Draga mami

Danes mineva dve leti, odkar si za vedno zaprla svoje oči. Nekateri pravijo, da si bila rešena muk, ki so trajale 15 let. Toliko časa namreč si bila neprištevna in hroma. Zgodilo se je, ko sem bila najstnica….zadela te je kap, kar iz nenada! Nekaj uric, preden se je to zgodilo, sem odšla v šolo….sedela si v kuhinji in strmela pred seboj…kot bi čutila, kaj se ti bliža……
Rekla sem ti adijo…in ti si mi rekla: PAZI NASE
Vso pot v šolo sem razmišljala, kaj te je pičilo, da si mi rekla, naj pazim nase, saj grem zgolj v šolo….tako kot vsak dan….
Oh mami, ničkolikokrat sem razmišljala o tem tvojem PAZI NASE….bil je zadnji pozdrav, zadnja želja…
Nato je sledilo 15 let vegetiranja ……nisi govorila, nisi se premikala…a midve sva se znale sporazumevati…tistih nekaj trenutkov in minut, ko sem te šla v dom obiskat….tistih nekaj minut je bilo samo najinih. V tem času sem zrasla iz najstnice v punco, ženo, mamico….govorila sem ti o svojih strahovih, svoji ljubezni, pogosto tudi o svojih težavah…ti si nemo strmela predse in vedela sem, da me poslušaš, me razumeš….bog mi je priča kolikokrat si me pomirila….zgolj s tem, ko si me poslušala….ko sem te lahko stisnila za roko

Bog ve, koliko krat bi lahko šla k tebi, pa nisem…raznorazni razlogi, to in ono…danes mi je žal!!lahko bi preživeli še kako minuto več skupaj….zdaj je prepozno….človek spozna, koliko mu nekdo pomeni takrat, ko ga izgubi….

Vedno sem si govorila, da sem pripravljena na tvoj odhod….dali so ti le leto ali dve…..ti si mi dala 15 let! Hvala ti za ta leta……ko pa je prišlo tvoje slovo, sem se sesula…..

Ljudje so govorili, če mi ni hudo, ko te tako vidim….ko bi oni vedeli, kako mi je šele sedaj hudo, ko te ne vidim več…..to, da te je bolezen izbrala, sem s časom sprejela….to, da te ni, še danes ne…

Zaprla si svoje oči, danes pred 2 leti, danes šla sem na tvoj grob, poskusila sem si predstavljati tvoj obraz, preden si zbolela ali potem….nisem si mogla priklicati prave slike, kaj je res čas tisti, ki nam vzame spomine, kaj res zbledijo??? ZAKAJ???? Nočem, da zbledi tvoja slika…nočem, da odideš iz mojega srca, nočem ti zgolj prižgati svečke brez predstave, kakšna si bila…..hočem te videti, pred seboj v mislih…..

Vem, da nekje si…nekje paziš na mene in me usmerjaš….
Življenje me pogosto tepe…in misel nate me spravi pokonci…mi daje upanje in moč, da zjutraj vstanem in preživim
naj bo to vera ali karkoli, res upam, da se nekoč spet vidiva…..počivaj v miru, moja zlata mamica……

Najprej moje iskreno sožalje ob izgubi tvoje mame.Vem kako se počutiš tudi sama preživljam isto tudi jaz sem izgubila mamo, sicer moji mami je šele 6 mesecev odkar je več ni in je zavedno odšla od vseh ki smo jo imeli neizmerno radi in jo še vedno imamo. Umrla je iznenada bila je možganska kap tak je pokazala obdukcija.Mama bo vedno s tabo v tvojem srcu in spominih skušaj se jo spominjati v najlepših trenutkih čeprav je težko in hudo ni lahko ampak tudi mama bi želela,da jo imaš v najlepšem spominu.