Danes mineva točno 8 mesecev, odkar je moj ljubljeni fantiček zapustil moj trebušček. A ni nikoli zaživel izven njega. Preden je v rokah ljubeče med. sestre Metke zapustil tudi naju z možem, je bil še ves tako topel od mojega telesa, da je bil kot en mali speči dojenček, tako droben in tako nežen. Nikoli ne bom pozabila, kako sem bila ponosna in obenem obupana ob pogledu nanj. Ljubezen se je mešala z bolečino.

Takrat sem mojemu zvezdičku posvetila tole stran:

Danes te bolečine ni več. Mnogim sem hvaležna za ponujene roke, skrbne rame in odprta srca. (P)ostala je neskončna brezpogojna ljubezen.

Danes nosim pod srčkom novo kepico, ljubko sestrico za mojo veliko piko in malega angelčka. Srečna sem.

—————————————————————————–

Obenem sem ugotovila, da je danes dan, ko se poslavljam od tega foruma. Preveč sebe sem vložila vanj, zato mi gredo stvari tu še vedno do živega. Pa se vprašam, zakaj le? In odgovor je danes na dlani: ni vredno. Moja duša ni vredna, da jo na današnji dan ljubosumje in zavist ozkega srca spravita na kolena.

Veliko vas je, ki boste za vedno del mojega srca, mojega življenja, vaši angelčki pa za vedno v mojih mislih.

Vsem, ki si to želite, sem na voljo za kakršenkoli nasvet, namig, toplo besedo ali preprosto za nekaj ljubečih misli. Najdete me na drugih forumih ali na mailu. Mogoče se na tem forumu še kdaj oglasim, zagotovo takrat, ko bom začutila, da lahko komu pomagam. A nikoli več kot špelin@. Tu se ne počutim varno in nisem sproščena.

Vesela sem, da lahko z vami delim svojo odločitev. Čutim olajšanje.

Naj moji topli objemi ostanejo z vami – dokler in kadarkoli jih boste potrebovale. Rada vas imam.

Bila je že kar obsežna tema glede tvojega žalovanja tu gori, pa je bila veliko hujša kot ta pripetljaj danes, pa takrat nisi odšla. Sedaj boš pa naenkrat odklopila, zaradi malenkosti, v kateri je napisano, da ne leti na tebe in je v njem tudi opravičilo. Čudi me, da foruma nisi zapustila takrat, ko je bil za to večji razlog, kot pa tole danes.

Nisem ljubosumna, še manj pa zavistna, na kaj bi le lahko bila. Na to da tvojemu Tomažku in moji Anemarie ni bilo dano živeti. Na to ne morem biti ljubosumna, kajne? Ampak mene se moji prijatelji spomnijo in mi namenijo vrstice, katere so namenjene samo meni, na moj mail, za tolažbo in lepe besede in to, da nekdo misli na mene, ni potrebno da ve cel forum.

Srečno, pa kjer koli že boš

LP

Tole ti pa vseeno še moram napisati, ker očitno ne razumeš, da ni šlo za “malenkost”.

Sebičen post? Še nisi opazila, da vsaka žalujoča mamica oz. nekdo, ki kaj napiše zanjo ali v njenem imenu, piše o konkretnem primeru? Ne na splošno.

“še ni bilo izpostavljeno vsaj ne tako izrazito” Ma, kako ni bilo še nikoli izrazito izpostavljeno?? Vsak post je izrazito izpostavljen primer!

Danes si vrgla senco na svojo zrelost in čut za sočloveka – imela bi vsaj toliko morale, da bi odprla nov post in pustila srčen spominček, ki ga je zame odprla prijateljica, pri miru. Enim na mail drugim pač na forum za žalujoče – saj ni pisala na Starševski čvek. Če te je to tako motilo! Zakaj si se spravila ravno name, na moj dan? Trapasto se mi zdi, da bi ti zdajle sem pripenjala linke – beri poste nižje in glej sebično žalovanje in spominjanje v njih.

Upam, da boš kdaj zlezla iz lupine. Takrat preberi svoj post in boš razumela, kaj si mi (nehote?) storila. Če bi se spominjali posebnega dneva tvoje zvezdice ali katerekoli druge, ne bi sama nikoli pomislila, da gre za sebičnost… Še nikoli nisem zasledila podobne reakcije na pisanje drugih od sotrpinke.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Ne delaj drugim tistega, za kar ne želiš, da drugi delajo tebi.

Boli. Če razumeš, razumeš, če ne, mogoče kdaj boš.

Te pa nikoli ne bom nehala nositi v svojem srcu – in vedno te bom imela kot žalujočo mamico rada.

Adijo!

Odloči se sama, ali me sovraži ali pa imej rada, oboje skupaj ne gre.
Na žalost!

Sem se pa opravičila, če tudi ti tega nikakor ne zaslediš med besedami in v stavku, potem mi je žal tudi za tebe.

Takoj, ko sem sprožila nekaj sem se opravičila, napisanega ne znam izbrisati in ne morem. Tukaj se je pokazala moja zrelost. Že ko sem pisala odu… sem napisala, da ni namenjeno tebi osebno, ampak tega v vsej svoji jezi najbrž nisi razbrala.

Nehote sem storila to, kar sem in sedaj mi je tako žal, da nikoli ne boš vedela koliko mi je žal. Ampak časa nazaj ne morem obrniti, to ti predobro veš da ne.

Oprosti iz srca, ker te resnično nisem hotela prizadeti, ne tebe, ne koga drugega. Sploh se pa nisem spravila na tebe, če sva natančni, ampak na Odu… in njen post.

LP

Dragi Mojca in Špelin@,
ne zamerita prosim, ker kot nepovabljena posegam v vajin dialog. Želim biti dobronamerna.

Obe poznata najglobja brezna bolečine, obe je doletela najkrutejša usoda, pa vendar je pred vama prevelik napor, da bi dopustili liberalno izgražanje misli in čustev druga druge.

Z globokim spoštovanjem do obeh in do ostalih, ki ste se v svoji žalosti zatekle na ta forum. Jaz sem izgubila nekaj svojih otrok v zgodnji fazi razvoja. Niso še imeli definiranih rok, nog in ostalih delov telesa, imeli pa so (vsaj teoretično) v času svojega obstoja vse potenciale človeka, zato si jemljem pravico, da skupaj z vami izlijem bolečino na teh straneh.

Menim, da smo ljudje v sposobnostih, načinih in razsežnostih, predvsem pa izražanju čustvovanja zelo, zelo različni. Včasih celo tako drugačni, da se dve osebi z isto bolečino v srcu ne zmoreta sporazumeti, katero bolj boli. Obe boli najbolj in to je edina enota za bolečino! Četudi so pragovi različni, vsak ima svoj vrhunec. In mi, ki poznamo najvišje vrhove svojih objokovanj, bi si na tej stopnji morali podati roke, četudi ne govorimo vedno istih jezikov. Ponuditi ramo tudi takrat, ko bi se sami najraje naslonili.

Dopustita si drugačnost in ne delajta iz male kepe plaz užaljenosti, čeprav imata tudi do te vso pravico. Vsaka od vaju je dragocena in obe sta v nekem obdobju izgubili dragocenost. Naj bo to edino izhodišče v tem dialogu in pri tem ne uporabljajta tehtnic in meril, saj bolečine in trpljenja ne moremo z ničemer izmeriti, kaj šele soditi.

Ne vem, če me bosta prav razumeli… Rada bi izrazila to, da vama izrekam vso priznanje za boj, ki je za vama. Bodita srečni, da sta ga izborili in da je za dežjem posijalo sonce, kot radi pesnimo.

Četudi je prišlo do nekakšnega spora, se v resnici in v svoji najglobji globini zavesti razumeta (druga druga) v dno duše, kajne? V to sem prepričana. In prepričana sem tudi, da je to daleč najvažnejše pri vsem tem. Vse ostalo je farsa.

Srečno in obilo otroškega smeha vama želim v prihodnje!

Maksi

Draga Špelina,

lahko ti samo rečem, da močno upam, da se srečava na Forumu Nosečnost ali pa na Starševskem čveku. Upam. Če bo tako, bom najsrečnejša pod soncem. Ti razumeš.

Brina

Špelina,
rada bi se ti zahvalila za tvoje misli, ki si jih delila tudi z mano. Pomagala si mi, da sem pomembne stvari v življenju postavila na mesto, ki jim gre.
Velikokrat se spomnim tvoje in vseh vaših žalostnih zgodb, Tomažka in vaših angelčkov, ki so na en poseben način z nami. Nekje globoko vem, da so tu in da nas varujejo.
Najbolj me žalosti to, da so njihovi odhodi tako dokončni – čeprav verjamem, da se bomo nekoč srečali in zopet imeli drug drugega… in verjemem tudi to, da so na svoj poseben način vedno z nami.
Občudujem moč vsake od vas posebej, dajete mi energijo za moje “čisto navadne” dni. Ve se nikakor ne morete skriti v statistične kazalce. Ve ste enkratne in neponovljive, tiste prave mamice, mamice s srcem.
Bog vam daj vse dobro, tebi Špelina, pa še posebej zdravja zate in za tvojo hčerkico.
Liza

dober dan,

vsi ali vse, ki spremljamo ta forum, ki nas gane, pa spet postavi na noge, smo trpeli s špelino, smilila se nam je, hoteli bi pomagati, bili v mislih z njo….in ostalimi. Brali smo tudi “krute in brezčutne” poste nekih gumic in bili zgroženi, da si kdo sploh upa…
Takrat je bila špelina huda, huda, glasna, še njen mož se je vključil…
Razumeli smo, da bolečina VENDAR NIKOLI ne mine, da so gumice in njim podobne prave nesramnice in ne razumejo, ne morejo razumeti in nismo dopuščali možnosti, da take gumica pa menda ne misli tako slabo, kot se bere, da se ji samo zdi, da se ženske rade trpinčimo, preveč, nočemo, da bolečina gre, ker potem se počutimo krive, da se imamo spet ok, ker se po taki izgubi vendar ne smemo počutiti ok….
Potem se mi je pa zdelo zanimivo in tudi PRAV, da se je špelin vse manj pojavljala tukaj, saj je spet noseča in srečna, čestitam!
Potem pa to njeno “teatralno” slovo”!!! Ah, daj, no, špelin, vidiš: sama si napisala (citat) “Danes te bolečine ni več. Mnogim sem hvaležna za ponujene roke, skrbne rame in odprta srca. (P)ostala je neskončna brezpogojna ljubezen”
Mislim, da je zdravo, da odhajaš, ampak ne delaj cirkusa iz tega, človek pač živi naprej, moti me to, da si bila takrat besna kot zver, ko je nekdo napisal, da poskušaj preboleti, ni zahteval, da pozabi!!

In še “Tu se en počutim varno in nisem sproščena”….ojojojoj, kakšne besede!! Pa kdo ti kaj hoče? dejstvo je, da se te tema v tej meri ne tiče več, samo priznati nočeš!! Vsem želim, da bi čimprej sodelovale na veliko bolj veselem forumu Nosečnost!

Tako bom povedala,zmeraj ko berem te poste,mi lijejo solze po obrazu.Hvala Bogu,da se je kaj sploh premaknilo.Vsi bi nekam potlačili to,šli mimo,kot da ni nikoli bilo.Hvala Špelini,hvala Brini,hvala odugazeni in vsem ostalim,ki jih nisem naštela,ki ste delile svojo zgodbo in bolečino z nami.Res še enkrat HVALA!
lp D.

ZAKAJ SE JE POTREBNO TOLIKO “VZIGATI” SAJ JE VSE KAR SE NAM JE ZGODILO ZE PREVEC HUDO. NE DA SE OPISATI BOLECINE KI JO DOZIVIS IN OBCUTIS OB IZGUBI OTROKA A VSAK IMA TUDI PRAVICO DA IZLIJE NA PAPIR KAR MU PAC GRE IZPOD ROK. IN NENAZADNJE NA TEM FORUMU NISTE SAMO MAMICE KI PISETE O IZGUBI IN VEDITE DA SO NA SVETU TUDI MOSKI KI IMAJO CUSTVENE IZLIVE IN KI JIH NI SRAM PISATI S SOLZAMI V OCEH…

…CE ZE KARKOLI PISEMO NE SKRENIMO S POTI, OSTANIMO TREZNI KLJUB TEZKIM TRENUTKOM…

…NE OBRACUNAVAJMO IN NEKDO JE ZE ZAPISAL

– ” NE ZELI DRUGEMU TISTO KAR NE ZELIS DA SE ZGODI TEBI”!

Špelina!
Po dolgem času sem pogledala na tale forum in ker približno poznam tvojo zgodbo, sem prebrala sporočilo Odungažene in tvoje slovo s foruma.
Mene taka nesreča ni doletela ampak bi v primeru izgube morda tudi jaz reagirala tako kot Mojca – ne vem. Ker smo ljudje različni in imamo pravico biti različni te prosim, da še enkrat prebereš Mojcina opravičila in jo nehaš trpinčiti.

Mojca!
Pismo Odungažene te je zelo prizadelo in si reagirala tako kot si čutila. Morda bi tudi jaz tako – ne vem, ker izgube nisem utrpela.
Četudi Je Špelina sedaj užaljena in pravi, da bo zato zapustila forum, mislim da si se ji lepo in dovolj opravičila in nikar si ne ženi k srcu njenega odziva.

Špelina ko sem tole prebirala so se mi po v očeh nabrale solze in so mi počasi polzele po licu. Saj bolečina pojenja vendar pozabiti pa nikoli ne moremo. Jaz sem vedno preskočila ta forum, ker mi je bilo grozno pri srcu ko sem samo prebrala naslov foruma. Ko pa sem to sama občutila, pa sem se tudi jaz tu oglasila in marsikaj prebrala. Res je lažje je, če se zjokamo in če govorimo o tem. Ima pa vsaka izmed nas eno zvezdico, ki sveti samo za nas.

Šplelina naj vaju varujejo angelčki.