težkih trenutkov ste že uspešno premagali in kolikokrat ste se že uspešno izmaknili, da bi vaša koža krasila zbirko trofej. Mogoče je NI STIKOV/STIKI OB MOJIH POGOJIH eden od pomembnejših korakov, razumevanje zakaj smo se tako odločili pa še bolj.
LP
M

hvala GittiAni, Mani in gospe Dernovšek za odgovore!

ko sem vam zadnjič pisala, sem bila kar na dnu. kot da me bo razneslo od misli in skrbi. sedaj mi je bolje, pa vedno je tako, da pridejo slabi dnevi in sem čisto zmedena.

GittaAna,
všeč mi je tvoja ideja, da jaz določim stike. to moram uvesti in predvsem na začetku omejiti tudi časovno. po telefonu se recimo vedno najprej lepo pogovarjamo, če predolgo traja, pa povsem zabredemo.
še vedno sem trdno odločena, da se za praznike ne vidimo, niti v hipotetičnem primeru, da se oni ponudijo, da pridejo k nam in se “pogovorimo” malce o vsem. ne bom se silila. dan (mesec) gor ali dol.

ga. Dernovšek,
všeč mi je prispodoba o pravljičnih bitjih, super ideja, da tudi otrokom povemo, da obstajajo okoli nas pravi lumpi.

mani
tvoj post je napisan, ….. ja, skoraj identično kot pri meni.
zelo mi je poznano to prepiranje s sabo, posebej ko mi gre slabo (si ne zaslužim, kaj si pa pričakovala zase, ipd).
tudi pri meni je mož edina opora. je res, da okolici nima smisla razlagat, potem izpade da se opravčuješ, ljudje res ne razumejo globine MOM odnosov, pogosto pa niti ne vejo kaj bi odgovorili na problem, težko jim je to že poslušat.
sem pa ugotovila, da ima prijateljica podoben primer. pa taka dobra duša je po srcu, tako prijazna, dobrodušna, tako ceni majhne stvari… super oseba je. taka je tudi zato, ker je odraščala kot pač je.
Samo to bi še rada povedala, da če ti čutiš, da nekaj ni OK, potem tako je, kdo si upa trdit, da to kar čutiš ni prav. to je edina resnica, to je tvoja pravica. jaz si več ne dovolim, da bi mi govorili, da ni prav kako čutim in jim tudi povem, da o tem ne bomo diskutirali. so pa zelo vztrajni, poskušajo me prepričat, da se motim, zasejat kanček dvoma, to res znajo.

vsem na forumu želim lep dan in hvala še enkrat za spodbude, nove ideje za ravnanje z MOM, za družbo… 🙂