Zdravo,

ze nekaj casa prebiram vas forum… Sedaj se knjigo stop walking on eggshels in sumim da ima mati MOM.

Ima obdobja ko je uravnovesena, v smislu da se dejansko normalno pogovarjam z njo, vendar bog ne daj omeniti da ima psihicne probleme (to traja max. 1 teden v mesecu). Ko se pocuti utesnjeno, t.j. ko ne gre po NJENIH nacrtih, postane zelo odrezava, verbalno agresivna in dobesedno nesramna. Napisano se nanasa na cas ko se ne pocuti vredu.

Ko nekaj potrebuje, aktivira popolnoma celo logistiko samo da gre vse po NJENEM planu in v tistem trenutku ko ONA zeli. Ko se pogovarjam z njo, in ce nimam casa, ko si ONA zazeli, jo po domace povedano nategujem in ji ne zelim pomagati, ceprav vedno v mirnem tonu povem da mi je zelo zal vendar nazalost nimam casa. Za njene trenutne zelje so njeni otroci dovoljeno sredstvo za doseganje cilja. Zelje se pa seveda spreminjajo glede na njeno pocutje, kot se tudi dojemanje in ocenjevanje drugih povzema po NJENIH obcutkih neodvisno od stalisca drugih. Dobesedno nimas sanse, ce ona misli, da jaz mislim tako, je to po njeni logiki tocno, realno in edino merodajno.
Ce ona kaj potrebuje, me klice in klice, ce jo jaz zelim kaj vprasati, se pac ne javi, ce pa ze pa popolnoma odrezavo in nesramno govori z menoj seveda ce prej ne spusti slusalke.

Da bo mera polna, je mati ze 17 let odvisna od pomirjeval, protibolecinskih tablet ter alkohola. Priblizno enkrat na mesec, definitivno pa enkrat v dveh mesecih je kvazi “bolana” (ca. 2 tedna). Takrat je sveto prepricana da ima temperaturo ali pa problem s srcem. Tako spi do ca 15-16 popoldne, nato se zbudi, do 18h je ze vsa omamljena, vendar po njeni logiki popolnoma normalna. Seveda sem po njenem prepricanju jaz cudna, ker jo ocenim za omamljeno. Zaradi njene predstave o neomamljenosti je sedaj brez vozniskega izpita. Tudi to ji ni pomagalo k spoznanju da ima tezavo, saj po njeni logiki so vec kot ocitno organi pregona usekani.

Zanima me, ce so to lastnosti MOM ali katere druge psihicne motnje. Psihoterapevt je bipolarno izkljucil, po navedbah matere je rekel da ima diagnozo da je pod permanentnim stresom. Gospa pa ne hodi v sluzbo ze 10 let, tako da ima dejansko casa na pretek in ta permanentni stres je vedno v njeni glavi. Prav tako je zamenjala ze par terapevtov, predvidevam da takrat ko bi morala zaceti delati na sebi.

Glede na prebrano v knjigi bi jo uvrstila med MOM, prav tako bi bila vesela se vasega mnenja, ce je moja teza pravilna, saj ob potrdivti sledijo nadaljna vprasanja 🙂

lp

A

Tole zgoraj si moram pa prav zapisat, je še ena od tistih cvetk, ki se je spomnijo kvazi strokovnjaki, ko ne vejo več, kaj naj s pacientom. Če pa je resno mislil, še toliko huje. Nekdo, ki je oklican za strokovnjaka in nima pojma o osebnostnih motnjah ( ne samo o MOM) lahko naredij veliko škode bližnjim, saj ga lahko vsak z osebnostno motnjo obrne okoli prsta in nato svojo okolico še bolj manipulira preko terapevta.. Ko ti “strokovnjaki” počasi pridejo k sebi in začenjo postavljati meje, pa jih MOM pacienti ponavadi zapustijo. Zna pa se tudi zgoditi, da se takšnih pacientov kar sami znebijo, saj med stroko veljajo za najbolj naporne paciente in se jih večina namenoma izogiba.

Ali je tudi tvoja mati MOM ali ne vem. Diagnozo lahko vseeno postavijo samo strokovnjaki ( po daljšem opazovanju in nekaj jih je vseeno res dobrih) in četudi je ne bo dobila ni toliko važna etiketa, ki jo nalepiš njenim stanjem (čeprav izjemno pomaga, če veš zakaj se gre) temveč, kaj boš s tem sedaj ti naredila. Če nekdo s teboj manipulira, ne upošteva občutkov drugih, se drogira s tabletami…itd. potem to vsekakor ni zdravo ne za to osebo, ne za njene bližnje in je temu treba narediti konec. V knjigi Ne stopatje več po prstih je 9 kriterijev in če izpolnjuje vsaj 5 od njih ( se mi zdi) potem je velika verjetnost, da je MOM. Ti kriteriji so povezeti po stroki, tako da nekaj že lahko sklepaš iz tega.

To je precej nazoren primer, kako oni nikdar in nikoli niso ničesar krivi in da se jih ne da v nič prepričati. Četudi bi jim rekel, da večina ljudje meni, da se Zemlja vrti okoli Sonca, bodo še vedno trdili, da nobeden ( razen nje ali njega seveda) nima pojma, če se jim bo zelo, da bi bili raje prepričani v nasprotno.

To je težko razumet nekomu, ki o tega ni doživel – n-krat na dan zaradi malih ali zelo velikih stvari vsakdanjega življenja, ker je pogovor s takšnimi človekom tako bizaren ( če je mama se pogovoru skoraj ne moreš izogniti) da potrebuješ leta, da dojameš, da so oni v to res prepričani, neglede kako noro in skregano s pametjo se pogosto zdi. Včasih pa se svojega norega prepričanaja oklepajo celo iz trme ali čiste zlobe, zgolj zato , da bi te razburili ali se ti maščevali. In potem potrbuješ še naslednjih nekaj let, da ugotoviš, kaj sedaj s tem 🙂

Ampak se da. Mame so, kakršne pač so in na neki točki se moraš odločiti ali boš nadaljevala igro ali izstopila in živela tako, kot ti meniš, da je prav in zdravo zate in za tvojo okolico. Ona je odrasla in sama odgovorna zase in posledice svojih odločitev. Ti pa moraš vzeti v roke odgovornost za svoje zdravje in psiho.

Mater se s tem ne bo ravno strinjala in zna biti precej burno, saj v takih primerih momovci začenejo kot z rafalom streljati z vsemi strategijami, ki so do sedaj uspevale. Zbujanje krivde, grožnje, izpadi, jokanje…..Če si resnično odločen in obenem še opremeljen vsaj z malo znanja in zavedanja, se da tudi to zdržati. Je pa hud trening in jačanje tudi najbolj občutljivih šibkih točk.

Vesela, da si se pridružila in upam, da še kakšno rečemo 🙂

GittaAna

ad infinitum, pozdravljena!

Napisala bom le svoje mnenje, ki ni nujno, da je pravilno. Osebno pa sem o tem kar pišem, prepričana.

Mislim, da si s stavkom: “Da bo mera polna, je mati ze 17 let odvisna od pomirjeval, protibolecinskih tablet ter alkohola. ” povedala že sama tudi pravi odgovor na tvoje vprašanje.

Po mojem prepričanju in tudi poznavanju bolezni odvisnosti, je tvoja mati odvisnica od vseh zgoraj navedenih substanc. Iz izkušenj vem, da je običajno ravno tako vedenje kot pri osebah z MOM podobno tudi pri osebah, ki jemljejo zgoraj omenjeno mešanico kemičnih opiatov. Vsaj opisano njeno obnašanje kaže na vse to. Velikokrat sem na tem forumu omenila, da gredo bolezni odvisnosti in MOM z roko v roki. Kažejo se lahko v podobnih ali enakih simptomih, vendar zadevo ne bi dajala v isti koš. Razlika je med drugim v tem, da je odvisnik, ki s tem nadaljuje, zanesljivo zapisan popolnemu propadu, oseba z MOM pa bo pač s svojim odklonom na nek način živela naprej. Razlika pa je tudi v tem, da svojci odvisniku lahko pomagajo in nekaterim z ogromno prizadevanj celo uspe, da se prizadeti vrnejo na pot vrnitve. Medtem, ko pri osebah z MOM, ni možno pričakovati kakšnih bistvenih sprememb, itd, itd. Pri obeh (MOM ali alkoholikih) pa je skupni imenovalec obnašanja v tem, da oni niso nikoli nič krivi, da so vsi drugi krivi, da so za njih vsi neumni, oni imajo vedno prav in oboji tudi slučajno niso pripravljeni, da bi si poiskali pravo pomoč… In zadnje: odvisnosti so bolezni.

Družina, sploh če ima mati še moža, ji lahko na nek način pomaga. Tu pa se je potrebno predhodno zelo podrobno seznaniti z dostopno literaturo o alkoholizmu in drugih odvisnostih. O scenariju, kako odvisnika pripraviti na zdravljenje piše na primer pokojni dr. Rugelj (v knjigi Dolga pot), pa tudi dr. Perko, dr. Sanja Rozman in drugi. Prej, ko družina kakor koli ukrepa, pa je dobro, da poišče res usposobljenega strokovnjaka iz tega področja in se predhodno tudi znjim posvetuješ. Brez zdravljenja, ni možno ničesar doseči. Lahko se celo zgodi, da je pri materi za zdravljenje na nek način tudi prepozno. To le ugibam in bi bilo zato dobro, da se o tem izjasni zato usposobljeni strokovnjak.

Najpomembneje pri vsem tem je, da se družina ustrezno osvesti, da bo potem lažje ukrepala. Tako, kot življenje z osebo z MOM pušča na svojcih neizbrisne posledice, se enako dogaja tudi v družinah odvisnikov. Pred nastalim problemom se ne da ubežati, zato si je vsak družinski član (sploh pa tisti, ki se problema zaveda!) dolžan v prvi vrsti pomagati sam sebi.

Najslabša varianta pri tej zadevi pa se mi zdi, da se hodi od strokovnjaka, do strokovnjaka. Na nek način je razumljivo, da se psihoterapevti neradi ukvarjajo s problemi odvisnosti (enako tudi z MOM), sploh če nimajo o tem dovolj poglobljenega znanja. Če psihoterapevt ali psihiater nima tovrstnega znanja, se zgodi, da se poslužije raznih poslužuje floskul, ki prizadetemu ali pa svojcem nič ne pomagajo.

Če bi bila na tvojem mestu, bi se o vsem kar si napisala, najprej posvetovala s strokovnjakom, ki obvlada bolezni odvisnosti. Šele potem bi iskala odgovore tudi drugod. Tako mislim in to je zgolj le moje mnenje. Lp Odmev

Pozdravljene!

Najlepsa hvala za vajine odgovore.

Hm tezka uganka. Dejstvo je da je mati odvisna. Dejstvo je pa tudi, da je ze pred nastopom odvisnosti imela vedenjske tezave v smislu njen prav, je edini prav. Njena zelja je najbolj merodajna zelja. Zaradi tega nacela si je pred nastopom odvisniskega odnosa tudi unicila kvalitetne partnerske vezi. Meni pa nudila raj in pa tudi pekel na zemlji. Nazalost je nasa mati mnenja da odvisniskih nagnjen nima se pa strinja da ima dolocene tezave. Sanjo Rozman pozna in je pomojem vse knjige prebrala. Prav tako je na njene skupine hodila zaradi odvisnosti od odnosov ne pa zaradi dejanskih tezav. Izjava psihoterapevta je povzeta po besedah moje matere tako da dejansko dvomim da ji je dal taksno diagnozo, ker to ni strokovna terminologija. Je pa dejstvo da je pri izjavah zelo spretna in vedno govori kako jo jaz unicujem in glede na to da je nov psihoterapevt frisn, bo zopet potreboval dolocen cas, da jo sploh dejansko spozna. Predvidevam da takrat zopet sledi zamenjava le tega.

Sama vem da z njo nima smisla imeti kontakta, vendar je situacija malo zapletena tako da ne morem popolnoma prekiniti kontakt.

Pri njej zivi se en otrok, ki se ni prisel v pubertetnisko obdobje in je primoran ziveti pri njej. To je tudi razlog zakaj pisem. Zgodilo se je ze veliko hudih stvari v katerih je poleg psihicnega izsiljevanja otroka prislo tudi do ogrozanja ziljenja in zdravja le tega. Ker moje “pomaganje” ni vodilo v spregledanje matere, sem jo morala prijaviti pristojnim institucijam. Prav tako sem ob ogrozanju zivljenja in zdravja otroka morala zaceti klicati pristojne institucije, saj se ne podajam vec v ocenjevanje njenega psihofizicnega stanja in stvari prepuscam pristojnim organom. Ker je mati dojela da je zadeva postala resna in da bo otroka dejansko ob naslednjem kiksu zgubila je sedaj popolnoma popenjena, seveda name. Dejstvo je tudi, da je ta otrok edini razlog, da se ima kontakt z preostalim delom druzine.

Z bratcom imava se vedno kontakt. Vendar sedaj vsakic, ko ga poklicem, se mati v ozadju dere, da klicem le zato da kontroliram njo. Ko bi se z bratcom morala dobiti, se gospa spomni boljsih nacrtov prezivljanja skupnega casa, tako da se mali raje odloci biti z njo. Sama na njega ne pritiskam saj je na koncu razpet med mano in njo in mu po parih vprasanjih pustim prosto odlocanje. Smo pa ze dali slona na mizo. Sva se ze zelo veliko pogovarjala o tezavah mamice kot tudi ne skrivamo njene tezave pred okolico. Prav tako sva skupaj gledala eno kratko predstavitev za otroke starsev s psihicnimi motnjami, kjer je slikovito predstavljeno, kaj in kako zgleda ta sprememba v mozganih in kaj se takrat dogaja. Vedno mi lahko postavi vsa vprasanja in mu kar se da najbolje odgovorim. Drzim se nacela, da ne kritiziram matere, niti je ne predstavljam kot hudobne. Vedno mu povem da ga/naju ima zlo rada vendar zaradi njene bolezni ne zna tega tako pokazati in izraziti kot bi to storila zdrava mati. Mali se je ze tako izgradil, da ostane popolnoma miren v situacijah ko se zenska dere ko jesihar zaradi neumnosti. Gleda pa ze da bi mamici ustregel. Zaradi klicanja institucij sem mu razlozila, da nazalost midva mamici ne moreva pomagati in jih potrebujeva, oni so pa edini kateri ji dejansko lahko pomagajo saj vedo kako delati s taksnimi ljudmi in so za to usposobljeni. Midva mamici lahko le stojiva ob strani in upava da se bo kdaj spremenila. Prav tako sem ob prihodu institucij vedno ostala mirna in sem mu razlozila da je to popolnoma normalno, saj so ravno zato tukaj da nam lahko pomagajo.

Nazalost mu mati govori drugo plat zgodbe in kritizira institucije. Kako ga bodo odpeljali in bo ze videl kako bo, ko ga bodo dali drugi druzini. Kako mu drugje ne bo tako fajn kot pri njej. Seveda me ob taksnih stvareh takoj vprasa in mu povem da ne gre to cisto tako kot si mati predstavlje in da leti v drugo druzino le takrat ko nima nobene druzine vec. Isto vprasanje je lahko tudi delavkam postavil, ki so mu potrdile moje navedbe tako da se je mali s casoma pomiril. Dejstvo pa je da vedno ko se mati pocuti ogrozeno zacne plesti taksne zgodbe otroku, on pa potem poskusa biti kar se da “priden” in jo sciti.

Drugace pa mali hodi v popoldansko bivanje kjer je z veliko otroci. Hodi na sportne aktivnosti, je zelo odprt in aktiven. Mati mu izpolni vse zelje, ko ve da se je precev omamila, bila zelo nesramna ali pa ko je plan ga malo distancirati od mene. Nudi mu pa tudi pekel. Ko mati ni vredu si ze sam poisce nacine kako iz tega okolja. Se zmeni za nocitev pri prijatelju ali pa pri meni. Ker mu mati govori da ga bodo vzeli ce mi bo prevec povedal, se vcasih izogiba nocitvi pri meni. Ker se mali vcasih odloci raje ostati pri mami, ko je le ta zmerno omamljena, se je ze naucil da se z njo ne ukvarja in gre ob primerni uri spat. To sva se tudi pogovarjala, da je zelo pomembno da se ne ukvarja z njo saj s tem le sam trpi in s tem tudi sola. Drugace je pa v soli zelo priden, prizadeven.

Meni je pa ob vsem tem tako hudo. Ko gledam kako se zgodovina ponavlja pred mojimi ocmi, ko sama nisem vedela kaj sem storila narobe, ko sem dobila obcutke popolne brezvrednosti od lastne matere. Tako mi je hudo ob vsej nemoci, ko moras pustiti da se stvari razvijejo. Ko gledas tiste nedolzne ucke ko ga mati prelije z vso verbalno gnojnico. Ko vidis kako se otrok razvija in ne ves kaksne posledice bodo nastale. Zelo bi bila vesela ce bi mi lahko nekdo rekel da bo z njim vse vredu. No vem da perfekten ne bo in da brez dela na sebi prav tako ne bo slo. Bom pa vesela ce bo delal na sebi in poskusal odpraviti napacne vzorce. Sem razmisljala da bi mu kupila zgoraj omenjeno knjigo vendar se bojim da je to ze malo prevec za male mozgancke.

Bom zelo vesela vasih mnenj in pa nasvetov kako z otrokom delati. Kako ublaziti hujse posledice. Kdaj naceti temo o maminih tezavah, ce jo sploh naceti sedaj ko je mati na 350 voltih. Sedaj ignoriram njene izjave v ozadju in se z njim popolnoma normalno pogovarja.

Ze vnaprej hvala za vasa mnenja in vsem lep in prijeten dan!

ad infinitum!
Mislim, da sta se z bratcem res znašla v zelo hudi situaciji. V kolikor je bila mati sama pri terapevtu ali psihiatru, ga je lahko zmanipulirala po mili volji. Nihče tudi ne more pomagati človeku, če si sam noče in ljudje s takim obnašanjem (pa ni važno ali je MOM ali samo odvisnik ali celo oboje!) običajno tudi slučajno ne iščejo konkretne pomoči, ampak kvečjemu neke vrste potuho. Doma pa potem natvezijo kar hočejo. Lažejo pač tako, da sami sebi verjamejo… Pri tem sočasno lahko zamenjajo vrsto strokovnjakov…

Po vsem kar si napisala je pričakovati, da bo mati neovirano nadaljevala s svojim škodljivim ravnanjem še naprej, saj nima nobenega, ki bi imel nanjo bolj odločilen vpliv. Zato lahko z vsemi (z vama, ali s terapevti ali s psihiatri) nemoteno neovirano manipulira še naprej…

Razmišljam, kaj bi jaz naredila na tvojem mestu. O vsem, kar se vama dogaja, bi pisala dnevnik. To pa zato, da boš zadeve lažje in kar najbolj autentično urejala pri ustreznih institucijah. Tudi na tem forumu vstrajaj še naprej, saj utegneš dobiti še kakšen dober napotek. Tudi zapise iz foruma bi si dokumnetirala, kajti zelo pomembno je, da imamo glede tako škodljivih manipulacij, čimveč stvari dokumentiranih. To nam pomaga tudi pri pospešenem zorenju in da čimprej najdemo kar se da ustrezne rešitve.

Najprej bi se tudi obrnila na Društvo za nenasilno komunikacijo, ki deluje v Ljubljani in se z njimi posvetovala. Mislim, da utegneš tam dobiti kakšen ustrezen napotek. V kolikor je mati bila tudi pri dr. Sanji Rozman, bi šla tudi k njej na osebni razgovor. Če se ti bo uspelo z njo dogovoriti za razgovor, bi jaz imela s seboj tudi vse zapiske.

Razmisli, če se je smiselno obrniti tudi na Center za soc. delo. Izkušnje ljudi (tudi mene!) glede CSD so zelo slabe, vendar je vseeno dobro, da se jih s problemom seznani. Morda boš izjema in morda je vseeno dobro tudi pri njih vsaj nekaj poizkusiti… Namreč, ko se s problemom seznani več pristojnih institucij, se morda le utegne hitreje najti ustrezna rešitev…

Kot pišeš, je bratec mlajši, zato ga jaz v reševanje te zadeve ne bi vpletala. Zavedati se moraš, da živi z materjo in je od nje materialno in čustveno odvisen in zato tudi nehote pod njenim vplivom. Razmisli, če je morda smiselno iti na razgovor k njegovemu šolskemu psihologu. Pa veli sreče in ostani z nami še naprej. Lp Odmev

Ad infinitum!

Alkoholizem in MOM sta si včasih tudi podobna v izražanju in pogosto je MOM težko diagnosticirati dokler je nekdo alkoholik, so pa razne odvisnosti eden od možnih simptomov MOM, Poleg tega je za osebnostne motnje značilno da se pogosto pojavljajo skupaj z drugimi ali pa čisto drugimi težavmi, Le redko je kdo zgolj MOM. Vendar, to kar ti opisuješ, je skoraj identnično, mnogim zgodbam, ki sem jih prebirala na enem izmed tujih forumov , v bistvu bolj mednarodni internetni skupini za zamopomoč za odrasle otroke staršev z MOM. Toplo priporočam.

internetna stran z naslovi skupin
https://www.bpdcentral.com/support-groups/

skupina, kjer boš našla ljudi, ki so v podobni situaciji, ki bodo razumeli, kaj se ti dogaja in ti lahko ponudili mnogo rešitev

WTOAdultChildren1

This group is for people age 18 and over who have or who had a parent with borderline personality disorder. To join this group, send a blank email to [email protected]
or visit our homepage at: http://health.groups.yahoo.com/group/WTOAdultChildren1

Ampak najprej en velik, topel in res iz srca, pa četudi virtualen objem od mene. Se mi zdi, da vem, kaj preživljaš ( mnogo izkušenj) in to je res pekel. Vendar bo tudi tega nekoč konec in iz tega boš tako ti in tvoj bratec slej ko prej prišla ven in ob podpori, ki jo ima tvoj bratec v tebi bo uspel ubeči mnogim poškodbam. Jaz bi se na tvojem mestu res čimbolj izobrazila ( Ne stopajte po prstih, MOM za telebane v slovenščini, če ti pa ni tuja angleščina ti povem še za mnogo drugih, tudi za male otroke, ki imajo starša MOM obstaja knjiga, povprašaj na prej omenjenemu forumu in boš zelo hitro dobila odgovor)

To kar sedaj počneš z bratcem se mi zdi izjemno in skoraj ne moreš več narediti. Jaz bi dala vse na svetu, če bi imela takrat nekoga takšnega ob sebi in če bi mi dal vsaj košček tega, kar ti daješ bratu, bi bila najsrečnejši človek na svetu. Vem, da je sedaj težko, vendar se še zavedaš ne, kako zelo je pomembno in kaj vse mu daješ. Tudi če sedaj še ne razume, si mu s tem dala tudi zdrav temelj, na katerem bo lahko gradil kasneje, ko bo velik.

Jaz bi na tvojem mestu bolečino, ki jo čutiš, zaradi bratca in ko gledaš in šele zdaj dojemaš, kaj je v resnici počela tvoja mati s teboj, izkrostila tudi za zdravljenje same sebe. Opazuj, dopusti si videti in čutiti in potem nekaj naredi s tem. Priporočam ( dobrega) psihoterapevta, ki bi ti stal ob strani ali pa vsaj interentno skupino in ta forum. Hitreje bo, manj boleče in dobila boš mnogo praktičnih znanj, kako v tej situaciji reagirat, kajti tudi z MOM se nekako da ( vsaj do točke, ko je znosno, če že dobro verjetno ne bo nikoli), vendar moraš pred tem sebe ojačat.

Upam, da ostaneš z nami!

GittaAna

Pozdravljeni,

moj ‘komentar’ bo dolg, vendar ob branju boste dojeli, kako pomemben je ta ‘zaznamek’ tukaj za moje življenje in kaj pomeni zame odkritje tega foruma. Hvala.

Celo življenje se neumorno ukvarjam s staršema in z ne-razumevanjem njunega absurdnega ter agresivnega obnašanja do mene ter med njima. Sedaj je naše ‘sožitje’ takšno, da ‘moram’ tudi skrbeti zanju, saj sta stara in obnemogla ter bolna (skrbita lahko le za osebno higijeno in minimalna opravila, na primer lupljenje krompirja in sodelovanje pri kuhi … pri čemer ‘sodelovanje’ hitro iztiri v prerekanje in ukazovanje mame); pa vendarle nista toliko bolna, da mi ne bi vsak dan sproti uspela mimogrede uničiti dobrega počutja, prepogosto do brezdanjega obupa.

To, da je ‘nekaj narobe’ z njima vem že lep čas – odkar sem se začela sredi svojih 20-ih ukvarjati s psihologijo, torej že skoraj dve desetletji -, vendar kljub temu, da mi je borderline motnja znana že zelo dolgo, očitno nisem pomislila na ta problem v zvezi z mojima staršema – do DANAŠNJEGA DNE, ko sem začela brati izpovedi odraslih otrok na tem forumu, odraslih, med katere sodim z gotovostjo tudi sama.

Moja starša sicer nimata nobene diagnoze, saj se nikakor nimata za osebi s psihološkimi motnjami – pa tudi nihče drug ju ne tretira tako, saj sta v lokalni skupnosti poznana kot uspešna in poštena človeka, izredno zabavna in družabna -, vendar zagotovo ju tako nazorno prepoznam v vseh vaših opisih, da se zares ogrevam za domnevo, da sem bila očitno zares žrtev staršev, ki so zanemarjali psihohigijeno do te mere, da imam sedaj pri mojih letih problem, ki sem ga šele zdaj prepoznala kot takšnega. Predvsem pa se moje dojemanje njiju sklada z absurdnimi bolečinami in neznosnim nelagodjem, ki jih sami opisujete na tem forumu.

No, vzpostavila se je nova situacija, zadnje leto, ko sta omagala oba in torej ne moreta skrbeti več zase, zato so se nekatere naše težave nekako izkristalizirale, postale dominantne – nikakor se ne znamo pogovarjati brez gromozanske napetosti, zato se večinoma vsak pogovor sfiži, prvede do prepira, njunih žalitev, njunega starega čustvenega izsiljevanja, njune dominance, ki me skoraj vsak dan spravi v globoko žalost, jok, obup, stanje absolutne nemoči, mestoma tudi v stanje jeze, ki se izraža skozi moje drenje, s katerim se branim proti njunim absurdnim očitkom (neprestano je neka panika zaradi nečesa v zraku, kar sploh nima neke objektivne teže problema) in žalitvam brez vsakega človeškega dostojanstva. Po enem letu takšnega kreganja sem tudi sama včasih tako na psu, da mestoma zdrknem v njuno grozovito primitivnost. Kljub temu, da sem navajena zelo grdih in človeka nevrednih prepirov ter blazno ciničnega (oče) ter histerično-oblastnega (mama) psihičnega in mestoma tudi fizičnega nasilja, pa se mi sedaj prvič dogajajo trenutki, ko celo izgovorim na samem nekaj skrajnje neprimernega, namreč, da si želim njuno smrt. Kakor hitro se to zgodi, se zgrozim in se v trenutku ‘prestavim’ v drugo sfero in se opazujem kot pacienta, ki se mu je utrgalo. To mi pomaga preživeti grozoto lastnih misli.

Vendar zadnje mesece je takšnih trenutkov vse več in naši odnosi se zelo slabšajo, zato sem resnično globoko zaskrbljena zase, pa tudi zanju. Sicer imam resnično občutek, po vsakem kreganju, da jima ta dominantno agresivni način komuniciranja z mano celo pomaga ohranjati občutek nadzora v njunem lastnem življenju in da jima to daje nekakšno čudno moč za življenje (tako so ju ‘diagnosticirali’ tudi nekateri njuni ožji prijatelji – da sta pač človeka, ki živita od zbadanja in cinično-histeričnega nastopa en z drugim, tudi v družbi), vendar obenem ju ta kreganja strašno ogrožajo, zase pa imam včasih občutek, da … ah, lahko rečem le, da se še vedno zelo globoko čudim nastali situaciji, saj takih negativnih čustev sploh ne poznam v svojem življenju! Sploh ne morem verjeti, da se mi je v tem letu, ko smo primorani prebiti dosti časa skupaj, moje splošno stanje psihohigijene, elana in kvalitete življenja tako groteskno poslabšalo, da sem trenutno v takšni krizi, da imam občutek, kot da se je moje življenje ustavilo in da sem tukaj še samo zato, da ju od-negujem v smrt in pri tem poskušam ohraniti neko mero zdravja in dostojanstva, ki je zelo načeto. Tukaj naj povem, da sem trenutno samska, brez otrok, z univerzitetno izobrazbo, s cvetočo kariero še pred nekaj leti, ko se je začelo moje ‘hiranje’ (začela sem se ‘soočati samo s sabo’, preko duhovnosti in samoanalize in moje vrednote sploh niso bile več usmerjene v ‘napredovanje’, temveč v samospoznavanje), ki je v tem obdobju z bolnimi starši doseglo višek – odklon tako močne narave, da sem soočena s stanji, za katere nisem vedela, da jih lahko jaz sploh doživim.

Danes sem gledala slike iz družinskega albuma, po manjšem prepiru. Mama deluje kot spogledljiva lepotica, ki se na vseh slikah drži kot diva, mestoma zelo neposrečeno; meni je danes v albumu delovala vulgarno, hladno, odtujeno, nekje v svojem nastopaškem svetu, zamaknjena v trenutno pozo. Na eni sliki sva v dnevni sobi, ‘pozirava’, vendar jaz na sliki delujem tako, kot se spominjam svojega stanja v tistih trenutkih: nekako prisiljeno nasmejano, absolutno brez stika z mamo; ona je pozirala za družinski album, vsa odišavljena in ‘našemljena’, malce pijana in dominantno spogledljiva, jaz sem bila le statist, oče pa njen oboževalec s fotoaparatom. Na niti eni sliki ni fizičnega stika med nama…na niti eni sami. Zelo redko pa je sploh fotografirana z mano. Mislim, da lahko preštejem vse slike, kjer sva midve skupaj sami na sliki na prste ene roke v mojem otroštvu …ali celo življenju. Slik pa imamo na tone…

Dragi moji, če lahko tako poimenujem vse, ki čutijo podobno: pri najboljši volji se v tem trenutku ne morem spomniti niti enega samega iskreno ljubečega dogodka ali trenutka z mojo mamo, ne iz zadnjega obdobja niti iz otroškega ali adolescentnega obdobja. Ko sem bila otrok, sva dosti časa sami preživeli na morju, vendar … čeprav sama tako vztrajno povdarja, kako je skrbela zame, ko sem imela bojda šum na srcu kot otrok (česar se sploh ne spomnim kot problematičnega,saj sva bili enkrat samkrat pri zdravniku zaradi tega – česar se natančno spomnim), se jaz osebno kljub dolgoletnemu brskanju po teh spominih ne spomnim. Kaj je mislila s tem, da je skrbela zame? To, da je šla na morje z mano, kjer je imela dosti znancev in prijateljev, s katerimi se je ne glede na moje neprestane prošnje za odhod v posteljo zabavala skoraj vsak večer do poznih ur z mano namrgodeno in prisilno veselo obenem, včasih do jutra in vedno z alkoholom? To, da je včasih šla samo z mano na plažo, kjer se je sončila gola, brez komunikacije z mano? ( kakor hitro pa je dobila družbo, je bila vsa pravljična in pripravljena sodelovati pri nekakšnih skupnih akcijah z družbo). Ali pa to, da je v moji prisotnosti (do moje pubertete, ko nismo hodili več skupaj na morje) na veliko flirtala z moškimi? Enkrat sem jo v takšni zadregi prosila, da gre z mano na stranišče (samo, da bi se nehalo tisto spogledovanje), pa je prišel tisti očarljivi moški za nama in v svojem okajenem stanju se ni branila pred mano niti poljuba z njim. Podobnih situacij imam v spominu dosti, mučnost tistih trenutkov danes vidim drugače, vendar odpor do mame ostaja. V tistih trenutkih sem jo sovražila, tega ne morem zanikati. In tudi nočem. Želim biti iskrena, ker laganje sami sebi, da sem imela vseeno srečno otroštvo nočem več požirati – niti od sorodstva niti od same sebe, najmanj pa od njiju…sicer pa si starša po vseh ogabnih prepirih, ko sta mi izrekla nečloveške psovke, me mlatila tudi do oteklin in hematomov (oče je tukaj prednjačil – pri 33ih, ko sem bila nekaj časa zopet v domači hiši in sem si v svoje stanovanje pripeljala potencialnega partnerja, je vdrl v moje prostore,, mortus pijan, nagnal mojo simpatijo, mene pa premlatil s pasom do krvavitev) ne upata več sploh izreči mnenja o našem preteklem življenju, ker jima postrežem z ilustracijami našega ‘sožitja’, kar pa seveda nočeta slišati, zato več ne nakladata pravljic…saj bi se mi ja zmešalo, če bi slišala neko malomeščansko različico svojega bednega otroštva iz njunih ust še kdaj. Vsaj s tem sta me nehala posiljevati – izkrivljati MOJE NATANČNE SPOMINE NA NJUNE ZLOČINE NAD MANO. In nad bratom.

Ja, imela sem brata, po mami, (ki ga oče ni posvojil), starejšega 10 let. Vedno sem ga dojemala kot žrtev, ko so ga starši ‘obdelovali’, vendar ko je začel groziti po stanovanju z lovsko puško, da ju bo ubil, potem sem bila le še absolutno prestrašen otrok, ki se neprestano boji največje katastrofe – da bo nekdo nekoga zares resno poškodoval v hiši. Pred leti je umrl za alkoholizmom, še pred abrahamom.
Ko sem bila mala, me je tudi on pretepal, ‘bolj za šalo, kot zares’, je bilo interpretirano.

V osnovni šoli sem bila nadvse nadarjen in vesten učenec in na sploh zelo obetaven otrok, v srednji šoli pa se je začelo zelo krhati vse v mojem življenju: v šoli nisem bila več med prvimi (nisem pa nikoli imela problemov v šoli, tako da niti eden od staršev ni bil niti na enem roditeljskem sestanku v srednji šoli), starša pa sta začela postopek ločevanja, ki je trajal cca dve leti, ko je oče imel ljubico – javno. V teh dveh letih sem začela piti, kaditi in zanemarjati obveznosti odličnega učenca. Bila sem samo še neko sivo povprečje. Takrat se je začelo pretepanje mene zaradi mojega zapoznelega prihajanja iz petkovih ali sobotnih zabav. Takrat se je začel absoluten pekel mojega življenja. No, nista se ločila. Očetova pozna interpretacija tistega dogajanja je bila nekaj takšnega: moral sem si dokazati, da me lahko ljubi še ena ženska, ne samo tvoja mama. Torej je ugonobil tri ženske v tistem obdobju: mamo, ljubico (ki ji je obljubljal zakon) in mene, saj kakršnikoli prijateljski ali odkriti pogovori takrat niso bili niti idejno ‘na programu’ z mano. Kako bo sploh nekdo, ki vara tvojo mamo, z neko pozitivno avtoriteto vzgajal tebe, hčerko? Vse je vedno iztirilo v totalno agresijo ali ogaben prostaški cinizem očeta. Ali tepež. Mama pa se sploh ni ukvarjala z mano (razen, ko sta se drla name ali me pretepala), saj je že celo svoje življenje zaposlena zgolj in samo z očetom. Mene je v svojih teatralično vulgarnih ‘nastopih’ kreganja pogosto imenovala ‘hudičevo seme’, saj naj bi bilo ZLO, ki ga ona občuti od družine mojega očeta naseljeno tudi v meni.

Moja mama ni imela lahkega otroštva, vendar tega ne morem uporabiti kot opravičilo za njeno nasilje. Spomnim se, res otrok sem bila, ko je v nekem histeričnem napadu med kreganjem z očetom zmetala novorojene muce naše mačke po hodniku. Mislim, da jih je nekaj poginilo takrat. Neprestano je grozila z nečim. Mislim, da ne ravno s samomorom tolikokrat. Le neka grožnja je bila venomer nad vsem, iz njene strani. Oče pa je bil pritajen sadist. Ko ni nihče slišal njegovih odurnih besed, jo je žalil in mučil tako dolgo, da je na koncu ‘morala’ histerično znoreti. Jaz sem vse to nemo prenašala vsa leta in seveda nikomur povedala za stanje doma. Sram me je bilo neznansko. In vedno sta bila pijana, vedno je bil prisoten alkohol, vedno histerija in vedno vedno vedno njeno drenje, metanje kozarcev ali krožnikov ipd. Spomnim se, da sem med njunimi prepiri skrivala nože – čeprav nikoli niso bili ‘na sceni’ med njima, ko sta se prepirala. Moj otroški strah je vedno predvideval najhujše; ali pa vsaj to, da bo razbila kuhinjo..kar je bila stalna grožnja. In vse vedno teatralično. Zaigrala je pogosto tudi svoje padanje v nezavest. Dramatičnost teh trenutkov je bila absurdno čudna. Vedela sem, da igra, nisem pa nikoli vedela, ali zares igra vse do konca, zato sem bila vedno v najhujšem strahu, da se bo zgodila katastrofa … neke vrste.

Verjetno sem napisala dovolj, da me razumete in da imam sama občutek, da me končno nekdo razume. Tako grozno je sedaj živeti v takšni situaciji z njima in živeti še naprej v laži. Sorodnik, ki nas obiskuje, vidi, kako grozno je (pa tudi neuspešno mu je mama hotela prikazati mojo krivdo pri tem), vendar vseeno ne ve in ne more vedeti, kaj je za vsem tem. Jaz pa o tem z njim nočem govoriti, ker čutim zelo nazorno, da ni pripravljen pogledati resnici v oči, saj bi to pomenilo zanj preveliko poseganje v naše ‘sožitje’.

Zadnje mesece sem ob njuni torturi tako čustveno zmaličena in uničena, da sem parkrat v svoji družbi v pijanem stanju ‘izvedla’ manjši čustven izpad, kjer so vsi nazorno videli, da je res ‘nekaj narobe’. Potem sem jim v treznem stanju KONČNO povedala drobtinice iz mojega življenja – sedaj in v pretekloti – in že ob teh drobtinicah, ki so bile še vedno prikrojene (saj me je še vedno sram povedati, da me je oče še pred parimi leti enkrat v mortus pijanem stanju pretepel kot žival – o čemer že naslednji dan ni imel spomina bojda) se čudijo, da tega niso vedeli in kako da je to sploh mogoče, da si tega ne morejo predstavljati z mojimi starši. Predvsem pa so zanimive njihove pripombe v stilu ‘joj boga, saj potemtakem je pa čudno, da si še sploh takšna, relativno normalna, kot si’. Zelo blagodejno za mojo uravnovešenost je bilo govoriti resnico vsaj v teh primerih.

Moja kariera je vprašljiva, moje razvade so se moteče razmnožile (alkohol, kava, kajenje, televizija, zapravljanje časa ipd), trenutno nisem nikakor pripravljena za sklepanje novih znanstev v smislu ljubezenske zveze; prijatelji me sicer podpirajo, vendar jaz počasi tonem v nek mehanizirano nevrotičen svet pozabe, blodnjavosti vsakdanjih opravil in nekakšnega dela za denar, ki me ne izpolnjuje, obenem pa nimam energije za svoje projekte. To stanje se je začelo izrisovati pred nekaj leti, ko so mi nekako pošle življenske moči in tudi ‘kriza’ je nastopila, ki me je onemogočila v nekih namerah. Nisem osamljena, sem pa v nekem vakuumu, primežu tega tiranstva staršev sedaj, ki me vsakodnevno ponižujeta in psihološko izsiljujeta s svojo boleznijo. Zadnje mesece jima pomagam le s težavo, postajam tudi zamorjena in zagrenjena in si pogosto ne upam med ljudi, saj ne zdržim več v družbi brez omame. Zdaj je že tako daleč, da je mama pred kratkim nekomu rekla v telefon, da se boji, da ju bom ubila. No, takrat je bila res v čudnem stanju, po nekem drastičnem prepiru z mano. Prijateljica, ki jo pozna, mi venomer govori ‘pri eni uhi not, pri drugi ven’, ko pride na obisk v času mojega kuhanja ipd pri starših. Vendar je to nemogoče. Enostavno gre vse samo v uho in nič pri drugem ušesu ven. Vse ostane v mislih in zažira vse vitalno v meni do obupane neraspoznavnosti.

Negujem torej dva starša, ki sta zelo dominantna, tiranska, zajedljiva, žaljiva, teatralična, samonanašalna, neobzirna, prostaška in primitivna. Najverjetneje oba z diagnozo težke motnje mejne osebnosti. Zase imam dostikrat občutek, da me bo od joka, drenja, skrajnje nevrotičnosti, napadov aritmije srca, psihotičnosti in blaznosti zadela kap, ali pa bom enega od njiju ob ponovnem fizičnem napadu name enkrat zares udarila (nazaj). Saj se je še pred kratkim zgodilo, da je mama naščuvala očeta, da naj jo ubrani pred mojim dretjem. Ubogi starček se je fizično spravil nadme, vendar sem sama zapustila prizorišče tega primitivizma. Morda pa ga drugič več ne bom. Morda se mi bo ‘utrgalo’ nekega dne in bom nekoga zares ranila v tej hiši. Včasih so trenutki, ko se mi to ne zdi več nemogoče.

V preteklosti sem se v teh mejnih situacijah vedno zatekla najprej k sebi, potem k neki obliki duhovnosti, sedaj pa to ni več mogoče. Tako zelo primitivno in ogabno je postalo vse med nami, da ne čutim nobene ljubezni več do njiju in zato je vsaka ‘notranja sprava’ z njima nemogoča. In še huje: NOČEM JE VEČ ČUTITI – ljubezni do niju. Zdi se mi, da ju celo življenje prosim za ljubezen, zdaj pa se mi je to zagabilo. Zdaj ju nočem imeti več rada. Zdaj želim le še odtujenost od njiju – takšno, v kateri se lahko samozdravim in ki me ne uničuje, kot sedaj.

Lahko bi odšla, vem, vendar sem se odločila ostati in ju negovati do konca. Več je razlogov zato. V resnici jima želim oprostiti te zločine…tako zelo težko živim s temi negativnimi čustvi, ki se kar bohotijo brez konca.
Vendar sem se odločila obenem tudi to, da poiščem pomoč in začnem misliti in govoriti le še absolutno resnico. O sebi in o njima.

Prosim, pomagajte mi z nasveti ali komentarji. Resnično sem pripravljena na delo na sebi. Pripravljena sem za ‘dokončno rešitev’ tega problema, saj je to moj osnovni problem, iz katerega izhajajo vsi sekundarni problemi, ki bi naj bili primarni: moja lastna družina ali zveza, moje delo in moje življenje.
Celo življenje zapolnjujeta moj svet misli predvsem moja starša, zdaj želim napolniti misli s svojimi mislimi – mislimi o meni, ne o njima.

Hvala za razumevanje ob moji predolgi izpovedi, vendar zdi se mi, da se ravno skozi ta forum danes končno lahko izrazim tako, kakor sem si želela celo življenje – govoriti resnico … ki si je nisem upala nikoli prej. In to je velik premik. Vsaj sedaj tako čutim.

Samoprepoznana

Pozdravljena Samoprepoznana.

Tvoja starša v resnici nista bila nikoli tvoja starša, zgolj roditelja, ki sta te spravila na svet in obenem dva precej bolna in egoistična osebka, ki sta te celo otroštvo ( in te še ) psihično, čustveno in prej tudi fizično zlorabljata. Zato jima prav ničesar ne dolguješ, kvečjemu si dolžna sebi, da se čimprej odstraniš iz njune bližine, ker je zate zelo škodljiva.

Odpuščanje je super stvar, vendar še v krščanstvu pravijo, da odpustiš lahko potem, ko se nekdo zave svojih “grehov” in pokesa, česar pa verjetno ti ne boš nikoli doživela . Poznam iz svojih izkušenj. MOja zgodba je podobno bizarna, podobne zlorabe ( variacije na značaj in situacije) in trajalo je res dolgo, da sem dojela za kaj pri vsem skupaj sploh gre. Prej sta mi bila zgolj težka, utrgana…..šele ko sem spozala osebnostne motnje ( 30 plus) sem dojela, da sta bolnika, da nikoli ne bosta drugačna in da sem jaz tista, ki mora nekaj spremeniti, da se bo vse skupaj spremenilo.

Očeta več ni, mama pa “uboga” in stara in kar nekaj let sem poskušala vse, da bi ji pomagala in na koncu vedno ampak res vedno odkrila, da ji ni do pomoči, ker resnične pomoči ne želi sprejeti, da skuša zgolj ohraniti svojo in mojo vlogo, ki sva jo igrali celo življenje. Šele potem, ko sem sama pri sebi razčistila, da je pač takšna kot je, da se nikoli ne bo spremenila in da se jaz definitivno te igre ne grem več in se vprašala koliko in na kak način mi je sploh ok, da sem z njo, so se stvari začele spreminjat.

KO sem postavila meje- tolikokrat in takrat se lahko slišimo in tolikokrat in takrat se lahko vidimo ( minimum) se ji je najprej totalno utrgalo in je poskušala vse, ampak res vse manipulacije, ki so človeštvu poznane….in ko sem sproti odbijala vse te njene napade ( z vzponi in padci) je na koncu obupala in prenehala. Sedaj je zanjo poskrbljeno ( organizirala pomoč kolikor jo potrebuje) pa je povsem zgubila zanimanje zame, ker ji ne dam več tistega, kar sem ji včasih, majhno me je zlorabljala, kasneje pa sva se ves čas kregali, ker ji je vedno uspelo vplesti svoje res grde manipulacije v moje življenje – sicer jo moram poklcati toliko in takrat ( enkrat ne teden) da vidi, da sem še živa, po 30 sekundah pa izgubi vso zanimanje. Ni več prave hrane zanjo.

Prej je bila uboga in nemočna, razmišljala sem celo o skrbništvu, ji urejala domove…..dokler nisem spoznala, da je vse to bolj ali manj igra ( s starostjo sicer postaja res bolj betežna, še vedno pa dovolj močna, da manipulira vse okoli sebe) in sem z reševanjem prenehala. Takrat je čudežno odzravela od večino stvari, za tisto kar pa še rabi sem ji priskrbela pomoč in to je to.

Tvoja starša sta sama odgovorna za svoji življenji, če ne zmoreta več, naj gresta v dom, tam bodo poskrbeli zanju veliko bolje, kot lahko ti. Četudi bi šla brez tvoje pomoči naravnost v prepad, je še vedno bolje, da gresta zgolj onadva ( če sta se tako odločila) kot da greste vsi trije.

Super bi bilo, če bi bila oba kolikor toliko normlana in bi bila vesela, da imata takšno ljubečo hčerko, ki jima je pripravljena pomagati, da bi lahko ostala doma in da bi se lahko v miru poslovili, vendar če te pri tem še naprej zlorabljata, je na tebi, da s tem prenehaš in ju prepustiš njuni usodi in sprejemanju odgvornosti za posledice njunih odločitev in njunega življenja.

Nikoli ne bosta drugačna in nikoli ne bosta priznala kaj sta počela, takšne so vsaj moje izkušnje in če sedaj v imenu tega, da jima želiš odpustiti ostajaš z njima in jima še naprej dovoljuješ , da te zloraljata do resničnega odpuščanja ne boš nikoli prišla. Odpustiš lahko, kot sem že rekla, le tistemu, ki mu imaš kaj odpuščati, ker se pokesa, če pa odpuščaš sproti človeku, ki te ponižuje, zlorablja tvojo prijaznost….itd potem pa to nima nič z odpuščanjem,gre zgolj za dopušanje zlorabe, ker je že tako ponotranjena, da sedaj na tak način posredno in nehote , ker si tako vajena, zlorabljaš tudi samo sebe. Tudi če bi te nekdo posilljeval, bi mu lahko odpustila šele potem, ko bi bilo vsega konec in bi najprej sama ozdravila rane, ne pa da bi ostajala z njim , mu dopuščala vnovična posilstva zgolj zato, da bi mu enkrat lahko odpustila. Tako preprosto ne gre.

Ponavadi se je treba od takšnih ljudi najprej čimbolj odmaknit – če ne moreš, pa postaviti res jasne meje in se jih dosledno držat- če bosta vpila name ( ali karkoli..) potem bom takoj šla ( in potem dosledno greš) . Če bosta to….bom jaz to…..in to storiš, ne da bi karkoli objasnevala – koliko ju še preneseš in kaj jima še lahko daš, ne da bi trpelo tvoje psihično, čustveno in fizično zdravje je zgolj tvoja stvar in to se pomeni sama s seboj – to je tisto, kar je res tvoja dolžnost .

Vendar je to težko, glede na to, da si v tem odraščala in da še sedaj ne razumeš povsem, kaj se v resnici dogaja, zato bi bilo dobro, da si najdeš kakšno res dobro strokovno pomoč – psihoterapevta, ki ve, kaj je borderline. Na tem forumu je kar nekaj predlogov kam se lahko obrneš.Lahko pa mi pišeš na zasebno sporočilo ( zato se moraš registrirati na forum) pa ti svetujem kakšnega ,s katerim imam sama dobre izkušnje.

Zelo ti priporočam ( poleg tega foruma) tudi mednarodno internetno skupino za samopomoč -meni je zelo pomgala. Četudi samo bereš njihove pripovedi in rešitve, ti bo dala veliko. Priporočam tudi knjigo Understanding borderline mother.

Forum:
WTOAdultChildren1
This group is for people age 18 and over who have or who had a parent with borderline personality disorder. To join this group, send a blank email to [email protected]
or visit our homepage at: http://health.groups.yahoo.com/group/WTOAdultChildren1

https://www.bpdcentral.com/support-groups/

Resnično odpuščanje pa pride šele potem, ko greš čez vse faze – preko zanikanja , do jeze, žalosti, pogajanja do sprejetja. Gre za faze, ki veljajo za žalovanje in prav s tem se ponavadi začne ta pot, ko dojameš, da si bil vse življenje čustvena sirota, da strašev v resnici nikoli nisi imel in da so te zlorabili prav tisti, ki bi te morali najbolj varovati.

Ostani z nami!

GittaAna

PS: Tudi knjiga Strupeni starši, ki jo lahko dobiš v knjižnicah so lahko dober začetek.
GittaAna

Pozdravljeni,

sprva hvala VSEM za odgovor. Si ze dlje casa vse dokumentiram, kot je tudi csd ze dlje casa v sodelovanju z nami. Je pa tako, da bolj ko si “nadlezen”, vec volje pokazejo. Tudi ob vseh dogodkih, kjer so organi obvezani dokumentirati dogodek, sem jih tudi poklicala, tako da csd nekako ne more vec prosto presojati. So pa tudi meni na zacetku rekli, da moram dovoliti materi “njen” nacin vzgoje. No, s casom so prisli do zakljucka, da je le ta za otroka lahko dejansko ogrozajoc.

Se pa tudi zavedam, da je ta izkusnja lahko priloznost za bolje spoznavanje same sebe. Cetudi smotano, da na tak nacin. Samo sedaj vsaj vem od kje izvirajo doloceni vedenjski vzorci.

GittaAna hvala za forume, bi bila pa zelooooo vesela za knjigice za mlajse otroke MOM starsev. Te iscem ze dolgo casa in vedno naletim le na literaturo za odrasle. Tako da ce imas par predlogov bom zelo vesela. Ni vazno ce je v anglescini, bova pa skupaj malo prevajala 😀

Lep vecer se naprej!

Draga Ana Gitta,

iskrena hvala za promptem odgovor. Sem ga prebrala že včeraj, pa moram priznati, da sem bila po prvem stavku tako šokirana, da sem prebila včerajšnji dan v pravi kontemplaciji tvojih besed in pogledom, ki je za tem.

Zelo radikalno – to, kar bi mi moral nek ‘razumnik’ reči že pred mnogimi leti.

Zelo težko delo me čaka, vem, vendar naj povem, da sem se dosti ukvarjala s tem že sama, zato vidim moje nasko daljnje delo v tem, da končno osvetlim vse moje dosedanje delo v novi luči: končno se prepoznavam kot soudeleženec nečesa družinsko patološkega, kar mi je pustilo globoke posledice, ki pa so tukaj izražene in se lahko na njih ‘naslonim’, lahko začnem graditi moje samozdravljenje na nekih osnovah, ki niso samo MOJE projekcije nebuloz, ampak resnični problemi mnogih ljudi.

Vesela sem, da si me opomnila na bisvtene stvari: res ni odpuščanja brez prejšnjega kesa.

Takoj včeraj sem očetu na samem rekla, da če se počuti krivega za kakšno zelo tragično stvar, ki mi jo je nardil v življenju, da se naj opraviči. Saj vem, da se ne bo kar tako lahko opravičil nekega dne, vendar to, da sem ga šla tako jasno in mirno nagovoriti o mojem problemu – to je pomagal MENI. Da sem imela zbranost in moč, z zaledjem tega, kar je tukaj napisano, je pomenilo MOJ korak naprej – korak v sistematsko reševanje mojih globokih problemov, katere sem skoraj vedno do sedaj ‘reševala’ s prisilnim molkom ali eksplozivnostjo.

Pisati še nameravam, za zdaj pa lajko rečem, da se JE ZAČELO. Brala bom, tukaj pisala in poslušala ostati centrirana in fokusirana na mojo komunikacijo z njima. Že včerasj sem imela nekakšen naboj z njima, ki ju je malo ohromil v njuni avtoriteti natolcevanja in ošabnosti (mamine predvsem). Mogoče pa se bom odločila celo za terapijo, s tvojo pomočjo, Gitta Ana – izvrati terapevta. Upam, da niso predragi za moj žep.

Zaenkrat to.

Še enkrat iskrena hvala za vse in vsem vam, ki me berete in mi želite kaj povedati 🙂

Samoprepoznana

‘Se pa tudi zavedam, da je ta izkusnja lahko priloznost za bolje spoznavanje same sebe. Cetudi smotano, da na tak nacin. Samo sedaj vsaj vem od kje izvirajo doloceni vedenjski vzorci.’

… si napisala, ad infinitum.

Navezala sem se na tvoj blok sestavkov, vendar ne naključno: tvoj problem prepoznavam kot zelo mučen, saj nosiš odgovornost še za nekoga drugega, ki je žrtev MOM-bolnika, ne samo zase. In ta nekdo je celo nebogljeni otrok. Tudi sama bi si rada izvrala drug način osebne rasti, vedar najprej je treba počistiti zaprašeno podstrešje, da bi ga lahko spremenili v prelepo mansardno stanovanje. Ali povleči skelete iz kletnih omar, da bi lahko sproščeno kreativil po kleti.

Želim ti dosti iznajdljivosti z institucijami, veseli pa me izredno, da si se uspela sama iztrgati iz dejanske situacije z mamo do te mere, da nisi vsak božji dan izpostavljena torturi napetosti, kakor jaz sama. Ne rabiš niti živeti z bolnikom, dosti je, če ga vsak dan vidiš dve do štiri ure po obrokih, kakor jaz, da imaš uničen dan. In teden. In mesec. In leto. Vendar tega je konec pri meni, zdaj se ne bom pistila več uničevati. Vem pa, da bo trajalo, da bom prišla do stanja, kjer bom polno zaživela svoje življenje. Brez neprestanega nemira in absurdnega občutka krivde.

lp

Samoprepoznana

Pozdravljena Samoprepoznana,

se mi je zdelo da ni bilo nakljucno 🙂 in sem vesela, da si se oglasila. Ja meni je bilo grozno ko sem videla da se mati v vseh teh letih ni popolnoma nic spremenila. Sprva ko se je preselila v moje okolje mi je dobesedno spodrezalo noge. Sem plavala med faksom, starsevskimi obveznostmi do malega in skrbi do mame. Ko sem prisla koncno do casa zase, sem ga izpopolnjevala z popolnoma napacnimi stvarmi. V tistem casu se mi je ustavilo zivljenje… Dobesedno… Ko sem odsla do terapevta mi je povedal da se mati ne bo spremenila. Prav tako mi je rekel, da ce ne zmorem pritiska, se moram umakniti pa cetudi se mi srce razbije na prafaktorje. Je dejal da nima smisla da vsi trije potonemo. Nazalost nisem mogla malega pustiti samega z njo, tako da sem morala prijeti bika za roge in zaceti zopet delati na sebi. Terapevt mi je svetoval, da locim mojo mati od pacienta in dejansko je pomagalo. Seveda brez dodatne literature in sporta tudi nebi slo. Hvala Bogu sem se uspela zgraditi nazaj. Je tako, da ce se odlocim za malega, se moram odlociti tudi zase in je moja odgovornost, da vse speljem kar se da najbolje. Ce je pa spet tezko, pa malo pojamram po forumu, si obujem superge in odlaufam par kilometrov 🙂

Samoprepoznana ves kaj pa mene zanima pri tebi. Ne razumem te zakaj skrbis za njiju, ce vidis kako te to podre, ko se neprimerno obnasata do tebe ter kako negativno vpliva na tvoje zivljenje. Zakaj cutis potrebo, da jima pomagas? Na trenutke se mi zdi kot da bi poslusala zgodbo moje matere. Celo zivljenje si je prizadevala za neko potrditev svojih starsev, bila odlicnjakinja in vzoren otrok (vendar nikoli dovolj za starse). Se zdaj, ko jo njena mati kot cucka okrega in poniza, se priplazi nazaj po novo porcijo. Tudi ona pravi, da poskusa starsem odpustit, samo a je to odpuscanje dejansko mozno samo na taksen nacin? Je dejansko potrebna fizicna prisotnost povzrocitelja in odpustitelja? A ni odpuscanje ze, da jih sprejmes kot so in jim sam pri sebi odpustis. Je to odpuscanje dejansko dvostranski akt?

Sama sem tudi v najboljsih letih in dejansko ne uvidim zakaj bi pomagala nekomu, ki meni ze v otrostvu ni pomagal. Se posebej, ce se sploh niso nic spremenili in ponavljajo svoje bolestne vzorce. Nazalost si za naso mati niti ne upam trditi, ce bi ji sploh pomagala ob obnemoglosti. Glede na to da smo v najlepsih letih, imamo izobrazbo, koncno lahko lustno sluzimo denarcke, hodimo po svetu si iscemo oceta nasih otrok, bi morale uzivati odraslo zivljenje. Zakaj izbiras taksno torturo zase medtem ko bi imela lahko mir, spokoj in vsakodnevne simpaticne problemcke? Ce vidis kako zelo negativno vpliva nate, zakaj vztrajas z njima? Dejstvo je, da moramo otroci odvisnih in psihicno bolanih starsev se toliko bolj paziti na dolocene stvari. Statistike niso ravno na nasi strani 🙂 Ne si dovolit, da te zmaji iz otrostva dokoncno zrusijo v odraslem zviljenju. Prevec dela smo vlozili v to, da smo kolikor toliko normalni. Resnicno veliko dela, da bi ga sedaj dajali v nic.

Zelim vsem prijeten dan in do naslednjic 🙂

lp

a

Super, da sta se začela pogovarjat. Vendar ne pozabi , da ni samo pomembno, da ta oseba prizna in prevzame odgovornost in se opraviči, temveč tudi to, da s tem preneha ( ali je prenehala). Če bi te nekdo klofnil vsak dan in se ti nato zavedajoč, da to ni ok ( ali iz kakega drugega razloga) opravičil in te nato naslednji dan ponovno klofnil in bi se začel ta krog vrteti, potem nekaj ni v redu. Če res prevazmeš odgovornost za svojo dejanje, potem z njim tudi prenehaš, če veš, da za nekoga ni dobro. Ali pa vsaj iščeš načine, kako to narediti. Če te nekdo še naprej “zlorablja” in se ti obnenem ves čas opravičuje, potem je zgolj zamenjal način, kako lahko še naprej v miru počne napačne stvari.

Ja, kot pravijo v knjigi Čustveni vamirji ( ravno prevedena in izšla) ti ljudje najbolje uspevajo v temi..:-)) Zato je eno najmočnejših orožjih, da stvari spraviš na plano in jih pogledaš takšne kot so in to gre še najhitreje ( na dolgi rok) če si pri tem čimbolj iskren ( vsaj do sebe..).

GittaAna

Super, da sta se začela pogovarjat. Vendar ne pozabi , da ni samo pomembno, da ta oseba prizna in prevzame odgovornost in se opraviči, temveč tudi to, da s tem preneha ( ali je prenehala). …

GittaAna[/quote]

Začela sva se pogovarjati, kakor si rekla, Gitta Ana, vendar sva se za vedno nehala pogovarjati fizično. Moj oče je umrl in prav te dni smo ga pokopali. Umrl je hitro in neboleče, zadnje leto pa je bil zelo oslabel, vendar ni utrpel večjih bolečin, če odštejem njegovo depresijo, ki je je pojavila, ko je izgubil toliko moči, da se je komaj premikal in ni mogel živeti aktivnega življenja. Popolnoma se je predal in se nehal boriti za življenje, kar pa tudi razumem, saj sva se z mamo (pa tudi z njim posledično) toliko kregali, da je bilo nevzdržno že za popolnoma zdravega človeka, kaj šele za težkega bolnika. Moja MOM-mama, tudi težka bolnica, se ‘hrani’ z dominantnostjo nad drugimi in jo to krepi, predvsem ko gre zame, njega pa je vse skupaj le uničevalo in ga pahnilo še v večjo depresijo. Moj oče, so-momster, verjetno ne tako jasno izoblikovan, kot mama, naju je zapustil, za vedno in trenutno lahko rečem, da čutim to stanje kot začetek novega poglavja v mojem življenju. Počutim se na nek način osvobojeno, vendar sem trenutno še tako zmedena, da moram še malo počakati, da vidim, na katerih področjih lahko začnem živeti na novo in katera potrebujejo še nekaj časa za preobrazbe.

Ja… ne vem sploh, kako naj pojasnim, da sa sva v zadnjem letu popolnoma izgubila kontakt, saj je bil le še odsev samega sebe. Vem pa, da če bi se to zgodilo kakšno leto nazaj, bi bila vsa sesuta in zagrenjena in zmedena, ker nisem takrat še toliko predelala o vsem tem. Zdaj čutim, da bi bila takšna predvsem zaradi tega, ker je bil najin odnos takrat tako boleče zlagan kot uspešen, ko pa je bil pristen, pa je bil čustveno destruktiven. Vseeno pa mi je dal oče zelo dosti dobrega, za kar ga globoko spoštujem, vendar mi je naredil toliko škode, zaradi česar v tem trenutku ne morem s spokojnostjo v srcu in neko kozmično blaženostjo, ki se včasih pojavi ob smrti bližnjega, žalovati za njim. Najprej sem bila dokaj nevtralna, potem sem bila celo pokroviteljsko zbrana napram drugim žalujočim, zdaj, v dneh po njegovem pogrebu pa prihaja že do prvih manjših sporov z MOM-mamo, ki pa še zdaleč niso tako destruktivni (vsaj ne zame) in glasni, kakor prej, ko je bil prisoten še oče.

Končno čutim nekakšmo notranjo moč, da se popolnoma ogradim od njenega vampirizma. Vendar želim vseeno povdariti, da se je na vse odzvala briljantno neproblematično in se mi na trenutke zelo zasmili, saj jo resnično pestijo vse mogoče zdravstvene težave. Jaz sem tukaj seveda v prednosti. Pa tudi v tem sem v prednosti, da sem zadnja leta mojega življenja porabila, psihološko gledano, predvsem za razčlenjevanje in integriranje vseh vtisov z njima in sem dostim stvarem ‘prišla do dna’, tudi in predvsem z očetom, zatorej…

… zatorej nimam potrebe več za žalovanjem v tragičnem smislu. Toliko sem pretrpela zaradi njegove ignorance v svojem življenju, predvsem zadnje leto, da sem skoraj do konca izjokala solze žalosti, obupa in solze praznine ljubezni in srčnosti. Trenutno mi oče ne manjka. Trenutno ga občutim še tako prisotnega, da zadnje dva dni mnogokrat v mislih spregovorim z njim in ga oštejem. Kljub temu, da je bil tako odsoten (malce, predvsem površinsko pozabljiv je postal) bi lahko zbral več energije za kakšen čustven, poslovilen pogovor z mano. Za druge je imel po njegovem večnem ključu “za tujce moram biti ‘normalen’, za hči se pa ne rabim pretvarjati” neprimerljivo več energije kot zame. Vendar sem tudi to stoično sprejela že za časa njegovega življenja v zadnjem letu in mu v mislih govorila ‘v redu oče, če nočeš nič razčistiti, pač ne bova nikoli v zares dobrih odnosih’. Seveda je prišlo ob teh mislih včasih do burnih notranjih in včasih tudi zunanjih interakcij z njim in mamo, vendar se je že izoblikovala v meni ta uteha v tej misli, h kateri sem se lahko spokojno zatekla in se pri njej umirila – ter se tako zelo dobro pripravila na njegovo smrt. Znanci in prijatelji so navdušeni nad mojo racionalnostjo ob tem dogodku, pa tudi sama sem malce presenečena, kako sem zares dobro pripravljena. O očetu ne govorim nič slabega, kvečjemu kaj šaljivega, ne izogibam pa se tudi ‘realističnim besedam’ (‘nismo se tako dobro razumeli zadnje leto, zgubila sva stik z očetom, pa saj veš, da smo se vedno kregali’ ipd) o naši družini, če se pogovarjam z nekom, ki mi je blizu.

Pa toliko ljudi mi je reklo, ko sem se jim zadnje čase pritoževala okoli očeta, češ, ja ja, sedaj govoriš tako, ko ga pa ne bo več, boš pa cenila vsak trenutek z njim in jokala za še en trenutek z njim živim.

Pa so se motili. Z očetom sem se toliko pogovarjala, da sva razdelala vse pomembne teme mojega ali njegovega življenja … pa tudi ‘najinega’. Sicer so bili to vedno pogovori, ki bolj spominjajo na tekmovanja v retoriki in logičnem argumentiranju, ne pa srčni pogovori očeta s hčerko, so mi pa dali ogromno. Dali so mi nekaj neprecenljivega, na kar sem ponosna…saj moj oče ni bil nek zahojen patološki ‘momster’, temveč sofisticirano filozofski in prikrito sadistični cinik in mislec najvišjega kova s premetenimi metodami kamuflaže lastnega narcisizma ter človek patetičnega naboja večne etičnosti, ki se je mnogokrat kazala tudi tako, da je bil preveč servilen do avtoritet ali preveč širokogruden z ljudmi iz nižjih družbenih slojev, za katere je bil mnogokrat ‘rešitelj’, za tiste bolj prebrisane pa enostavno smešen darežljivec. Zavzemal se je za družbeno korektna demokratična stališča in jih tudi živel, vendar to so bile vedno družbene teme…Ne rečem, da mi ni ‘vsadil’ v srce globoke etike, na katero sem tudi sama ponosna, vendar tukaj ni bilo srčnosti…sicer pa je bila srčnost mnogokrat le slabost za moja starša.

‘Vse bo prišlo za tabo’
Nadalje mi toliko ljudi, ko jim pojasnim, da resnično ne žalujem v avto-destruktivnem ali tragičnem smislu, pravi, da bo ‘vse prišlo za mano’ šele. Pa se tudi tukaj najverjetneje motijo. Vsakemu odgovorim, da mi je popolnoma jasno, da se moj dialog z očetom ni končal z njegovo fizično smrtjo in da si tega niti najmanj ne želim (saj je bil vendar nekdo, ki mi je znal svetovati najbolje o pomembnih stvareh in mi tudi je), vendar jaz najverjetneje ne bom padala v neke seanse nevzdržnosti joka in žalosti, saj imam toliko dela z vsem, kar je pustil v meni in po njegovi smrti za sabo, v vseh smislih, da nimam energije še za nepristno žalost ali patetične izpade. Če se bom kdaj jokala, se bo jokala le mala punčka v meni, ki jo je zanemarjal, ne pa odrasla Jaz, kot celostno bitje. Sploh se ne branim joka, vendar ta teden, po smrti, sem zajokala od ganjenosti le na pogrebu, ko je zbor prepeval resnično lepe in v srce segajoče pesmi. Vendar bi se jokala ob teh pesmih tudi na pogrebu tujega človega.

Zelo zanimivo in spodbudno pa dojemam to, da slišim njegov glas v sebi, ki mi pravi, da ve, da mi je storil dosti hudega, vendar da mu je sicer žal, vendar da naj vzamem v zakup, da enostavno ni bil vzgojen v srčnosti in da ni znal operirati z mojo čustvenostjo. In da mi želi res vse dobro in da naj se bolje znajdem v življenju brez njega, če že z njim ni šlo.
Deloma sprejemam to njegovo post mortem razlago (ki izvira idejno še iz časa njegovega življenja), vendar mu odgovarjam, da toliko, kolikor resno on misli s to razlago, toliko resno ga jemljem: kakor si rekla ti, Gitta Ana – ne moreš se opravičevati vedno znova za vedno ista dejanja…kar je počel on. Težko mi je bilo sprejeti, da se z očetom nikoli ne bom pogovorila nič do zadovoljujočega izida, vendar sem se s tem dokončno sprijaznila po letih notranjih bojev ravno pred kratkim, ko sem odkrila ta forum, ki mi je pomagal razložiti zadnja odprta vprašanja o tipu patologije mojih staršev, ‘momsterjev’.

Vse lepo o mrtvih…
Ja, saj bo vse lepo o njem. Zagotovo se ne mislim spominjati tragedij in njih posledic, saj to je le mučenje. Ne mislim pa jih pozabiti nikoli in ne mislim sodelovati v ustvarjanju mita o njegovi osebi, kar se je že začelo. Vem, da je bil nadvse konstruktiven in ustvarjalen človek in mi je dosti teh lastnosti tudi privzgojil ali jih prebudil in negoval v meni – in to je zame sreča in vrednota, za katero sem mu hvaležna. Vendar tudi Beethoven je bil velik človek, psihično pa je uničeval svojega sina in ga čustveno pohabil. Tudi Einstein je bil velik človek, pa je vseeno zavoljo svoje kariere pustil na cedilu svojo srbsko ženo in sina in ju poslal v Beograd, da bi nemoteno nadaljeval svoje ‘življensko delo’. očem reči, da če ‘cel svet’ vidi velikega človeka v mojem očetu, jim ne bom ugovarjala – jaz imam le nekaj za dodati, kar pač ne vedo. pa ne tistim, ki tega ne razumejo, le tistim se tako zaupam, v katere imam zaupanje, da bodo pravilno dojeli moja čustva.

Ne ne, mojega notranjega dialoga z očetom ni konec, vendar opažam dobre posledice ob njegovi smrti: ni neke večne globoke panike, da imam v vsakem sporu z njima dva nasprotnika; zdaj je ostala samo mama, ki pa je vseeno toliko srčna in se počasi zaveda, da ima res samo še sebe in da sem jaz sedaj zaeres ključna oseba za njeno zdravje (tudi če ji daje kruta dominantnost nad mano zagon, jo spori z mano vseeno zelo uničujejo) in tega se zaveda), zato računam z izboljšavami najinega odnosa do te mere, da ne bom skozenjskoz v napetosti, kot zadnje leto in pol.

Hvala oče, da si tako nespektakularno odšel ravno sedaj, ko sem že skoraj obupala in se v boju s tabo in z mamo skoraj predala. Lahko bi se vdala alkoholu ali bi me odpeljali na psihiatrijo, v najhujšem primeru pa bi doživela neko obliko kapi. Pa nisem. In ne bom.

Če me je kdo bral zgoraj, potem ve, da sem po letih odsotnosti prišla zadnje dve leti ‘domov’ in negovala očeta do njegove smrti. Zdaj mi je ostala mama, za katero si želim še nekaj življenja, saj morda se nama zgodi v življenju še kaj lepega…še nekaj lepih trenutkov si obetam, ne pa korenitih sprememb njenega odnosa do mene – tako naivna in nevedna nisem več. Sem pa obenem še vedno zelo polna negativnih čustev do nje in se to tudi kaže v malenkostih. Žal mi je, ker mi ni nikoli omogočila, da bi ali jaz z njo ali ona z mano delila bolečino. Z mano so delili le teater brutalnosti, psihološke igrice in podobne izprijenosti, pa tudi evforično ali patetično srečo zaradi nepomembnih dogodkov … to zadnje predvsem v pijanih stanjih.

Zavedam se, da sem trenutno v nekakšno lažni spokojnosti – saj smrt je na vsak način zelo velik dogodek, ki me povezuje z nesmrtnostjo in ob teh občutjih nisem nesrečna, prej blagodejno vznesena mestoma. Obred smrti dandanes pa je tako banalen in bizaren, da je bil civilni govorec neprimerljivo bolj poduhovljen od neosebnih nakladanj duhovnika o odrešitvi pokojnikove duše smrtnih ali drugih grehov in potem še neposrečen odlomek iz Matejevega pasjona. (za bruhat) Prav spogledali smo se še ob nekih drugih cerkvenih lapsusih na pogrebu…

Zavedam pa se tudi, da imam ogromno dela sedaj, na vseh področjih in da imam sedaj tudi energijo, da želje spremenim v cilje in jih uresničim…saj sem zadnja leta zaradi psihičnih obdelav in obupnih razčlenitev svojega življenja s starši (ko ji sploh ni bilo blizu, še najmanj geografsko) zanemarjala svoje delo, skrb za duh in telo ter pristno ljubezensko življenje. Vendar se ne bojim teh sprememb in naporov, le malo brez energije in prazna sem še v tem trenutku… vendar čutim v sebi moč ljubezni, ne več naivno velikodušne, temveč tiste globoke ljubezni, ki jo ne more načeti nič, tudi momsterji ne, pa četudi so to moji starši. priznam, da se počutim močnejšo, ker vem, da me nikoli več ne bosta mogla skupaj napasti, ob čemer sem se jaz dosledno vedno zrušila in odšla kot poraženec. Mama je sama že preveč boga, da bi si upala še nadalje uničevati mojo dobro voljo. sedaj je sama in nikoli več ji ne bo v mučenju mene pasibno ali aktivno stal na strani moju oče.

Nikakor nisem dobre volje, sem pa eone daleč od uničujočega obupa in brezdanje žalosti; prej vidim svetlobo, ki me vodi in čutim ogenj, ki se bo morda v kratkem lahko nadvse razplamtel in zažarel v vsej svoji čustveni globini in nihče ga več ne bo gasil. Niti moja mama.

Hvala za pozornost …ta forum in vsi, ki vas berem, predvsem pa Gitta Ana, ste zame zelo pomembni in vas rada berem in mislim na vas, kako pametni ste bili že nekateri in se ozdravili travm še za časa ‘njihovega’ življenja…

Želim pa še pisati o smrti mojega očeta…bi me pa veselilo, če lahko kdo deli izkušnje z mano, nekdo, ki je doživel nekaj podobnega.

Samoprepoznana

Samoprepoznana, najprej vsaj en virtualen objem, takšni življenski dogodki niso preprosti, še posebej ne, če umre nekdo, s katerim si imel ambivalenten odnos in traja kar nekaj časa, da se življenje spet postavi na svoje mesto . Praviš ,da ne čutiš zelo močnih čustev, da si mnogo stvari že podelala, vendar bi bila vseeno pozorna tudi na to, koliko od tega je disociacija – čustvena anestezija, ki jo otroci disfunkcionalnih družin razvijejo, da bi lahko preživeli…ko si fizično prisoten ,čustveno pa povsem odmaknjen, ker drugače preveč boli in je preveč grozno in ko svet okoli sebe opazuješ kot nekakšen film. To je super mehanizem preživetja v škodljivem okolju, vendar ti lahko kasneje, ko ga podzavesto uporabljaš tudi v situacijah, ko ga ne potrebuješ več , kdaj dela težave, saj nisi v stiku sam s seboj in svojimi resničnimi čustvi ( kakršna koli že so) Ne vem koliko je tega tudi pri tebi ( glede na družinsko zgodovino, bi težko ušla temu), koliko pa je res to, da si stvari že predelala in ni več čustvenega naboja. To boš vedela zgolj ti.

Samoprepoznana, na kaj pravzaprav je tu dobro biti ponosen? Da je bil visoko funkcionalni momster ( ali narcis) namesto nizkofunkciolnani? Večinoma visokofunkcionalni narcisi povzročijo veliko večjo škodo, kot “zgolj navadni” momsterji. Poznam kar nekaj takšnih ljudi, kot opisuješ tvojega očeta, ki jih okolica kuje v nebo, v resnici pa so totalni patologi, ki so povsem uničili svoje bližnje ( tako domače, kot sodelavce). Zame so ti najhujši,ker jih je težje prepoznati in ker zaradi svoje visoke funkcionalnosti delajo še večje in bolj globoko in še bolj zahrbtno sranje.

Če je torej tak tvoj bližnji je vse življenje problem, ker ga ti poznaš, kakšen je v resnici, okolica pa ti pogosto še govori, kako srečen si, da imaš lahko tako “pošast” za svojega bližnjega, IN ti večinoma nikoli ne verjame, tudi če kaj poveš ( četudi povsem konkrentega). Zato je za otroke takšnih staršev res zelo težko, ker res zelo težko dojamejo, kašno škodo jim dela tak starš, ker jim vsi ves čas govorijo, da je njihov starš super in nekaj posebnega..itd. Moje izkukšnje so, da se o tej resnici lahko pogovarjaš samo z tistimi bližnjimi al iprijatelji, ki to lahko razumejo, drugače ljudje raje vse sranje prevalijo nate, kot da bi se soočili s tem, kakšen je v resnici človek, ki ga povzdigujejo.

Tu bi bila pa zelo previdna. Mama je kakršna je in se verjetno ne bo nikoli spremenila. Ker nima več očeta, bo potrebovala novo “žrtev”, s katero se bo šla iste igre, tako da se zna zgoditi, da te bo poskušala potegniti v njegovo vlogo. Če pa si sedaj edina, ki ji je še ostala, se sicer zna zgoditi tudi to, da bo zamenjala ploščo, saj bo večja korist od tebe, če ti bo dodelila vlogo “rešiteljice” ker te bo lahko tako lažje postavila v kot in od tebe zahtevala in pričakovala stvari, ki jih hoče in te ponavadi niso najbolj zdrava izbira.

Otroci takšnih staršev, ki se znajdejo v takšni situaciji, imajo ponavadi še težjo vlogo, saj se potem momster povsem osredotoči na njih in ker takšni odrasli otroci tako zelo hrepenijo po tem, da bi končno dobili vsaj košček tega, kar naj bi bil starš, so pripravljeni verjeti, da gre za spremembo in so pripravljani na še hujše nezdrave kompromise in pogosto šele dosti kasneje dojamejo, da so se popolnoma ujeli v past. Morda bo pri tebi drugače, ampak moje izkušnje so, da stvari v takšnem primeru postanejo še slabše, ker momster usmeri vse svoje sile le še v enega človeka in ob razponu manipulacij, ki jih je zmožen si lahko kuhan in pečen, ne da bi se tega sploh zavedal ( dokler ne zboliš ali se kaj drugega dramatičnega zgodi ). Nisem še doživela, da bi se tak starš toliko spremenil, da ne bi bilo več napetosti, zgolj to, kar sem ti opisala zgoraj, da izkoristi hrepenenje otroka in ga bolestno priklene nase in so manipulacije pač bolj prefinjene ( vloga Žrtve) in nič manj škodljive.

Upam, da bo pri tebi drugače, vse kar sem napisala je zgolj moje mnenje na podlagi mojih izkušenj, kar pa ne pomeni, da so edine možne za vse in morda se v čem motim. In seveda, vsekakor napiši kako je s teboj.

GittaAna

Ja, telepatski stik z mamo 17 ur po njeni smrti.

Sedela sem za mizo in kot bi popustila neka membrana znotraj mene, sva se telepatsko srečali. To ne poteka s pomočjo besed, temveč direktno vtis z vtisom, cela duša z dušo, ne linearno kot komunicira osebnost z osebnostjo. Tako živ, neposreden stik dveh duš je praktično neopisljiv. Toliko radosti, hvaležnosti in vseprežemajoče nadosebne ljubezni sva čutili, da so mi solze sreče kar tekle in tekle. Sporočila je, da sta jo takoj po zapustitvi telesa na oni strani čakala mama in ata, v ozadju pa še vsi bratje in sestra. To je radostno srečanje najbližjih, ki se že lep čas niso videli. To srečanje ne traja dolgo, samo da si telepatsko izmenjajo bistvene informacije. Nato je mami šla v nekakšno komoro zaradi očiščenja in harmonizacije erskega in astralnega telesa. Mami se je zdelo, da je bila v tisti dimenziji bivanja kakih 10 let, pri nas pa je minilo le 17 ur. (Po krščanski terminologiji so to vice.) Na prehodu v višjo raven bivanja (nebesa) pa sem jo pričakala jaz. V neposrednem stiku sva izmenjali bistvene doživljaje, ki sva jih skozi življenje nudili druga drugi. Iz srca sva se nasmejali nekaterim manj razumljenim izkušnjam in spremljajoči kratkovidni oceni stanja. Vse doživeto služi kot učna snov za rst duše. Najine lekcije niso pustile zamer in obe sva se nad tem dejstvom brezmejno radostili. Za zaključek mi je sporočila, da gre v svojo skupino duš (podobno predavalnici). Težko bi rekla, koliko časa sva bili v neposrednem stiku, saj sem bila v večnosti.
Mami doživljam kot mladostno brhko dekle, staro okrog 25 let. V svoji skupini duš se ima nadvse lepo, poglablja se v študij in zelo polno živi.

Smrti nikdar nisem doživljala kot nepreklicni konec, temveč bolj kot prehod na ono stran. Odraščala sem na podeželju, kjer so smrt imenovali odhod na oni svet. Tudi krščanske vzgoje nisem bila deležna, a kljub temu sem vedela, da nekdo/nekaj skrbi za obstoj širnega vesolja. V odrasli dobi sem segla po Bibliji, Bhagavat giti, dosegljivih spisih tibetanskega budizma in zahodne ezoterike. Z vseh koncev se mi je potrjevalo, da fizični svet ni edini, je samo majhen delček mnogo večje celote.
Če vse to čutim in vem, ne morem biti žlostna ob odhodu (smrti) meni drage osebe. Proces žalovanja je pravzaprav celjenje pretrganih čustvenih vezi (=navezanosti). Itak smo vsi med seboj povezani, toda z zelo finimi energijskimi vezmi na ravni duše. Te vezi se v času življenja ovijejo v mentalno in čustveno materijo, oboje pa rodi navezanost. Odrasla doba nam nudi zdravo odvezovanje, in če uspemo predelati navezanosti v povezanost, ob smrti drage osebe ne trpimo.

tutjs,

hvala za ganljivo ‘poročilo’ srečanja z ‘dušo’ umrle mame, vendar, kakor pišeš – ‘odrasla doba nam nudi zdravo odvezovanje, in če uspemo predelati navezanosti v povezanost, ob smrti drage osebe ne trpimo’ -, sem jaz predelala navezanost v ODVEZANOST, ne povezanost in zato ne trpim. Seveda je toliko očeta v meni, da ga lahko prikličem v nek hologram do te mere, da ga lahko (njegov miselni, meni poznan ‘zapis’) uporabim v meni koristne namene. Trenutno je to bodrenje pri bojevanju z mamo po njegovi smrti…so pa še druge situacije, kjer slišim jasno in glasno njegov pozitiven glas. So pa tudi druge situacije, negativne, ki me spomnijo na dosti gorja z njim. Ne, to ni navezanost, niti povezanost, temveč odveza od jarma njegovega težkega, sadističnega karakterja, patološko ponižnega do avtoritet in oblastno ciničnega do mene in mame, obenem pa servilno aristokratskega do ‘podrejenih’ in ostalih socialno nižje od njega ‘stoječih’ ljudi v hierarhični lestvici. Rada se spomnim njegovega muziciranja, umetniške kreativnosti, inovativnosti v problematičnih situacijah (tehničnih), manj rada pa se spomnim njegovega seciranja, pijanega izničevanja moje osebnosti, žalitev, pretepanj in omejenega materializma. ‘V prah si in v prah se povrneš’.

Vedno bo njegov mučen spomin živel v meni, moram pa priznati, da sem presenečena, kako me je vseeno uspel ‘sprogramirati’ za čas po njegovi smrti, saj ga občutim tudi tako, kot da mi pravi ‘saj vem, da sem dost zaj…al, pa poskusi živeti čim bolj zdravo naprej, pa če me boš kdaj pošpukala v mislih, si pa tudi zaslužim, saj veš, da sem bil sam zelo zmeden in uničen od vsega – saj tudi mene niso naučili izražati čustva’. Zdaj naj ‘govori’ (njegov ‘program’ v meni post mortem) kar hoče, sprejmem, vendar imel je čas pred smrtjo vse to povedat in razčistit zadevo in se opravičit. Zdaj je prepozno, zdaj sem le še sebična in vse, kar mi je ostalo od njega le še brezosebno vnovčim zase. Ne ukvarjam se več z njim kaj pretirano, srečna sem, da mi je po vsem hudem ostalo le še polovico hudega – moja izrazita mom-mama. Pri očetu nimam niti mešanih občutkov dost – dosti dobrega mi je dal, čisto pragmatično gledano, obenem pa me je čustveno tako pohabljal, da nimam niti odvečnih solz zanj. Dovolj je bilo solz zaradi njega – pošle so tudi tiste, ki bi jih jokala ‘za njim’…že davno, opažam sedaj.

tutjs,

jaz ne želim srečanja niti z njim, niti z njegovimi predniki; zanimalo bi me sicer, kako njegova entiteta ‘doživlja’ posmrtno stanje, vendar bom čisto srečna, če me bo oče post mortem pustil pri miru, če pa me bo že ‘kontaktiral’, pa naj bo to le takrat, ko ga bom ‘poklicala’.

Samoprepoznana, na kaj pravzaprav je tu dobro biti ponosen? Da je bil visoko funkcionalni momster ( ali narcis) namesto nizkofunkciolnani? Večinoma visokofunkcionalni narcisi povzročijo veliko večjo škodo, kot “zgolj navadni” momsterji. Poznam kar nekaj takšnih ljudi, kot opisuješ tvojega očeta, ki jih okolica kuje v nebo, v resnici pa so totalni patologi, ki so povsem uničili svoje bližnje ( tako domače, kot sodelavce). Zame so ti najhujši,ker jih je težje prepoznati in ker zaradi svoje visoke funkcionalnosti delajo še večje in bolj globoko in še bolj zahrbtno sranje.

Če je torej tak tvoj bližnji je vse življenje problem, ker ga ti poznaš, kakšen je v resnici, okolica pa ti pogosto še govori, kako srečen si, da imaš lahko tako “pošast” za svojega bližnjega, IN ti večinoma nikoli ne verjame, tudi če kaj poveš ( četudi povsem konkrentega). Zato je za otroke takšnih staršev res zelo težko, ker res zelo težko dojamejo, kašno škodo jim dela tak starš, ker jim vsi ves čas govorijo, da je njihov starš super in nekaj posebnega..itd. Moje izkukšnje so, da se o tej resnici lahko pogovarjaš samo z tistimi bližnjimi al iprijatelji, ki to lahko razumejo, drugače ljudje raje vse sranje prevalijo nate, kot da bi se soočili s tem, kakšen je v resnici človek, ki ga povzdigujejo.

GittaAna[/quote]

GittaAna,

točno to sem hotela povedati, kar si napisala: da je bil moj oče mom-ster, ki je zaradi svoje visoke funkcionalnosti naredil še večje in bolj globoko in še bolj zahrbtno sranje, kot ne tako visoko funkcionalen momster. Ja, uničeval me je zelo sistematično, ker pa se je tega zavedal, je iz tega sistematično kreiral pozitivne situacije – da me je treniral v logičnem mišljenju. Vsaj to. Morda se nisem dovolj samoironično izrazila, da bi prišlo do izraza moje resnično mišljenje do ‘visokoprofiliranih momsterjev’. Vendar kakor rečeno, vsaj toliko priseben je bil vseeno, da je iz mučenja mene ustvaril tudi pedagoško korist. Mama niti tega ni uspela – pri njej je bilo vse vedno destruktivno, brez težnje po operiranju z mano ali vlaganju vame v nekem smislu.

Hvala GittaAna, da si me na to opozorila, vendar pri meni te nevarnosti ni, vsaj zdaleč ne v tej meri, da bi mi lahko škodila ali da bi se spremenila v nek mehanizem zatajevanja trpljenja oziroma čustvenega zatajevanja. Neprestano pričakujem od mojih najboljših prijateljev čim iskrenost in jih napeljujem k temu, da tudi oni od mene pričakujejo najvišjo možno stopnjo iskrenosti in samorefleksije. Z nekaterimi prijatelji, ki vedo za moje ‘stanje’ s starši smo to ustoličili skoraj kot princip. Takšni prijatelji mi pomagajo živeti. In zelo jih imam rada in jih potrebujem in za njih sem pripravljena narediti ogromno. Pa tudi naredim za njih ogromno, vendar še vedno se vedno po malem sprašujem, če je dovolj, saj se to sprašujejo tudi oni sami o meni. Seveda pa so to prijatelji, ki me resnično razumejo, ker so ali dovolj srčni, ali dovolj psiho-intelegentni, ali imajo podobne izkušnje ali pa so vse skupaj obenem.

Tu bi bila pa zelo previdna. Mama je kakršna je in se verjetno ne bo nikoli spremenila. Ker nima več očeta, bo potrebovala novo “žrtev”, s katero se bo šla iste igre, tako da se zna zgoditi, da te bo poskušala potegniti v njegovo vlogo. Če pa si sedaj edina, ki ji je še ostala, se sicer zna zgoditi tudi to, da bo zamenjala ploščo, saj bo večja korist od tebe, če ti bo dodelila vlogo “rešiteljice” ker te bo lahko tako lažje postavila v kot in od tebe zahtevala in pričakovala stvari, ki jih hoče in te ponavadi niso najbolj zdrava izbira.

Otroci takšnih staršev, ki se znajdejo v takšni situaciji, imajo ponavadi še težjo vlogo, saj se potem momster povsem osredotoči na njih in ker takšni odrasli otroci tako zelo hrepenijo po tem, da bi končno dobili vsaj košček tega, kar naj bi bil starš, so pripravljeni verjeti, da gre za spremembo in so pripravljani na še hujše nezdrave kompromise in pogosto šele dosti kasneje dojamejo, da so se popolnoma ujeli v past. Morda bo pri tebi drugače, ampak moje izkušnje so, da stvari v takšnem primeru postanejo še slabše, ker momster usmeri vse svoje sile le še v enega človeka in ob razponu manipulacij, ki jih je zmožen si lahko kuhan in pečen, ne da bi se tega sploh zavedal ( dokler ne zboliš ali se kaj drugega dramatičnega zgodi ). Nisem še doživela, da bi se tak starš toliko spremenil, da ne bi bilo več napetosti, zgolj to, kar sem ti opisala zgoraj, da izkoristi hrepenenje otroka in ga bolestno priklene nase in so manipulacije pač bolj prefinjene ( vloga Žrtve) in nič manj škodljive.

Upam, da bo pri tebi drugače, vse kar sem napisala je zgolj moje mnenje na podlagi mojih izkušenj, kar pa ne pomeni, da so edine možne za vse in morda se v čem motim. In seveda, vsekakor napiši kako je s teboj.

GittaAna[/quote]

Tukaj, GittaAna, pa sem bila res malce preveč entuziastična na začetku, ko sem mislila, da bo bolj enostavno z mamo. Vendar zdaj vidim, da je temu mojemu entuziazmu botrovalo to, da je bila mama zelo bolana (še dodatno jo je ‘dobil virus’) in njena mom-dominanca (in vse ostalo, v paketu) enostavno ni mogla priti do izraza. Zdaj, po par dnevih, odkar je že pošteno okrevala, vidim, da se je vrnila njena stara, zelo izrazito manipulativna, oblastna, agresivna in jaz-sem-največja-žrtev-identiteta do razcveta.

Bile so situacije, ko sem bila po logiki zdrave pameti ‘prisiljena’ uporabljati vsaj delno njene metode v osnosu s svojci in znanci, da zbalansiram njene blodnje. Prepričevala jih je v to, da je moja žrtev ona sama sedaj (da je odvisna od mene, jaz pa naj bi si itak želela njene, ne očetove smrti, zato da ne ve, kako bo sedaj); kljub temu, da sem vedela, da ji ne bodo verjeli, sem začutila potrebo nekaterim neveščim njene manipulativnosti obelodaniti njene razlage tudi iz mojega zornega kota, ob čemer sem bila hitro kar naenkrat jaz tista ‘prisebna’ v tej situaciji, tista, s katero se da še kaj dogovoriti, ne mama (tukaj se vidi, kako za lase privlečena so njena natolcevanja drugim). Ko sem dojela, kaj delam, sem bila zelo jezna na njo in nase, na celo mojo družino, ki me je privedla v to situacijo, da moram uporabljati njene metode jokavosti in hlinjene zaskrbljenosti, da bi prišla na dan resnica. Ima krasno pokojnino in najemnine in stroške od podnajemnikov, ona pa toži, kako da bo preživela in sili sorodnike in znance k temu, da začnejo mene nadlegovati s problemi, ki jih ni. Takrat moram namreč vedno paziti, da se mi ne utrga pred ‘njimi’, ker imam poln kufer večnega njenega laganja in interpretacij in nesmiselnih panik in zaskrbljenosti, za katero ni vzroka.

Vendar… dve stvari izstopajo po očetovi smrti: neprimerljivo manj napetosti je in manj gorja; in drugič: v meni je, kljub vsem tem zame le še površinskim bojem z mamo neka čudna spokojnost: ko se proces uničevanja med nama dogaja, ga lahko zavestno čustveno in racionalno spremljam dokaj mirno in premišljeno: ne izgubljam več toliko energije.

Vem, da sem še sredi dela v procesu ‘odvezovanja’ od nje, vendar vsaj tako prekleto napeta več nisem skozenjskoz. Manj dela je in manj sva v kontaktu. Sploh ji ne zamerim, da me pri post mortem formalnostih glede očeta ne vključuje v presojo ali razmišljanja ali posvet (saj to opravi z drugimi, izbranimi), vseeno pa ji to mečem pod nos, da me ne izključi povsem iz tega. Že se pojavljajo dogodki, kjer ona sama razpolaga z nekaterimi stvarmi in jih podarja nekaterim ljudem, do katerih ima aristokratsko pokroviteljski odnos (da ostanejo njeni zvesti in poslušni oprode) in tako zmanjkujejo neke tehnične naprave, ki niso ravno poceni, vendar je to zame pač izraz njene čustvene odtujenosti od mene in njene čustvene nestabilnosti (kar ji tudi nevtralno povem, tudi pred njeno prijateljico) in če ji to olajšuje življenje, ji z veseljem prepustim vso odločanje nad očetovo ‘zapuščino’. Počasi mi je absolutno vseeno, kako troši svoj ali potencialno moj denar, le da nimam kontakta z njo.

Če bi bila moja mati poštena do sebe, bi že za časa svojega življenja prepisala svoj delež premoženja po očetu nekaterim svojim hlapcem, saj meni je že parkrat povedala, da me sovraži. Pa ji nisem verjela. Povsem ji ne verjamem niti danes, verjamem pa le, da me nima niti pribljižno tako rada, kot sem mislila še pred letom dni. Pa tudi to opažam, da je tudi smrt očeta ni zelo prizadela, da je tako okamenela v svojem srcu, da očeta že zdavnaj ni več ljubila. Pa niti malo ji ne zamerim, saj tudi on ni ljubil več nje, že dolgo ne več. Ona je bila dosti bolj požrtvovalna v reševanju njunega zakona, v očetu pa se je zlomilo dokončno takrat, ko jo je začel pred 30imi leti varati za dve leti. Ali je to bila kadarkoli pristna ljubezen, ne vem. Kakor sem jo doživljala jaz, je to bil neprestan boj za oblast in monopol nad narcističnim nastopanjem v hišnem teatru.

Z mamo sva po tihem naredili verjetno nek pakt. Ne bova se preveč uničevali, jaz se vse bolj odmikam, zato pa bo po njeni smrti pripadalo vse meni. Tako si ona misli, jaz pa nekako temu tudi prikimavam. To, da bi prepisala svoj del na nekoga drugega – tega si ona niti ne upa. Kljub velikim vsotam pa pravim, da to mogoče ne bi bilo tako slabo za njeno (pa tudi mojo) dušo – cel svet bi videl resnico: da smo bili od nekdaj totalno razklana družina in da imajo vsi totalno napačne predstave o nas in najverjetneje o sebi in o vseh, katerih življenje za štirimi stenami ne poznajo.

Obenem pa se moja mama zaveda, da se ne more na nikogar tako globoko zanesti, kot name. Mene tako dobro pozna, da ve, da ji bom ugodila vsako pomembno željo pred smrtjo, pa četudi bo v neskladju z mnogimi pravili zdrave pameti. Saj to je bistvo našega zavezništva: dovolili smo si patologije o katerih ni smel vedeti nihče ničesar. Po tem ljuču mama ve, da je samo z mano zares ‘varna’ v svoji patologiji.

Kako bolano, vendar zame je to še najbolj znosen kompromis. Nisem sposobna častno zapustiti vso to družinsko patologijo in oditi od nje za zmeraj, brez vsakršnih posledic (tudi bonifikacij ne potemtakem – premoženja) – sedaj sem že toliko izprijena, da bom vztrajala v tem ‘do konca’.

Saj se ni nič bistveno spremenilo, le najmanj pol manj gorja je.

Da bo volk sit in koza cela, samo za to še gre med nama z mamo. To iluzijo neke normalnosti bova ohranjali v korist obeh pred drugimi do njene smrti. Iluzija, če je le količkaj pozitivna, lahko deluje tudi vitalno.

Morda pa se neodvisno od vsega le vzpostavi med nama neka zelo tanka, vendar jasna in pristna naveza…upanje res umre zadnje…