Moji starši…
Pozdravljeni.
Prihaja tisti čas v letu, ko so vsi veseli in nasmejani – veseli december, a jaz nisem prav nič vesela.
No moja zgodba se prične ko se leta 2009 (tudi na veseli dec.) ločim od moža s katerim imava sina,ki je danes star 5let in odidem na svoje…
V tem času sem trpela marsikaj (od poniževanja, do grdih besed, do psihičnih trpinčenj,..-s strani bivšega in domačih) ; kar mi seveda ni bilo treba; a v glavi sem imela, da so to moji starši in moja brata; ki jih moram spoštovati… Bivšega sem pa prijavila na policijo in je bil obtožen kaznivega dejanja nasilja v družini.
Po 3 letih sem komaj prebolela vse hudo in se postavila zase. Več kot eno leto sem živela 50 km stran od domačega kraja, nekje na zapuščenem in osamljenem predelu. Nihče ni vedel kje živim, ker sem pač jaz tako želela; saj sem morala najti sebe, da bi lahko skrbela za svojega sinčka.
Nato pa sem spoznala sedanjega partnerja, ki mi stoji ob strani in me bodri. Skupaj živiva že eno leto in pol; ter sva pred 1,5 mesecem izvedela, da bova imela otročka; katerega se zelo veseliva.
Seveda je bila moja želja povedati tudi svoji družini, a me je zadel šok. Obstala sem, v glavi sem videla samo tiste grede poglede, ki so mi jih namenili ob novici in seveda ko sem videla, da namesto toplih besed in objemov dobijam samo kritiko in grde besede sem se ustala (s solzami v očeh) in oblekla sebe ter sinčka ter peš odšla domov.
Vzela sem si čas, da sem o zadevi premislila in jim dobro namerno napisala pismo v katerem sem jim napisala kako se počutim in da se mi ne zdi prav da mi tako govorijo.
In danes je prišel na moj mobitel sms z vsebino : “beremo tisto pismo in vidimo da se bosta poročila; kar ženita se in veselita a nas ne boste videli na tem veselju. Kar trmaj se še naprej in uživaj; samo otroku ni vseeno to.”
Zelo so me prizadeli…imam dva brata,mamo in očeta in boli me ko v njih ne morem najti podpore in se osloniti na njih; medtem ko gledam partnerjeve starše, ki ga podpirajo in si medseboj zaupajo. Boli ko ves da doma tega ne boš imel nikoli.Nobene podpore, le besede kot so :” odjavi se pri nas s stalnega naslova( jaz in otrok), sram nas je da nosiš naš priimek, vsem sorodnikom se lažeš, ste največji reveži in še delate na enem revežu – to je billo pa izrečeno ob moji novici,…)
Želim si svojo družino poleg, navsezadnje sem rastla z njimi, čeprav moja mladost ni bila naj naj; sem vesela, da so mi pomagali odrasti čeprav bolj slabo, a sama nebi zmogla.
Oprostila sem jih nekatere besede in dejanja; celo materi, ki mi je rekla da ji je žal ker me ni splavila;čeprav nekje v globini moje duše me to zelooo boli.
Že nekaj dni se počutim zelo slabo, sem v 12 tednu nosečnosti in odkar sem jim povedala za nosečnost sem potrta, stalno jokam; moje zdravstveno stanje – hmmm spim ponoči nič, veliko bruham, zadnja dva večera pa v trebuhu občutm močnejše krče… trudim se ne misliti na njih in njihovo zlobo; a kaj ko mi hodijo domov zvoniti na domofon (zvonijo zelo uporno), kličejo me na mobitel in stacinarni telefon…. in čeprav vidijo da se ne odzivam so kar vztrajni…
Ne vem več kaj naj naredim, kako naj reagiram, komu naj se obrnem po pomoč’??
Bojim se da bom zaradi sebe, sina, partnerja in nerojenega otroka prisiljena prekiniti vse stike z njimi. Razmišljam o spremembi priimka, ter o spremembi stalnega bivanja,…
Prosim vas za nasvete , vzpobudne besede; in se vam vnaprej zahvaljujem za vaše odgovore…
Bojiš se prekinit stike z ljudmi, ki te čustveno izsiljujejo zaradi njihovih lastnih čustvenih težav?
Ma ne boj se, veseli se tega. 😉 :)))
Tvoja starša nimata zadovoljujočega čustvenega odnosa drug z drugim, zato te potrebe izživljata na otrocih (tebi) tako, da je nujno, da prekineš vse stike z njimi in živiš svoje življenje, ker oni tebe “rabijo” samo zato, da se lahko izživljajo na tebi in ti njih(!), da vedno znova in znova (nezavedno) podoživljaš svoje otroštvo. Zato je bil tudi tvoj prvi partner izrezana podoba tvojega otroštva – odnosov, ki si jih imela s svojimi starši.
Upam, da si tokrat bolje izbrala. 🙂
Ja tokrat sem izbrala zelooo dobro…družina z 4 otroci, kjer vlada sloga in ljubezen. Njegovi so me sprejeli kot svojo hčer. Tudi moj partner je rekel kaj naj naredim: naj se odjavim naj prekinemstike z njimi in jih pustim za sabo….
Njegova družina je za čisto 10-ko …. včasih me je kar sram če moj omeni svoji mami moje težave, saj jaz nimam poguma spregovoriti; a tašča pravi, da ji moje žalosti polne oči vse povejo…ko bi le jaz imela tako mamo.
Ne rabiš se sramovat, so pač takšni kakršni so, ne boš jih spremenila, niti jim ne moreš pomagat, ker njim “nič na fali” kao….. 😉 Lahko si ponosna nase, da si se otresla tega bremena (ne še čisto pa vendar ;).
Pusti jih in živi svoje življenje.
Kot otroci si želimo, da se starša razumeta, ker je to po naravni definiciji pogoj za naš obstoj. Želimo si njune ljubezni. Tvoja tega nista bila sposobna in ti si obstala nekje na poti odraščanja, osamosvojitve, ker te “ne spustita” od doma oz se sama vračaš, ker ti nekaj manjka. Rabita te za svoje “bolezenske” čustvene izpade zato moraš sama prekinit, ker od niju ne boš dobila blagoslova nikoli, žal.
Človek ne najde besed ob takšni krutosti in brezsrčnosti tvoje primarne družine. Sedaj, ko si najbolj potrebna njihove podpore in topline, se obnašajo kakor največji zaplankarji. Res ne vem, kaj naj ti rečem v tolažbo. Ni besed, ki bi opravičile njihovo ravnanje. In takšni so in bodo takšni ostali. Ni jim pomoči.
Sprejmi ljubezen tistih, ki so ti jo pripravljeni nuditi. Uživaj njihovo toplino in jo hkrati namenjaj svojima sončkoma. Posveti se dobrim odnosom v svojem življenju, na slabe pa pozabi in jih ne kliči več. Če te bodo hoteli, te bodo itak našli. Vsaka skrb za njih naj ti bo odveč, ker jim nisi dolžna ničesar.
Vse dobro ti želim.
Pozdravljena blazinica…
Ni ti lahko, a verjamem, da ima vsak od nas preizkušnje.
Tvoja je ta, da imaš sebe rada in se znaš postaviti na prvo mesto. Odrasla si in ne potrebuješ več varnosti in ljubezni, ki bi nam jo dajala naša matična celica- naša družina.
Vse kaže na to, da oni tebe be sprejemajo. Vsaj ne take kot si in po pripovedovanju veš ti dobro. Da imaš ti prav in oni nimajo. Ti si ti ti in lepa si, tvoja duša je lepa, a včasih preveč mila. Ta izkušnja ti je dana in namenjena – in bodi hvaležna zanjo…zakaj – ker je to pot do tebe in to srečne tebe!
Imej se rada, otroka in novega partnerja imaš, prihajajočega otroka tudi…le sebe imaš malo premalo rada. Zato taka stiska, ko bi kar srce ven iztrgala, ko občutiš na sebi zavračanje tvoje družine.
A zavedaj se, da je to tvoja odgovornost, to delaš ti sama sebi. Ker ne znaš drugače, ker ne veš da si na pravi poti, ker bi rabila blagoslov svojih domačih. NE rabiš ga, resnično ne. Tvoja duša vse ve, da je prav, da si lahko mirna s svojo odločitvijo.
Prav je da svoji družini odpustiš, a se zavedaj da so oni v zmoti. Moli za njih da bodo kdaj spregledali, ti pa uživaj srečo, ki se ti ponuja! Ne zanemari vsega tega. Imej se rada in si privošči svojo srečo. Nihče drug ni pomemben kot samo ti. TI in tvoji otroci, tvoja nova družina.
Žalim ti…da najdeš sebe – ko boš našla sebe in ljubezen do sebe, bodo težave odšle…tudi klici se bodo prenehali…izpusti jih…prosi jih naj te pustijo na miru. Da si se trudila a da je to enostavno preveč in dovolj. A moje mnenje je, da ti niti ne bo treba to rečt…kot boš začela delati na sebi in v sebi, občutiti ljubezen in sprejetost od sebe in se ločila od privzgojenih vrednot in načel tvoje matične družine…se bodo energije sprotile same od sebe…
Kaj je Ljubezen?
Odsotnost Strahu.
In česa nas je strah?
Ljubezni.
Antony de Mello…
Bodi močna – zase!
kakšno srečo imaš: nov dojenček, nov fant, nove dogodivščine!
ampak tako kot ti, tudi jaz vem, da enega dela svojega jaza ne bom mogla nikoli zadovoljiti. vedno se uspe prikrast tisti občutek, da ti nekaj manjka. saj v bistvu ti manjka, tisti mali otročiček v tebi še vedno pogreša mamo, atija.
saj veš, da tega ne boš dobila….. ne hodi tja, ne trpinči se…
naredi še več zase, ker boš s tem še več naredila za svojega fantka in svojo družino. boš videla, da boš sčasoma to prerasla, to nekaj kar manjka pa bosta zasedla nova družina. na srečo imam tudi jaz moža, ki mu lahko vse to povem in zato sem tudi zmogla.
pojdi na terapijo. v cerkvenih krogih delujejo poceni in učinkovite. meni je po tem dosti bolje, prej se pa kar nisem znala skobacat iz mesta….
danes grem redko na obisk, preden grem, vedno sama sebe psihično prpravim. o čem bomo govorili- po možnosti o plehkih zadevah, o tem akj se drugim dogaja, o sebi in predvsem so čustvih govorim malo ali nič- ker hitro to zlorabijo, poteptajo, dodajo neumesne komentarje, o katerih sem potem še cel teden razmišljala.
danes imam 2 otročička, in preveč drugega dela, da bi se obremenjevala še z njimi. tudi otroka nista sama pri njih. tudi ne bosta šla tja na počitnice….
ob tvojem pisanju sem se tudi spomnila, kakšne face so naredili ob novici za 2. nosečnost! lastna familija? žal, eni so taki.
drži se in uživaj s trebuščkom!
Imaš partnerja,ki ti stoji ob strani,sama se moreš odločit samo od nekdaj je že rek mladi in stari ne grejo skupaj.Ne kritiziram starejših niti ne dajem potuho starejšim niti tvojemu,ker včasih radi v takšnem primeru partnerji izkoriščat partnerke in jih potem zaničujejo.Tvoji pa tudi niso prisebni da ne sprejmejo partnerja saj boš ti z njim živela ne pa starci…Kakor koli bi naredila nikakor ne bi bilo prav ,delaj po svoji vesti in svojem srcu.