Lep pozdrav,

zanima me, zakaj se moj fant, s katerim sva skupaj dobrih osem let, po sporu umakne in noče komunicirati z mano? Vedno je tako odreagiral, enkrat se ni z mano pogovarjal tri dni. Pred nekaj dnevi sva se spet sprla. Pustila sem ga pri miru, in to kar pet dni (ne živiva skupaj), ker sem bila res jezna in se mi je zdelo, da bi me on moral poklicati in se opravičiti.Po petih dneh se ni hotel javiti, ni se odzval na mail, ki sem mu ga poslala, šele na posredovanje tretje osebe mi je poslal mail, v katerem je napisal, da je raje sam, da ni nikomur v breme (jaz mu nisem nikoli rekla, da mi je v breme), da lahko dela, kar hoče (nikoli ga nisem omejevala) in da se nagiba, da greva vsak svojo pot. Naj ga pustim pri miru, noče, da ga kličem in da se bova že pogovorila v bližnji prihodnosti.Tako sedaj strta čakam, kaj bo.Od tega maila sta minila že dva dneva. Po naravi je bil vedno zaprt, praktično nikoli ni govoril o svojih čustvih in tudi doma je po sporu tako odreagiral (z mamo se ni pogovarjal tudi po 14 dni).

Pozdravljena

Ne vem, če ste opazili, toda na svoje vprašanje ste si v glavnem na koncu odgovorili že sami. Vaš fant tako ravna, ker se je tako naučil v svoji izvorni družini. Ali se je na tak način obnašal eden od njegovih staršev do partnerja ali pa morda celo do njega. Kaj od tega je res niti ni tako pomembno – pač se je na tak način naučil premagati neprijetna čustenja, ki se mu zbudijo ob (vajinem) prepiru oziroma kadar ni tako, kot si on želi ali misli, da bi bilo prav. Dobro, vse to se je začelo v njegovi družini in fant niti ni kaj dosti kriv, da je tak, kot je. Je pa zelo odgovoren za to, da ne naredi kaj dosti, da bi se v tem spremenil. Zdaj namreč ni več otrok in se zato ne more izgovarjati na vas ali druge, še celo na svoje starše ne več. Samo na njem je ali si bo priznal, da ima težavo, da ne zna biti blizu nekomu in da tudi drugim ne pusti k sebi. Bo odkrit do sebe, da si intimnih odnosov želi, ampak se mu sanja ne, kako bi do njih prišel. Lahko pa se bo namesto tega še naprej prepričeval, da je sam sebi dovolj, da nikogar ne rabi. Odločitev in odgovornost zanjo sta samo njegovi, vi tukaj ne morete nič. Vem, da vam je to težko sprejeti, toda to da ga »strti čakate« ne pomaga nikomur. Fant vam je svoje povedal. Na vas je, da to sprejmete in da ga zaenkrat tudi sprejmete takega, kot je. Ne delajte si utvar, da ga boste spremenili ali da se bo spremenil zaradi vas. Če se kdaj bo, se bo izključno zaradi sebe. Prepiri so samo način, ki ga vidva uporabita, kadar vajina bližina postane prenevarna. Njegov umik pa je ostanek iz otroštva – tako namreč otrok »preverja« ali bodo starši prišli za njim in mu dali vedeti, da jim še kaj pomeni. Če boste vedno znova hodili za njim, ga strti čakali, ga nič omejevali, mu pošiljali maile, uporabljali posredovanje tretje osebe (vse to ste napisali v nekaj vrsticah), ga boste samo podpirali v tem povsem otročjem obnašanju in mu dokazovali, da je ta način pravi. Zakaj pa ne, saj na koncu doseže, kar želi: odnos brez obveznosti zanj (saj sem ti povedal) in zadovoljstvo, ko ga ponižno prosite, da se vrne, kar mu da vsaj nekaj samozavesti in občutka pomembnosti.

Ukvarjanje z njim, prosjačenje, poniževanje in popuščanje bo vse skupaj spremenilo kvečjemu na slabše. Namesto tega raje energijo porabite zase. Ali ste res tako malo vredni, da morate tako nezrelega in čustveno odsotnega moškega prosjačiti, da ostane z vami? Kdo vam je zatrl samozavest, da ga »nikoli ne omejujete« in vse skupaj tako mirno prenašate? Zakaj je za vas tako privlačno trkanje na zaprta vrata? Zberite moč in pogum in začnite živeti svoje življenje ter nehajte čakati nanj. Morda ga bo to pripravilo do drugačnega razmišljanja in odnosa do vas. Če ga pa ne, bo to jasen znak, da mu pač vi ne pomenite dovolj. Boste tudi v tem primeru strti čakali in življenje preživeli pred njegovimi vrati? Želim vam, da ne.

Več ali manj je Izidor že vse povedal in jaz enostavno nimam kaj dodati. Rad bi pa ga na nek način pohvalil, saj se mi zdi zelo vredu, da so med nami takšni ljudje, ki znajo ljudem v stiski pošteno svetovati in jih usmeriti. Vsi ljudje v določenem trenutku teh smernic niso sposobni doumeti, ampak to ni problem terapevtov. Od njega si dobila kar oster odgovor in zdi se mi prav. “Po sredini je vedno najbolje” je ena izmed največjih neumnosti, ki si jih je naša vrsta izmislila.

Rad pa bi ti na kratko povedal, zakaj do tega pride. Sam sem tudi (bil) podoben pacient, vendar v manjši meri. Če boš prebrala Susan Forward: Čustveno izsiljevanje, boš lahko najin primer zasledila v poglavju “Ugani, kaj si mi naredil”. Tudi jaz sem to počel, vendar v manjši meri. Če sem se zaradi neke izjave ali stališča sogovornika počuti prizadetega, nisem povedal tega na glas, ampak sem bil tiho in potihem koval načrte, kako bom tej osebi(ki mi je v bistvu bila zelo blizu, starši ali punca) vrnil milo za drago. Takratna punca je to nekako opazila, da jaz ne povem tega na glas(pazi, jaz se nisem cele dneve NEpogovarjal zaradi tega z njo) in mi je to povedala. Njene besede so mi nekako nekaj časa “bobnele” po glavi, dokler nisem čez kakšna dva tedna doumel, da je to, kar je povedala – V BISTVU RES! Ampak zakaj? Od kod je to prišlo? Za to sem potreboval malce več kot dva tedna, kar nekaj let in kar nekaj prebranih knjig.

Temu se reče patološki vedenjski vzorec (tudi to, kar tvoj fant počne) in je v celoti priučen. Vse je lepo in prav, dokler je otrok “psiček na vrvici”, ki pridno uboga in ne sprašuje, zakaj je nekaj prav in zakaj ne. Verjame staršem, da če ga okregajo, da je on res to in to naredil narobe in da se to ne sme. Zadeva pa se začne tako, da v obdobju odraščanja, na točki, ko otrok vedno bolj dobiva svojo individualno osebnost in jo začne izražati okolici, med njim in med starših, ki so sami čustveni in duhovni invalidi, začne prihajati do konfliktov. In v teh konfliktih, normalno, zmaga močnejši. Ko se spomnim vseh svojih prepirov s starši, sem vedno, kadar sem pojasnil svoje stališče do neke zadeve, poslušal, kako je z mano nekaj narobe, da se moram spremeniti, da to tako ne gre, oseli se drugam, če ti kaj ni prav, ipd ..

Recimo:
– v šoli nisem bil med najboljšimi, med najslabšimi pa tudi ne. Ko mi je stara vrgla pod nos, kako so vsi otroci njenih sodelavk odličnjaki, sem seveda protestiral, da to ni mogoče, ker je v našem razredu 7 odličnjakov in 4je pravdobri, večina nas je bila dobrih in še 4-5 zadostnih – od 32ih otrok v razredu – pa še NAJBOLJŠI razred v paralelki smo bili. HALO? Tuakaj nekaj ne štima … na to je seveda imela nove argumente, debata se je nadaljevala tako dolgo dokler nisem bil spet znova utišan. Če je zmanjkalo drugih argumentov, so bili seveda spez znova priročni: “če ti kaj ne paše, se odseli”, “ti moj kruh ješ, ne jaz tvojega”, ipd … Danes seveda dobro vem, je večina teh žensk lagala. Za eno vem, da je bila odličnjakinja, za enega sem izvedel, da je danes težki alkoholik. Nekaj sva jih z bratom sama spoznala, saj smo mnogi otroci teh ljudi prav tako občasno delali na pošti preko študentskega servisa in seveda o četi odličnjakov ne duha ne sluha.

– no, tako smo enkrat spet znova prišli do razprave o šolskem uspehu in ko sem stari vrgel pod nos, da se se starši teh otrok dejansko zelo dosti ukvarjajo z njimi – tudi z šolo – ona dva pa ne (foter je, ko je prišel domov, pogrel kosilo in smo pojedli, potem pa je šel spat in spal tudi po 3-4 ure, mati pa je delala od 12ih do 20ih, tudi med vikendi ni bilo bolje, ker smo vedno imeli kaj za delat – ali na parceli, ali na kmetiji ali pa doma – danes čistimo tudi po 10x manj, pa je ravno tako čisto) – to sem lahko sam videl pri prijateljih in celo družinskih kolegih: sin pride domov in se z mamo skupaj učita (njegova mama je bila sicer profesor kemije na eni drugi mariborski šoli). No, zadeva se je spet končala z istimi frazami, kdo je čigav kruh ipd. In če še nisem omenil: “JA OTROK, TREBA SE BO SKUPAJ VZETI!”. Kako bi to izgledalo, še mi do danes ni bilo pojasnjeno.

– ker že nekaj let ne jem mesa in se po nekaterih forumih udeležujem razprav o tem, kako “vegetarijanci silijo svoje otroke z brezmesno prehrano”, otroci “vsejedih staršev pa si hrano (kobajagi)izberejo sami”, naj navržem še primer, kako se otroke nauči lagati: sobotno, še bolj pa nedeljsko kosilo je bilo eno najbolj groznih stvari v mojem življenju. Mati je na vsak nači želela(beri: izsiljevala), da pohvalimo njeno kosilo. Če smo v miru pojedli in pospravili za sabo, je to bilo vredu, ampak, čez čas se je pokazalo, da ni dovolj – treba je bilo še pohvaliti. In ker se tega z bratom nisva spomnila sama, naju je bilo potrebno primerno “Vzgojiti”. No, tako je najprej tu in tam, kasneje pa že vsako nedeljo(ko nismo bili na kmetiji) vprašala, če je bilo kosilo vredu. Dokler si rekel: “SUPER!”, je bilo vredu, razen tu in tam pripomba, da bi se lahko tega spomnil sam – ne, da me mora to vprašati sama (odraslemu človeku je seveda jasno, da me ni “morala”, ampak “hotela” vprašati). Ko pa si rekel, da ni bilo, pa se je začelo. “Zakaj pa ne?” “Kaj pa sem jaz slabša od drugih?” “Kaj ti pa zdaj spet na paše?”, ipd … Tako sem se, kot že prej – kdaj je bolje biti tiho – naučil, da je bolje rečti “Ja”, kot pa “Ne”. Stara je sicer sčasoma opazila, da jaz tega nisem ravno povedal po resnici, ampak je bil pa vsaj mir. Enkrat je mati naredila tako obupno pečenko, da tistega mesa nisi in nisi mogel razrezti. Jaz ne vem, kje je to meso dobila, ampak bilo je naravnost obupno. Ko sva z bratom seveda začela nergati, da tega ne bova pojedla, se je začelo. Tisto, ono, tretje, vama nikoli nič ne paše, kako sta razvajena …. In midva nazaj: “Lej, tega mesa NE MOREŠ prežvečiti, trdo in žilavo je kot GUMA”. In potem spet nazaj, pa mi dva spet predstaviva svoje argumente, dokler stari ne popeni in svoj krožnik s takšno silo odrine(v bistvu udari) dol iz mize, da si je močno porezal nadlaket. Nato naju je nadrl kot psa in potem je sledilo neizogibno: pojesti sva morala vse. Goltala sva CELE KOSE tistega mesa, pač najmanše koščke, ki sva jih lahko narezala in jih goltala cele. Ker tistega enostavno nisi mogel prežvečiti. Kdo bi šel nekoga takšnega zafrkavat s pojasjevanjem svojih argumentov? Saj je jasno, da si raje tiho.
No, če ni bilo nobene druge drame na sporedu, je vedno ostala ena: brat in solata, S. namreč ni maral solate. Eno samo jebeno prekleto nerganje o vitaminih, zdravju in kdo kaj blablablablabla … Brat še danes je solate.

– Enkrat, ko je foter prišel domov(tečen kot pes) in sva se že takoj nekaj skregala, ko sem spet zelo mirno pojasnil svoje stališče (ne spomnim se več dobro, kaj točno je bilo in kaj sem jaz izjavil), ga je to tako razjezilo, da je dobesedno ponorel in zakadil v mene in me z udarcem vrgel na posteljo, nato pa me je še enkrat udaril v glavo in to s tako silo, da sem skoraj z enako silo z temenom glave trčil v betonsko steno. Ob udarcu v steno sem dobesedno začutil notranjost svoje glave. Ležal sem na postelji, z glavo obrnjen proti steni in sem si z rokami zakrival glavo, da bi ublažil prihajajoče udarce in ga gledal – absolutno totalno prestrašen in šokiran. Vsak živec, vsaka mišica v telesu so mi delali na 200% zmogljivosti, srce pa verjetno na 300%. Nato se se je eno malenkost umiril (bil je dobesedno pobesnel, s penami na ustnicah) in je spet sledila pridiga: “Kaj boš ti meni, šmrkavec …” ipd … in na koncu: “Kaj me tak gledaš kot nek bebec”. Nato pa me je še prisilil v to, da sem pojedel kosilo z njim. To je bil dan, ko je tudi meni malce počilo in sem sklenil, da se s tema dvema idiotoma ne bom več pogovarjal. In zadeva je, ne boš presenečena, kar dobro delovala.

Ugotovil sem, da če sem tiho, mi bosta ta dva idiota prej dala mir, kot če pojasnjujem svoje stališče in skušam doseči kompromis. Kar pa spet vodi v prizadetost, ker kadar nekaj ni po tvoje, se seveda počutiš nelagodno. V bistvu drugi sprejemajo odločitve, ki bi jih moral ti sam. In kadar nekaj ni po tvoje, si seveda jezen in užaljen in to je treba nekam usmerit. Povedati ne smeš, jezen ne smeš bit, ker nimaš biti za kaj(bazirano na mišljenju teh idiotov, ki so te malo prej utišali), saj smo zadevo pravkar “rešili”. Edino, kar ti ostane, je nabiranje jeze in kuhanje zamer. Prej opisani dogodek je samo pika na i, vrh ledene gore. To se nabira zelo dolgo, tam od 8ega do 10ega leta dalje.

Tako se v bistvu tega naučiš. Molk je v bistvu otrokova obramba in upor, a se to nadaljuje tudi pri odraslem človeku. Otrok se staršem se ne more upreti zaradi njihove moči, ki jo imajo nad njim, partner pa mu je enakovreden, njemu pa se upre in kadar ima partner boljši argument ali pa karkoli drugega(argument, stališče, …), zaradi česar se “pacient” počuti nelagodno (prizadeto, užaljeno) se bo (podzavestno, se razume) zatekel k staremu preizkušenemu receptu – molku. Zato se reče takšnemu vedenjskemu vzorcu – patološki.

rachek
žal mi je, da si imel tako obupne starše.
Želim ti, da bi kdaj nehalo boleti.

So še slabši, dosti dosti slabši in veliko jih je. Ne bi rekel, da so to naredili zanalašč, verjetno so tako, kot so v tistem trenutku najbolje znali. Boli pa me nič več. 🙂 Sem kar vredu pregural skozi vse težave, ki sem jih imel in prevzel popolno odgovornost za vse, kar se mi dogaja. Za ziher pa sem raje še vedno samski.

Ta splošno znana izjava, ki jo tu pa tam slišim – verjamem, da so naredili, kar so v danem trenutku zmogli in to najbolje, mi zviša pritisk za 100%.

Zakaj? S tem tisti, ki je oškodovan, še vedno in kar naprej sprejema in zadržuje krivdo pri sebi, čeprav ni njegova. Gre za opravičevanje odraslega človeka, ki bi se moral vesti odraslo. Moral bi se in to ne glede na vse takratne (z)možnosti ali ne(z)možnosti.

To stališče – verjamem, da v danem trenutku dela/m/š najbolje kot zmore/m/š – se lahko kot jara kača vleče iz generacije v generacijo in “opravičuje” tudi zlorabe. Jok. Dejstvo je, da otrok od staršev v zlorabljajočem odnosu ni dobil, kar mu kot otroku pripada in tudi ne bo dobil. To je vse, kar se da potegniti iz takega odnosa, namreč to, da otrok preneha verjeti v nemogoče.

Vsak človek, prav vsak, je zmožen, če le hoče, v danem trenutku ravnati odgovorno. To, da nekdo svojo napetost, stiske, kar koli že, prenaša na drugega z izjavo delam, kar najbolje znam v tem trenutku, to je milo rečeno, noro.

Posledica je lahko ta, da žrtev ohranja (podzavestno) svetniški sij svojih staršev in svojo jezo nanje prenaša naprej, na partnerja, otroke.

Š.aja, meni se pa to stališče, da delaš najboljše kar zmoreš, zdi zelo sprejemljivo! Ker to pomeni, da je faza obtoževanja že mimo. Za njo pride faza razumevanja preteklosti (doživetih dogodkov). Kam pa pridemo, da bi do smrti gojili zamere do ljudi, ki nam niso niti zmogli niti znali pokazati globine ljubezni in razumevanja?
Če bi se strinjali z dejanji Rachekovih staršev, potem jih zagovarjamo in niti ne opazimo, da se je otrokoma delala velika krivica. Ne gre za to! Strinjam se, da so bili vzgojni postopki teh staršev absolutno zgrešeni. Za to ni nobenega opravičila. Ortoka sta doživela več slabega kot dobrega, to je dejstvo. Rečemo lahko, da je vse skupaj obsojanja vredno. Je. Pa obsojamo….in obsojamo….pa še kar obsojamo. Kaj zdaj? Stopicamo na mestu, v najboljšem primeru se vrtimo v krogu. In ne pridemo nikamor.
Seveda ne, ko pa vlačimo za sabo kufre in kufre starih zamer, to je zastana, v globine potisnjena neozaveščena energija. Prav ta nam ne dovoli prostega pretoka in novih spoznanj. Pri vseh šivih tiščijo zamere ven, da bi jih le ozavestili in končno opravili izpit iz abacede razumevanja življenja. Ko nam klikne, doumemo! V tem hipu neke zamere odpustimo, zato se osvobodi odgovarjajoča količina energije, s katero zdaj prosto razpolagamo. Kot bi nam padel kamen s pleč, tako to zgleda. To, kar smo nekoč doživeli, poslej lahko razumemo v čisto novi luči. Nima veze s kakim svetniškim sijem, so le ozaveščene zamere, ko z lahkim srcem rečemo, da so starši resnično naredili vse, kar so takrat zmogli in znali.

V vseh naših doživetjih se skrivajo učne lekcije, ki nam jih piše življenje. Brez skrbi, da so čisto prave za nas! Vsak otrok se rodi v točno tisto družino, ki si jo na energijskem polju sam izbere že pred rojstvom. Tudi partnerja si izberemo po notranjem ključu, točno takega, ki nam bo znal stopiti na žulje, samo zato, da bi te žulje ozavestili. Ker teh zakonitosti ne razumemo, si jih pač razlagamo po svoje. Ali pa še to ne.

tutjs

mislim, da je treba tisoč in tisočkrat obsoditi vsa kruta ravnanja kogar koli. Ker starši znajo tudi zelo prefinjeno zamenjat vloge, da postanejo njihovi otroci pravzaprav njihovi starši. Tako prefinjeno in tako zvito svojo odgovornost za krutosti preložijo na ramena otrok. Si predstavljaš, da lahko rečejo tudi to, da je otrok sam odgovoren, da se mu je kaj krutega zgodilo. Sorry, ampak to je zame zgolj zatiskanje oči pred resnico in tu ne gre za to, kaj bi oni takrat zmogli in znali. Dejstvo je, da otrok mora to odgovornost vrniti tja kamor sodi in to jasno in glasno. Zahteva veliko poguma in trdnosti. Ampak šele takrat pade koprema z oči, ni več zatiskanja oči, ni več prelaganja odgovorsnosti, ni več igranja nemočnega reagiranja staršev, ker je jasno kot beli dan, ker zasije resnica. Verjamem, da je prav to soočenje šele tisto, ko žrtev kufre odloži.

tutjs

tudi tega ne verjamem, da bi si otrok svoje starše sam izbral in kaj ima tisto malo bitjece s tem, da bi mu bila že pred rojstvom naložena ena težka bremena, prava zanjga?

Mislim, da mora biti obratno. Otrok je staršem podarjen. Pa ne zato, da bi s svojim prihodom prevzemal nase nerazrešene zadeve njune skupne zgodovine in posamezne. Podarjen, da bi se znala ob njem učiti živeti. Glej otroka. Kolikokrat poskuša sam npr. neko igračo razstavit, sestavit – če le te volje v njem ne uničujemo, ampak spodbujamo. Če česa ne bo zmogel sam, bo šel in prosil odraslega, da mu pomaga. Če bo v tem potrjen in sprejet, bo še poskušal na takšen način ravnati, drugače bo šel v patologijo.

Pa zopet – takšno stališče, da si otrok že pred rojstvom sam izbere starše, odvzema odgovornost staršem za njihovo ravnanje (sam si si kriv, kaj si nas pa izbral;)).

Verjeti ali ne je stvar vsakega posameznika. V bistvu ta “verovanja” – vsaj to, da si izberemo svoje starše sami, izvirajo iz razne newage-ovske literature, če lahko tako rečem. Newage je, vsaj kot ga jaz razumem, skupek budizma, hinduizma, ezoterike, tudi krščanstva, ipd … In dosti ljudi verjame, da se duše, preden se (ponovno)utelešajo, dogovorijo, kdo bo komu starš, kdaj se bodo poročili in kako dolgo bodo živeli skupaj, ipd … Mislim, da je dobra knjiga na to temo Potovanje duš, jaz sem sicer prebral par strani in jo vrnil v knjižnjico, ker mi je bila enostavno dolgočasna.