MOM in slovenska psihiatrija
Np, je pa zanimivo kako nas lahko ogorčenje nad nečem tako zaslepi, da ne vidimo dokazov. V bistvu je to bil mogoče celo MOM-ovski način razmišljanja- to mislim na ogorčenje ob misli, da je res tako mlada, ki je vzbudilo močna čustva in na podlagi tega se zdej gradi odnos do mene 🙂 Upam da ni sodnikov, ki bi imeli MOM 🙂 No vsaj ne bi bilo sodnih zaostankov,namreč še preden bi tožilec do konca prebral obtožnico, bi MOM sodnik že udaril s kladivcem in rekel kriv! mal heca mora bit
Glede odvisnosti od odnosa, oz. tistih trditev, bom moral vsako pokomentirat:
-napisal sem, da ostanem sam, osamljen, ne da ne morem živeti brez nje, v bistvu bi z lahkoto živel brez nje, ne bi je pa mogel zapustiti sedaj, ker trenutno res ne bi bilo dobro to zanjo
-MOM je izkrivljeno dojemanje realnosti in je vir večine težav v odnosu, je prvo kar bi bilo treba odstranit
-ravno to je bil problem pri tem, da nobenemu ni bilo jasno, od nikjer ni dobivala potrditve da bi bilo kaj narobe z njo, samo jaz sem ji govoril, da ima MOM
-potrpežljiv sem šele postal, ko sem videl da nima smisla “zaropotat”, še bolj pa ko sem začel brat o MOM
-iskanje primerne (usposobljene) pomoči je iskanje rešitve
-ne žrtvujem se, da bi bila srečna. To sem hitro ugotovil, da lahko naredim ne vem kaj vse, pa ne bo dosti
-prvo leto so bili ene trije izpadi z razbijanjem. Pri zadnjem sem vztrajal da nehava, od takrat tega ni več (je pa res da to omeni kot dosežek, kako se je spremenila). Isto je bilo z žaljenjem. Parkrat se je zgodilo in sem ji razložil, da me ni treba žalit, ker to pomeni, da me ne spoštuje, torej naj neha, se razideva in to je to.
Še ena malo egoistična varianta; lahko tudi, da se trudim zanjo zato, ker se tako trudim, da bi bilo manj stresa zame?
Bil sem pred njo v eni daljši zvezi, tako da imam neke določene izkušnje v temu, kako naj bi zveza funkcionirala. Edino kar me je strah, zaradi prejšne izkušnje, ko me je zapustila, me je to čisto sesulo in sedaj se mi kar zdi, da bi se isto počutil, če bi jaz njo zapustil, kakor da je to ena posledica, odziv na katerega ne morem vplivat. Mogoče pa je to travma iz otroštva, brezupen občutek zapuščenosti? Lahko se mi pa samo tako trenutno zdi? Ne vem.
Samo tu spodaj desno v modrem, je pa res posrečena; 1 oseba v klepetu ha, ha Ker je noč, noče sama s sabo govort naglas,da ne bi vseh zbudila, zato raje tipka
Desperado MOM se ne da odstranit. Načina doživljanja in čustvovanja se ne more preprosto zradirati ali zamenjati in je stvar opravljenja. Tudi pri terapiji gre pri MOM bolj za to, da se naučijo s svojim doživljanjem in čustvovanjem živeti tako, da ne delajo takšne škode drugim in sebi. Tudi če se tega naučijo, še ne pomeni, da je zadeva rešena. Pri prvem večjem stresu se lahko ves na novo prilagojeni sistem odzivanja na okolico poruši in si spet na začetku.
Torej, če si pripravljen ves čas živeti tako, z vsemi nihanji in padci potem bo šlo. Tudi meje si se naučil postavljati, kar je dobro, saj je to pri njih osnova. Zanje dositkrat pravijo, da so čustveno na ravni od nekaj let starega otroka do mladostnika. Kar pomeni, da pri njih dobro deluje večina stvari, ki delujejo pri čustvenih izpadih otrok, pa tudi s primernimi mejami lažje živijo tako oni , kot okolica.
Kar se pa strahu pred zapuščanjem tiče, je odnos z osebo z MOM eden bolj negotovih. Dokler bo odvisna od tebe, dokler bo od vajinega odnsa imela kakšne koristi, potem bo šlo, sam si videl, da se takoj, ko ji zagroziš z odhodom umakne. Za zdaj. Bodo pa trenutki, ko boš šibek, ko boš ti rabil pomoč, ko se bo na tehtnici koliko dobi od tebe in koliko bi morala ona nudit, premaknilo v tvojo škodo. Ali pa bo morda našla nek drug vir, kjer bo črpala, pa naj bo to človek ali kaj drugega. Za ljudi z MOM je poleg burnih odnosov značilno tudi to, da jih lahko prekinijo ne da bi trepnili z očesom ( če se pojavi kaj drugega, kar jih pritegne) in da nobena količina energije, ljubezni, sočutja, podpore, ki ji boš nudil ne bo odtehtala, ker bo v tistem trenutku pozabljeno in vsa njena čustvena energija usmerjena povsem drugam. Nekdo z MOM te lahko zradira, kot da nikoli nisi obstajal, ne glede na to, kaj sta skupaj doživela.
Torej se zdi, da si zaradi strahu pred zapuščanjem v odnosu, kjer je skoraj najbolj zagotovo, da boš zapuščen. Razen v primeru, da ji boš veš čas dajal tako gromozanske količine energije in vsega ostalega, da se zna zgoditi, da boš povsem zapustil samega sebe in končal povsem izpit ( tudi v tem primeru bo odšla, ker ne bo ničesar več, kar bi ji lahko dal).
Seveda obstajajo tudi izjeme, venda ne v smislu, da bo kaj povsem drugače, temveč da bosta lahko kljub vsemu nekako zvozila. Potem pa se postavlja drugo vprašanje. Si želiš otrok? Tu na tem forumu je kar nekaj odraslih otrok, ki so živeli s takimi starši, kot bi bila vidva. Vsi pravijo, da je takšno otroštvo peklensko. Zakaj, si preberi iz postov, ki so jih napisali, da boš morda lažje razumel. IN če že sedaj komaj loviš ravnotežje, kako ga boš potem, ko ne boš imel ob sebi samo enega otroka, ki bo zahteval vse zase, ko bo še kakšno življenje, za katerega boš moral skrbeti in ki ga ne boš mogel zaščitit, kadar se bo njej zdelo drugače? Priporočljivo je tudi branje mož in očetov, ki so se zanšli v takšnem odnosu in družini.
Ne pravim, da bi jo moral pusitti, le da dobro razmisli ( še najbolj o sebi) preden zakorakaš še globje v vajin odnos.
GittaAna
Mogoče sem se malo narobe izrazil, vem da se ne da poradirat MOM, se pa nikakor ne morem strinjati s tem, da gre pri terapiji bolj za to, da se naučijo s svojim doživljanjem in čustvovanjem živeti tako, da ne delajo takšne škode drugim in sebi. Mislim, da je to odvisno tudi od vrste terapije in njenega cilja. Na primer (žal v angleškem jeziku):
If DBT focuses on controlling emotions and changing behavior, MBT focuses more on understanding the misunderstandings that occur in relationships by changing perceptions, interpersonal situations and experiences.
Ne pravim, da lahko vsakemu uspe “premagati” MOM, to je odvisno od veliko dejavnikov, samo je pa možno, da ta oseba, s pomočjo terapij dojame in spremeni doživljanje in čustvovanje na določenih področjih. MOM se ne da pozdraviti z zdravili, ker je rezultat izkrivljenega razmišljanja. Kolikor jaz vem, ni dokazov, da bi bil MOM kakorkoli povezan z geni, oz. da bi se genetsko prenašal. Mislim pa, da je dokazano, da je eden izmed glavnih dejavnikov neprimerna vzgoja in zloraba v otroštvu. Po temu kar sem jaz videl, bi si upal trditi celo, da je MOM rezultat samo tega in ne nekih drugih dejavnikov. V temu kontekstu, bi se to dalo spreminjat. Je pa to verjetno izredno težko.
Desperado neizhodnih situacij ni, so samo težje in malo manj težke 🙂
Stroka pavi, da je MOM kombinacija genetike in okolja. Poznam primere, ko so starši super, povsem normalni, normalno otroštvo, pa je otrok knjižni primer MOMa. Pa tudi obratno, grozljive starše in normalnega otroka. Verjetno pa je res, da dedna nagnjenost k MOM + zelo slabo družiinsko okolje prispevata k temu, da se skoraj zagotovo ravzije.
Tako MBT, kot DBT veljata za terpiji, ki lahko pri MOM naredite določene premike. ( Pod pogojem seveda, če si ta oseba to res zelo želi in si trudi , trajalo pa naj bi vsaj 2 leti trdega dela, terapij nekajkrat na teden, da pride do prvih bolj konkretnih rezultatov)
Težava je v tem, da je pri nas za peščico DBT terapevtov, od MBT pa nobenega ne poznam, četudi morda pri nas so. Oboje pa ne spada v zdravstveni sistem in je plačljivo.
GittaAna
Še nekaj bi dodala:
Težko otroštvo ali kakšne druge težave, za katere morda res niso sami krivi,so ene izmed od najbolj mamljivih pasti, v katero se lahko ujamejo tako momovci, kot njihovi svojci.
Pri osebah z MOM ( ali nekaterimi drugimi osebnostnimi motnjami) niti v terapiji ni priporočjivo, da bi se kaj dosti v to spuščalo in nenehno kopalo po tem, saj morajo oni izstopiti iz vloge žrtve ( četudi so bili v resnici) in to tudi zato, ker pogosto na tem gradijo svojo identiteto in včasih s tem celo zavestno “držijo” svoje bližnje, da ti počnejo , kar pričakujejo od njih ali da tako opravičujejo svoja (ne) dejanja. To je tudi razlog, da pri njih bolje delujeo vedenjske terapije, kot pa kakšna psihoanaliza ali kaj podobnega.
GittaAna
Ta tvoja izjava, ki naj bi potrjevala, da je MOM lahko tudi genetsko pogojena, me je malo zmotila GittaAna: “Poznam primere, ko so starši super, povsem normalni, normalno otroštvo, pa je otrok knjižni primer MOMa.”
1.Vemo, da so tudi takšni primeri MOM zlorab, ko vesta za to samo momovec in žrtev, pa noben drug ne opazi nič
2.Vseeno ne vemo kaj se je dogajalo, kakšen odnos je bil med mamo in tem otrokom, kje in kdaj je bil v varstvu, lahko je bila spolna zloraba v otroštvu, itd
Ni to dokaz, če poznaš primere, to je domneva.
Ne vem pa, ali to govoriš o eni družini z več otroci, ali več družin z enim ali dvema otrokoma, tudi to je pomemben podatek.
Desperado, to, o čemer govorim potrjuje stroka + ljudje. Če nečesa ne moreš al nočeš verjeti, še ne pomeni, da ne obstaja. Dejstvo je, da obstajajo povsem povprečne družine v kateri so mom , nom otroci, ki nikoli niso bili zlorabljeni ali z njimi nikoli niso grdo ravnali. Prej obratno, saj starši ( in stroka) pripovedujeo, kako so bili ti otroci že od majhnega drugačni, kako so lahko počeli vse najboljše, pa je bilo samo hujše in običajno kasneje pride celo do hude zlorabe staršev ( lažne prijave ali še kaj hujšega…)
Ogromno je tudi takšnih primerov ( tako v stroki, kot v življenju) ko se izkaže, da so bile “grde” stvari, ki so jih momsterji dožveli popolna izmišljija. Tudi kar se partnerstva tiče. Da sploh ne omenim, da je tako v strokovni, kot pravni praski že dobro poznana praksa mom mater ( ali očetov) da gredo lahko ob ločitvi tudi čez trupla in partnerja lažno prijavijo da zlorabljajo svoje otroke ( ne glede na to, kakšne posledice ima to za otroke).
Ne pravim, da mnogo oseb z mom ni doživelo zlorab, temveč, da je treba biti pri tem zelo previden in ostati pri dejstvih, ne pri željeni videni resničnosti.
Pa tudi, če je kdo preživel zlorabe ( tudi jaz sem jih mnogo) to še ne pomeni, da je upravičen da počne karkoli mu paše in da ni odgovoren za svoja dejanja in da sedaj lahko do konca življenja s svojim otroštvom opravičuje svoje zlorabe drugih. .
GittaAna
Še nekaj sem razišljala Desperado. Zdi se mi, da poskušaš najti kakšen dober izgovor, zakaj je dobro, da bi ostal v zvezi. Za to sploh ne razbiš izgovorov. Če si to želiš, če meniš, da zmoreš je to čisto ok, s tem ni čisto nič narobe. Za osebe z MOM je velikanska sreča, če imajo kašnega takšnega ob sebi. Dobro pa je vedeti ali je to res tisto, kar si želiš in ali boš sposoben to speljati, ne da bi bil pri tem poškodovan ali bi se ti kako drugače godilo.
GittaAna
@Soma
Na tej strani je opisano kako je s porodniško v Avstriji (po izbiri 12, 15, 20 ali 30 mesecev):
http://www.ringaraja.net/sn/personalpage_user_diary.asp?id=944&memId=1108388527
@GittaAna
Veliko berem o MOM in so nekateri, ki pravijo da je genetsko pogojeno in so tisti, ki trdijo, da je vzrok samo slabo starševstvo oz. zlorabe v otroštvu, zaradi česar ta motnja nastane. Da bi nekdo imel MOM, brez da bi se mu kaj pretresljivega dogajalo v otroštvu, nisem nikjer zasledil. Tudi študije, ki proučujejo delovanje možganov ljudi z MOM, se sprašujejo, kako vpliva na to huda zloraba in malo bolj blaga zloraba v otroštvu. S tem tudi potrjujejo, da je to ključni faktor za razvoj motnje. Prav tako pojasnjujejo, da se to šele začenja in da bo potrebno še kar nekaj raziskav, da bodo prišli do kakšnega zaključka. Ob tem se sprašujem, ali ni ravno ta zloraba odgovorna zato, da možgani njim delujejo drugače kot drugim. Če si non stop v stresu zaradi zlorab starša, zmeden zaradi manipulacij, si vedno v občutku nevarnosti, se mi zdi samoumevno, da se možgani prilagodijo in delujejo na ta način. Ni še znano točno, kako naj bi to bilo povezano z geni, torej so to zaenkrat še domneve.
Ni dokaz, če praviš stroka, pa tudi ne bi verjel slepo, če mi to reče psihiater. Pokažite mi študije, raziskave, na kakšen način so bile narejene, itd.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1863557/
http://psycnet.apa.org/psycinfo/2008-13837-031
http://www.google.si/books?hl=sl&lr=&id=PlcmXG9GFIoC&oi=fnd&pg=PR11&dq=borderline+personality+disorder+genetics&ots=41-yOd0D8y&sig=tiHa05LrJA06dKF-TFNjWoVvWbE&redir_esc=y#v=onepage&q=borderline%20personality%20disorder%20genetics&f=false
http://web.comhem.se/mentalize/mbt_training_jan_06.pdf
Raziskujem, ja, zato da se, ko bom vedel zadosti, lažje odločim kaj bom.
Desperado literature imaš dovolj, da najdeš odgovore sam. Tako, kot je pri vsem, boš našel takšne, ki zagovarjajo zgolj genetiko, zgolj okolje in oboje skupaj. Moje izkušnje govorijo pač v prid, da gre za oboje. Glede na na to, da imam veliko stika z ljudmi in da to preučujem že več kot 10 let bi rekla, da jim imam kar nekaj.
Tisto, kar je pomembno pa je, da je bolj kot to, zakaj nekaj nastane, važno kaj boš s tem storil. Povsem vseeno je, kakšno nalepko bomo nekemu vedenju dali in ali bomo do milimetra natančno vedeli, zakaj do njega prihaja. Najbolj pomembno je, kaj bomo s takšnim vedenjem storili. Če je na primer naš partner alkoholik je povsem vseeno ali je to genetsko ali zaradi okolja, temveč kaj bomo s takšnim odnosom naredili. Tudi tu se je izkazalo, da ne pomaga nobeno “razumevanje” ,ker bo ta človek tudi zaradi tega še naprej nadaljeval s vojim vedenjem in da bomo zaradi tega oškodovani tudi mi. Če si partner alkoholika je tvoja edina možnost, da morda ohraniš zvezo, da mu daš ultimat in upaš, da bo strah pred izgubo zveze dovolj, da se bo odločil za spremembe in zdravljenje. In na drugi strani sprejmeš, da boš v drugem primeru iz takšne veze odšel, ker drugače v alkoholu ne bo potonil samo on, temveč tudi ti.
Zato bom iz moje strani prekinila to razpravo ali je okolje ali dednost bolj pomembna, da nastane MOM in jo z veseljem nadalejevala v smeri – kaj sedaj s tem, da ima nekdo, ki ga imš rad MOM storiti.
GittaAna
Bom razložil zakaj sem se spotaknil ob to genetiko: Praviš, da je terapija pri MOM bolj za to, da se naučijo s svojim doživljanjem in čustvovanjem živeti tako, da ne delajo takšne škode drugim in sebi. Temu dodajaš še trditev da je to vpliv genov, kakor da je nekakšna genetska napaka, zaradi česar se ne morejo spremeniti. Iščem resnico o teh stvareh, ker če bi res geni vplivali na nastanek te motnje, bi to bilo res nemogoče kaj dosti spreminjati. Samo da bi dokazali, da je nekakšna genetska napaka, nisem našel nikjer. Če pa je nastanek te motnje pogojen z neustrezno vzgojo in zlorabami v otroštvu, pa se mi zdi, da bi lahko s terapijami prišli dalj, kakor samo do blaženja posledic te motnje. In to se mi trenutno zdi precej pomemben podatek.
Pozdravljen desperado,
Vidim, da iščeš in iščeš »iglo v senu« glede genetike in vzgoje, ki naj bi povzročila MOM.
Glede na to, da si vztrajen bi ti predlagala, da to »iglo v senu« glede genetike in vzgoje POIŠČEŠ PRI SEBI. Predvsem v smislu osredotočanja na sebe z vprašanji zakaj me je vleklo nazaj v odnos, kakršnega si opisal, zakaj sem toleriral različne izpade te osebe,zakaj sem jih sam pri sebi in pred drugimi opravičeval z njeno neizkušenostjo, mladostjo, njeno »prtljago« iz mladosti, oziroma zakaj in na kakšen način sem postal rešitelj oziroma zakaj mi ta vloga v odnosu tako zelo odgovarja. Zakaj me je tako zelo strah zapustiti oziroma biti zapuščen, če pa vem, da v življenju nič ni večno. Zakaj se v tem trenutku ubadam le z njo in vzroki za njeno stanje ne pa s seboj in vzroki za moje stanje. Pa tudi ali mi odnos v katerem so drama, kratki svetli trenutki pa spet drama, nato moj trud za tiste svetle trenutke ter ponovno drama… predstavlja neke vrste gorivo, ki ga potrebujem za svojo odvisnost, ali mi takšen odnos predstavlja ves smisel mojega življenja…
Ali čakam na cilj svoje iluzije, da bo oseba z MOM sčasoma spregledala (morda po večletnih terapijah, če ne že prej), da se jaz trudim in ji želim pomagat ter mi bo enkrat za to neizmerno hvaležna in bo potem vse OK. Pa vendar me hkrati podzavestni strah, da njenega spregleda ne bo, sili v to da čimbolj preučim pristope zakaj stroka in okolica ne deluje v tej smeri, da bi se izpolnila moja iluzija.
Desperado, pozdravljen!
Težave, v katere si zašel razumem in ob tem razumem tudi tvojo prizadetost ob tem. Nikomur ni lahko, ko se sooča s takimi težavami, kot jih opisuješ…
Izrazila bom le svoje mnenje, ki pa ni nujno, da je pravilno…. Mislim, da se z vprašanjem, na katerega iščeš odgovor in pot k rešitvi, bistveno oddaljuješ od rešitve… Včasih se je bolj modro učiti na napakah drugih, kot na svojih lastnih napakah… Že to, da na odgovor lahko čakamo zelo dolgo in potem ta ni tak, kot ga pričakujemo, je za nas lahko zelo pogubno…
Veliko sem razmišljala, kako bi ti pokazala smer. Upam, da bom dovolj razumljivo napisala in da mi bo vsaj delno uspelo…
Pred mnogimi leti sem tavala v podobni temi, v kateri si se znašel ti… Nobenega izhoda nisem videla… Zdelo se mi je, kot da se mi sesiplje svet in iskala sem številne rešitve. Ob hudi prizadetosti, se dolgo nisem zavedala kje najbolj grešim… Najhuje mi je bilo se soočati z lastnimi ILUZIJAMI in predvsem z dejstvom, da ko smo ranjeni in prizadeti, ne ZMOREMO RAZMIŠLJATI OBJEKTIVNO. Kljub velikim prizadevanjem, iskanjem pomoči in iskanjem rešitev skozi številno litaraturo, se mi je zgodilo ravno tisto čemur sem se najbolj upirala in česar sem se najbolj bala…
No, da skrajšam: ob “nezrelem” (MOM) partnerju me je življenje pahnilo v popolno temo, iz katere nisem videla nobenega izhoda. Znašla sem se celo pred alternativo: ali življenje ali smrt… Odločila sem se za življenje in šla na dolgo pot učenja in iskanja same sebe. Življenje me je o marsičem poučilo… Veliko tudi o stanju v psihiatriji in na drugih institucijah (kot na primer CSD, sodišče, ipd…). Vendar, splačalo se je.
V dolgih letih učenja na tej “fakulteti življenja”, sem morala opustiti marsikatero iluzijo… Med drugim tudi to, da se drugih ljudi ne da prevzgajati, pa četudi so imeli zelo težavno otroštvo… Nihče ti ne more pomagati, če si ne boš v prvi vrsti pomagal sam. Življenje me je poučilo tudi o tem, da edini človek, ki ga lahko spremeniš si ti sam in nihče drug…
V enem od preteklih postov, je moderatorka GittaAna omenila zelo pomemben proces, skozi katerega smo šli vsi, ki smo se kakorkoli bili prisiljeni soočati s hudimi težavami. Proces zdravljenja posledic našega življenja (ko smo živeli ali če še živimo z osebami MOM, NOM ali z osebami s podobnimi odkloni!), je podoben procesu žalovanja, ki ga jasno razlaga dr. Elisabeth Kubler Ross na temo žalovanja. (Ena od njenih knjig je izšla je pri Mohorjevi družbi, žal se imena knjige ne spomnim). Zelo dobro je, da se tega procesa zavedamo tudi ob vsaki drugi hujši težavi (bolezen, smrt, zapuščanje…). GittaAna je ta proces povzela takole:
“1 zanikanje ( ko vidiš, pa si ne želiš priznati ali upaš, da se bo nekaj čudeženega zgodilo)
2 jeza ( ko sprejmeš, da je res kar vidiš in izbruhne vsa nakopičena jeza v tebi – ta del je zelo bistven in včasih problem, saj pri nas velja jeza za nekaj negativnega, v resnici pa brez nje ni možne transformacije)
3 pogajanje ( ko poskušaš nekako vseeno ohranjati ravnotežeje in najti rešitev, četudi je morda ni – če bom jaz naredil to…potem bo morda……)
4 žalost, depresija ( ko vidiš , da ničear v resnici ne moreš spremeniti, da ni izhoda, da je bilo, kar je bilo, da si izgubil toliko let, da ….)
5 sprejetje ( ko sprejmeš da je bilo, kar je bilo in se odločiš, da greš naprej, da boš pustil preteklost za seboj in se usmeril v prihodnost).
To so generalne faze, skozi katere lahko greš večkrat ( včasih celo v enem dnevu ..:-)) lahko se v kateri tudi precej dolgo zatakneš…dobro pa je vedeti za njih, da veš, da ni nič narobe, če si jezen kot ris, če se utapljaš v obžalovanju, če iščeš nemogoče rešitve…itd. ker je to le del procesa, da boš nekoč osvobojen in spet polno živel. “
Hvala za “poslušanje”. Če mi je vsaj delno uspelo nakazati kje je smer iskanja, je moj namen več kot dosežen. Lp Odmev
Hvala vsem za nasvete, vsekakor ima vsak po svoje prav. Še eno vprašanje imam za GittaAno glede zlorab v otroštvu. Mislil sem na psihične zlorabe, bilo pa je rečeno, da niso dobre psihoterapije, ki se spuščajo v te zadeve, ker MOMovci radi igrajo vlogo žrtve. To je že ok, samo ne vem pa, kako se potem oseba z MOM, ki jo starš z MOM še vedno psihično zlorablja, lahko spopade s tem? Tako, po moji logiki, bi morala zlorabljena oseba najprej sploh se zavedat, kaj v preteklosti so bile zlorabe, da dojame kaj so sedaj zlorabe (to kar se še dogaja). Se motim?
Desperado težko je takole, ko vemo zgolj osnovne stvari in še sploh ker nismo strokovnjaki, biti pameten za vsako situacijo. Mi tukaj lahko zgolj modrujemo, vsak po svoje iz svojih lastnih izkušenj in iz znanja, ki ga naberemo, vendar je končna “razsodba” v pristojnosti strokovnjakov in končna odločitev in morebitna rešitev v rokah vsakega posameznika.
Tisto, kar skukšam povedati je, da je treba biti pri ljudeh, ki črpajo energijo iz svojega prepričanja, da so “nikoli nič krive” žrtve in da so drugi odgovorni za njihovo počutje in podobno, biti z razumevanjem in pomočjo previden in da je tukaj zelo tanka meja, kdaj smo jim s svojim razumevanjam in sočutjem v pomoč, kdaj pa zgolj vir energije, da se lažje ne soočijo sami s seboj. Pa tudi kdaj je to, da jih usmerjamo k uvidu morebitinih zlorab spodbuda , ki bo peljala do iskanja rešitev in kdaj zgolj dodajanje novih opravičil, zakaj se jim ni treba soočiiti in zakaj morajo drugi namesto njih reševati njihove težave.
Če bi sama slišala, da ima oseba, ki kaže znake MOM težavno otroštvo in da se te zlorabe dogajajo, bi najprej preverila dejstva, ne glede na to, kako težko in grozljivo zgodbo bi slišala ali morda opazovala. Se je to res zgodilo in ali se je zgodilo tako, kot opisuje ali kot vidim jaz. Pri osebah z MOM je potrebno vedno preveriti še drugje in se nato odločati zgolj na podlagi dejstev ne na podlagi naših čustvenih odzivov na pripoved nekoga. To sicer velja tudi drugje, pri njih pa še prav posebej.
Zna biti, da govorijo resnico, zna biti, da jo pretiravajo, zna pa tudi biti, da so si vse skupaj skoraj povsem izmislili ali pa celi zgodbi dodali stvari, ki ne pašejo vanjo ali pa celo, da so oni tisti, ki maltretirajo druge, vendar sebe doživljejo kot žrtve. Ne pravim, da tvoje dekle laže ali pretirava ali karkoli od tega, pravim le, da preveri dejstva kjerkoli jih lahko preveriš ( ne samo pri starših, včasih vidiš sistem delovanja tudi pri njihovih prijateljih ali znancih, sorodnikih…)
Če bi odkrila, da je to res in da se še vedno dogaja, pa bi se najprej prepričala ali si ta oseba res želi iz takšne situacije ven. Presnečen bi bil koliko ljudi živi v ne prav prijaznem okolju, pa ne bodo ničesar storili, da bi kaj rešili, ker se s tem nočejo sooočiti ali pa jim to celo na nek izkrivljen način paše. To lahko precej hitro ugotoviš. Ko se znajdeš z nekom, ki ti že n-krat toži o istih hudih težavah v njegovem okolju in ko mu ponudiš že n-rešitev, pa bo vsako odklonil ali pa jo navidezno sprejel in storil prav nič, potem lahko skoraj zagotovo veš, da ta oseba raje ostaja v vlogi žrtve, ponavadi zato, ker ima od tega neke “koristi”. npr, se ji ni treba soočiti sama s seboj, svojimi strahovi, zna pa celo biti, da se je tako vživela v to svojo vlogo žrtve, da dejsnko noče ven, ker tak dobi veliko sočutja, energije ali česarkoli pač in zato vlogo žrtve še namenoma potencira. Kakorkoli se že čudno sliši se to res dogaja…
Sama sem bila dolgo v vlogi Rešiteljice, kjer sem ure in ure in dneve in mesece lahko pomagala nekomu, za katerega sem vedela, da je v grozni situaciji, pa sem potem odkrila, da obstjajo ( posplošeno) dve vrsti ljudi: tisti, ki so za to, da se njihova situacija spremeni pripravljeni kaj storiti in tisti, ki svojo situacijo in tvojo pomoč izkoriščajo zgolj zato, da se pri tebi napajajo. Moja odločitev je bila, da sem tistim, kjer vidim, da si res želijo rešitve ( ne zgolj z besedami, tudi z dejanji, četudi še tako majhnimi) pripravljana pomagat in stati ob strani, pri drugih pa zgolj poslušam, kimam, pripomnim kakšno v smislu, to je pa res hudo, kaj boš pa s tem sedaj naredil in nič več in kaj kmalu ponavadi poiščejo bolj “sočutnega” poslušalca, kjer lahko dobijo več energije za to, da lažje ohranjajo status quo.
Torej , potem ko bi odkrila, da je res, kar pravijo o zlorabah in še to, da si iskreno želijo ven ( poudarjam, ne zgolj z besedami, jokom…) potem bi jih usmerila k strokovnjakom. Pravi strokovnjak se po mojem mnenju ne bo toliko ukvarjal s tem, da bi skupaj z njo ure in ure razupravljal o zlorabah, ki jih doživlja, temveč jo krepil in opremil z dovolj orodji za soočanje z življnjem, da bi v primeru, da zlorab ne dojame, tudi to spoznanje prišlo. LJudi ne moreš pripraviti do novih spoznanj, dokler niso pripravljeni na to. Če bi odklanjala strokovno pomoč ( vsi pa res niso totalno brezvezni..) potem bi se vrnila na točko dva – torej razmisila, koliko si ta oseba sploh želi sprememb in koliko ji vloga žrtve paše.
Ampak, to je zgolj moje mnenje, nisem strokovnjak imam zgolj kar nekaj izkušenj in kar nekaj stvari na to temo sem že preštudirala. Kaj je najbolje v tvojem primeru in primeru tvoje drage, pa bosta najbolje vedela vidva.
GittaAna